Ni besed.
Ni misli.
Ni občutkov.
Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.
Kaj naj pišem, če je glava prazna?
Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre …
Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.
Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?
Ne, tudi jaz se ne bi.
Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …
Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.
Pa sem jih.
Nekatere.
Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.
In je šlo.
Lepo je šlo.
In noč je bila čarobna.
Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.
Nikjer nisem imela hujše krize.
Vsaj spomnim se je ne.
Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.
Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.
Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.
Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).
S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.
Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.
Hvala!
Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.
🙂
Ne, ne, to zadnje je laž.
To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.
Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.
Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.
Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!
Kaj?
Kaj?
Kako crknila lučka???
Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!
Zdaj pa še to, revež, brez lučke!
Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.
Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur.
V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)
Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.
Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.
Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.
Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.
Ma, ne boš me!
Se bom pa s tekom ogrela!
Ogrela sem se že, spotila pa tudi!
Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.
Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.
Čutila sem, da potrebujem kratek predah.
Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.
Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!
Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.
Ma, kako pet???
Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.
Jah nič, teci, bo prej Umag!
Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …
A sem potem pritekla v cilj?
Seveda sem!
Direkt v objem Tomaža. ❤
A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!
In enega solznega. Z Natašo.
Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.
A zakaj bi preveč razmišljala?!
Nataša, midva sva ZA!
*
*
*
O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.
Samo začet pisat je bilo treba.
Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.
Besedo za besedo.
Korak za korakom.
Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!
*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.
