Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979

Advertisements

Velikonočne kondicijske priprave

IMG_4481
Bassano del Grappa – Ponte degli Alpini
IMG_4497
Reka Brenta in ob njej dolga pohodna/tekaška pot – Alta via del Tabacco
IMG_4516
Počitek – sonček nas je izmučil
IMG_4526
Ribičev ogromno
IMG_4535
Na začetku Ponte Vecchio ali Ponte degli Alpini je treba nujno poskusit grappo (šnopček) ali pa “mezzo-mezzo” (pol pol … okusna pijačka)
IMG_4557
Drugi dan; priprave postanejo bolj resne, Cala del Sasso; 4.444 stopničk navzgor in seveda prav toliko še dol.
IMG_4594
Ozka in ovinkasta cesta od Valstagna do Foza na Altopiando dei sette comuni … Tomaž je vzklikal: Andrej D., daj mi malo svojega poguma 🙂
IMG_4603
V Asiagu je pomlad šele vzbrstela … spet neskončne stezice.
IMG_4657 (1)
Spomnik padlim junakom.
IMG_4662
Luštno je bilo.

Parlando e scherzando *

Ni besed.

Ni misli.

Ni občutkov.

Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.

Kaj naj pišem, če je glava prazna?

IMG_4370

Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre

Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.

Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?

Ne, tudi jaz se ne bi.

IMG_4374

Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …

Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.

Pa sem jih.

Nekatere.

Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.

In je šlo.

Lepo je šlo.

In noč je bila čarobna.

IMG_4376

Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.

Nikjer nisem imela hujše krize.

Vsaj spomnim se je ne.

IMG_4391

Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.

7047E240-BEE2-4DFC-9F63-3D11AB16C1AC

Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.

IMG_4393

Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.

IMG_4369

IMG_4380

Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).

S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.

Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.

Hvala!

IMG_4404 (1)

Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.

🙂

Ne, ne, to zadnje je laž.

To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.

56828091_444693566266427_1498214442591059968_n

Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.

Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.

Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!

Kaj?

Kaj?

Kako crknila lučka???

Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!

Zdaj pa še to, revež, brez lučke!

Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.

Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur. 

V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)

IMG_4389

Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.

Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.

IMG_4385

Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.

Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.

Ma, ne boš me!

Se bom pa s tekom ogrela!

Ogrela sem se že, spotila pa tudi!

Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.

Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.

Čutila sem, da potrebujem kratek predah.

Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.

Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!

Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.

Ma, kako pet???

Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.

Jah nič, teci, bo prej Umag!

IMG_4399

Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …

IMG_4397

A sem potem pritekla v cilj?

Seveda sem!

IMG_5830

Direkt v objem Tomaža. ❤

A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!

In enega solznega. Z Natašo.

Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.

A zakaj bi preveč razmišljala?!

Nataša, midva sva ZA!

*

*

*

O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.

Samo začet pisat je bilo treba.

Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.

Besedo za besedo.

Korak za korakom.

Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!

CF4CE84B-0432-4149-A0EF-2E1C09A80F8C

 

*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.

57623799_352415258734717_7112211335298940928_n

59453626_1388141504667814_887408919880663040_o

 

 

 

Fotoromanzo: La corsa della bora 2019

img_0781
6 . januar 2019 (italijanski praznik “La Befana”); Obelisk na Opčinah; toliko nas je, da se težko stisnemo na fotko.
img_0790
Drejka team; hvala za smeh, hvala za fotke! Najboljši sta!
img_0793
Eno samo veselje! Saj vemo, da se bo treba matrat, vemo …
5014242221883392
Tudi če se težko diha, se vedno zmore nasmeh za fotografa.
6107526734282752
Zmore se tudi afne guncat 🙂
img_0646
Krasni razgledi na vse strani. A zanje se je treba ustavit in si vzet čas. Potke so take, da je treba nenehno gledat pod noge.
img_0731
Nataša me je prehitela! In za nagrado sem dobila to lepo fotko!
img_0657
Jožica je skoraj zaspala na štart, ma potem je vklopila turbo in nas vse prehitela.
img_0664
Vidite plezalca, kako se je usedel na mojo roko?
img_0667
Tudi med skale smo zavili. Med velike skale!
5906341607768064
In potem na “barbarsko plažo” (Costa dei barbari). Še vedno je treba pozorno gledati pod noge.
img_0669
Mojca in Mojca.
img_0946
Tomaž pa daleč naprej!
img_0986
Seveda me Urša ulovi s polnimi usti!
5496549785468928
Tomaž že v cilju. 2 uri, 44 minut (s pavzo za pancetko vmes) Ma, to pa moram povedati za medklic: na okrepčevalnicah so se spet maksimalno potrudili!
img_0680
Tudi Mojca in Mojca sta prisopihali. 3:37; ni švoh, lanski čas sem izboljšala.
img_0695
V cilju sta nas pričakala tudi Luka in moja mama. Tega sem bila zelo vesela. Sploh mame. Ker ona je bila in je še moj prvi športni vzor. Ona mi je približala gore, naravo, užitek v gibanju … pa ne le to! Mama, hvala!!!
img_1042
Še nekaj afnegunca za konec in za obljubo, da se kmalu spet vidimo in zašpilimo še kak lep dan!

 

Prostovoljno na 3V

Prav lep občutek je, ko svoje besede vidim natisnjene v reviji, ki je našla pot v domove na goriškem … lahko pa zdaj delim izkušnjo prostovoljstva na trail tekmi tudi z vami, moji zvesti bralci 😉

Lani sem na Teku treh vrhov prilezla do Svetega Valentina, potem ko sem že osvojila Škabrijel in Sveto goro, utrujena, žejna, lačna, mogoče celo malo naveličana. In tam sta me čakala megla in mrzel veter. Nikjer nikogar, le za hipec sem ugledala gorskega reševalca … potem pa tišina, veter, grmovje, daleč spodaj Soča, še bolj daleč cilj … in moje glasno sopihanje. Vrh Sabotina in okrepčevalnica sta se mi zdela ure daleč. A tudi to sem zmogla in v cilj veselo primahala (povprečno pripravljena rekreativka) točno po šestih urah od štarta.

Letos … letos pa sem se v trenutnem navdihu ponudila Mihu Repiču, gonilni sili te športne prireditve, ki vsako leto privabi več trail tekačev na z rujem ožarjene “poti, ki združujejo”, da bi pa bila prostovoljka.

V upravljanje mi je ponudil Krčmo pri Svetem Valentinu na Sabotinu 🙂

Krčmo? Kako to misliš?

Izmenjala sva še nekaj besed, čez teden še par dogovorov s Klavdijo, ki je koordinirala okrepčevalnice na trasi teka in že je bilo tu nedeljsko jutro 4. novembra.

Vreme pa na srečo popolnoma drugačno kot lani; že zarana nas je sonce razvajalo s toplimi žarki.

Na štartu pri čolnarni v Solkanu so se zbirali “stezičkarji” z vseh koncev domovine in Italije, pa tudi drugi jeziki so se slišali. Veselo smo klepetali, se objemali, spoznavali nove sorodne duše in vznemirjeno pričakovali dogodivščino.

Kar prekmalu so se tekači (med njimi tudi moj mož in 15-letni sin) zapodili proti prvemu vrhu, midve s prijateljico Natašo pa na hrbet zadegali vsaka svoj nahrbtnik s po 6 litri kokakole, nekaj pločevinkami piva, vodo, škatlo slanih prigrizkov in škatlo čokoladnega peciva … in se podali proti najini “krčmi”. Težka nahrbtnika sta naju vlekla v dolino, a se jima nisva pustili, trmasto sva grizli v breg in ravno ko naju je začela objemati utrujenost, zagledali razvaline cerkvice, pri njih pa gorskega reševalca. Isti je bil kot lani in celo spomnil se je Nataše!

IMG_8713

Hitro sva razpostavili okrepčila, še prej pa na tekmovalcem lepo vidnem kraju razvili doma narejen navijaški transparent.

Mislili sva, da se najhitrejši tekmovalci, izurjeni mački, pri nama ne bodo ustavljali, da bodo kar odbrzeli mimo, a dan je bil vroč, vzpon na Sabotin s severne strani se vleče in izkazalo se je, da je najina okrepčevalnica presenečenja na zelo pomembni točki. Vsak je spil kozarček ali dva, veliko jih je povpraševalo po vodi, a ta je nanje čakala šele na vrhu Sabotina.

IMG_8751

IMG_8763

IMG_8762

Čeprav so bili tukaj prav vsi zelo utrujeni (nekdo celo tako zelo, pa še krči so ga grabili, da je ponj moralo priti reševalno vozilo), nisva videli namrgodenega ali jeznega obraza. Nekateri (ogromno takih) so si vzeli čas za kratek klepet, fotografiranje, nekatere so pričakali navijači s priboljški in vzpodbudnimi besedami. Prav veselo je bilo v najini krčmi.

IMG_8759
Nataša pridno dela, jaz seveda dokumentiram za vse svetovne medije

Tudi ko so na redko kapljali počasnejši udeleženci teka, nama ni bilo dolgčas, imeli sva družbo prijateljic (s prihodom sta naju presenetili), izurjenih navijačic (Andreja, Uršula, hvalaaaa), ki sta za vsakega našli besedo spodbude, občudovanja, ali s kako šaljivo privabili nasmešek na utrujen obraz.

Ko je do nas prišla še zadnja tekmovalka in za njo “metli” (metla je prostovoljec, ki preveri, če na progi ni še kak tekmovalec, in odstrani usmerjevalne oznake), sva pospravili vse najine rekvizite in pobrali smeti, ter pohiteli do cilja, kjer sva v družbi presrečnih tekmovalcev, organizatorjev in prostovoljcev ob slastni joti in pijači pričakali razglasitev zmagovalcev; na krajši, 12 km dolgi progi s 650 metri vzpona sta bila to Elis Filipič in Ana Čufer, na daljši, 28 km s 1675 višinci, pa Sebastjan Zarnik in Lucija Krkoč.

Še dolgo po tekmovalnem dnevu so na naslov organizatorjev deževale pohvale za lepo organizirano prireditev in verjamem, da se bo naslednje leto število udeležencev spet povečalo.

Če takih naporov ne zmorete, pridite pogledat in navijat, luštno je!

IMG_8778

45335607_503250793510910_3823768401050861568_n

 

Rašica trail 2018

IMG_9155

Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?

No, to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.

Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.

IMG_9162

Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.

Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.

56473764704__FA00FC09-4415-45D4-A841-A93506673D3B

Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.

V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …

IMG_9165

IMG_9166

Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.

IMG_9169

Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.

Samo!!!

Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!

Ne, nooo!

Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.

Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂

Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂

IMG_9180

Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.

“Pa kaj se nista še preoblekli?!”

“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”

In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂

Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉

Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …

Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!

IMG_9174

Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!

 

 

Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847