Pred časom sem se patetično raznežila, kako imam rada burjo.
Da, kraško burjo!
Krasno kraško burjo.
Burjo, ki piha doma-doma.
A burja, ki jo imam doma; verjetno je vipavska, kaj pa vem; ta je drugačna.
Ta je zmešana.
Ta je muhasta.
Ta je prav nesramna.
Ta ruka in buta in se zaganja.
Če citiram Tjašo: “Ta se obnaša kot afnast otrok in se vrtinči in vrača iz vseh smeri.”
Prišli smo od krasne burje doma-doma in v obraze nam je butnila tale nesramnica. Skoraj nas ni pustila iz avta, tako se je zaganjala v vrata. Luči javne razsvetljave so zaradi njenih sunkov utripale kot v kakšni diskoteki. Pri sosedovih je odtrgalo neko pločevino in tisti zvok me je res plašil ((ja, videla sem preveč srhljivk)). Mimo je prinašalo cunje, vrečke, veje … Luka je seveda jokal in vsaj stokrat vprašal, če burja res ne more v hišo.
Seveda je nismo spustili noter.
A zjutraj smo se lahko čudili, kam vse nam je odneslo stvari z balkona in vrta.
V oljčniku v bližini so bila zlomljena (ne izruvana, zlomljena!) vsaj štiri drevesa.
S streh, kamor lastniki niso položili dovolj kamnov, je pometalo strešnike in “Jnkov” je moral takoj zjutraj popravljat nastalo škodo.
Okoliška drevesa in žice električne napeljave so bile okrašene z vrtnimi koprenami in PVC vrečkami.
Dvorišča so bila dobro pometena.
In zrak je bil oster in mrzel.
In če ne bi bilo vmes Trstelja, bi videli vse do morja.
Tako neromantična je naša burja.
mojchka 