Kondicijske priprave v Liguriji drugič

Ne vem, kateri pristop bi ubrala.

Naj opišem vse nevšečnosti, ki so se nam zgodile?

Eh, pa saj niso bile tako zelo neprijetne; zgode, ki popestrijo potovanja, pač.

Prazni akumulatorji, nabasana parkirišča in take …

Naj na dolgo in široko popisujem, kje smo hodili, kaj smo videli, jedli, pili, koliko smo za to plačali?

Ali naj raje prepustim vaši domišljiji slikanje počitnic, ki so letvico nastavile zelo visoko?

Zelo visoko. 

Saj tega iz fotografij ni videti, a v čudovitem vremenu smo prehodili lep del čudovite ligurske obale in na teh pohodih srečali sorodne duše, ki so nam kar sami od sebe naročali, katere bisere še moramo obiskati.

Pa veste, koliko jih je še ostalo!!!

Mislite, da gremo za zimske počitnice 2020 spet tja?

(za tiste, ki nimate FB-ja, sem tu spodaj (ko se končajo fotke) skopirala opise posameznih dni)

 

1. Zjutraj se je akumulator kamperja odlocil, da je izčrpan in ni dal nič več od sebe. Pomagali smo nam prijazni italijanski mladeniči. Potem sem šla kupit pomaranče, pa nam je spet s kabli in svojim avtočkom pomagal prodajalec. Najti prodajalno in servis v soboto popoldne? Skoraj nemogoče! A ne zame! Našla še enega pridnega mladeniča 😉 in zdaj končno relax v tej luštni mali vasici (saj vem, Tajda, pleonazem!) Valeggio sul Mincio
2. Po petih urah iskanja obvozov in cijazenja po avtocesti polni gradbišč prispeli na kraj naših zdaj že tradicionalnih kondicijskih priprav, Camogli. Priti na sončno nedeljsko popoldne v obmorski kraj in pričakovati, da boš našel prosto parkirišče, je pa tudi nekam naivno, ne? A pogumne spremlja sreča in tako smo že danes lahko premagali 12 km in 666 višincev. Počitniceeee!
3. Kondicijske priprave, drugi dan. 20 km in maaalček manj kot 1200 višincev. Prekrasne potke so nas spomnile, zakaj se vsako leto vračamo. #portofino@ San Fruttuoso, Liguria, Italy
4. Danes je bilo treba nujno v Santa Margerita Ligure v eno posebno, nostalgično trgovinico. Klepetav prodajalec ni samo natresel bombonov Luku, na listek nam je tudi nanizal cel kup nasvetov za pohode! Tretji dan kondicijskih priprav, 20 km in 1100 višincev! Bravo, mi!
5. Četrti dan kondicijskih priprav. Zjutraj psa nista hotela iz svojih kotičkov. Komaj smo ju spravili ven. Po nasvetih več lokalcev smo se najprej odpravili do cerkve Nostra Signora del Caravaggio in nato še proti Monte manico del lume. Sonce je že skoraj nadležno žgalo, a na srečo sta psa našla nekaj izvirčkov osvežilne vode. Na poti nazaj sva s Tomažem sanjala samo še o hladnem pivu, a treba se je bilo spustiti prav do 0 metrov nad morjem, po prigrizku in počitku pa premagati še 200 višincev stopnic do kamperja v Ruta di Camogli. Vse smo zmogli. 24,5 km in 1240 višincev. Še en lep dan!
6. Peti dan kondicijskih priprav smo se premaknili v Bonassola; pred prag famoznih 5terre. Od tu čez hribčke, skozi Levanto, do Monterosso in nazaj. Od Levanta do kamperja po krasni peš/kolesarski poti, bivši železnici. 24 kilometrov in 1170 višincev.
7. Zjutraj sva Luku obljubila krajši pohod in manj višincev. Do Framure in nazaj smo tako nabrali 15 km in 800 višincev. A smo bili prezgodaj v kamperju! Pa smo skočili še do trgovine v Levanto. +7km torej. Zdaj pa zasluženo pivo in vse 4 od sebe!
8. Na poti domov postanek v Parmi.

 

 

Advertisements

Kofetkanje v Chioggi

v Benetkah naj kar pobirajo vstopnino, mi imamo Chioggio 🙂

Edini minus?

Od vse te ravnine, ki smo jo prehodili, me še vedno bolijo kolena (vajena gričkov in hribov) …

 

Fotoromanzo: La corsa della bora 2019

6 . januar 2019 (italijanski praznik “La Befana”); Obelisk na Opčinah; toliko nas je, da se težko stisnemo na fotko.

Drejka team; hvala za smeh, hvala za fotke! Najboljši sta!

Eno samo veselje! Saj vemo, da se bo treba matrat, vemo …

Tudi če se težko diha, se vedno zmore nasmeh za fotografa.

Zmore se tudi afne guncat 🙂

Krasni razgledi na vse strani. A zanje se je treba ustavit in si vzet čas. Potke so take, da je treba nenehno gledat pod noge.

Nataša me je prehitela! In za nagrado sem dobila to lepo fotko!

Jožica je skoraj zaspala na štart, ma potem je vklopila turbo in nas vse prehitela.

Vidite plezalca, kako se je usedel na mojo roko?

Tudi med skale smo zavili. Med velike skale!

In potem na “barbarsko plažo” (Costa dei barbari). Še vedno je treba pozorno gledati pod noge.

Mojca in Mojca.

Tomaž pa daleč naprej!

Seveda me Urša ulovi s polnimi usti!

Tomaž že v cilju. 2 uri, 44 minut (s pavzo za pancetko vmes) Ma, to pa moram povedati za medklic: na okrepčevalnicah so se spet maksimalno potrudili!

Tudi Mojca in Mojca sta prisopihali. 3:37; ni švoh, lanski čas sem izboljšala.

V cilju sta nas pričakala tudi Luka in moja mama. Tega sem bila zelo vesela. Sploh mame. Ker ona je bila in je še moj prvi športni vzor. Ona mi je približala gore, naravo, užitek v gibanju … pa ne le to! Mama, hvala!!!

Še nekaj afnegunca za konec in za obljubo, da se kmalu spet vidimo in zašpilimo še kak lep dan!

 

Natale romano v besedi in sliki

Postanek v Bologni (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)

Punta Ala. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!

Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.

Monte Argentario, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦  Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.

Orbetello in nato Punto Ercole sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …

Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v Rim. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.

Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.

V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉

Trastevere

Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico  …

La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

V Vatikan smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.

Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v Bagnoregio. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.

Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛

Oriveto drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.

Za konec še skok v Firence. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?

Mirna noč

Tudi tako je spanje v AD …

1:16 zjutraj.

Opis v aplikaciji in tudi na spletni strani kraja Fiesole piše, da je to prijetno, mirno parkirišče za avtodome s prekrasnim razgledom 9 minut hoje od vasi.

To zadnje je res, sem preverila; v 7 minutah sem bila v vasi in občudovala milijon lučk Firenc.

Tudi mirno je bilo.

Do kake 23. ure, ko je Tomaž že namestil čepke v ušesa in mirno zaspal.

Potem je pripeljal smetarski tovornjak, velik, se parkiral prav zraven nas, vklopil utrupajoče luči in bohve kaj še.

Pripeljal je še manjši kamiončin.

Stresel steklo.

Peklenski hrup.

Potem se je mali odpeljal, večji pa utihnil.

Aaaah!

Čez pol ure.

Ponovno.

Opolnoči.

Isti postopek.

Tomaž sladko spi.

Verjetno.

Zastrem vsa okna, da me ne motijo utripajoče luči, hrup utihne, končali so.

Zaspim.

Nekaj pred eno: brrrrr hrrr.

Pa ne le to!

Možakarja se morata še prepirati!

In veste, kako se Italijani prepirajo?

Tako kot pogovarjajo; na dolgo in široko in glasno glasno.

Če bi natančneje prisluhnila, bi zvedela celotno zgodovino njunega ‘prijateljstva’.

Pa ne morem, neka mašina vneto ropota.

Prebrala sem že celo knjigo Resnica ima tvoje oči Sama Ruglja, zunaj pa še vedno ni miru.

Bom to noč sploh spala?!

1:29

Odpeljali.

Vsi?

Molite zame!

Prostovoljno na 3V

Prav lep občutek je, ko svoje besede vidim natisnjene v reviji, ki je našla pot v domove na goriškem … lahko pa zdaj delim izkušnjo prostovoljstva na trail tekmi tudi z vami, moji zvesti bralci 😉

Lani sem na Teku treh vrhov prilezla do Svetega Valentina, potem ko sem že osvojila Škabrijel in Sveto goro, utrujena, žejna, lačna, mogoče celo malo naveličana. In tam sta me čakala megla in mrzel veter. Nikjer nikogar, le za hipec sem ugledala gorskega reševalca … potem pa tišina, veter, grmovje, daleč spodaj Soča, še bolj daleč cilj … in moje glasno sopihanje. Vrh Sabotina in okrepčevalnica sta se mi zdela ure daleč. A tudi to sem zmogla in v cilj veselo primahala (povprečno pripravljena rekreativka) točno po šestih urah od štarta.

Letos … letos pa sem se v trenutnem navdihu ponudila Mihu Repiču, gonilni sili te športne prireditve, ki vsako leto privabi več trail tekačev na z rujem ožarjene “poti, ki združujejo”, da bi pa bila prostovoljka.

V upravljanje mi je ponudil Krčmo pri Svetem Valentinu na Sabotinu 🙂

Krčmo? Kako to misliš?

Izmenjala sva še nekaj besed, čez teden še par dogovorov s Klavdijo, ki je koordinirala okrepčevalnice na trasi teka in že je bilo tu nedeljsko jutro 4. novembra.

Vreme pa na srečo popolnoma drugačno kot lani; že zarana nas je sonce razvajalo s toplimi žarki.

Na štartu pri čolnarni v Solkanu so se zbirali “stezičkarji” z vseh koncev domovine in Italije, pa tudi drugi jeziki so se slišali. Veselo smo klepetali, se objemali, spoznavali nove sorodne duše in vznemirjeno pričakovali dogodivščino.

Kar prekmalu so se tekači (med njimi tudi moj mož in 15-letni sin) zapodili proti prvemu vrhu, midve s prijateljico Natašo pa na hrbet zadegali vsaka svoj nahrbtnik s po 6 litri kokakole, nekaj pločevinkami piva, vodo, škatlo slanih prigrizkov in škatlo čokoladnega peciva … in se podali proti najini “krčmi”. Težka nahrbtnika sta naju vlekla v dolino, a se jima nisva pustili, trmasto sva grizli v breg in ravno ko naju je začela objemati utrujenost, zagledali razvaline cerkvice, pri njih pa gorskega reševalca. Isti je bil kot lani in celo spomnil se je Nataše!

Hitro sva razpostavili okrepčila, še prej pa na tekmovalcem lepo vidnem kraju razvili doma narejen navijaški transparent.

Mislili sva, da se najhitrejši tekmovalci, izurjeni mački, pri nama ne bodo ustavljali, da bodo kar odbrzeli mimo, a dan je bil vroč, vzpon na Sabotin s severne strani se vleče in izkazalo se je, da je najina okrepčevalnica presenečenja na zelo pomembni točki. Vsak je spil kozarček ali dva, veliko jih je povpraševalo po vodi, a ta je nanje čakala šele na vrhu Sabotina.

Čeprav so bili tukaj prav vsi zelo utrujeni (nekdo celo tako zelo, pa še krči so ga grabili, da je ponj moralo priti reševalno vozilo), nisva videli namrgodenega ali jeznega obraza. Nekateri (ogromno takih) so si vzeli čas za kratek klepet, fotografiranje, nekatere so pričakali navijači s priboljški in vzpodbudnimi besedami. Prav veselo je bilo v najini krčmi.

Nataša pridno dela, jaz seveda dokumentiram za vse svetovne medije

Tudi ko so na redko kapljali počasnejši udeleženci teka, nama ni bilo dolgčas, imeli sva družbo prijateljic (s prihodom sta naju presenetili), izurjenih navijačic (Andreja, Uršula, hvalaaaa), ki sta za vsakega našli besedo spodbude, občudovanja, ali s kako šaljivo privabili nasmešek na utrujen obraz.

Ko je do nas prišla še zadnja tekmovalka in za njo “metli” (metla je prostovoljec, ki preveri, če na progi ni še kak tekmovalec, in odstrani usmerjevalne oznake), sva pospravili vse najine rekvizite in pobrali smeti, ter pohiteli do cilja, kjer sva v družbi presrečnih tekmovalcev, organizatorjev in prostovoljcev ob slastni joti in pijači pričakali razglasitev zmagovalcev; na krajši, 12 km dolgi progi s 650 metri vzpona sta bila to Elis Filipič in Ana Čufer, na daljši, 28 km s 1675 višinci, pa Sebastjan Zarnik in Lucija Krkoč.

Še dolgo po tekmovalnem dnevu so na naslov organizatorjev deževale pohvale za lepo organizirano prireditev in verjamem, da se bo naslednje leto število udeležencev spet povečalo.

Če takih naporov ne zmorete, pridite pogledat in navijat, luštno je!

 

Rašica trail 2018

Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?

No, to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.

Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.

Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.

Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.

Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.

V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …

Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.

Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.

Samo!!!

Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!

Ne, nooo!

Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.

Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂

Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂

Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.

“Pa kaj se nista še preoblekli?!”

“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”

In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂

Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉

Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …

Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!

Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!