Fotoromanzo: La corsa della bora 2019

img_0781
6 . januar 2019 (italijanski praznik “La Befana”); Obelisk na Opčinah; toliko nas je, da se težko stisnemo na fotko.
img_0790
Drejka team; hvala za smeh, hvala za fotke! Najboljši sta!
img_0793
Eno samo veselje! Saj vemo, da se bo treba matrat, vemo …
5014242221883392
Tudi če se težko diha, se vedno zmore nasmeh za fotografa.
6107526734282752
Zmore se tudi afne guncat 🙂
img_0646
Krasni razgledi na vse strani. A zanje se je treba ustavit in si vzet čas. Potke so take, da je treba nenehno gledat pod noge.
img_0731
Nataša me je prehitela! In za nagrado sem dobila to lepo fotko!
img_0657
Jožica je skoraj zaspala na štart, ma potem je vklopila turbo in nas vse prehitela.
img_0664
Vidite plezalca, kako se je usedel na mojo roko?
img_0667
Tudi med skale smo zavili. Med velike skale!
5906341607768064
In potem na “barbarsko plažo” (Costa dei barbari). Še vedno je treba pozorno gledati pod noge.
img_0669
Mojca in Mojca.
img_0946
Tomaž pa daleč naprej!
img_0986
Seveda me Urša ulovi s polnimi usti!
5496549785468928
Tomaž že v cilju. 2 uri, 44 minut (s pavzo za pancetko vmes) Ma, to pa moram povedati za medklic: na okrepčevalnicah so se spet maksimalno potrudili!
img_0680
Tudi Mojca in Mojca sta prisopihali. 3:37; ni švoh, lanski čas sem izboljšala.
img_0695
V cilju sta nas pričakala tudi Luka in moja mama. Tega sem bila zelo vesela. Sploh mame. Ker ona je bila in je še moj prvi športni vzor. Ona mi je približala gore, naravo, užitek v gibanju … pa ne le to! Mama, hvala!!!
img_1042
Še nekaj afnegunca za konec in za obljubo, da se kmalu spet vidimo in zašpilimo še kak lep dan!

 

Advertisements

Prostovoljno na 3V

Prav lep občutek je, ko svoje besede vidim natisnjene v reviji, ki je našla pot v domove na goriškem … lahko pa zdaj delim izkušnjo prostovoljstva na trail tekmi tudi z vami, moji zvesti bralci 😉

Lani sem na Teku treh vrhov prilezla do Svetega Valentina, potem ko sem že osvojila Škabrijel in Sveto goro, utrujena, žejna, lačna, mogoče celo malo naveličana. In tam sta me čakala megla in mrzel veter. Nikjer nikogar, le za hipec sem ugledala gorskega reševalca … potem pa tišina, veter, grmovje, daleč spodaj Soča, še bolj daleč cilj … in moje glasno sopihanje. Vrh Sabotina in okrepčevalnica sta se mi zdela ure daleč. A tudi to sem zmogla in v cilj veselo primahala (povprečno pripravljena rekreativka) točno po šestih urah od štarta.

Letos … letos pa sem se v trenutnem navdihu ponudila Mihu Repiču, gonilni sili te športne prireditve, ki vsako leto privabi več trail tekačev na z rujem ožarjene “poti, ki združujejo”, da bi pa bila prostovoljka.

V upravljanje mi je ponudil Krčmo pri Svetem Valentinu na Sabotinu 🙂

Krčmo? Kako to misliš?

Izmenjala sva še nekaj besed, čez teden še par dogovorov s Klavdijo, ki je koordinirala okrepčevalnice na trasi teka in že je bilo tu nedeljsko jutro 4. novembra.

Vreme pa na srečo popolnoma drugačno kot lani; že zarana nas je sonce razvajalo s toplimi žarki.

Na štartu pri čolnarni v Solkanu so se zbirali “stezičkarji” z vseh koncev domovine in Italije, pa tudi drugi jeziki so se slišali. Veselo smo klepetali, se objemali, spoznavali nove sorodne duše in vznemirjeno pričakovali dogodivščino.

Kar prekmalu so se tekači (med njimi tudi moj mož in 15-letni sin) zapodili proti prvemu vrhu, midve s prijateljico Natašo pa na hrbet zadegali vsaka svoj nahrbtnik s po 6 litri kokakole, nekaj pločevinkami piva, vodo, škatlo slanih prigrizkov in škatlo čokoladnega peciva … in se podali proti najini “krčmi”. Težka nahrbtnika sta naju vlekla v dolino, a se jima nisva pustili, trmasto sva grizli v breg in ravno ko naju je začela objemati utrujenost, zagledali razvaline cerkvice, pri njih pa gorskega reševalca. Isti je bil kot lani in celo spomnil se je Nataše!

IMG_8713

Hitro sva razpostavili okrepčila, še prej pa na tekmovalcem lepo vidnem kraju razvili doma narejen navijaški transparent.

Mislili sva, da se najhitrejši tekmovalci, izurjeni mački, pri nama ne bodo ustavljali, da bodo kar odbrzeli mimo, a dan je bil vroč, vzpon na Sabotin s severne strani se vleče in izkazalo se je, da je najina okrepčevalnica presenečenja na zelo pomembni točki. Vsak je spil kozarček ali dva, veliko jih je povpraševalo po vodi, a ta je nanje čakala šele na vrhu Sabotina.

IMG_8751

IMG_8763

IMG_8762

Čeprav so bili tukaj prav vsi zelo utrujeni (nekdo celo tako zelo, pa še krči so ga grabili, da je ponj moralo priti reševalno vozilo), nisva videli namrgodenega ali jeznega obraza. Nekateri (ogromno takih) so si vzeli čas za kratek klepet, fotografiranje, nekatere so pričakali navijači s priboljški in vzpodbudnimi besedami. Prav veselo je bilo v najini krčmi.

IMG_8759
Nataša pridno dela, jaz seveda dokumentiram za vse svetovne medije

Tudi ko so na redko kapljali počasnejši udeleženci teka, nama ni bilo dolgčas, imeli sva družbo prijateljic (s prihodom sta naju presenetili), izurjenih navijačic (Andreja, Uršula, hvalaaaa), ki sta za vsakega našli besedo spodbude, občudovanja, ali s kako šaljivo privabili nasmešek na utrujen obraz.

Ko je do nas prišla še zadnja tekmovalka in za njo “metli” (metla je prostovoljec, ki preveri, če na progi ni še kak tekmovalec, in odstrani usmerjevalne oznake), sva pospravili vse najine rekvizite in pobrali smeti, ter pohiteli do cilja, kjer sva v družbi presrečnih tekmovalcev, organizatorjev in prostovoljcev ob slastni joti in pijači pričakali razglasitev zmagovalcev; na krajši, 12 km dolgi progi s 650 metri vzpona sta bila to Elis Filipič in Ana Čufer, na daljši, 28 km s 1675 višinci, pa Sebastjan Zarnik in Lucija Krkoč.

Še dolgo po tekmovalnem dnevu so na naslov organizatorjev deževale pohvale za lepo organizirano prireditev in verjamem, da se bo naslednje leto število udeležencev spet povečalo.

Če takih naporov ne zmorete, pridite pogledat in navijat, luštno je!

IMG_8778

45335607_503250793510910_3823768401050861568_n

 

Rašica trail 2018

IMG_9155

Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?

No, to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.

Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.

IMG_9162

Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.

Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.

56473764704__FA00FC09-4415-45D4-A841-A93506673D3B

Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.

V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …

IMG_9165

IMG_9166

Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.

IMG_9169

Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.

Samo!!!

Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!

Ne, nooo!

Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.

Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂

Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂

IMG_9180

Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.

“Pa kaj se nista še preoblekli?!”

“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”

In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂

Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉

Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …

Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!

IMG_9174

Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!

 

 

Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847

 

 

 

 

Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Dva “Tminska”

Ko še ob devetih zvečer ne veš točno, kam bi odvandral, je najboljša svetovalka “moja” Maja. Tminka od glave do peta natačno ve, kam me usmeriti.

In tokrat je rekla: Tolminski Kuk, sama pa sem po posvetu z virtualnim vsevednim svetom dodala še Tolminski Migovec.

S Tolminskih Raven smo se po že znani poti povzpeli do cvetoče in osamljene planine Kal (tisti z manj kondicije lahko tukaj zavijete na levo in že v par minutah ste na razglednem vrhu; Grušnici), nato skozi ruševje po simpatično razgibani stezi proti sedelcu pod Tolminskim Migovcem, tam pa na levo proti Tolminskemu Kuku. Od tu naprej je pot sicer označena, a v ruševju se hitro spregleda kako razpotje. Nič hudega; ko odtavaš kam po svoje, kmalu vidiš možice, ki označujejo pravo pot (no, v oblačnem vremenu ali megli zna bit zoprno), pa tudi vrh Tolminskega Kuka je ves čas lepo na očeh, tako da je smer jasna.

Že na tej planjavi so razgledi na Krnsko pogorje in vrhove okoli Vogla osupljivi, ko pa stopiš na vrh dvatisočaka, se iz grla zlahka izvije krik navdušenja.

Ker smo imeli malodane idealno vreme, se nam od tod ni prav nič mudilo, naužili smo se pogledov na vse strani Slovenije; od morja do Triglava, ki je za nekaj minut sramežljivo pokukal izza letos skoraj večnega oblaka.

Pa nam je Žmigavec, kot je Migovec poimenoval Luka, kar nestrpno mežikal, da moramo še na njegov vrh. Ustregli smo mu, seveda, se naužili še nekaj razgledov in se z bolj pozornim pogledom pod noge (srečali smo dva, na srečo bolj zaspana, modrasa) utrujeni, a zadovoljni vrnili na izhodišče.

IMG_4664

IMG_4669

IMG_4672

IMG_4675

IMG_4704

IMG_4714

IMG_4694

IMG_4756

IMG_4775

 

Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290