Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Advertisements

#Valamar trail 2018

Ali je lahko še lepše?

2016 – uživaško

2017 – svetovno

2018 – v resnici nimam besed.

Domov sem po 31 kilometrih in skoraj 1000 višincih istrske lepote in precej urah skoraj histerično nasmejanih druženj prišla preprosto srečna.

43607052_1857699034352929_6732749273890291712_o

IMG_7535

43604389_1857703554352477_7822564158297079808_o

IMG_7537

IMG_7607

IMG_7526

IMG_7612

IMG_7598

IMG_7551

Fotke: moje in sposojene (hvala vsem)

Anglija in Wales 2018

Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.

Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.

Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).

Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.

Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))

… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali  se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.

Drugače pa … pojdimo po vrsti …

Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)

Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.

V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.

V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!))  kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.

V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …

Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.

Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂

S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.

Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)

Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.

Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …

Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?

Bodo še fotke kaj povedale.

Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!

IMG_5399
fitness v Canterburyu
IMG_5440
ni zelene trav’ce, ni

IMG_5503

 

IMG_5507 (1)

IMG_5706
Cotswolds
IMG_5762
Hay on Wye

IMG_5813

IMG_5843
Beatles story
IMG_5886
Tate
IMG_5961
China town Liverpool
IMG_6050
Cosby Beach
IMG_6076
Double fantasy (Yoko Ono in John Lennon)
IMG_6218
Great Orme (Llandudno)
IMG_6342
(Anglesey)
IMG_6429
Llanberis

 

 

IMG_7031
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa

IMG_6445

 

IMG_6518
Caernarfon

IMG_6558

IMG_6577
Aberystwyth
IMG_6616
Strumble Head
IMG_6637
Abereiddy
IMG_6693
St. Davids
IMG_6706
Stack Rocks & The Green Bridge

IMG_6725

 

IMG_6746
Tenby
IMG_6755
Mumbles
IMG_6765
nekaj zame, nabiralko
IMG_6798
Cardiff

IMG_6800

IMG_6802

IMG_6843
Hastings
IMG_6875
otožnost zadnjega dne na Otoku
IMG_6962
Samphire Hoe

 

 

 

 

 

 

 

 

Dva “Tminska”

Ko še ob devetih zvečer ne veš točno, kam bi odvandral, je najboljša svetovalka “moja” Maja. Tminka od glave do peta natačno ve, kam me usmeriti.

In tokrat je rekla: Tolminski Kuk, sama pa sem po posvetu z virtualnim vsevednim svetom dodala še Tolminski Migovec.

S Tolminskih Raven smo se po že znani poti povzpeli do cvetoče in osamljene planine Kal (tisti z manj kondicije lahko tukaj zavijete na levo in že v par minutah ste na razglednem vrhu; Grušnici), nato skozi ruševje po simpatično razgibani stezi proti sedelcu pod Tolminskim Migovcem, tam pa na levo proti Tolminskemu Kuku. Od tu naprej je pot sicer označena, a v ruševju se hitro spregleda kako razpotje. Nič hudega; ko odtavaš kam po svoje, kmalu vidiš možice, ki označujejo pravo pot (no, v oblačnem vremenu ali megli zna bit zoprno), pa tudi vrh Tolminskega Kuka je ves čas lepo na očeh, tako da je smer jasna.

Že na tej planjavi so razgledi na Krnsko pogorje in vrhove okoli Vogla osupljivi, ko pa stopiš na vrh dvatisočaka, se iz grla zlahka izvije krik navdušenja.

Ker smo imeli malodane idealno vreme, se nam od tod ni prav nič mudilo, naužili smo se pogledov na vse strani Slovenije; od morja do Triglava, ki je za nekaj minut sramežljivo pokukal izza letos skoraj večnega oblaka.

Pa nam je Žmigavec, kot je Migovec poimenoval Luka, kar nestrpno mežikal, da moramo še na njegov vrh. Ustregli smo mu, seveda, se naužili še nekaj razgledov in se z bolj pozornim pogledom pod noge (srečali smo dva, na srečo bolj zaspana, modrasa) utrujeni, a zadovoljni vrnili na izhodišče.

IMG_4664

IMG_4669

IMG_4672

IMG_4675

IMG_4704

IMG_4714

IMG_4694

IMG_4756

IMG_4775

 

Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290

 

 

Prvomajsko

Naj bo za moj arhiv; spomin na letošnje prvomajske praznike:

IMG_2214
V Sieni smo se končno naučili piti kafe kot Italijani. Pri šanku, stoje.

 

IMG_2251
Sorano nas je tako očaral, da smo tam preživeli cel dan!
IMG_2276
Pa še kup starih “avtov” smo lahko občudovali.
IMG_2289
In šli na sprehod do opuščene vasi Vitozza.
IMG_2371
Končno smo doživeli tudi spomladansko Toscano.
IMG_2412
Lepa je; Val d’Orcia.
IMG_2480
Firenze.
IMG_2547
Za konec pa še Bologna; noro živahno in mladostno mesto!

Tekme netekmovalno

Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin! Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …

Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.

Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!

A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)

31964080_10213776798087562_6952419572427259904_n
rave party????
IMG_2638
malo smo tudi tekle
Trojke2018-0717
veselo v cilj
IMG_2626
navijaški Drejka team je najboljši!

 

Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.

32266907_10214406863759521_4607816145519509504_o
ku-kuk
32325914_10213607994087872_5959345811295830016_n
gremo
33647273_1918240555133062_8387531402022748160_o
navdušeno naprej
IMG_3047
če vidimo fotografa, se smejemo
IMG_2762
ali pa se pofotkamo kar sami
IMG_2781
Če z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.

 

IMG_3073
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.
33635806_1918246608465790_5574349753245761536_o
Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.
32313911_1055441634602961_4967584660889534464_n
nova prijateljstva