Pod vrhom #1
Junijski Julijci
Opečene imam roke in noge, zato bom tole zelo hitro spesnila, potem pa spat. Mogoče bo v spanju manj peklo.
V soboto sva se za ogrevanje povzpela na Rodico. Krasna gora, lahko dostopna (iz gozda nad vasjo Rut), neverjetni razgledi. Vreme ni bilo ravno idealno; z vrha so naju prehitro pregnali temni oblaki in močan veter.
Doma sva bila že v času kosila (sredi noči sem morala po našo “žuristko”, nato odspala še eno urico in ob petih iz postelje vrgla še Tomaža) in popoldne predremala v svojih kotičkih …
Za danes pa sem si jaz zamislila nekaj drugačnega od tega, kar nama je na koncu uspelo, a sva vseeno zelo zadovoljna z opravljenim pohodom, ki se je odvil takole: Planina Podkuk-Planina Razor-preval Globoko-Konjsko sedlo-Škrbina-neuspešen naskok na Vrh nad Škrbino-Planina Razor-Planina Podkuk.
Neuspešen naskok nama je vzel debelo uro, a moj junak Tomaž je vse res junaško razrešil!
Kot že veste, moj mož ni ravno vešč določenih “moških” opravil, a v kriznih trenutkih trdno poprime za vajeti in vztraja, grize, brca … dokler ni vse v redu! Res se lahko zanesem nanj!
Kaj sem se danes naučila:
- Pusti stare (stari so vsaj 30 let!) zemljevide doma.
- Ne pozabi kreme za zaščito proti soncu, za skuzi buh!
- Preveri stanje v vodnem mehu, preden štartaš!
- Ferate niso za pse.
- Ko slutiš, da je čas za obrat nazaj, poslušaj to slutnjo! Če ima tako slutno tvoj moš, jo poslušaj še prej in še bolj. Ne velja samo za gore!
1. trail v Šempas
S Tomažem sva ob praznovanju okroglih let 😉 (44 in 46) prijatelje povabila na poseben trail; od tunelov pri Predmeji do najinega doma.
Dokler pa naju zjutraj na zbirnem mestu niso presenetili z darili ((hvala, hvala, hvala vsem)), se sploh nisva zavedala, da seštevek najinih let da še lepšo, bolj okroglo številko; 90!!!
In smo šli:
Prekrasen dan je bil, hvala vam, prijatelji!
Še športna statistika: slabih 19 km (zadnjih par po asfaltu, ker so se stare pohodne poti od Vitovelj do Šempasa zarastle, ali pa so jih “zaograjili”), 7 ur in drobiž, 919 višincev (sicer pa ima vsaka ura drugačen podatek, pomagaj si zdaj 🙂 )
tretje pitagorejsko praštevilo
Tako zelo mi je podobna.
Prav nič mi ni podobna.
Že sedemnajst (točneje: točno ob 17:17 je prišla med nas) let me gnete, preoblikuje, izboljšuje …
In pogosto preseneča.
Zadnjič mi je v branje ponudila spodnja razmišljanja, ki jih je zapisala v šolskem eseju
“Če hočeš imeti veselje v branju, moraš imeti nekoga, komur boš o prebranem pripovedoval.”
“To je bistveno, imeti okolje, v katerem se boš pogovarjal.”
(Domači esej o branju in izbranem literarnem delu)
_____________________________________________________________________
Ko ljudje beremo, izkusimo življenja fiktivnih likov ter njihove motive impliciramo v svoja življenja. Dandanes se dogaja, da nam vsakdanje nujno potrebne naloge vzamejo toliko časa, da ga za branje enostavno ne najdemo. Najbolj pogost izgovor za prelaganje obveznosti je ta, da človek nima časa. Svoj prenatrpani urnik mnogokrat tudi po krivem izkoristimo za izgovor, da bi se nečemu ognili, z moje perspektive pa gre bolj za neznansko nepraktično razporeditev svojega časa. Načrtovane ure dela, ki naj bi jih produktivno izkoristili, se sprevržejo v mozaični interval pavzic in nepavzic.
Te petminutne pavzice izkoristimo za telefonski klic ali pa za to, da kar se da hitro prečekiramo, kakšno različico posameznikovega življenja nam predaja modra knjiga obrazov, ali pa, da preverimo, kaj je naš sodelavec imel včeraj za večerjo. Najverjetneje zato, da ga lahko potem med naslednjim odmorom vprašamo, kje je dobil recept in ali je obrok primeren za nekoga, ki je alergičen na gluten. Še verjetneje pa za to, da se izognemo nerodni tišini, ko srečamo nekoga poznanega. Zato si preventivno pripravimo nekaj iztočnic, nekaj neresnic, ki jih poznamo na podlagi razpoložljivih virov in to izkoristimo v svoj prid, da ne bi izpadli naduti ali pa še huje asocialni.
Lahko bi rekli da so tišine naši strahovi, predvsem pa nevednost, ki je vključena v ceno ter predvidevanja, kakšne vse slabe stvari si bo sogovorec oziroma soudeleženec tišine mislil o nas. Zato sem za svoje literarno delo izbrala zbirko otroških pesmi Črvive Pesmi, Andreja Rozmana Roze. Zato, da bom lahko naslednjo tišino napolnila raje o tem. Zato, da me bo to asociiralo še na prigode iz otroštva, tako mi zagotovo ne bo zmanjkalo materiala. Zato, da bom, s pripovedovanjem o mojem otroškem strahu, premagala zdajšnji strah pred nesramno tišino. V tej pesniški zbirki se skriva namreč eden mojih najhujših strahov iz časa, ko sem bila še otrok. Iz časov, ko sem mela še čas, da sem prijela knjigo v roke ter jo začela brati in predvsem iz časov, ko me ni bilo strah enakih stvari. Še prej pa nekaj o avtorju.
Njegovi začetki so bili precej obetavni; v srednji šoli je pisal za šolsko glasilo in bil celo urednik, poleg tega pa je imel že takrat modernistične vizije o vnašanju futurizma, dadaizma in nadrealizma v slovensko literaturo. Nadaljeval je s študijem slovenistike, nakar pa se je leta 1978 odločil študij zapustiti. To ga je vrglo na cesto, tam je s pisatelji ustanovil Cestno Gledališče Predrazpadom. S tedajšnjimi uprizoritvami je pregnal strah tedanjih oblasti pred spontanim dogajanjem na ulicah. Bil je tudi vodja alternativnega Gledališča Ane Monro, ki vztraja pri neobvezni igri ter procesu asociacij in improvizacij.
Njegovo pisanje ustreza mojemu okusu, saj je parodično, komično in nekoliko nevsakdanje, poleg tega pa si deliva astrološko znamenje. Poleg tega, da piše, pa ima za seboj tudi vrsto gledaliških uprizoritev.
Zbirka pesmi se začne s pesmijo ‘’Coprnica Maramuda”, ta je slaščičarski zlodej, ki v svoje slaščice ulije toliko sladkorja, da se ti na zobeh to pozna še celo leto. Ko s coprnico opravimo, se prebijemo do “Črvive pesmi” in pesmi o mleku, ki ne želi postati kakav, pa da niti ne omenjam “Otorinolarne golazni”, “Žuželčjega žura” in “Urinega kazalca”, ki želi prehiteti čas. Najhuje pa Rozman Roza prihrani za konec, moj največji strah, a eden izmed mojih lepših spominov; bizarna pesmica o strahu. Že njeno ime pove, da se pripravljamo na nekaj strašljivega. Ustrahovanka nas popelje v meni najljubši del dneva, ko utrujeni ležemo v posteljo ter zapremo oči. Takrat pa se začnejo dogajati hude reči; pod posteljo je podgana, v temi se skriva občutek, da te nekdo gleda, izza tvojega hrbta pa se plazi volkodlak. Iz kitice v kitico sem kot otrok dobivala občutek, kot da sem tudi sama noter v pesmici. Čutila sem podgano ob mojih nogah in prisežem, da se je v levem kotičku moje sobe skrival nekdo ter me opazoval. Ilustracije Zvonka Čoha pa so povzročile, da sem ob prebiranju centimeter za centimetrom lezla vedno globlje pod varno odejo. Moj strah je takrat prihajal do mene v podobi nekakšnega volkodlaka, katerega mati se je morala spečati s kakšnim merjascem, da je njun otrok dobil tako oduren videz. Pred rjavo pošastjo z velikimi rožnatimi uhlji sem si zatiskala oči in tiste večere, ko sem bila najbolj prestrašena, si nisem niti upala prijeti tistega dela strani, kjer je name prežala pošast, saj bi to zagotovo povzročilo nekakšen vpoklic in preden bi sploh uspela odložiti knjigo na mizo, bi volko-merjasec že prežal name za mojim hrbtom.
Še sedaj me njegov videz straši, kljub temu pa ga imam v spominu kot enega izmed lepših otroških fiktivnih prijateljev, ki so me kljub svojemu groznemu videzu spravili do tega, da sem zbirko pesmi vzela v roke večkrat, kot bi bilo priporočeno. Za vsakega otroka bi bilo namreč bolje, da se ne drži že prehojenih poti, temveč pa da skozi še ne prebrano literaturo spoznava svet ter se razvija naprej. Ker pa na ta svet nisem prišla skupaj z navodili za uporabo, sem v mnogih situacijah postala mlada oseba, vpeta v veliki svet nevarnosti, ki ti z vsemi svojimi nalogami časovno niti ne dopušča branja. V zameno ti pa seveda podari druge zabavne napravice. Kako zelo prijazno od Velikega Okrutnega Sveta.
Že takoj, ko mlada osebnost vstopi, od kdo ve kod, na naš svet, je ujeta v prijem raznih načel družbe, ki so v dandanašnjih časih vse bolj materialistično usmerjena. Ampak, ko je mlada osebnost še otrok, so ji sanje, male bizarnosti gledaliških predstav, pesmic in knjig dovoljene. Dokler mlade osebnosti ne postavimo v ustanovo, ki stoji na temeljih davkoplačevalske družbe, ta oseba svet doživlja zelo iskreno in igrivo. Doživlja ga skozi literarne like in izmišljene ali pa že napisane zgodbice, katere ji starši pripovedujejo pred spanjem, da bi se ta umirila. Njena kreativnost je takrat na vrhuncu. Nauči se primarnih pravil, ostalo pa počne po svoje.
Ko je v prvi fazi dozorevanja, ji glavo noč in dan polnijo s pravili in opravili, med katerimi se ji je dovoljeno gibati. Ko teče, jo naučijo sedeti. Ko riše, jo naučijo pisati. Ko piše z levo roko, ji pisalo postavijo v desno. In ko zvečer poseže po zgodbi ali knjigi, ji pred oči raje zastavijo svetleči zaslon.
V malo poznejši fazi dozorevanja je njen um že popolnoma preoblikovan po prototipu njene družbene funkcije, da bi ta velikanska konstrukcija lahko nemoteno delovala naprej. Njena pogonska sila je upoštevanje pravil in konvencionalno izoblikovani mladi umi. V tej fazi mlada oseba zvečer poseže po mali škatlici skrivnostnih povezav in kontaktov in medtem ko je ta priključena na svoj vir energije, je hkrati obnovljiv vir nekonstruktivno zapravljenega časa mlade osebe.
In tako se kolo vrti naprej in naprej, mašina pelje dalje in dalje, napak v sistemu skorajda ni. V primeru, da se kakšna pojavi, pa smo tako ali tako vsi naučeni, da literatura ni zdravilo, ne branilo.
Veseli obrazi Lombardije
Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.
Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.
Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.
V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.
Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂
Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!
Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.
Občudovanja vredno!
Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.
Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.
Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:
- ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
- našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali; (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.
Še en trejl
Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.
No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.
S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.
Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali ((no, vsaj punce)) proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!
Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.
Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!
Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja. ((Priznam, upala sem, da se bomo obrnili 🙂 Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali.))
Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …
Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.
Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.
Nato še grmenje!
Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.
Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!
Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.
Nismo!
Kje je? Ni s tabo?
Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.
Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.
Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.
Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.
Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!
Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.
Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!
Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!
Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.
Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.
#predanost
Sedimo pri večerji.
Gledam tole mlado ženskico pred sabo.
Pripoveduje nam o vajah, utrujena je, mora se še učiti, jutri pišejo psihologijo, med vajami bo še z nekaj sošolci tekla v šolo, na list papirja izlila svoje znanje o temi in se vrnila v gledališče.
Vmes bo kaj prigriznila, nekaj zdravega, zagotovo. Poplaknila s kavo. ((upam, da ne s pivom))
Cele dneve je v “mestu”, vznemirjenje narašča, bliža se premiera.
“Glejta, da se bosta lepo oblekla!”
“Saj ne znava drugače!” (HAHAHAHA)
Malce je drugačna kot minulo leto. Spet se nam je približala.
Nekega dne nas je celo presenetila in privolila, da gre z nami na izlet.
Naslednjega dne spet.
Je kaj narobe, se potiho sprašujem …
Nič ni narobe, to je najina hčerka, taka je.
Včasih nerazumljiva.
Včasih nerazumljena.
Vedno najina, naša!
*****
Premiera. Tudi mi sedimo na odru. Čisto blizu smo jim.
In se čudimo!
Kako so napredovali!
Kako so suvereni!
Kako so sproščeni!
“Od kdaj zna Tajda tako lepo peti???”
Cmok imam v grlu, solzne oči.
Razganja me od ponosa!
In se smejemo!
“Od kod so potegnili to “foro”?! Dobra, dobra!”
“Jo je premagal smeh?!”
“Ne, to se ti samo zdi! Prezahtevna si!”
Tako močno zadržujem dih, da sem vsa napeta, mišice me bolijo.
Srkam besede in spremljam mimiko, glas.
Kaj je ŽE konec?!
Aplavz, gromek aplavz.
Bravoooo!
****
To je pesem za mojo hčerko.
Za deklico, ki prinaša veselje v naša življenja, tudi ko je sitna!
To je zate, Tajda, ta moja ljubezen in ponos, ki ju ne znam izraziti z besedami.
“Opiši, zakaj smo bili dobri, mama! Kako smo bili dobri? Kaj je bilo tako odlično?!”
Ne vem, Tajda!
VSE!
AMO (Amaterski mladinski oder) SNG Nova Gorica: Žlahtni meščan
Foto: Tomaž Lipicer
