Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

Junijski Julijci

Opečene imam roke in noge, zato bom tole zelo hitro spesnila, potem pa spat. Mogoče bo v spanju manj peklo.

V soboto sva se za ogrevanje povzpela na Rodico. Krasna gora, lahko dostopna (iz gozda nad vasjo Rut), neverjetni razgledi. Vreme ni bilo ravno idealno; z vrha so naju prehitro pregnali temni oblaki in močan veter.

Doma sva bila že v času kosila (sredi noči sem morala po našo “žuristko”, nato odspala še eno urico in ob petih iz postelje vrgla še Tomaža) in popoldne predremala v svojih kotičkih …

julijci - 24

julijci - 36

julijci - 45

julijci - 48

julijci - 49

julijci - 66

Za danes pa sem si jaz zamislila nekaj drugačnega od tega, kar nama je na koncu uspelo, a sva vseeno zelo zadovoljna z opravljenim pohodom, ki se je odvil takole: Planina Podkuk-Planina Razor-preval Globoko-Konjsko sedlo-Škrbina-neuspešen naskok na Vrh nad Škrbino-Planina Razor-Planina Podkuk.

Neuspešen naskok nama je vzel debelo uro, a moj junak Tomaž je vse res junaško razrešil!

Kot že veste, moj mož ni ravno vešč določenih “moških” opravil, a v kriznih trenutkih trdno poprime za vajeti in vztraja, grize, brca … dokler ni vse v redu! Res se lahko zanesem nanj!

julijci - 71

julijci - 88

julijci - 115

julijci - 125

julijci - 134

julijci - 138

julijci - 147

Kaj sem se danes naučila:

  • Pusti stare (stari so vsaj 30 let!) zemljevide doma.
  • Ne pozabi kreme za zaščito proti soncu, za skuzi buh!
  • Preveri stanje v vodnem mehu, preden štartaš!
  • Ferate niso za pse.
  • Ko slutiš, da je čas za obrat nazaj, poslušaj to slutnjo! Če ima tako slutno tvoj moš, jo poslušaj še prej in še bolj. Ne velja samo za gore!

1. trail v Šempas

S Tomažem sva ob praznovanju okroglih let 😉 (44 in 46) prijatelje povabila na poseben trail; od tunelov pri Predmeji do najinega doma.

Dokler pa naju zjutraj na zbirnem mestu niso presenetili z darili ((hvala, hvala, hvala vsem)), se sploh nisva zavedala, da seštevek najinih let da še lepšo, bolj okroglo številko; 90!!!

In smo šli:

1_brifing
zborček in dirigent
2_pocitek
že počivamo
3_razgled
razgled
4_ples
nekateri so zaplesali
5_cetica
dirigent je rekel: gremo tu, če ne, boste “diskani”!
6_roman
Romaaan (Jožičin mož, tam gor, na zmaju), vrži sendvičeeee!
7_malagora
pred kočo na Mali gori (spet počivajo, al kaj?)
8_nakucelj
vzponom ni bilo konca
9_kucelj
zato smo na Kuclju še malo počivali
9_nikonca
lej ga, Veliki rob, od tam naprej pa samo še dol, dol, dol
90
kako so vedeli???
čaven
prvič na Čavnu (vrh) na Čavnu (planota)
jezero1
osvežitev pri Vitovskem jezeru
rabutanje
malica
trailvsempas-1.jpg
tu noter se pa skriva luštna pesmica in 2 prijavnini za Valamar trail

Prekrasen dan je bil, hvala vam, prijatelji!

Še športna statistika: slabih 19 km (zadnjih par po asfaltu, ker so se stare pohodne poti od Vitovelj do Šempasa zarastle, ali pa so jih “zaograjili”), 7 ur in drobiž, 919 višincev (sicer pa ima vsaka ura drugačen podatek, pomagaj si zdaj 🙂 )

Screen Shot 2017-06-05 at 17.00.26

Še en trejl

Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.

No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.

S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.

Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali ((no, vsaj punce)) proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!

Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.

Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!

Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja. ((Priznam, upala sem, da se bomo obrnili 🙂 Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali.))

Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …

Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.

Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.

Nato še grmenje!

Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.

Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!

Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.

Nismo!

Kje je? Ni s tabo?

Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.

Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.

Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.

Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.

Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!

Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.

Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!

Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!

Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.

Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje ((ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol!)), vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


Kaj vidiš, ko hitiš

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

dan za dnem

Še smo živi, še smo zdravi ((no, ja …)), obljubljali smo neke novosti in presenečenja, a zadeva se ne odvija po planih. Ko opazuješ delo ali izdelke drugih, se vse zdi tako enostavno, najenostavneje seveda kritizirati. Pri ugrizu v jabolko pa ugotoviš, da vsaka stvar terja energijo, poskuse, padce, vzpone, obup, zagon, veselje, razočaranje, vztrajanja, trmo …

Nič hudega, nam vsaj dolgčas ni.

Močno močno pogrešamo potovanja, kar si lajšamo s planinskimi podvigi med vikendi in prazniki.

Je lepo (in koristno), pomaga pa ne preveč!

Na srečo so počitnice pred vrati, bolezni izganjamo in novi kraji nas čakajo.