Pa je prišel

 Po dneh, polnih skrbi, če bo Dedek Mraz prinesel pravo darilo. ((ker ga je moja mama malo polomila in zaradi tega teleskop že imamo))

Po mojih vsakodnevnih zagotovilih, da Dedek Mraz ((v nadaljevanju DM)) res obstaja in da ji en sošolec samo nagaja, ko pravi, da darila nosijo starši.

Po predhodnem obisku, ko je DM pustil obvestilo, da pride “ko bo hiša polna otrok”.

Potem, ko se je hiša res napolnila in smo tradicionalno spekli piškote in DM pripravili malico.

Po večeru, ko otroci niso in niso mogli zaspati in naju je Tajda dvakrat prišla okregat v dnevno sobo, naj že greva v posteljo, ker DM ne more priti, če vidi, da še ne spimo.

Po zgodnjem jutru ((še noči)) , ko je zgoraj imenovana pritekla v najino posteljo s skoraj solznimi očmi od sreče in navdušeno vzklikala, da je DM pojedel pol piškota, spil mleko in pustil še en listek, da so bila darila pretežka in jih je pustil pod smrečico pri noni.

Po vsem tem … smo stekli po stopnicah …
in pod smrečico res zagledali velike pakete.

In otroški prstki še nikoli niso bili tako spretni, kot pri trganju ovojnega papirja.

In danes sploh nismo šli na zrak … je toliko dela!

Letos sem morala biti po DM merilih res pridna, kljub včerajšnjemu darilu, me je danes čakalo še eno.

Hvala, Dedek Mraz, tudi ti si bil letos priden!

Za / Po – hvala

Vem.

Ni še zadnji dan starega, niti prvi dan novega leta.

Je samo neka sobota, ko sem preskočila jutranjo kavo in časopis, pod smrečico našla eno samo samcato darilo ((zame je bilo, hvala Tomaž)) s sporočilcem Dedka Mraza, da je samo prišel preverit, kako pridni smo, dirkala s štirimi navihančki po parku in nato z njimi packala po testu in vseeno spekla majhno goro piškotkov, na drsališču srkala kuhano vino in po dolgih letih srečala nekoč dragega prijatelja …

Je pa tako naneslo, da imam samo še danes pikico časa, da se zamislim in zahvalim kopici ljudi ((predvsem blogerjem)) , ki so prišli v moje življenje in mi ga s svojimi dejanji obogatili.

Pri kom naj začnem, koga naj izpustim, koga ne smem izpustiti?

Ala.

HVALA:

Najprej tistim, pri katerih sem dobila ideje za novoletna darila in praznično peko.

Nekateri so me obdarili, drugi so napovedali stvari, ki so se mi res zgodile, tretji so na moje vztrajanje napisali zanimiv blog, tretji so prijazno odgovorili na moja vprašanja.

Hvala Tjaši za dišečo pošiljko in za bloge, ob katerih ugotavljam, kako nepismena sem in bi zato skoraj raje videla, da mojstrica te zahvale ne bi odkrila.

Hvala prijateljici, ki zato, da mi lahko pošlje mejl ali komentar, vleče telefonske kable po hiši.

Jackie ; a ni fino, da sva se po zaslugi tvojega luštkanega koledarja po dolgih letih spet “našli”?

Hvala Knjižnim moljem, da me zalagajo z zares koristnimi namigi za branje.

In seveda hvala sodelavkam, ki naredijo našo službo bolj znosno, njihova miklavževa/božičkova darila so dokazala, da me punce ne samo poslušajo, ampak tudi slišijo! (Joži, kaj nisem zažigala v tehle pičkastih najlonkah?)

Zagotovo sem koga pozabila, lepo ga prosim, naj mi oprosti.

Ker sem morala poskusiti kar nekaj prispelih in tudi sveže spečenih piškotov, je bilo treba želodec potolažiti z nečim, kar je nanj delovalo blagodejno, na mojo glavo pa ….

najboljši božični vočilnici ever