Zimske kondicijske priprave ob Ligurskem morju

Kraje ob Ligurskem morju smo že obiskali in si tudi obljubili, da se še kdaj vrnemo, a nismo mislili, da se bo to tako hitro zgodilo.

Zimsko vreme, ki se nikjer ni hotelo posloviti, oziroma je obetalo, da bo še bolj zimsko, nas je te zimske počitnice usmerilo proti Veroni, nato pa naprej v Portofino, Cinque terre, Portovenere, La Spezio, Lerici in za konec še čez zasnežene Apenine nazaj v Vicenzo in zamrznjeno vetrovne domače kraje.

Po mestih smo seveda okušali kavo (na italijanski način; ob šanku), opazovali (in Tomaž fotografiral) utrip ulic, posedali v prijaznih knjigarnah in celo skupaj s psoma obiskali umetnostno galerijo, po vasicah pa …

Po vasicah in neskončnih potkah med njimi smo si priredili prekrasne pohode med oljčniki, trtami, nad morjem, v temnih mrzlih gozdovih, v ozkih vaških gasah, med dišečim grmovjem, tik ob morju; vohali mimozo in prvo pomladno cvetje, nabirali divje šparglje, obujali spomine na čas, ko smo bili tu s Tajdo, klepetali z italijanskimi pohodniki …

In v štirih dneh nanizali približno 75 kilometrov in 3500 višinskih metrov.

Najlepše pa je bilo, ko smo dobesedno plezali k samostanu San Fruttouso. Sem bila kar panična, veste, ko smo lezli tam nad prepadi in se oklepali verig … Ampak ko je Luka zverziral, kako mora premagati take ovire, nam je šlo imenitno.

Nekaj nepozabnega je gledati srečo v njegovih očeh, ko se zave, kaj zmore in takrat dobi nove moči, da po dolgem pešačenju še skače z zida na zid in uganja druge vragolije.

IMG_0612

IMG_0622

IMG_0629

IMG_0632

 

IMG_0762

IMG_0766

IMG_0810

IMG_0829

IMG_0837

IMG_0846

IMG_0855

IMG_0861

IMG_0897

IMG_1044

IMG_1050

IMG_1124

 

Advertisements

#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Toscana

Toskana je resnično lepa in avtodomarjem prijazna pokrajina.

Perfektno bi bilo, če si bom do pomladi zapomnila, po katerih stranskih poteh smo se vozili; “aaaahali” in “ohali” smo v navdušenju nad pokrajino, jesenskimi barvami … da o odličnih sirih, porcchetah, tartufatah in cantuccinih niti ne govorim!

In to je to, kar imam povedat. 🙂

IMG_7996

IMG_8026

IMG_8058

IMG_8084

IMG_8102

IMG_8122

IMG_8161

IMG_8177

IMG_8220

IMG_8261

 

IMG_8264

IMG_8276

IMG_8306

IMG_8325

IMG_8341

IMG_8361

IMG_8405

3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Veseli obrazi Lombardije

Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.

Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.

Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.

V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.

Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂

Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!

Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.

Občudovanja vredno!

Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.

Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.

Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:

  1. ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
  2. našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali;  (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.

ob Nadiži

Petek po službi.

Luka sva oddala na Kras, Tajdo pustila v miru doma, pograbila nekaj športnih cunj, knjige in ribe v konzervi in se odpravila do krajev, ki so nam tako blizu, a tudi zelo nepoznani.

Po slabi uri počasne, turistične vožnje sva v Čedadu ((majhno, mirno, simpatično parkirišče za avtodome-klik klik na te besede)) izskočila iz avtodoma, psoma nadela povodce in se že sprehajala po tlakovanih poteh mesteca ((aja, še prej naju je garmin zapeljal v ozke ulice, od koder so naju še pravočasno preusmerili prijazni domačini)). Tomaž je kmalu povlekel fotoaparat iz nahrbtnika, jaz pa sem mirno in brez pripomb čakala, da je opravil svoje, saj sem ga sem ((on si je želel na morje)) zvabila ravno z obljubo, da bo lahko fotografiral, kolikor bo želel. V mestnem jedru naju je presenetil živahen “vijavaj”. Toliko italijanskih krajev smo že obiskali, pa nas še vedno preseneti to njihovo veselje do druženja, “čakulanja” ((klepetanja)) ob pijački ali kar sredi ulice! Takoj najdeš sogovornika, če pa imaš zraven še psa, pridejo ljudje kar sami k tebi!

Na srečo sva se njihove ležernosti en malček nalezla in zato v soboto zjutraj nisva hitela iz postelje, tako da sva v center prišla ravno ob največjem vrvenju. Na toplem sončku sva spila ginseng kavico ((Tomaž na “stara” leta postaja kafetar)), se v turističnem uradu založila z informacijami, še malo zaokrožila po ulicah, nato pa, ah, končno, samotne poti!

Za vse, ki radi hodijo; iz Čedada vodi kar nekaj krožnih poti, tudi Alpe Adria trail gre skozi, za kolesarje pa je tam sploh raj!

Midva sva izbrala odlično označeno “rdečo” pot med polji do vasi Sanguarzo, tam pa sva pohod želela podaljšati s priključitvijo na zeleno pot, vendar sva zamešala smer hoje in kar nekaj časa hodila proč od izhodišča. Spet sva imela srečo v obliki “motoriziranega kolesarja”, ki naju je na zelo samotni poti pravilno usmeril. Po 16ih kilometrih sem se komaj privlekla do “najinega” lokalčka, kjer sva si privoščila hladno pivo in se po glasovanju razšla; Tomaž na fotolov, psa in jaz pa na zaslužen počitek v avtodom.

Raje niti ne omenjam, kako zgodaj smo se vsi zazibali v nočni počitek 😉

Tudi nedelja nam je postregla s toplim sončkom; po kavici in nabavi frika ((v Italiji je kulinarična specialiteta frika italijanskega spola)) in strucchov sem Tomaža komaj odtrgala od uličnega fotografiranja in ga prisilila, da nas je peljal do bližnjega Špetra Slovenov ((San Pietro al Natisone)), od koder smo se sprehodili po vaseh Nadiških dolin; najprej po kolesarski poti do Bečje, Saržente, Pentjaga, tam smo se spustili do reke Nadiže, da smo se osvežili,

v Lipi šli čez most na drugo stran reke, se povzpeli v Tarčet, do Landarske jame, se spustili v Bjačo, Saržento in Nokulo. Tam naprej bi moral biti mostiček (za pešce in verjetno kolesarje), ki vodi v Špeter, a je trenutno zaprt ((ga popravljajo)) in tako smo morali pot podaljšati do Dolenj Barnasa, da smo lahko prečkali mrzlo lepotico in se vrnili v Špeter. Števec je obrnil dobrih 14 km, lička so pordela in radler na cilju je prijal kot že dolgo ne!

Le obiščite kdaj te Nadiške doline, ne bo vam žal. Jaz sem si obljubila, da se bom bolj pozanimala o zgodovini in sodobnosti Slovencev v teh odmaknjenih, a prelepih krajih!

In, seveda, se tja še vrnila!

Fino in Portofino

(ZIMSKE POČITNICE 2017)

Tako lep plan sem imela!

Mislim, da nisem še nikoli tako natančno načrtovala poti!

Pa je vremenska napoved odločila, da ne bo šlo. Da raje pojdimo južneje.

Na srečo sva se odločila, da se bomo “južneje” peljali izven avtocest, tako da sem med vožnjo imela dovolj časa za iskanje po zemljevidu, nekih starih zapiskih, revijah, aplikacijah, spletu.

Čisto slučajno (no, v svojih ljubih aplikacijah sem našla informacijo, da je tam prijetno postajališče za avtodome) smo se sredi dneva ustavili v vasi Mirandola in ugibali, zakaj so vse starejše, pa tudi nekatere novejše, stavbe obdane z gradbenimi odri in zajlami, izpraznjene… Seveda, serija potresov pred leti!

Pod večer smo čez prelaz XXXXX (neskončno dolgo smo vijugali z njega) končno prispeli na parkirišče San Rocco v naravnem parku Portofino. Do njega pelje precej ozka pot in nanjo smo zavili skupaj še z enim italijanskim avtodomom in se skozi okna spraševali, če ne bomo kje zaglavili. Nismo. Kmalu smo bili na želenem kraju, “makina” za parkirnino nam je sporočala, da smo tu lahko zastonj, čez ograjo pa smo občudovali lep razgled na morje in lučke vasi Camogli.

Zjutraj smo našli še tablo z zarisanimi potmi po naravnem parku (kar 80 km jih je!) in se takoj podali proti Portofinu, za katerega sem imela nekje v podzavesti zapisano, da je to nek mondeni kraj in da ga moramo it pogledat, tam pojest focaccio ali dve, čilat na toplem sončku itd. Poti so lepo označene, pa tudi ne preveč naporne (no, na naše mnenje se ni treba preveč zanašati, nenazadnje imamo kar precej pohodniške kondicije), vijugajo skozi gozd, pa proti razglednim točkam nad morjem, gori, doli. Razpotij je mnogo, a so vsa označena. Če vsaj približno veš, kam bi rad prišel, ni nobenega problema. Dan je bil topel in naši nahrbniki so skoraj pokali po šivih, saj smo jih nabasali z jaknami, toplimi majicami in vsam, kar smo lahko odložili. Na počivališčih so poleg klopi, miz in informativnih tabel postavljeni tudi pitniki, tako da nas vsaj za vodo ni skrbelo (z dvema psoma je kar hitro zmanjka, sploh na tak topel dan). Precej utrujeni smo pod sabo končno zagledali Portofino in se skoraj zapodili vanj. Lepa vasička, ne rečem, a pričakovala sem vse kaj drugega! 🙂 Očitno je domačine presenetil naval turistov, saj so bili vsi lokalčki nabiti do zadnjega kotička, v edini odprti trgovini pa je zmanjkalo čisto vsega za pod zob. Pa je moja fokača splavala po vodi!

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi rekla: “Pa pojdimo do naslednje vasi, tam zagotovo kaj najdemo!”

Japajade!

Pohrustali smo zadnje piškotke iz nahrbtnika in se pogumno odpravili čez hrib. Ampak, ko si utrujen, tudi nedolžen hrib pokaže bolj ostre zobe in potrebnih je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov, da Luka ni obupal (Moj najbolj domiselen prijem? “Lej, do kamperja moramo priti! In če malo pospešiš korak, bomo hitreje tam!” Hahahaha!). S pomočjo prijaznega domačina nam je uspelo pot zarisati tako, da smo naredili lep krog in se nismo vračali po istih krajih!

Po 22 km hoje smo se izmučeni spustili na vaški trg pred cerkvijo in kar naenkrat opazili, kako vsi (topel nedeljski dan je na plano zvabil precej ljudi), ki prihajajo izza neke stavbe, v rokah nosijo cele vrečke dobrot. Seveda smo zavili tja in KONČNO fokača!!! Kupila sem je štiri kose (za tri osebe), poleg pa še posušene kostanje in hlebček kruha. Na kilometrski poti do avtodoma smo fokače in kostanj že pohrustali!

Naslednji dan o sončku ni bilo več ne duha ne sluha, a vseeno smo se po 900 stopnicah (smo prešteli!) spustili v Camogli.

Tam “fokačerije” na vsakih nekajdeset korakov! Degustirali smo zelo zavzeto!

Seveda zaradi carboloadinga pred napornim vzponom nazaj na hrib!

Ker nam je bilo hoje dovolj, smo se odpeljali do Santa Margerite, a tudi tu nam nekaj ni dovolilo, da bi počivali.

Seveda pa nismo počeli nič novega; hoja, fokača, kafe, klepet z domačini, fotkanje …

Za oddih od vasic obiščemo La Spezio, nato pa zavijemo še do Portovenere. Zame je to bila ljubezen na prvi pogled. Že s parkirišča, ki je SPET visoko na hribu, sem videla, da me bo kralj začaral. In me je! Ne znam povedat, zakaj. Zato!

Najprej zvečer, ko so valovi butali v obalo in veter s pomočjo jamborov jadrnic ustvarjal nekakšno psihadelično glasbo!

Zjutraj pa, ko so oblaki izginili, oooh… Kar ostala bi tam! IN najprej bi si vzela čas, da bi pregledala vse nagrobnike na pokopališču s spektakularnim razgledom!

A ko smo se vrnili v avtodom, nas je močno prestrašilo glasno pokanje. Na drugi strani parkirišča je vojaška baza (mornarica, kaj vem?!) in očitno so imeli strelske vaje s topovi. Prav neprijetno nam je bilo.

Precej hitro in z obžalovanjem smo se odpeljali naprej, samo oplazili še eno vasico na hribu, Montemarcello in obmorski Viareggio in pristali v Lucci, kjer smo bili pred 6 leti na našem prvem potovanju z avtodomom v tujino in se nam je mestece usedlo v srce.

Med pohajkovanjem po uličicah sva s Tomažem sklenila, da je čas ugoden za tretji poskus obiska Firenz. Prva dva sta potekala v dežju in zdelo se nama je, da končno zasluživa sončen dan.

V Pistoi smo se ustavili samo toliko, da se je Tomaž v knjigarni/kavarni zaljubil v ginseng kavo in Luka kupil Playboy (ben, recimo, da zbira Playboye v jezikih dežel, ki jih obiščemo), zvečer pa smo že drnjohali na parkirišču pri firenškem stadionu.

Od tam je peške prijeten sprehod, pa si že v mestnem jedru, v simpatični, po italijansko kaotično živahni ulički. Ne vem ji imena, a naslednjič jo bom zagotovo znala spet poiskat. In ta “naslednjič” BO in bo prav kmalu!

Firence so nam namreč naklonile prelep pomladni dan! Z opisovanjem, kaj vse nas je navdušilo, bi samo pokvarila vtis, pa še vas bi dolgočasila, a ne?

Ko smo na števcu naštepali krepko čez 20 km hoje, smo se končno odpravili k zasluženemu počitku.

Domov smo se zadovoljni (in jaz lepo porejena) vrnili preko Ravenne in Comacchia, ki sta že skoraj obvezna za postanke na naših italijanskih potovanjih.