Skutnik in Veliki Babanski Skedenj

Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.

Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?

Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…

Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!

Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …

Ojej, kam sem zašla?!

Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).

Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.

Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.

Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.

IMG_7515
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.

 

IMG_7518

IMG_7525

IMG_7529
Planina Kal
IMG_7531
Jesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!
IMG_7657
Kdaj bova šla pa tja gor?
IMG_7545
Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.
IMG_7554
Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …
IMG_7560
Če sva sama, se afnam.

Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).

IMG_7584
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?
IMG_7601
Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.

In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.

IMG_7627
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!

To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”

A nisva zašla.

IMG_7637
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.

IMG_7638

IMG_7647
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.

 

APC_0405
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.
APC_0433
Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.

APC_0443

APC_0444

IMG_7684
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včeraj
IMG_7662
Tu pozimi smučajo?
IMG_7672
Krasote, kamor seže pogled.
IMG_7686
Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂
IMG_7712
Zakaj nisem vzel fotoaparata?

APC_0450

IMG_7719
Veliki in Mali Babanski Skedenj, še se vrneva!
Advertisements

4 vrhovi

V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo za Tek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉

Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.

Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.

Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.

27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …

(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)

Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.

Še enkrat hvala Mihu in Renatu!

IMG_7401
Razgled s Škabrijela
IMG_7405
Razgledišče pod vrhom Svete gore
IMG_7458
S Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Gori
IMG_7414
severna pot na Sabotin
IMG_7418
pogled na Sveto goro s Sabotina
IMG_7421
po južni poti nazaj v Solkan
IMG_7423
Ace in jaz počivava, barvno usklajena

V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.

Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.

IMG_7444

IMG_7450

 

 

Porezen

Septembra smo bolj malo pohajali po hribih, čeprav se popolnoma strinjam s pregovorom, da ni slabega vremena, če se le ustrezno oblečemo, maaaa … zna bit, da smo se na Škotskem malo preobjedli deževnih pohodov. 😉

endo

Seveda pa to ne pomeni, da sem samo lenarila, daleč od tega, treba se je bilo pripravljati za Valamar trail, ki se ga še bolj kot zaradi lepe proge veselim zaradi prijetnega druženja.

Po (pre)dolgem času bom videla mojo Košutko, pa ultraKatjo in Andreja, legendarni Drejka team, svetovnega prvaka Simona, končno bom (upam) spoznala “majcko” …

In GROZNO GROZNO GROZNO mi je žal, da ne bo naše zlate Nataše, ki se je zoprno poškodovala, pišuka, noooo!

Nataša, 2018 bo najino ultra leto, ti povem, prebili bova magično mejo 42km in skupaj bomo polnili knjižico SPP.

Važi?!

Važi!!!

Ajde, nazaj k naslovu;

v nedeljo smo se povzpeli na Porezen iz vasi Poče. Načrtovana krožna pot se nam ni izšla (če kdo ve, kje se položna pot pridruži strmi, prosim, rabim koordinate ali natančen satelitski posnetek), smo bili pa za kratek čas deležni slikovitih razgledov.

Zaradi zimskih pohodov na Porezen sem ga imela v slabem spominu, a se mi je tokrat odkupil. Dokler ga ne zasneži, se zagotovo še vrnemo; po razglede in poiskat pot čez Labinjske lehe.

IMG_7207

IMG_7218

IMG_7225

IMG_7228

 

 

 

 

Globoko nad Planino Razor

Ko Tajda pride k meni s prošnjo ali predlogom, to naredi s takim posebnim tonom, ob katerem kar otrpnem. Moje starševske (ne)sposobnosti bodo spet na preizkušnji!

Pa se je zgodilo, da sem ob eni takih priložnosti skoraj padla s stola.

Predlagala je, da bi šla kdaj z nami v hribe!!!

V hribe???

Po letih, ko smo nenehno poslušali: sovražim hribe, ne grem z vami!?

Čudeži se še dogajajo.

Vsemu veselju navkljub, sem bila vseeno spet postavljena pred težko nalogo.

Kam, da ne bo prenaporno, predolgočasno, pa da bo na poti planinska koča, kjer lahko kaj dobrega pojemo?

In spet smo izbrali prelepe tolminske konce.

Kako se je razpletlo?

Vstala je zgodaj, kot vsi, brez jamranja.

Hodila je hitro, hitro, nisem je dohajala.

Niti enkrat se ni pritožila, kljub temu, da vreme ni bilo ravno popolno, z Lukom je bila potrpežljiva in prijateljska, jedla je žgance in kislo mleko …

Kar pa je najpomemebnejše; rekla je, da bo še šla 🙂

IMG_5640

IMG_5641

IMG_5644

IMG_5647

IMG_5654

IMG_5672

IMG_5684

IMG_5712

IMG_5718

IMG_5733

IMG_5737

IMG_5751

IMG_5760

(30. julij 2017)

 

Velika Baba in Krnsko jezero

Luka je prejšnji vikend vzel dopust od počitnic pri noni, da je lahko nabiral kondicijo v naših prelepih gorah.

V pričakovanju množic planincev v okolici Krnskih jezer smo se odločili, da se le-tem izognemo z obiskom bližnje Velike Babe.

Tokrat se z Natašo nismo posebej dogovarjali; je bila pa velika možnost, da se srečamo.

In smo se.

IMG_5573
tu se moramo obvezno fotografirati
IMG_5575
tja gor gremo?
IMG_5591
tri urce hoje in smo gor, na Veliki Babi
IMG_5596
malica
IMG_5599
krasni razgledi
IMG_5609
vi ne vidite, a po grapi se nam bližata dve košutki; Nataša in Marina
IMG_5616
odločimo se, da ju počakamo (počitek, jupiii)
20170729_120412_L
še kaj pojemo
IMG_5617
se po zelo slabo vidni potki spustimo na označeno pot od Bogatinskega sedla proti Krnskemu jezeru
20170729_124934_L
dvoma ni več, pot je prava
IMG_5618
kmalu smo Za Lepočami
IMG_5634
in ravno ob pravem času pri jezeru

(29. julij 2017)

S Kriških podov skozi Luknjo v Zadnjico

V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!

Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!

IMG_5354

IMG_5374

20170723_072913_L

20170723_101132_L

20170723_121009_L

IMG_5439

20170723_121238_L

IMG_5442

20170723_133848_L

IMG_5475

20170723_140454_L

20170723_143746_L

IMG_5524

IMG_5507

IMG_5446

IMG_5525

Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉

 

(23. julij 2017)