Pomlad 2020

Nekaj časa sem bila disciplinirana in pisala dnevnik. Potem sem nanj pozabila in ga pred kratkim spet čisto po naključju našla med osnutki e-pošte.

V mojem spominu tega, na srečo, ni več, a zgleda, da sem bila spomladi precej mračno razpoložena.

Nekaj odlomkov:

******

Prvi dan pomladi.

Prvi dan nekega čudnega čudnega obdobja. No, ni ravno prvi, to traja že ves teden. Stopnjuje se. Malo sem tesnobna. Ni me strah bolezni. Strah me je politikov, ki se igrajo z nami.

Strah me je svojih temnih misli, ki pridrvijo, kljub temu, da vem, da bo vse v redu, da bomo vsemu ptič!

Slabo sem spala, vseeno kratek sprehod z Deo paše. Mimogrede naberem še nekaj trobentic in si ogledam, kako napredujeta kopriva in divji hmelj. Po dolgem zajtrku z obveznimi časopisi (mater, je težko NE obliznit prsta za listanje!) spečem rahle kolačke za mularijo. Nenavadno je spet imeti polno hišo.

Zagledam se v polico s kuharskimi knjigami in nerazvrščenimi dokumenti. Mine urica, polica je sedaj čista in zračna, pol receptov (natisnjenih, iz revij itd.) v škatli za star papir. Premaknem se na predal s praznimi kozarci za vlaganje. Ti se bodo sedaj preselili v garažo, da bomo imeli prostor za malo večjo količino moke, riža, pašte, kot jo imamo ponavadi. Ob domačem čaju s Tomažem poslušava poročila in debatirava, kam na sprehod. Na srečo sem potke v okolici v preteklih letih dobro raziskala; danes v dveh urah in pol ne srečamo nikogar. Naberem pa lep kupček trobentic in vijolic pa droben šopek šparenge.(Aja, sončen, topel dan!) Malo dremuckanja na kavču, telefonada z mamo, še malo najnujnejšega pucanja, skok na internet. Začinim piščanca in ga vtaknem v konvekcijsko pečico. Medtem ko se peče, 20 minut joge z Adriene. Danes joga proti nesigurnosti. Pišče že diši, Jasnin radič in zelje iz zabojčka zabeljena; večerjaaaa! Ko pojemo, mularija in Tomaž v kino (v sosednji sobi), jaz pomijem, zamesim za buhteljne in ob knjigi malo zadremuckam.

Ajde, buhteljčke dokončat, potem pa spat!

*******

Zbudila sem se zgodaj, še pred šesto, najprej sem mislila, da mogoče zaradi burje ali mogoče da so mi preveč dišali buhteljčki… pa je bil kar hud potres v Zagrebu, ki se ga je menda čutilo tudi pri nas.

Z Deo se nadihava svežega zraka, spet dooolg zajtrk. Luku pomagam speči jajce na oko, nato se posvetiva pouku na daljavo. Disciplinirana sva in tekoče nama steče. Samo nekaj mojih službenih klicev naju zmoti. Tomaž pa je tako ali tako nenehno na telefonu (dela od doma).

*****
Deo ven, zajtrk, oblikovat kruh, ki sem ga že včeraj namešala in dala vzhajat, tuš, kruh je pečen… diši… a je prevroč in meni se mudi v službo. Tu je vsak dan manj dela; malo poklepetam s prostovoljkama civilne zaščite (iz enote reševalnih psov), jima ponudim kavo in obisk veceja (pozneje mi spodaj na kavču pustita piškote), zračim pisarne, urejam stvari, za katere prej nikoli nisem našla dovolj časa, poslušam novice, spijem čaj, pojem kosilo, malo poklepetam z A, ki pride nekaj iskat, pa z N, ki je prišel par ur v pisarno, kjer lažje dela. Zunaj burja in mraz.

Obisk trgovine; maske, rokavice, razkuževanje … Doma. Kruh je slassssten.

*****
Še pred šesto me zbudi burja. Ko pogledam skozi okno; naletava sneg. Naredim 10-minutno meditacijo s Saro Isaković, nato se hitro oblečem in z Deo par minut uživava na zraku, vetru, opazujeva igro snežink. Po zajtrku urejam fotografije, več kot 8000 jih arhiviram. Že dolgo imam nastavljen osnutek bloga o naših počitnicah v Toscani, pa se mi nekako ne zdi prav, da bi ga objavila. V Italiji je res grozno, vsak dan umre več kot 500 ljudi, stroga stroga karantena. Luka pridno dela za šolo. Zamesim za bobole (odlični so), kuham zelenjavno čorbico. Narediva 15-minutne jogijske vaje za gibčnost z Adriene.

*******


Po službi “brezstično” prevzamem zabojček zelenjave, nato z Deo na burjast sprehod in iskanje novih potk okoli Hrastovega hriba pri Vogrščku. Burja se zvečer okrepi. Zmanjka celo elektrike in piščanca, ki sem ga pekla v konvekcijski pečici, moram dokončati v ponvi na plinskem gorilniku za kampiranje. Ponoči močno močno piha burja; ne morem spati, odpravim se za čudnim ropotajočim zvokom. Ravno ko odprem vhodna vrata, odnese velik kos plastike z nadstreška, na srečo na sosedov travnik mimo vseh avtov; ničesar ne poškoduje. Odstranim še kovinsko palico, ki jo je odneslo pod moj avto, se sprehodim še malo okoli hiše in po cesti (bosa!?) in grem nazaj ne-spat.

*****

Vlečem se po hiši, skuham kosilo, se učim z Lukom, nimam volje za kako hudo pospravljanje, že s sprotnim delom imam vsega preveč. Še berem ne skoraj nič, nimam energije. S Tomažem in Lukom gremo na res počasen sprehod okoli Vogrščka, popolnoma brez moči sem. Vseeno je imam dovolj, da naberem malo regratovih cvetov, vijolic in trobentic. Za večerjo pica po nekem siciljanskem receptu; ni mi všeč, boljša je moja, klasično improvizatorska.

*****

Spet zamesim za bobole. Moke mi zmanjkuje. Luka gnjavi, da bi se kaj učila. Ne ljubi se mi! Za kosilo pašta z blitvo, šalšo in bučnimi semeni; zelo mi je všeč. Bobole mesim vsakih 20 minut, si dopisujem s Heleno in Natašo, pokličem mamo. Pošiljam sporočila tudi drugim ljudem; eni odgovarjajo, drugi ne…Dosti poslušamo radio; VAL202, in podkaste na Metini listi. Popoldne gremo malo raziskovat stezice nad Osekom; pridemo na eno skoraj pravljično, tam se že bolje počutim. Nekje gremo narobe in pridemo v vas; mislim, da nas vaščani gledajo malo postrani.

 *****

Zmatrana sem; obučutek imam, da samo kuham, pomivam, perem, pospravljam. Zvečer gledam film Šiška delux do polovice, ko zašteka; nato posnetek gledališke predstave Plešasta pevka SNG Nova Gorica. Ne gre, ni enak občutek kot v gledališču, niti od daleč. Spet zaspim. Nič ne berem. Pozabljam na jogo. Vse mi gre na živce. Pogrešam samoto in tišino, se mi zdi. Na srečo spim dobro.
******

Sonce. Tomaž in Luka gresta malo trailat, takrat se Luka zelo sprosti, jaz en krogič na Vitovlje.

******

Po polnoči bo gibanje omejeno samo na občino bivanja.

******

In potem sem nehala pisat …

Kum 2020

/…/

Tako, prispel sem končno na Kum.
Takrat pogled se razlije,
oster veter zavije,
nad mano odpre se modro nebo.
Sam na vrhu stojim in
v dolino strmim,
z rešpetlinom iščem svoj dom.

(Orlek – Na Kum)

S prijateljicami smo se zelo veselile afežejevskega Punce v jami; jaz še najbolj teka/pohoda skozi rudnik.

Ampak v letu 2020 se je skoraj vedno nekam postavil tale zoprni AMPAK.

In dogodek so prestavili/odpovedali …

Ampak!

Z Natašo sva znani po tem, da včasih malce rineva z glavo skozi zid.

In sva rekli: osmega marca nama ne bodo vzeli. Greva vseeno. Greva na Kum!

Če ne greva v rudnik, bova pa vsaj nad njim!

Kako je potem bilo?

Čemaž, pljučnik, sneg, teloh, zvončki in trobentice, štruklji … tako!

🙂

Kaj sploh sprašujete; bilo je lepo, lepo, LEPO!

Pa še z vlakom sva se peljali.

To je bilo pa sploh fino. 🙂

Tudi letos bova nekam odvandrali za osmi marec, zaprmej, da bova!

Zimske (hm!) kondicijske priprave 2020

Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.

pppohod

Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)

Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!)  …

pohood

Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.

Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.

Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …

pohod

poohod

pohodd

pohod8

pohod7

poho

pohod3

pohoddd

S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …

Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.

pohod6

Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.

Potem pa …

ppohod

Ohhhh, kako zelo pogrešam naša potepanja!

Tek z burjo 2020

Za letošnji Tek z burjo / Corsa della bora smo toliko časa cincali s prijavami, da nam je preostala samo udeležba na 16km “sprint” progi. Precej me je skrbelo, saj so jo povsod opisovali kot hitro, tekaško, temu je potrjevala tudi res majhna količina “višincev”. (tekla pa zaradi kolena res nisem že celo večnost)

Na srečo s tem, da sem počasna, nikoli nisem imela prehudih težav. Če pridem v limitu, bo v redu, če pa ne, grem pa malo na sprehod na Kras.

Jutro je bilo hladno hladno, pa so nas hitro ogreli objemi s prijatelji z vseh koncev in krajev. Lepo vas je srečati!

Favorites - 1 of 9

Tudi sonce je kmalu posijalo in zapodili smo se v hrib (s časovne razdalje se mi zdi, da je začetni vzpon bil tudi edini?); Luka in Tomaž seveda dosti pred mano.

Favorites - 2 of 9

Hrib me ni skrbel, lepo sem ga predihala in razmišljala, ali naj se slečem v kratke rokave, a smo kar prehitro zavili v gozdič, kjer je bila temperatura precej nižja. Kar naenkrat pa smo se znašli na pravi kraški gmajni, ki jo že nekaj let občudujem, ko se peljemo po avtocesti med Sesljanom in Tržičem (Monfalconom). Duša mi je veselo zapela; vedno bom ljubila te ostre trave, gosto posejano kamenje, nizko ostro grmičevje, redke bore … in stezice, ki se vijejo med njimi. Čeprav se je koleno nekaj oglašalo, sem pospešila korak, uživala v odskakovanju levo, desno med kamni in zidci … (Zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi počasi, si napasti oči, naredti kako fotko! A ko je pokrajina lepa, pozabiš na okorno telo in tudi; po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa … zdaj poznam pot in se lahko vrnem, sama, v svojem ritmu!)

Pri okrepčevalnici sem se bolj malo zadržala, vedela sem, da smo blizu izvira Timave, Ribiške vasi, Devina, Rilkejeve poti … pravih kraških poslastic 😉

Favorites - 3 of 9Favorites - 4 of 9

Tam nekje me je že dohitel Tomažev SMS; midva sva v cilju!

Uf, uf, hitra sta, vesela sem zanju!

Ne smem se obirati, da me ne bosta predolgo čakala.

Kmalu pokliče še mama, da me tudi ona čaka.

No, prav, prav, stisnimo še malo!

V cillju veselo in glasno, kot ponavadi, to Italijani res znajo.

Luka je zelo zadovoljen, kljub padcu na progi (v svojem strahu ostati sam vedno teče preblizu Tomaža); 16 kilometrov traila sta premagala v 1:39 in to je res lep rezultat (na poti domov v rezultatih vidim, da je bil spet prvi v svoji kategoriji).

Pašta, prijatelji, kafe, klepeti, čestitke … še en lep dan se je prevesil v večer in zadovoljni se vrnemo domov.

 

Favorites - 7 of 9

Favorites - 9 of 9

Favorites - 8 of 9

Favorites - 6 of 9

Favorites - 5 of 9

 

 

Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

IMG_2327
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.

IMG_2352
Najboljša ekipa za planinske podvige.

IMG_2386
Tudi domače hribe smo redno obiskovali.

IMG_2489
Vremščica nam je zelo zelo ljuba.

IMG_2612
Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …

IMG_2684
Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.

IMG_2842
Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

IMG_2920

IMG_3122
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.

IMG_3276
Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.

IMG_3457
Vrh nad Škrbino.

IMG_3463
Maaaa, kakšni razgledi! ❤

IMG_3569
Jelenk.

IMG_3798
V Omišu smo afne guncali,

IMG_3972
z Natašo utrujene nožice namakali,

IMG_4902
Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).

IMG_4333
Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).

IMG_4513
Vsako skalco je treba raziskat.

IMG_4686
Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …

_MGL0461
Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,

59438860894__B075968D-280A-4D45-BC27-FA10CB660DA2
midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.

IMG_4720
Veselje.

046BC83B-8817-4F97-B7EE-D7652CB9CA9C
Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!

IMG_5293
Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.

70A69F0D-DFC7-44E8-AD54-BD154122B02A
Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.

IMG_5303
Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.

78339989_10215490824478941_8353041586275221504_n
UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),

78657124_2527758940833215_546600146796806144_n
Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).

IMG_5483
Na fritelco čez hrib 🙂

IMG_5576
Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).

IMG_5758
Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.

IMG_5978
Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.

IMG_6100
Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.

IMG_6170
Križišče zmajevih črt.

IMG_6222
S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.

IMG_6268
Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.

Nizzzzozzzzemska 2019

Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.

Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.

Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.

Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.

Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.

Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …

Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.

Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!

V Amsterdamu!

Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).

Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂

IMG_0078

IMG_0159

IMG_0168

IMG_0270

img_0293-1.jpg

IMG_0308

IMG_0390

IMG_0439

IMG_0459

IMG_0470

IMG_0707

IMG_0726

IMG_0890

IMG_0933

IMG_1096

IMG_1115

IMG_1146

IMG_1188

IMG_1404 (2)

IMG_1636

IMG_1985

IMG_2074

IMG_2145

 

 

BU+MU+VE

Medtem ko sta Tomaž in Luka (in Dea!) tekala po krnskem pogorju, sem jaz ubrala bolj turistično različico preživljanja dneva državnosti.

Z zelo  prilagodljivo in res kakovostno turistično agencijo (ne smem delat reklame, so rekli) smo se s prijateljicami odpravile na 2 znana otočka Beneške lagune; Burano in Murano. Za češnjico na torti pa smo dobile še bonus izlet v Benetke.

Vožnja z vaporettom, pohajkovanje po ulicah in trgovinicah, klepet, smeh, fotkanje, pizza, sladoled, vročina, namakanje utrujenih nog v beneških kanalih, tiramisu in aperol spritz na umirjenem večernem Buranu in jutranje kofetkanje v “avtogrillu” … skrivnostni ognjemet in zaprta avtocesta na poti domov … vse se je zdelo kot ustvarjeno za naš dan!

Oh, pa celo nekaj osvajanj smo doživele, mlade in mladostne okolišestinštiridesetletnice! 😉

Že zbiramo ideje na naslednji izlet!

blog6

blog2

blog3

blog4

IMG_6696

blog5

IMG_6726

IMG_6719 (1)

IMG_6742

blog8

IMG_6765 (1)

blog9

 

 

Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979

Awesome maniac

Pogrešam njegovo pomoč pri kuhanju, pogrešam njegove glasne in slinaste pozdrave, njegovo mehko dlako, njegove “čukaste” oči, njegovo noro dirjanje po travnikih … pogrešam to, kako sem se jezila nanj, ker me je znal tako okupirati, da sem se morala posvetiti samo njemu.

Našega Ackota ni več.

Nismo bili pripravljeni na to.

Nikoli ne bi bili.

IMG_4855

Velikonočne kondicijske priprave

IMG_4481
Bassano del Grappa – Ponte degli Alpini

IMG_4497
Reka Brenta in ob njej dolga pohodna/tekaška pot – Alta via del Tabacco

IMG_4516
Počitek – sonček nas je izmučil

IMG_4526
Ribičev ogromno

IMG_4535
Na začetku Ponte Vecchio ali Ponte degli Alpini je treba nujno poskusit grappo (šnopček) ali pa “mezzo-mezzo” (pol pol … okusna pijačka)

IMG_4557
Drugi dan; priprave postanejo bolj resne, Cala del Sasso; 4.444 stopničk navzgor in seveda prav toliko še dol.

IMG_4594
Ozka in ovinkasta cesta od Valstagna do Foza na Altopiando dei sette comuni … Tomaž je vzklikal: Andrej D., daj mi malo svojega poguma 🙂

IMG_4603
V Asiagu je pomlad šele vzbrstela … spet neskončne stezice.

IMG_4657 (1)
Spomnik padlim junakom.

IMG_4662
Luštno je bilo.