Mali traven #4

Trava raste.

Lepa zelena je.

Ko dežuje, se na njej nabirajo čarobne vodne kapljice.

Ampak raste pa hitro.

So kosilnice nabrušene?

Es tarde o temprano?

Petnajsti

Sabotin.

Z muko.

Vseeno utegnem nabrati nekaj špargljev.

Potem pa lenoba totalis.

Ali, kot sem danes prebrala pri Renati Salecl; strast do ždenja.

Šestnajsti

Bosco Romagno. Zelena in modra. Sonce in sence. Voda.

In matematika.

Sedemnajsti

Presajam sadike pomidorčkov.

Kdaj bo dovolj topolo, da jih prenesem na balkon?

Lončki so razpostavljeni povsod po stanovanju.

Čilijeve pa so nekam počasne.

Osemnajsti

Moje bratec praznuje rojstni dan.

Vse najboljše, Janko!

Devetnajsti

Čajanka kreativnega pisanja je spet zanimiva.

Gradimo literarne like. Je moj podoben meni?

Ali nekomu, kakršna bi rada bila?

Spet pozabim na prevzem zelenjave in se moram vračati nazaj v “mesto”.

Dvajseti

Kava povsod po kuhinji.

Ne morem, da se ne bi jezila.

Ma, jo imam zelo rada!

Je tako, kot mora bit, ko je doma.

Je tako zelo moja, tega niti sama ne ve.

Aprilkovanje št. 3

Enajsti

17 kilometrov

8 ur

11 kilometrov

Rižota z uno šparengo od desetega

Dvanajsti

17 kilometrov

8 ur

11 kilometrov

9 kilometrov

4.58 kilometrov

9 kilometrov

pica

Trinajsti

17 kilometrov

4 ure

knjižnica

galerija

4 ure

11 kilometrov

Burja, dež in v hrib ne tolko kilometrov.

Krompir in kuhan pršut od desetega

Štirinajsti

17 kilometrov

4 ure

20 kilometrov

Pohan sir in francoska.

Šfogata.

20 kilometrov

4 ure

11 kilometrov

9 kilometrov

3,71 kilometra

9 kilometrov

sarma

Tentomuši

Apriljevanje #2

Šesti

Pakiram.

Sedmi

Oslič in okisan krompir za kosilo. Kot se spodobi. V dobri družbi.

In potem spet pot. Brez točno določenega cilja. Nekam pač. Kjer se da hodit.

Osmi

Hodimo. Tomaž, Dea in jaz. Znani in novi neznani grički. Namesto caffe affogato dobim marocchino. Ni tako dobro. Fokača pa je. Mastna in slastna.

Deveti

Hodimo. Do ene cerkve bogu za ritjo. Še domačin reče, da poti tam že davno ni več. Ma, Mojca jo najde. Mojca rine z glavo skozi zid… ajde, skozi robido!

Malček naju ofriša dež.

Nasmejejo strici, ki naju potolažijo, da sva na pravi poti.

Ker vse poti itak vodijo v Rim.

Deseti

Hodimo. Tu tudi moja trma ne pomaga. Do gradu ne pridemo. Fajn so ga ogradili in izolirali. Ben, pej neč!

Do sladoleda spet ne pridemo. Ma, oštja, kakšna Italija je to?!

Potem pa še nek pohod in povsod trume ljudi.

Pejmo domov!

In gremo.

In pridemo.

In grem na Skrinco.

Šparenga se mi kar sama meče pod roke.

Ne morem nehat nabirat.

Zapelje me visoko v hrib, med skale, porednica.

Za kazen je bom še več nabrala.

Na mizi štiri vrste potice, menihec, dve vrsti šunke, hren, jajca, teran … ne morem več.

Pejmo spat.