Nizzzzozzzzemska 2019

Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.

Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.

Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.

Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.

Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.

Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …

Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.

Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!

V Amsterdamu!

Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).

Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂

IMG_0078

IMG_0159

IMG_0168

IMG_0270

img_0293-1.jpg

IMG_0308

IMG_0390

IMG_0439

IMG_0459

IMG_0470

IMG_0707

IMG_0726

IMG_0890

IMG_0933

IMG_1096

IMG_1115

IMG_1146

IMG_1188

IMG_1404 (2)

IMG_1636

IMG_1985

IMG_2074

IMG_2145

 

 

Advertisements

BU+MU+VE

Medtem ko sta Tomaž in Luka (in Dea!) tekala po krnskem pogorju, sem jaz ubrala bolj turistično različico preživljanja dneva državnosti.

Z zelo  prilagodljivo in res kakovostno turistično agencijo (ne smem delat reklame, so rekli) smo se s prijateljicami odpravile na 2 znana otočka Beneške lagune; Burano in Murano. Za češnjico na torti pa smo dobile še bonus izlet v Benetke.

Vožnja z vaporettom, pohajkovanje po ulicah in trgovinicah, klepet, smeh, fotkanje, pizza, sladoled, vročina, namakanje utrujenih nog v beneških kanalih, tiramisu in aperol spritz na umirjenem večernem Buranu in jutranje kofetkanje v “avtogrillu” … skrivnostni ognjemet in zaprta avtocesta na poti domov … vse se je zdelo kot ustvarjeno za naš dan!

Oh, pa celo nekaj osvajanj smo doživele, mlade in mladostne okolišestinštiridesetletnice! 😉

Že zbiramo ideje na naslednji izlet!

blog6

blog2

blog3

blog4

IMG_6696

blog5

IMG_6726

IMG_6719 (1)

IMG_6742

blog8

IMG_6765 (1)

blog9

 

 

Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979

Awesome maniac

Pogrešam njegovo pomoč pri kuhanju, pogrešam njegove glasne in slinaste pozdrave, njegovo mehko dlako, njegove “čukaste” oči, njegovo noro dirjanje po travnikih … pogrešam to, kako sem se jezila nanj, ker me je znal tako okupirati, da sem se morala posvetiti samo njemu.

Našega Ackota ni več.

Nismo bili pripravljeni na to.

Nikoli ne bi bili.

IMG_4855

Velikonočne kondicijske priprave

IMG_4481
Bassano del Grappa – Ponte degli Alpini
IMG_4497
Reka Brenta in ob njej dolga pohodna/tekaška pot – Alta via del Tabacco
IMG_4516
Počitek – sonček nas je izmučil
IMG_4526
Ribičev ogromno
IMG_4535
Na začetku Ponte Vecchio ali Ponte degli Alpini je treba nujno poskusit grappo (šnopček) ali pa “mezzo-mezzo” (pol pol … okusna pijačka)
IMG_4557
Drugi dan; priprave postanejo bolj resne, Cala del Sasso; 4.444 stopničk navzgor in seveda prav toliko še dol.
IMG_4594
Ozka in ovinkasta cesta od Valstagna do Foza na Altopiando dei sette comuni … Tomaž je vzklikal: Andrej D., daj mi malo svojega poguma 🙂
IMG_4603
V Asiagu je pomlad šele vzbrstela … spet neskončne stezice.
IMG_4657 (1)
Spomnik padlim junakom.
IMG_4662
Luštno je bilo.

Parlando e scherzando *

Ni besed.

Ni misli.

Ni občutkov.

Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.

Kaj naj pišem, če je glava prazna?

IMG_4370

Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre

Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.

Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?

Ne, tudi jaz se ne bi.

IMG_4374

Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …

Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.

Pa sem jih.

Nekatere.

Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.

In je šlo.

Lepo je šlo.

In noč je bila čarobna.

IMG_4376

Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.

Nikjer nisem imela hujše krize.

Vsaj spomnim se je ne.

IMG_4391

Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.

7047E240-BEE2-4DFC-9F63-3D11AB16C1AC

Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.

IMG_4393

Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.

IMG_4369

IMG_4380

Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).

S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.

Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.

Hvala!

IMG_4404 (1)

Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.

🙂

Ne, ne, to zadnje je laž.

To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.

56828091_444693566266427_1498214442591059968_n

Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.

Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.

Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!

Kaj?

Kaj?

Kako crknila lučka???

Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!

Zdaj pa še to, revež, brez lučke!

Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.

Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur. 

V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)

IMG_4389

Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.

Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.

IMG_4385

Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.

Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.

Ma, ne boš me!

Se bom pa s tekom ogrela!

Ogrela sem se že, spotila pa tudi!

Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.

Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.

Čutila sem, da potrebujem kratek predah.

Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.

Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!

Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.

Ma, kako pet???

Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.

Jah nič, teci, bo prej Umag!

IMG_4399

Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …

IMG_4397

A sem potem pritekla v cilj?

Seveda sem!

IMG_5830

Direkt v objem Tomaža. ❤

A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!

In enega solznega. Z Natašo.

Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.

A zakaj bi preveč razmišljala?!

Nataša, midva sva ZA!

*

*

*

O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.

Samo začet pisat je bilo treba.

Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.

Besedo za besedo.

Korak za korakom.

Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!

CF4CE84B-0432-4149-A0EF-2E1C09A80F8C

 

*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.

57623799_352415258734717_7112211335298940928_n

59453626_1388141504667814_887408919880663040_o

 

 

 

Zavedanje

2. april je dan zavedanja o avtizmu.

Spodobi se, da tudi jaz nekaj napišem o tem, česar sicer nismo nikoli skrivali, posebej poudarjali pa tudi ne.

Sama ne maram reči, da je Luka avtist, tudi, da ima avtizem se mi nekam čudno in tuje sliši. Najbližje mi je bolj opisno povedati, da ima nekatere od motenj iz avtističnega spektra .

Ne bom se spuščala v opis, kaj to sploh je, raje vam bom naštela nekaj motenj (ali težav, kot jih poimenujem, ko se pogovarjam z njim), ki njegovo vedenje delajo drugačno od običajnega (najpogosteje vsi opazite njegov namrgoden obraz).

Ker je na pogled prav tak kot vrstniki, ljudje ne morejo vedeti za te motnje, zato mogoče kdaj mislijo, da je čuden, nemogoč, težaven, nesramen, nevzgojen … in se tudi jezijo nanj.

Ampak on ni tak nalašč.

Tak se je rodil, drugače doživlja in razume svet in medsebojne odnose.

  • težje ali sploh ne vzpostavi očesnega stika
  • v pogovoru se ne prilagaja sogovorniku, velikokrat na dolgo opisuje, kar ga takrat pač zanima, potem pa sogovornika ne posluša več, zna biti, da pogovor tudi prekine ali kar odide (mislim pa, da je pri tem v letih zelo zelo napredoval in zna sogovornika tudi poslušati)
  • težko razume navodila; nekatere metafore, besedne zveze razume dobesedno in zaradi tega je pogosto v stiski
  • ne prenese negotovosti; npr. če mu rečemo: “bomo videli”, najraje bi imel, da bi mu vse zagotovili vnaprej: “ne boš zbolel”, “ne bo vojne”, “ne bo konca sveta” … saj se teh stvari najbolj boji
  • težko se orientira v prostoru
  • nima številskih predstav, zanj sta npr. enako nepredstavljivi števili 1 in 3892952085108750 in enako težko izračuna 1+1 ali 54646480 x 5209249
  • ne zna lagati, skrivati, igrati in tudi pri ljudeh ne zna razbrati, kdaj našteto počnejo
  • z leti je sicer razvil določeno obrazno mimiko, a vseeno večino časa zgleda, kot da je slabe volje
  • hromijo ga razni strahovi (nekatere pa je tudi prerastel)
  • težko razume in si razlaga govorico telesa
  • ko naredi nekaj napačnega, je zanj vsak “greh” enako hud in ga močno bremeni
  • ne razume nenapisanih socialnih pravil; zlahka se ga zmanipulira
  • težko sprejema novosti in spremembe
  • je preobčutljiv na dotike

Zdaj, ko sem jih naštela, vidim, da jih je ogromno.

V resnici pa je Luka strašno fejst fant.

Je zelo sočuten in rad pomaga, dobesedno trpi, če je nekdo žalosten ali ga kaj boli.

Pri navezovanju stikov z ljudmi na primer sploh nima nobenih težav. Če mu je človek zanimiv, kar pristopi in ga vpraša, kako mu je ime, ali pa mu začne pripovedovati o zadevi, ki trenutno okupira njegove misli. In če se človek odzove prijazno, ga kar vpraša, če sta lahko prijatelja.

Včasih mi je bilo ob takih trenutkih nerodno in sem ga vlekla stran (še vedno kdaj naredim to napako), potem pa sem spoznala, da je moj otrok neskončno prijazno in iskreno bitje. Res bi bilo grdo, če bi te njegove lastnosti poskušala potlačiti.

.

.

.

Zavedam se, da bo celo življenje tako in vsak dan znova se učim strpnosti in potrpežljivosti.

Mogoče ga kdaj preveč poskušam ščititi pred določenimi situacijami, čeprav vem, da to ni prav, tudi negativne izkušnje mora (kontrolirano?) doživeti, da se bo v prihodnosti znal bolje odzivati.

Nisva pa s Tomažem nikoli poskušala njegovih motenj “ozdraviti” s kakimi čudnimi dietami ali metodami.

Tak je in … naš je.

In tako kot povem njemu, povem vsem, vsak ima svojo “težavo”, nekateri večje, drugi manjše, nekateri manj, drugi več …

avt

Tako pa je Lukove stiske/strahove ovekovečil Tomaž (klik na fotko ali na link spodaj):

In His World