Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.
Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.
Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.
Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!
Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.
Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.
Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).
Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.
Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))
… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.
Drugače pa … pojdimo po vrsti …
Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)
Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.
V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.
V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!)) kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.
V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …
Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.
Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂
S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.
Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)
Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.
Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …
Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?
Bodo še fotke kaj povedale.
Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!
fitness v Canterburyuni zelene trav’ce, ni
CotswoldsHay on Wye
Beatles storyTateChina town LiverpoolCosby BeachDouble fantasy (Yoko Ono in John Lennon)Great Orme (Llandudno)(Anglesey)Llanberis
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa
Caernarfon
AberystwythStrumble HeadAbereiddySt. DavidsStack Rocks & The Green Bridge
TenbyMumblesnekaj zame, nabiralkoCardiff
Hastingsotožnost zadnjega dne na OtokuSamphire Hoe
Ko še ob devetih zvečer ne veš točno, kam bi odvandral, je najboljša svetovalka “moja” Maja. Tminka od glave do peta natačno ve, kam me usmeriti.
In tokrat je rekla: Tolminski Kuk, sama pa sem po posvetu z virtualnim vsevednim svetom dodala še Tolminski Migovec.
S Tolminskih Raven smo se po že znani poti povzpeli do cvetoče in osamljene planine Kal (tisti z manj kondicije lahko tukaj zavijete na levo in že v par minutah ste na razglednem vrhu; Grušnici), nato skozi ruševje po simpatično razgibani stezi proti sedelcu pod Tolminskim Migovcem, tam pa na levo proti Tolminskemu Kuku. Od tu naprej je pot sicer označena, a v ruševju se hitro spregleda kako razpotje. Nič hudega; ko odtavaš kam po svoje, kmalu vidiš možice, ki označujejo pravo pot (no, v oblačnem vremenu ali megli zna bit zoprno), pa tudi vrh Tolminskega Kuka je ves čas lepo na očeh, tako da je smer jasna.
Že na tej planjavi so razgledi na Krnsko pogorje in vrhove okoli Vogla osupljivi, ko pa stopiš na vrh dvatisočaka, se iz grla zlahka izvije krik navdušenja.
Ker smo imeli malodane idealno vreme, se nam od tod ni prav nič mudilo, naužili smo se pogledov na vse strani Slovenije; od morja do Triglava, ki je za nekaj minut sramežljivo pokukal izza letos skoraj večnega oblaka.
Pa nam je Žmigavec, kot je Migovec poimenoval Luka, kar nestrpno mežikal, da moramo še na njegov vrh. Ustregli smo mu, seveda, se naužili še nekaj razgledov in se z bolj pozornim pogledom pod noge (srečali smo dva, na srečo bolj zaspana, modrasa) utrujeni, a zadovoljni vrnili na izhodišče.
Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).
Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …
… mi pa smo navijali. (za VSE)
In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉
(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)
Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.
“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.
S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).
Naj bo za moj arhiv; spomin na letošnje prvomajske praznike:
V Sieni smo se končno naučili piti kafe kot Italijani. Pri šanku, stoje.
Sorano nas je tako očaral, da smo tam preživeli cel dan!Pa še kup starih “avtov” smo lahko občudovali.In šli na sprehod do opuščene vasi Vitozza.Končno smo doživeli tudi spomladansko Toscano.Lepa je; Val d’Orcia.Firenze.Za konec pa še Bologna; noro živahno in mladostno mesto!
Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin!Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …
Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.
Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!
A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)
rave party????malo smo tudi tekleveselo v ciljnavijaški Drejka team je najboljši!
Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.
ku-kukgremonavdušeno naprejče vidimo fotografa, se smejemoali pa se pofotkamo kar samiČe z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.nova prijateljstva
