Ko Tajda pride k meni s prošnjo ali predlogom, to naredi s takim posebnim tonom, ob katerem kar otrpnem. Moje starševske (ne)sposobnosti bodo spet na preizkušnji!
Pa se je zgodilo, da sem ob eni takih priložnosti skoraj padla s stola.
Predlagala je, da bi šla kdaj z nami v hribe!!!
V hribe???
Po letih, ko smo nenehno poslušali: sovražim hribe, ne grem z vami!?
Čudeži se še dogajajo.
Vsemu veselju navkljub, sem bila vseeno spet postavljena pred težko nalogo.
Kam, da ne bo prenaporno, predolgočasno, pa da bo na poti planinska koča, kjer lahko kaj dobrega pojemo?
In spet smo izbrali prelepe tolminske konce.
Kako se je razpletlo?
Vstala je zgodaj, kot vsi, brez jamranja.
Hodila je hitro, hitro, nisem je dohajala.
Niti enkrat se ni pritožila, kljub temu, da vreme ni bilo ravno popolno, z Lukom je bila potrpežljiva in prijateljska, jedla je žgance in kislo mleko …
Kar pa je najpomemebnejše; rekla je, da bo še šla 🙂
Luka je prejšnji vikend vzel dopust od počitnic pri noni, da je lahko nabiral kondicijo v naših prelepih gorah.
V pričakovanju množic planincev v okolici Krnskih jezer smo se odločili, da se le-tem izognemo z obiskom bližnje Velike Babe.
Tokrat se z Natašo nismo posebej dogovarjali; je bila pa velika možnost, da se srečamo.
In smo se.
tu se moramo obvezno fotografiratitja gor gremo?tri urce hoje in smo gor, na Veliki Babimalicakrasni razgledivi ne vidite, a po grapi se nam bližata dve košutki; Nataša in Marinaodločimo se, da ju počakamo (počitek, jupiii)še kaj pojemose po zelo slabo vidni potki spustimo na označeno pot od Bogatinskega sedla proti Krnskemu jezerudvoma ni več, pot je pravakmalu smo Za Lepočamiin ravno ob pravem času pri jezeru
V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!
Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!
Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉
Tomaž se je že pred časom podal v svet fotografije in kot pri vsaki stvari tudi tu stremi k popolnosti. Lani se je udeležil intenzivne delavnice pod vodstvom znanega fotografa Klavdija Slubana, ki ga je popolnoma navdušil in prevzel. Tako je bilo tudi z ostalimi fotografi in fotografinjami, saj je mojster pri njih znal najti teme, o katerih morda do takrat niso nikoli razmišljali.
Po zaslugi kustosinje Umetnostne galerije Maribor, gospe Andreje Burin, si lahko v UGM Studiu na Trgu Leona Štuklja v Mariboru do 19. avgusta ogledate res zanimivo razstavo “Iz okvirjev”, na kateri se predstavljajo udeleženci te delavnice.
Za nedeljo so napovedovali jasno nebo in vročino, zato je bila dogovorjena strežba kave ob 6:50, štart odprave pa ob sedmih.
Ravno, ko sem polnila kafetjero, pozvoni telefon. Nataša.
“Zaspala sem. Me počakate?”
“Koliko rabiš? Eno urco? Počakamo!”
Malo smo pospravljali po avtodomu, zaskrbljeno gledali skozi okno, kako veter vijeveje drevesa, razglabljali, kako se bomo oblekli, poslušali muziko … in nekdo je bil zelo nestrpen, kar privzdigovalo ga je s sedeža …
A naši Nataši je uspelo (taprave ženske se znamo hitro zbrihtat in zrihtat!), pri nas je na hitro vase vrgla kavico in sendvič in že smo zapuščali oblačni Ljubelj in
hiteli proti soncu nad Zelenico.
Niti hitra hoja nas ni ogrela, zato smo se pri koči ustavili, spili topel čaj in Luku, ki je bil od mraza skoraj otrpel, dodali toplejšo majico.
Potem se je veter še okrepil, nekatere sunke smo kar dobro občutili.
Premagali smo vse težje dele poti
in kmalu stali na grebenu Begunjščice.
Planinci, ki so se vračali, so nas opozarjali, da nas bo v kratkih hlačah pošteno zeblo.
Ah, bomo že potrpeli, sem si mislila, ne bom sedaj nase vlekla dolgih hlač!
(Še dobro, da je Nataša zamudila, kdove kako bi zmrzovali eno uro prej! Hvala, Nataša, nate se res lahko vedno zanesemo!)
Na vrhu pa … kot bi se nam želelo oddolžiti za lanske ničelne razglede … sonce, toplo sonce!
Luka je rekel: “Dan nam je rekel Dober dan!”
Še razigrana črna ovca nas je prišla pozdravit.
Ker si ne želimo spet škripajočih bolečih kolen, smo se spustu prek Kalvarije odpovedali in se vrnili do Roblekovega doma, kjer je Luka posnel moj najlepši portret doslej.
🙂
NIč se ne smejte, te nožice me zanesljivo nosijo že dolgo let.
Kar nekaj kilometrine imajo!
Tile sedeži samo zgledajo neudobni, v resnici se kar nismo mogli odlepiti od njih!
Pot “Čez Rožo” se je kar vlekla, sploh, ker smo vedeli, kaj nas čaka na planini Preval.
Slastni so bili, štrukeljci, slastni!
Samo še spust po Bornovi poti nazaj na Ljubelj in v koš spominov smo dodali še en prekrasen dan.
