Fotoromanzo: La corsa della bora 2019

img_0781
6 . januar 2019 (italijanski praznik “La Befana”); Obelisk na Opčinah; toliko nas je, da se težko stisnemo na fotko.
img_0790
Drejka team; hvala za smeh, hvala za fotke! Najboljši sta!
img_0793
Eno samo veselje! Saj vemo, da se bo treba matrat, vemo …
5014242221883392
Tudi če se težko diha, se vedno zmore nasmeh za fotografa.
6107526734282752
Zmore se tudi afne guncat 🙂
img_0646
Krasni razgledi na vse strani. A zanje se je treba ustavit in si vzet čas. Potke so take, da je treba nenehno gledat pod noge.
img_0731
Nataša me je prehitela! In za nagrado sem dobila to lepo fotko!
img_0657
Jožica je skoraj zaspala na štart, ma potem je vklopila turbo in nas vse prehitela.
img_0664
Vidite plezalca, kako se je usedel na mojo roko?
img_0667
Tudi med skale smo zavili. Med velike skale!
5906341607768064
In potem na “barbarsko plažo” (Costa dei barbari). Še vedno je treba pozorno gledati pod noge.
img_0669
Mojca in Mojca.
img_0946
Tomaž pa daleč naprej!
img_0986
Seveda me Urša ulovi s polnimi usti!
5496549785468928
Tomaž že v cilju. 2 uri, 44 minut (s pavzo za pancetko vmes) Ma, to pa moram povedati za medklic: na okrepčevalnicah so se spet maksimalno potrudili!
img_0680
Tudi Mojca in Mojca sta prisopihali. 3:37; ni švoh, lanski čas sem izboljšala.
img_0695
V cilju sta nas pričakala tudi Luka in moja mama. Tega sem bila zelo vesela. Sploh mame. Ker ona je bila in je še moj prvi športni vzor. Ona mi je približala gore, naravo, užitek v gibanju … pa ne le to! Mama, hvala!!!
img_1042
Še nekaj afnegunca za konec in za obljubo, da se kmalu spet vidimo in zašpilimo še kak lep dan!

 

Advertisements

Natale romano v besedi in sliki

img_9862
Postanek v Bologni (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)
img_9883
Punta Ala. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!
img_9888
Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.
img_9936
Monte Argentario, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦  Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.
img_9945
Orbetello in nato Punto Ercole sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …
img_9999
Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v Rim. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.
img_0183
Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.
img_0162
V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉
img_0139
Trastevere
img_0127
Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico  …
img_0100 (1)
La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

img_0090

img_0037
V Vatikan smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.
img_0216
Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v Bagnoregio. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.
img_9976
Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛
img_0242
Oriveto drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

img_0293

img_0348
Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.
img_0378
Za konec še skok v Firence. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?

Mirna noč

Tudi tako je spanje v AD …
IMG_0402
1:16 zjutraj.
Opis v aplikaciji in tudi na spletni strani kraja Fiesole piše, da je to prijetno, mirno parkirišče za avtodome s prekrasnim razgledom 9 minut hoje od vasi.
To zadnje je res, sem preverila; v 7 minutah sem bila v vasi in občudovala milijon lučk Firenc.
Tudi mirno je bilo.
Do kake 23. ure, ko je Tomaž že namestil čepke v ušesa in mirno zaspal.
Potem je pripeljal smetarski tovornjak, velik, se parkiral prav zraven nas, vklopil utrupajoče luči in bohve kaj še.
Pripeljal je še manjši kamiončin.
Stresel steklo.
Peklenski hrup.
Potem se je mali odpeljal, večji pa utihnil.
Aaaah!
Čez pol ure.
Ponovno.
Opolnoči.
Isti postopek.
Tomaž sladko spi.
Verjetno.
Zastrem vsa okna, da me ne motijo utripajoče luči, hrup utihne, končali so.
Zaspim.
Nekaj pred eno: brrrrr hrrr.
Pa ne le to!
Možakarja se morata še prepirati!
In veste, kako se Italijani prepirajo?
Tako kot pogovarjajo; na dolgo in široko in glasno glasno.
Če bi natančneje prisluhnila, bi zvedela celotno zgodovino njunega ‘prijateljstva’.
Pa ne morem, neka mašina vneto ropota.
Prebrala sem že celo knjigo Resnica ima tvoje oči Sama Ruglja, zunaj pa še vedno ni miru.
Bom to noč sploh spala?!
1:29
Odpeljali.
Vsi?
Molite zame!

Prostovoljno na 3V

Prav lep občutek je, ko svoje besede vidim natisnjene v reviji, ki je našla pot v domove na goriškem … lahko pa zdaj delim izkušnjo prostovoljstva na trail tekmi tudi z vami, moji zvesti bralci 😉

Lani sem na Teku treh vrhov prilezla do Svetega Valentina, potem ko sem že osvojila Škabrijel in Sveto goro, utrujena, žejna, lačna, mogoče celo malo naveličana. In tam sta me čakala megla in mrzel veter. Nikjer nikogar, le za hipec sem ugledala gorskega reševalca … potem pa tišina, veter, grmovje, daleč spodaj Soča, še bolj daleč cilj … in moje glasno sopihanje. Vrh Sabotina in okrepčevalnica sta se mi zdela ure daleč. A tudi to sem zmogla in v cilj veselo primahala (povprečno pripravljena rekreativka) točno po šestih urah od štarta.

Letos … letos pa sem se v trenutnem navdihu ponudila Mihu Repiču, gonilni sili te športne prireditve, ki vsako leto privabi več trail tekačev na z rujem ožarjene “poti, ki združujejo”, da bi pa bila prostovoljka.

V upravljanje mi je ponudil Krčmo pri Svetem Valentinu na Sabotinu 🙂

Krčmo? Kako to misliš?

Izmenjala sva še nekaj besed, čez teden še par dogovorov s Klavdijo, ki je koordinirala okrepčevalnice na trasi teka in že je bilo tu nedeljsko jutro 4. novembra.

Vreme pa na srečo popolnoma drugačno kot lani; že zarana nas je sonce razvajalo s toplimi žarki.

Na štartu pri čolnarni v Solkanu so se zbirali “stezičkarji” z vseh koncev domovine in Italije, pa tudi drugi jeziki so se slišali. Veselo smo klepetali, se objemali, spoznavali nove sorodne duše in vznemirjeno pričakovali dogodivščino.

Kar prekmalu so se tekači (med njimi tudi moj mož in 15-letni sin) zapodili proti prvemu vrhu, midve s prijateljico Natašo pa na hrbet zadegali vsaka svoj nahrbtnik s po 6 litri kokakole, nekaj pločevinkami piva, vodo, škatlo slanih prigrizkov in škatlo čokoladnega peciva … in se podali proti najini “krčmi”. Težka nahrbtnika sta naju vlekla v dolino, a se jima nisva pustili, trmasto sva grizli v breg in ravno ko naju je začela objemati utrujenost, zagledali razvaline cerkvice, pri njih pa gorskega reševalca. Isti je bil kot lani in celo spomnil se je Nataše!

IMG_8713

Hitro sva razpostavili okrepčila, še prej pa na tekmovalcem lepo vidnem kraju razvili doma narejen navijaški transparent.

Mislili sva, da se najhitrejši tekmovalci, izurjeni mački, pri nama ne bodo ustavljali, da bodo kar odbrzeli mimo, a dan je bil vroč, vzpon na Sabotin s severne strani se vleče in izkazalo se je, da je najina okrepčevalnica presenečenja na zelo pomembni točki. Vsak je spil kozarček ali dva, veliko jih je povpraševalo po vodi, a ta je nanje čakala šele na vrhu Sabotina.

IMG_8751

IMG_8763

IMG_8762

Čeprav so bili tukaj prav vsi zelo utrujeni (nekdo celo tako zelo, pa še krči so ga grabili, da je ponj moralo priti reševalno vozilo), nisva videli namrgodenega ali jeznega obraza. Nekateri (ogromno takih) so si vzeli čas za kratek klepet, fotografiranje, nekatere so pričakali navijači s priboljški in vzpodbudnimi besedami. Prav veselo je bilo v najini krčmi.

IMG_8759
Nataša pridno dela, jaz seveda dokumentiram za vse svetovne medije

Tudi ko so na redko kapljali počasnejši udeleženci teka, nama ni bilo dolgčas, imeli sva družbo prijateljic (s prihodom sta naju presenetili), izurjenih navijačic (Andreja, Uršula, hvalaaaa), ki sta za vsakega našli besedo spodbude, občudovanja, ali s kako šaljivo privabili nasmešek na utrujen obraz.

Ko je do nas prišla še zadnja tekmovalka in za njo “metli” (metla je prostovoljec, ki preveri, če na progi ni še kak tekmovalec, in odstrani usmerjevalne oznake), sva pospravili vse najine rekvizite in pobrali smeti, ter pohiteli do cilja, kjer sva v družbi presrečnih tekmovalcev, organizatorjev in prostovoljcev ob slastni joti in pijači pričakali razglasitev zmagovalcev; na krajši, 12 km dolgi progi s 650 metri vzpona sta bila to Elis Filipič in Ana Čufer, na daljši, 28 km s 1675 višinci, pa Sebastjan Zarnik in Lucija Krkoč.

Še dolgo po tekmovalnem dnevu so na naslov organizatorjev deževale pohvale za lepo organizirano prireditev in verjamem, da se bo naslednje leto število udeležencev spet povečalo.

Če takih naporov ne zmorete, pridite pogledat in navijat, luštno je!

IMG_8778

45335607_503250793510910_3823768401050861568_n

 

Rašica trail 2018

IMG_9155

Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?

No, to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.

Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.

IMG_9162

Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.

Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.

56473764704__FA00FC09-4415-45D4-A841-A93506673D3B

Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.

V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …

IMG_9165

IMG_9166

Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.

IMG_9169

Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.

Samo!!!

Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!

Ne, nooo!

Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.

Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂

Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂

IMG_9180

Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.

“Pa kaj se nista še preoblekli?!”

“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”

In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂

Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉

Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …

Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!

IMG_9174

Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!

 

 

Tek treh vrhov 2018

Kar smo sklenili na Pohorju, sta Luka in Tomaž 4. novembra 2018 tudi uresničila.

Na krajši (12 km in 650 višincev) progi (krožna pot na Škabrijel) Teka treh vrhov sta se odlično odrezala (2 uri).

Luka je najbolj navdušilo vzdušje med “trejlaši”, počutil se je odlično, navdajal ga je ponos in zadovoljstvo.

Potiho se mi je pohvalil, da je z nekim tekmovalcem iz tujine celo poklepetal v angleščini.

Veliko so mu pomenile spodbudne besede in čestitke, ki so mu jih namenili znani in neznani tekači.

Dan, ki ne bo šel v pozabo!

fullsizeoutput_1917

fullsizeoutput_1926

45453436_2189276597749051_1537532347040137216_o

fullsizeoutput_192a

IMG_8789

Fotke: prva in zadnja sta moji, druga Drago Košuta, tretja Renato Lešnik, četrta David Verlič, hvala vsem!

 

 

Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847