Slavčki

Včeraj sem bila v roku enega meseca tretjič v gledališču.

To je verjetno več kot seštevek vseh mojih obiskov gledališča v zadnjih letih. (Naj se smejem ali zgražam?!)

Predstava Kdor sam do večera potuje skozi svet (Simon Gregorčič) me je prikovala na stol, komaj sem dihala.

Pa ne zaradi pesnikovega življenja, tega po zaslugi moje none dobro poznam.

Zaradi igralcev!

Popolno vživetje.

Tako popolno, da sem tudi sama čutila enako; enako kot Šimen (=Simon) (Ivo Barišič kot star Simon Gregorčič je fenomenalen; obožujem tega igralca!), enako kot Dragojila, Fran, Šimnova mati …

V predstavo je vpletena tudi videoprojekcija filmčka, skoraj kriminalke, ki nas do konca drži v negotovosti in napetosti.

Več pa ne bom povedala; to predstavo si res morate pogledati.

IN.

Ko smo že pri noni. Pred dnevi bi imela rojstni dan naša nona Romana. Prav ona je “kriva”, da se tako rada izgubljam v prijateljicah knjigah, da kdaj globoko začutim poezijo.

Nikoli ne bom pozabila, kako mi je, ko sem se morala med počitnicami naučiti katerokoli pesem, stisnila v roke skoraj preperel listek z na roke napisano Brinjevko Srečka Kosovela. Z velikim veseljem sem jo recitirala še mnogo let. To je edina pesem, ki jo znam na pamet.

Nekaj noninih knjig imam doma (o, kako rada si je zapisovala pripombe na robove strani!) in včeraj sem z mislijo nanjo v roke vzela skoraj razpadle Šimnove poezije.

Katero njegovo naj vam jutri prepišem semkaj?

Advertisements

PaleoPalmanova

Juhuhu!

Končno mi je uspelo!

Polovička pod dvema urama!

1:54:23

Vesela vesela vesela.

Celo pot sva s Heleno držali konstanten tempo in se brez besed spodbujali, tako da sem v cilj pritekla ganjena do solz.

Ko sva se med finiširanjem prijeli za roke, se mi je kar en tak cmok naredil v grlu!

Helena, kdo bi si mislil, po tistih mučnih “kuperjih” in “tekanju” skozi park v srednji šoli!!!

Po vseh mojih zatrjevanjih, da tek res ni zame, pa kako dolgočasen šport je to!!!

Lepo je, da napredujemo, da zavržemo stare misli in sprejememo nove, boljše!

Na to smo res lahko ponosni, ponosne.

Zmoremo!

Če ne drugega, kdaj vsaj zmoremo poskušati!

Kar pa se tiče našega paleo načina življenja; zmogla sem preteči polovičko samo na naravni pogon, se pravi brez gela, in uspelo mi je!

Pila sem vodo (itak!), pojedla pa dva koščka banane in rezino pomaranče.

Skoraj vse se da, če se le hoče 🙂

Če me te mladenke ne bi gnjavile, sploh ne bi šla v Palmanovo.
foto: Jožica G., ki tokrat ni tekla, a je odlična tekačica!
Foto: moj najljubši tekač, s katerim bova takole pritekla v cilj na naslednji Palmanovi, a ne, Tomaž? ❤

100. obletnica rojstva Mile Kačič

Kdaj sem Milo Kačič spoznala kot pesnico?

Kot študentskemu času “pritiče”, smo ga žurali pri enem od znancev.

Fant, ki je študiral na biotehniški fakulteti, nas je vse presenetil (najbolj tiste, ki smo študirali na Filofaxu, seveda), ko je iz omare potegnil kitaro in vse prisotne očaral s svojo poezijo ob spremljavi čarobne glasbe.

Nato je njegova kolegica s fakultete neverjetno doživeto povedala pesem Mile Kačič:

Med tisoči spoznala tvoj korak
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.

S temo v očeh bi tvoje lice našla,
z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;
če veter še tako bi pota zgladil,
bi našla tvojo sled v peščenih tleh.

Le beži pred menoj, le, kamor koli.
Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,
se vendar – kakor grešnik pred vestjo –
pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.

Kar naenkrat se je vsak spomnil kakšne pesmi, ki se ga je še posebej dotaknila, a ta mi bo za vedno ostala v spominu …

Odveč je govoriti, kako se je to, kar je obetalo, da bo še en klasičen žurerski večer, spremenilo v nepozabno literarno-glasbeno doživetje  …

… sram me je bilo priznati, a šele takrat sem z vso silovitostjo začutila moč poezije.