Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.
Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.
Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).
Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.
Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))
… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.
Drugače pa … pojdimo po vrsti …
Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)
Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.
V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.
V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!)) kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.
V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …
Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.
Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂
S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.
Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)
Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.
Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …
Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?
Bodo še fotke kaj povedale.
Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!
