Globoko nad Planino Razor

Ko Tajda pride k meni s prošnjo ali predlogom, to naredi s takim posebnim tonom, ob katerem kar otrpnem. Moje starševske (ne)sposobnosti bodo spet na preizkušnji!

Pa se je zgodilo, da sem ob eni takih priložnosti skoraj padla s stola.

Predlagala je, da bi šla kdaj z nami v hribe!!!

V hribe???

Po letih, ko smo nenehno poslušali: sovražim hribe, ne grem z vami!?

Čudeži se še dogajajo.

Vsemu veselju navkljub, sem bila vseeno spet postavljena pred težko nalogo.

Kam, da ne bo prenaporno, predolgočasno, pa da bo na poti planinska koča, kjer lahko kaj dobrega pojemo?

In spet smo izbrali prelepe tolminske konce.

Kako se je razpletlo?

Vstala je zgodaj, kot vsi, brez jamranja.

Hodila je hitro, hitro, nisem je dohajala.

Niti enkrat se ni pritožila, kljub temu, da vreme ni bilo ravno popolno, z Lukom je bila potrpežljiva in prijateljska, jedla je žgance in kislo mleko …

Kar pa je najpomemebnejše; rekla je, da bo še šla 🙂

IMG_5640

IMG_5641

IMG_5644

IMG_5647

IMG_5654

IMG_5672

IMG_5684

IMG_5712

IMG_5718

IMG_5733

IMG_5737

IMG_5751

IMG_5760

(30. julij 2017)

 

Velika Baba in Krnsko jezero

Luka je prejšnji vikend vzel dopust od počitnic pri noni, da je lahko nabiral kondicijo v naših prelepih gorah.

V pričakovanju množic planincev v okolici Krnskih jezer smo se odločili, da se le-tem izognemo z obiskom bližnje Velike Babe.

Tokrat se z Natašo nismo posebej dogovarjali; je bila pa velika možnost, da se srečamo.

In smo se.

IMG_5573
tu se moramo obvezno fotografirati
IMG_5575
tja gor gremo?
IMG_5591
tri urce hoje in smo gor, na Veliki Babi
IMG_5596
malica
IMG_5599
krasni razgledi
IMG_5609
vi ne vidite, a po grapi se nam bližata dve košutki; Nataša in Marina
IMG_5616
odločimo se, da ju počakamo (počitek, jupiii)
20170729_120412_L
še kaj pojemo
IMG_5617
se po zelo slabo vidni potki spustimo na označeno pot od Bogatinskega sedla proti Krnskemu jezeru
20170729_124934_L
dvoma ni več, pot je prava
IMG_5618
kmalu smo Za Lepočami
IMG_5634
in ravno ob pravem času pri jezeru

(29. julij 2017)

S Kriških podov skozi Luknjo v Zadnjico

V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!

Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!

IMG_5354

IMG_5374

20170723_072913_L

20170723_101132_L

20170723_121009_L

IMG_5439

20170723_121238_L

IMG_5442

20170723_133848_L

IMG_5475

20170723_140454_L

20170723_143746_L

IMG_5524

IMG_5507

IMG_5446

IMG_5525

Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉

 

(23. julij 2017)

Begunjščica

Za nedeljo so napovedovali jasno nebo in vročino, zato je bila dogovorjena strežba kave ob 6:50, štart odprave pa ob sedmih.

Ravno, ko sem polnila kafetjero, pozvoni telefon. Nataša.

“Zaspala sem. Me počakate?”

“Koliko rabiš? Eno urco? Počakamo!”

Malo smo pospravljali po avtodomu, zaskrbljeno gledali skozi okno, kako veter vijeveje drevesa, razglabljali, kako se bomo oblekli, poslušali muziko … in nekdo je bil zelo nestrpen, kar privzdigovalo ga je s sedeža …

A naši Nataši je uspelo (taprave ženske se znamo hitro zbrihtat in zrihtat!), pri nas je na hitro vase vrgla kavico in sendvič in že smo zapuščali oblačni Ljubelj in

IMG_5119

hiteli proti soncu nad Zelenico.

Niti hitra hoja nas ni ogrela, zato smo se pri koči ustavili, spili topel čaj in Luku, ki je bil od mraza skoraj otrpel, dodali toplejšo majico.

IMG_5118

Potem se je veter še okrepil, nekatere sunke smo kar dobro občutili.

IMG_5121

IMG_5132

Premagali smo vse težje dele poti

IMG_5135

IMG_5138

in kmalu stali na grebenu Begunjščice.

Planinci, ki so se vračali, so nas opozarjali, da nas bo v kratkih hlačah pošteno zeblo.

Ah, bomo že potrpeli, sem si mislila, ne bom sedaj nase vlekla dolgih hlač!

(Še dobro, da je Nataša zamudila, kdove kako bi zmrzovali eno uro prej! Hvala, Nataša, nate se res lahko vedno zanesemo!)

IMG_5141

Na vrhu pa … kot bi se nam želelo oddolžiti za lanske ničelne razglede … sonce, toplo sonce!

Luka je rekel: “Dan nam je rekel Dober dan!

IMG_5152

Še razigrana črna ovca nas je prišla pozdravit.

IMG_5159

Ker si ne želimo spet škripajočih bolečih kolen, smo se spustu prek Kalvarije odpovedali in se vrnili do Roblekovega doma, kjer je Luka posnel moj najlepši portret doslej.

🙂

IMG_5196

NIč se ne smejte, te nožice me zanesljivo nosijo že dolgo let.

Kar nekaj kilometrine imajo!

IMG_5202
Tile sedeži samo zgledajo neudobni, v resnici se kar nismo mogli odlepiti od njih!

Pot “Čez Rožo” se je kar vlekla, sploh, ker smo vedeli, kaj nas čaka na planini Preval.

Slastni so bili, štrukeljci, slastni!

IMG_5217

Samo še spust po Bornovi poti nazaj na Ljubelj in v koš spominov smo dodali še en prekrasen dan.

Matajur

Sredi noči na nedeljo nas je presenetil dež, zato sem zgodaj zgodaj zjutraj (hote) preslišala budilko, a okoli šestih je Tomaž vprašal: “Gremo na Matajur ali počivamo?”

Prva misel je bila: POČIVAMO!!!

Naslednja misel: vročina, svaljaknje po hiši, slaba volja …

“Ne, ne, pejmo, pejmo v hribe!”

Obveznega jutranjega rituala (zajtrk+časopis) nisem preskočila, a vseeno smo še ulovili jutranjo svežino na izhodišču nad vasico Avsa.

Čeprav smo bili na Matajurju že nekajkrat, smo tokrat šli prvič po res pravljični poti skozi gozdiček … Ne vem, kako smo doslej spregledali to pot?

IMG_4892

Ko smo čez slabo urico stopili iz sence, je sonce že veselo pripekalo in privoščili smo si prvi odmor, namenjen malici, namestitvi “zavesice” na Tomažev klobuček 🙂 , mazanju s kremo in iskanju jagod (mmmm, polno jih je bilo).

IMG_4896

Severnoprimorske krave niso prav nič nervozne, čisto blizu njih smo se gibali.

IMG_4911

Pošteno smo že bili utrujeni (ne vem, zakaj sem bila prepričana, da je Matajur en tak nedolžen hribček?!), ko so nam novih moči vlili neverjetni razgledi.

IMG_4913

Jupii, na vrhu smo! (in obenem že nekaj časa v Italiji)

IMG_4918

Klepet različnih generacij in jezikov … a enakih prepričanj, zanimanj, ljubezni …

IMG_4938

Na poti nazaj se je tudi Luka sprostil in se kravam celo nasmehnil.

IMG_4957

Soča nas je neubranljivo poklicala. Prvi korak vanjo je boleč, a prav nič drugega ne tako lepo poboža utrujenih mišic kot mrrrrrrzla voda.

soc

Še malo greškega plesa po toplem soškem produ …

soc1