Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.
Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?
Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…
Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!
Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …
Ojej, kam sem zašla?!
Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).
Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.
Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.
Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.
Planina KalJesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!Kdaj bova šla pa tja gor?Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …Če sva sama, se afnam.
Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.
In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!
To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”
A nisva zašla.
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včerajTu pozimi smučajo?Krasote, kamor seže pogled.Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂Zakaj nisem vzel fotoaparata?
V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo zaTek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉
Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.
Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.
Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.
27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …
(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)
Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.
Še enkrat hvala Mihu in Renatu!
Razgled s ŠkabrijelaRazgledišče pod vrhom Svete goreS Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Goriseverna pot na Sabotinpogled na Sveto goro s Sabotinapo južni poti nazaj v SolkanAce in jaz počivava, barvno usklajena
V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.
Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.
V četrtek me je vse bolelo, komaj sem peljala pse na sprehod.
V petek me je še vedno vse bolelo, pa še živčna sem postala.
V soboto zjutraj pa je bil Tomaž tako zelo nervozen, da sem na svoje tegobe pozabila.
😉
Heleni sem poslala SMS: “Počutim se super in to ni ok.”
Motivacijski odgovor je sledil takoj: “Ha, ha, kako smo ženske ena čudna bitja. Čudežna! Ajde, dejmo!”
In smo šli!
Najprej Tomaž; na svoj prvi maraton; 42 kilometrov, obogatenih s 1100 višinci.
Kdor ve, koliko je to, ve, da to ni malo!
Ampak jaz sem bila, kar se njega tiče, mirna. Vedela sem, da je odlično pripravljen (kako ne bi bil, če pa sem njegova trenerka?!). Še bolj kot to pa, da je trmast in natančen in da konča vsako stvar, ki se je loti!
Čez pol ure smo se na pot podali še rekreativci, na “semi” progo; 23 kilometrov in 630 višincev.
Saj res, kje smo bili?
Na Valamar trailu v Rabcu.
No, in smo tekli; ob obali po betonu, ob obali po gozičku, pa v hribček, pa spet strmo dol, pa ob obali po potkah, posejanih z ostrimi kamni, mimo pravljičnih zalivčkov, pazili, da se ne spotaknemo in pazili, da nas v glavo ne dregne veja … a vsa pozornost le ni bila dovolj, tudi nekaj padcev smo videli. In poškodb.
Ko nismo več tekli, smo pa hodili v hrib, sopihali in se borili s krči, kakšno rekli, se posmejali, se objeli s prostovoljci ob poti, guštirali slasten bananin kruh, se nalivali z vodo in “za presekat” s kokakolo …
In ko smo končno zlezli “na” Labin, se je steza obrnila navzdol, juhu!
Premagati je bilo treba samo še tista dva slaba kilometra teka po betonu in že smo bili v cilju, si čestitali in se trepljali, vsi zadovoljni, vsi veseli … tudi tisti, ki so imeli odrgnjena kolena ali dlani.
Ker bil je lep dan!
Ni bilo treba dosti čakati na toplem sončku ob hladnem pivu, le tiste zoprne krče, da so popustili in Tomaža spustili priteči v cilj.
Za tem pa je tako ali tako vse bilo ena sama zmešnjava … analiza, veselje, čestitke, smeh in solze ganjenosti, objemi, vprašanja o opremi in raznih tegobah, pašta, pivo, žajbelj pa tudi palačinke, ki sem jih toliko obljubljala …
No, komu sem jih obljubljala?
Najprej Simonu, zmagovalcu na naši progi in tudi svetovnemu prvaku v gorskem teku za veterane, in ravno zanj je palačink zmanjkalo!!!
Banda trejlaška požrešna!
Če pa jaz nisem znala držati besede, jo je Simon, in dobila sem marmelado izpod njegove kuhalnice! Hvalaaa!
Septembra smo bolj malo pohajali po hribih, čeprav se popolnoma strinjam s pregovorom, da ni slabega vremena, če se le ustrezno oblečemo, maaaa … zna bit, da smo se na Škotskem malo preobjedli deževnih pohodov. 😉
Seveda pa to ne pomeni, da sem samo lenarila, daleč od tega, treba se je bilo pripravljati za Valamar trail, ki se ga še bolj kot zaradi lepe proge veselim zaradi prijetnega druženja.
Po (pre)dolgem času bom videla mojo Košutko, pa ultraKatjo in Andreja, legendarni Drejka team, svetovnega prvaka Simona, končno bom (upam) spoznala “majcko” …
In GROZNO GROZNO GROZNO mi je žal, da ne bo naše zlate Nataše, ki se je zoprno poškodovala, pišuka, noooo!
Nataša, 2018 bo najino ultra leto, ti povem, prebili bova magično mejo 42km in skupaj bomo polnili knjižico SPP.
Važi?!
Važi!!!
Ajde, nazaj k naslovu;
v nedeljo smo se povzpeli na Porezen iz vasi Poče. Načrtovana krožna pot se nam ni izšla (če kdo ve, kje se položna pot pridruži strmi, prosim, rabim koordinate ali natančen satelitski posnetek), smo bili pa za kratek čas deležni slikovitih razgledov.
Zaradi zimskih pohodov na Porezen sem ga imela v slabem spominu, a se mi je tokrat odkupil. Dokler ga ne zasneži, se zagotovo še vrnemo; po razglede in poiskat pot čez Labinjske lehe.
New Lanark Tomaža ni navdušil; preveč urejeno, je rekel, preveč turistično. Vseeno smo se sprehodili ob rjavi reki Clyde in njenih slapovih (ko imaš enkrat v srcu Sočo, povsod po svetu pričakuješ tisto posebno modrino in te vse ostale barve voda presenečajo …), neuspešno trkali na vrata hiške s slovenskim napisom in lačno nabirali maline, ki so se ponujale na vsakem koraku.
Potem, potem pa smo v iskanju veceja stopili v majhen pub v Lanarku … dobrodušna natakarica, prijazni (a neukročeno izgledajoči) domačini, hladna pivo in cider, toplo vzdušje … to je to; tu smo, končno, končno Škotska!
Ker se nam je Glasgow prikupil že pred 4 leti, smo ga morali tudi tokrat obiskati. In ni nam bilo žal, mesto je gostilo dudarje z vsega sveta. Dea je sicer glasno protestirala, ko so se glasbenikom pridružili še bobnarji, a so potem ljudje ploskali še njej. Takrat je lajala še glasneje (seveda, psi ploskati ne znajo!)
Privoščili smo si tudi lečino juho in krompirček (Vinegar and salt? Of course!) v parku; v daljavi so se slišale dude, sončke nas je grelo, otroci so noreli okoli, na klopcah so uslužbenci okoliških pisarn jedli svoja kosila … in bilo je lepo!
Ko smo zapustili mesto, pa se je naša škotska avantura zares začela.
Najprej s sneto cevko in puščajočim gorivom, ki je dodobra namazalo podvozje našega avtodomka. Tomaž se je (s telefonsko pomočjo mehanika Vinka) spet junaško izkazal in kot pravi mekgajver popravil neubogljivo cevko (no, vezic je porabil malce več kot bi jih ČakNOris), tako da smo lahko kmalu nadaljevali zastavljeno pot (priznam, pod vplivom neumnih ameriških filmov sem bila sprva precej prestrašena, ko je tista nafta kar tekla in tekla in so se mi potem še ves dan rahlo tresle noge in glas).
V Mallaigu smo se ustavili le, da smo malce umirili vznemirjene živčke. Med spehodom po vasici pa smo se navdušili nad idejo, da bi se kar tukaj vkrcali na trajekt in si skrajšali pot na otok Skye, a do take zamisli je prišlo precej popotnikov, zato bi morali čakati na svojo vožnjo cel dan … Jok, gremo naprej!
Ko smo po prekrasni pokrajini kočno prišli na Skye, se je že mračilo, a je bilo vseeno dovolj časa za 10 km vožnjo po ozzzzzki cestici v Kylerhea, kjer smo poklepetali z rangerjem o vremenu (če ti na škotskem vremenske razmere niso po godu, počakaj 10 minut, spremenile se bodo!) in zaščiti pred midgesi. Povedal nam je tudi, kje lahko opazujemo tjulnje in vidre in res smo jih, kljub temu, da je bil novi daljnogled SPET na varnem v avtodomu. Prespali smo kar ob cesti, a se v celi noči ni peljal mimo niti en avto! (v vasici je manj kot deset hiš in konec ceste, samo trajektič za eno vozilo vozi par ur dnevno čez zaliv)
Zbudili smo se zgodaj in se takoj peljali v Uig, saj je Tomaž že nekaj časa pestoval željo, da obiščemo tudi Zunanje Hebride oziroma otok Harris and Lewis. Opa, bratec, to ne gre tako hitro! Naslednji prosti trajekt je bil na voljo šele čez nekaj dni! Ko so videli naše razočarane obraze, so nam predlagali, da kupimo karte za trejekt, ki izpluje v nekaj 100km severnejšem Ullapoolu, v dneh ko čakamo na odhod, pa raziščemo otok Skye in tako smo tudi naredili.
Najprej smo se odpeljali na izhodišče za pohod po Quiraingu, a smo kmalu spet dobili lekcijo, ki smo jo potem na celem dopustu zelo striktno upoštevali; na širše znane kraje se je treba odpraviti zgodaj zjutraj ali pod noč; le tako se izogneš gneči na cesti in najdeš prosto primerno parkirišče. No, ko govorim o gneči na cesti ali prenapolnjenih parkiriščih; gneča na cesti je, ko v eni uri srečaš 10 vozil in niso to parkirišča, kot jih poznamo pri nas. Največkrat so to prostori, primerni za par vozil, v najboljšem primeru nekaj deset. (in letos se nam je zdelo, da je povsod dosti več obiskovalcev kot pred 4 leti!) A pogumne (in tiste s kondicijo) spremlja sreča; parkirali smo poldrugi kilometer od izhodišča, pri pokopališču (kjer smo pozneje imeli priložnost opazovati zelo zelo kratek pogreb) in se takoj odpravili na pohod; noge so že močno hrepenele po daljši hoji in uslišali smo njihovo željo. Kmalu smo hodili po mehki zeleni podlagi, skoraj tekli od sreče, vriskali in se razigrano igrali s psi. A bolj ko smo se bližali cilju, bolj je pihalo, deževalo, podarjeno nam je bilo pravo škotsko vreme. Ker se ga nismo ustrašili, smo bili na poti nazaj nagrajeni z nekaj sončnimi žarki in vetrom, ki nas je hitro posušil.
Ko pa smo se zvečer v Portreeju hoteli nagraditi še s pivom v pubu, smo bili razočarani; otrokom do 18-ega leta vstop prepovedan 😦 Ben, kot vsi pravi Škoti smo kar na ulici pojedli fish and chips (seveda s kisom in soljo) in se kmalu odpravili spat.
Naslednji dan … dež, veter, dež … nase smo navlekli vse možne zaščite proti dežju in se vseeno peš podali do “naše” plaže Dunvegan Coral Beach. Nagrada ni izostala; dež je ponehal in lahko smo sproščeno pohajkovali okoli, v miru in tišini opazovali ptice, valovanje morja, bežeče oblake, iskali zanimive kamenčke …
Pod večer smo se pri svetilniku Point Neist podali še na iskanje slapu iz videa Harrya Stylesa Sign of times … prepričana sem bila, da je “tam za ovinkom” ravno tisti slap! A za prvim ovinkom ga ni bilo, za drugim tudi ne, za tretjim … smo imeli čevelje že čisto premočene, saj; kar od daleč zgleda lepa potka, ki se vije čez travnik, od blizu postane močvirnat labirint. Preskočiš potoček in stopiš v travo, kjer pa se pogrezneš še globje in bolj blatno-mokro 🙂 (tega sprehoda ne bom nikoli pozabila, res se mi je zelo, kot da sem v kakšnem angleškem podeželskem filmu… samo gumijasti škornji so mi manjkali)
Na še eni lepi plaži Talisker Beach smo bili PA RES prepričani, da gledamo slap iz omenjenega videa 🙂 , pa ne le to, jaz sem bila (skoraj) prepričana, da je kmet, ki nas je pozdravil na dvorišču, ki smo ga prečkali, zagotovo igralec iz ene od angleških nadaljevank 🙂
(uf, če bom tako nadaljevala, se ta potopis ne bo nikoli končal, zato je tu naprej nekaj lepih vasic izpuščenih)
Malce s strahom smo se podali čez prelaz Bealach na ba, ker je na izhodišču na ogromni tabli pisalo, da je cesta primerna le za izkušene voznike in manjša vozila, a se je izkazalo, da ni niti pol tako zahtevna (za avtodom) kot npr. Vršič. Smo pa na vrhu lahko opazovali množico kamnitih možicev in trop jelenov (?).
Ko smo po postankih v Applecross in Schieldaig končno prispeli v Ullapool, smo bili že nestrpni, kdaj se bomo vkrcali na trajekt in končno prišli na otrok Lewis and Harris. A bili smo prezgodnji, zato smo se v dežju (vsaj midgesi takrat ne pikajo) odpravili še na Ullapool Hill, potem pa še na pivo in IrnBru v simpatičen pub.
In potem?
Potem se je začel najlepši del naših počitnic. Že med vožnjo z ultramodernim in superudobnim trajektom smo lahko večkrat navdušeno opazovali delfine med igro v morju. Kot je rekla neka potnica: “Doma sem na otoku in vidim jih pogosto, a je vsakič magično!”
S pomočjo drobne pohodniške knjižice, ki nam jo je priporočil striček na turističnem uradu v Ullapoolu, smo odkrili neverjetne kraje, za opis katerih mi zmanjkuje besed. V petih dneh smo uživali vsak trenutek: od opazovanja tjulnov, delfinov, različnih ptic in nato še krasne mavrice nad svetilnikom pri Butt of Lewis in vzdihovanja nad dramatično obalo, do učenja otoške zgodovine pri “črnih hišah”, kamnih Calanisha in železnodobni hiški pri plaži Bosta, pa sprehodov po neskočnih peščenih plažah (Luskentyre, Tolsta) in močvirnatih travnikih … in do neverjetnega deževnega dne, ko smo se vozili skozi “lunarno” pokrajino med Rodelom in Tarbertom, pa seveda ne smem pozabiti svojih tihih obiskov pokopališč.
Ko smo zapustili otok, smo bili čudno otožni. Še bolj pa nas je potrlo, ko smo se sprehajali po že precej oddaljeni vasici Dunkeld Birnam in prebrali, da rečica Tay ločuje Škotsko višavje (Highlands) od nižavja (Lowlands), kajti v Highlands smo se dobesedno zaljubili.
A klicali so novi kraji.
In prvi je bil na poti Edinburgh, kjer smo preživeli dva intenzivna dneva, kajti spet smo naleteli na Fringe festival. Ker smo se “nastanili” čisto blizu centra mesta, smo si zanj vzeli malo več kot dva dneva; pohajkovali po živahnih in po odmaknjenih ulicah, večkrat prehodili The Royal Mile, se povzpeli na Artur’s Seat, počivali v Holyrood parku in na Calton Hillu, spili pivo ali dve (no, Luka IrnBru) in rade volje posojali psa za raznorazne terapevtske ali samo fotografske namene (neverjetno, koliko ljudi pritegneta; obvezno pa nam lastniki borderkolijev kažejo fotografije svojih ljubljenčkov, ki so jih pustili doma, ali, v bolj žalostnih primerih, svojih pokojnih psov) …
Po Edinburgu smo si ogledali še Falkirk Wheel in the Kelpies, potem pa avtodom nepreklicno obrnili proti jugu.
Preživeli smo še nekaj prijetnih trenutkov v Yorku, Cambridgu, Canterburyu in nekako že domačem Folkestonu, preden smo se vkrcali na trajekt in potem srečno pribrzeli domov.
O Škotski težko kaj več napišem, ker ne morem najti dovolj pohvalnih in občudujočih besed, ki ne bi zvenele zguljeno ali celo zlagano. Ta prostranstva, to vreme, ta jezera, gore, močvirja, morje, te ljudi je treba doživeti.
(za uvod v opis avgustovskega popotovanja po Škotski)
V Dovru zapeljemo s trajekta.
“Ej, katera je že una finta, da ne pozabiš voziti po levi?!”
(Ni rabil finte, varno in zanesljivo nas je popeljal čisto povsod, kamor sem ga usmerila.)
Kolikor ga poznam, vem, da želi čimprej priti “gor”. Po 1500 km od doma do trajektnega pristanišča bi brez jamranja prevozil še tistih 600 in drobiž do škotske “meje”.
Vsaj plan je bil tak.
Plan neplan.
Vozimo se po AC in vsake toliko časa švigne mimo tabla za London.
Poheca se: “Gremo v London?!”
Pohecam se: “Pejmo!”
(pred potovanjem sva se dosti pogovarjala o tem; London da ali NE)
In ne bodi len, že srfam in zbiram info; če DA London, kako London …
Tako: zapelješ vanj in iščeš.
🙂
In najdeš.
Uličko blizu The Sharda; mirna, brez omejitev, pod kontrolo kamer.
Parkiraš.
Odpešačiš.
Mimo ljubega (a zaprtega) Borough Marketa naprej ob južnem bregu Temze, kjer vrvi od življenja, do Big Bena (da ga slišimo, še preden ga bodo/so za 4 leta “utihnili” zaradi obnove), Westminstra, Trafalgarja, Piccadillya, pa malo po šoping ulicah, v Soho, pa nazaj, po The Mall-u do Buckinghamske palače, malo v park in naprej/nazaj po drugem bregu Temze, kjer končno spoznamo, da je po mestu dopoldne poTEKal maraton, pa tega še opazili nismo, obvezno mimo Towerja in še bolj obvezno čez Tower Bridge k avtodomu.
Usedeš se v avtodom in se odpelješ prespat nekam v mir; v vasico Thaxted (kmalu ugotoviš, da spiš čisto blizu letališča Stansted, a se sredi noči navadiš na hrup letal. To, ali pa letala ponoči na tem letališču ne vzletajo/pristajajo!).
To je bil naš London.
Potem je končno napočil čas za našo ljubo Škotsko …
