Nizzzzozzzzemska 2019

Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.

Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.

Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.

Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.

Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.

Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …

Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.

Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!

V Amsterdamu!

Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).

Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂

IMG_0078

IMG_0159

IMG_0168

IMG_0270

img_0293-1.jpg

IMG_0308

IMG_0390

IMG_0439

IMG_0459

IMG_0470

IMG_0707

IMG_0726

IMG_0890

IMG_0933

IMG_1096

IMG_1115

IMG_1146

IMG_1188

IMG_1404 (2)

IMG_1636

IMG_1985

IMG_2074

IMG_2145

 

 

BU+MU+VE

Medtem ko sta Tomaž in Luka (in Dea!) tekala po krnskem pogorju, sem jaz ubrala bolj turistično različico preživljanja dneva državnosti.

Z zelo  prilagodljivo in res kakovostno turistično agencijo (ne smem delat reklame, so rekli) smo se s prijateljicami odpravile na 2 znana otočka Beneške lagune; Burano in Murano. Za češnjico na torti pa smo dobile še bonus izlet v Benetke.

Vožnja z vaporettom, pohajkovanje po ulicah in trgovinicah, klepet, smeh, fotkanje, pizza, sladoled, vročina, namakanje utrujenih nog v beneških kanalih, tiramisu in aperol spritz na umirjenem večernem Buranu in jutranje kofetkanje v “avtogrillu” … skrivnostni ognjemet in zaprta avtocesta na poti domov … vse se je zdelo kot ustvarjeno za naš dan!

Oh, pa celo nekaj osvajanj smo doživele, mlade in mladostne okolišestinštiridesetletnice! 😉

Že zbiramo ideje na naslednji izlet!

blog6

blog2

blog3

blog4

IMG_6696

blog5

IMG_6726

IMG_6719 (1)

IMG_6742

blog8

IMG_6765 (1)

blog9

 

 

Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979