Srečno naključje nama je tokrat namenilo, da naju Mezzano, v katerega sva se zaljubila lani, ni sprejel na svoje prepolno avtodomarsko parkirišče in tako sva pristala v bližnjem Tonadicu.
Ker tudi tam ni šlo brez negotovosti, se je spet pokazalo, kako pomemben je lahko prijazen klepet z neznancem.
Namesto na natlačenem uradnem PZA sva pristala na zeleno zeleni travici bližnje restavracije in kombidoma tri dni nisva premaknila nikamor drugam.
Tonadico se je razkril, kako zanimiva vasica je, šele ko sva zavila v njegove skrite uličke. Nudil nama je vse, kar imava rada na naših potepih.
Žal pa so bili trije dnevi premalo, da bi raziskala vse štiri neba stezic, pašnikov, jezerc, kapelic, vrhov …
Ko je v Dolomitih po dežju posijalo sonce, sva iz še deževne domače vasi odrinila proti vabečemu zahodu. Prvi kraj, kjer sva se ustavila, nama ni oddajal prave energije, zato sva po krajšem sprehodu naravnala navigacijo na naslednji načrtovani kraj; doslej neznano vasico Mezzano.
Takoj ko je kombidom s hitre ceste zavil na lokalno, sva vedela: to je kot ustvarjeno za naju, za nas (saj bo tudi Dei zagotovo všeč)! Krog in krog visoke gore, v kotlini pa prostrani travniki in na prvi pogled simpatičen kraj.
In tako sva od sobotnega poznega popoldneva do torkovega jutra raziskovala “posezonsko” zaspano vasico, ki ponosno in upravičeno nosi naziv ene najlepših vasi v Italiji, ogromno časa porabila za ogled in fotografiranje neštetih umetniških postavitev drv, se podala na slikovite stezice (tudi “tibetanski mostovi” se najdejo) nad vasjo in še dlje, odkrila, da tu poteka Primiero Dolomiti marathon (če kdo cinca, ali bi šel; potke so prekrasne); klepetala z domačini, poskusila jabolka, po katerih slovijo (pa kupila pet let staran slasten sir) … in poleg tega, da se morava zagotovo še kdaj vrniti, sklenila, da je že čas, ko mora biti med obvezno opremo v kombidomu tudi puhovka!
Zlata svetloba zahajajočega sonca drugega dne postanka, ki je oblila naravo v okolici postajališča za AD, je bila ključna za to, da sva bivanje tu raztegnila do zadnjega dne podaljšanega vikenda in s tem končno enkrat udejanila moja vsakokratna zaklinjanja, kako je treba tam, kejr nam je lepo, ostati še malo dlje in ne bezljavo hiteti naprej.
Bašem se z malinami in borovnicami in kar ne morem verjeti, da smo (Tomaž, Dea in jaz) na teh prekrasnih stezicah in ob žuboreči hladni Piavi skoraj ves čas popolnoma sami.
In to na slavni italijanski ferragosto!
Stokrat sem že vzkliknila, kako je tu lepo in še stokrat bom.
Zvečer, ko bova v kombidomu po večerji zvrnila šilce kapriola, bova sklenila, da se sem zagotovo še vrneva.
mojchka 