Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847

 

 

 

 

Advertisements

Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Dva “Tminska”

Ko še ob devetih zvečer ne veš točno, kam bi odvandral, je najboljša svetovalka “moja” Maja. Tminka od glave do peta natačno ve, kam me usmeriti.

In tokrat je rekla: Tolminski Kuk, sama pa sem po posvetu z virtualnim vsevednim svetom dodala še Tolminski Migovec.

S Tolminskih Raven smo se po že znani poti povzpeli do cvetoče in osamljene planine Kal (tisti z manj kondicije lahko tukaj zavijete na levo in že v par minutah ste na razglednem vrhu; Grušnici), nato skozi ruševje po simpatično razgibani stezi proti sedelcu pod Tolminskim Migovcem, tam pa na levo proti Tolminskemu Kuku. Od tu naprej je pot sicer označena, a v ruševju se hitro spregleda kako razpotje. Nič hudega; ko odtavaš kam po svoje, kmalu vidiš možice, ki označujejo pravo pot (no, v oblačnem vremenu ali megli zna bit zoprno), pa tudi vrh Tolminskega Kuka je ves čas lepo na očeh, tako da je smer jasna.

Že na tej planjavi so razgledi na Krnsko pogorje in vrhove okoli Vogla osupljivi, ko pa stopiš na vrh dvatisočaka, se iz grla zlahka izvije krik navdušenja.

Ker smo imeli malodane idealno vreme, se nam od tod ni prav nič mudilo, naužili smo se pogledov na vse strani Slovenije; od morja do Triglava, ki je za nekaj minut sramežljivo pokukal izza letos skoraj večnega oblaka.

Pa nam je Žmigavec, kot je Migovec poimenoval Luka, kar nestrpno mežikal, da moramo še na njegov vrh. Ustregli smo mu, seveda, se naužili še nekaj razgledov in se z bolj pozornim pogledom pod noge (srečali smo dva, na srečo bolj zaspana, modrasa) utrujeni, a zadovoljni vrnili na izhodišče.

IMG_4664

IMG_4669

IMG_4672

IMG_4675

IMG_4704

IMG_4714

IMG_4694

IMG_4756

IMG_4775

 

Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290

 

 

Tekme netekmovalno

Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin! Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …

Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.

Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!

A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)

31964080_10213776798087562_6952419572427259904_n
rave party????
IMG_2638
malo smo tudi tekle
Trojke2018-0717
veselo v cilj
IMG_2626
navijaški Drejka team je najboljši!

 

Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.

32266907_10214406863759521_4607816145519509504_o
ku-kuk
32325914_10213607994087872_5959345811295830016_n
gremo
33647273_1918240555133062_8387531402022748160_o
navdušeno naprej
IMG_3047
če vidimo fotografa, se smejemo
IMG_2762
ali pa se pofotkamo kar sami
IMG_2781
Če z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.

 

IMG_3073
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.
33635806_1918246608465790_5574349753245761536_o
Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.
32313911_1055441634602961_4967584660889534464_n
nova prijateljstva

Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 

Kraji (skoraj) domači

Mali Golak

Ko Nataša določi skupni izlet, poskrbi za ves paket, tudi za vreme in vsakič zrihta tapravo!

Ker pa je bil tokrat cilj bolj v naših kot njenih krajih, sem za navigacijo morala poskrbeti sama. Do skoraj tik pred zdajci sem se zanašala, da bom “zlorabila” ZZTopkino sled ene lepe krožne, a se je izkazalo, da je ne morem naložiti. Na srečo je pred kratkim nekdo na Tekaškem forumu prijazno razložil, kako se uporablja Gpsies in tam dobiš nebroj variant različnih poti (a vseeno je še to včasih premalo, in ne vem, res ne vem, zakaj vsakič pozabim na pespoti.si; tudi tam se da sneti GPX sled izbrane poti, le prijaviti se moraš (prijavljena pa sem že dolga leta in tudi na to sem pozabila, jej jej).

Ben, vse smo rešili in do sekunde točno sva s Tomažem parkirala na dogovorjenem mestu, kmalu so se pripeljali še Ljubljančani (Nataša je imela s sabo mladino, bravo zanje!) in pustolovščina se je lahko začela.

Po štartu v Tihi dolini smo prav kmalu zakoračili na debelo snežno odejo, ki pa je na srečo bila ravno dovolj čvrsta za ne prenaporno hojo. No, z mladino bi lahko o nenapornosti še malo diskutirali, a po mojem mnenju sta se zelo dobro odrezala (bi človek rekel, da smo celo pogrešali malo več jamranja, ki smo ga vsakodnevno vajeni 🙂 ) …

Takrat se nam je mogoče zdelo, da se pot na vrh Malega Golaka vleče, a sedaj imam v spominu samo to, kako lepo je bilo; sneg, tišina, visoka drevesa, modro nebo … Pa tudi en malček smo se izgubili, o ja, brez tega ne gre; ali je šlo po tej poti pred nami zelo malo pohodnikov, ali pa je gaz zametel sneg, kdo bi vedel.

Na vrhu smo bili deležni skoraj popolnih razgledov, žig je komaj komaj štrlel iz visokega snega in mrzel veter nam ni dovolil daljšega počitka, a uspešen vzpon (in seveda misel na kočo in dobrote, ki se tam dobijo) je dal novih moči za pot navzdol.

EEE, dol pa je šlo hitro, dol. Pa ne samo zaradi obeta dobre hrane, ne. Le kdo se lahko upre teku po mehkem snegu? Če pa ne moreš teči, se usedeš in po riti dol, juhuuuu!

IMG_1516

IMG_1543

20180324_133724

IMG_1557

Tik tak smo bili pri pravljično luštni mali Iztokovi koči pod Golaki, iz nje prepodili večjo skupino pohodnikov 🙂 , in se med klepetom s prijaznima oskrbnikoma napokali s slastno joto, mmmmmm orehovimi štruklji in dišečo kavico.

Pretežno ravninska pot do avta se je potem vlekla kot kurja čreva; vsaj meni se je tako zdelo. Kljub dobri kondiciji sem bila po tem zimskem pohodu pošteno utrujena, a zelo zadovoljna, saj smo si spet podarili prekrasen dan.

Skozno in Kopitnik (pa še kaj)

Že takoj na začetku poti v Šmihelu nas je pozdravila #PrekletstvoIzgubljeneRokavice; na ta dan ni bila nič zlovoljna in nam je zaželela prijetno hojo.

IMG_1567

Najprej smo šli obiskat “naše” naravno okno; Skozno, od tam pa po robu Trnovske planote in gozda proti Kopitniku. Zelo me je razveselilo, da so letos pot temeljito očistili in označili, saj sem se lani tod borila z robido in podrtimi drevesi.

Ne vem, katera utrujenost me je matrala, a korak mi kar ni stekel. Ni pomagalo niti navdušenje, ko je mimo nas čudežno švignil trop gamsov.

Na Kopitniku sva si zato vzela malo več časa za počitek in malico na toplem sončku.

Spust nazaj k avtu mimo Marijine cerkvice nad Vitovljami naju je najprej pošteno premrazil, a od cerkvice naprej sva imela prave spomladanske razmere.

Domov sva se vrnila prezračena, predihana in dobre volje, moči pa je ostalo še dovolj za precej obsežno čistilno akcijo po hiši 🙂

IMG_1572

IMG_1579

IMG_1589

IMG_1599