Toscana

Toskana je resnično lepa in avtodomarjem prijazna pokrajina.

Perfektno bi bilo, če si bom do pomladi zapomnila, po katerih stranskih poteh smo se vozili; “aaaahali” in “ohali” smo v navdušenju nad pokrajino, jesenskimi barvami … da o odličnih sirih, porcchetah, tartufatah in cantuccinih niti ne govorim!

In to je to, kar imam povedat. 🙂

IMG_7996

IMG_8026

IMG_8058

IMG_8084

IMG_8102

IMG_8122

IMG_8161

IMG_8177

IMG_8220

IMG_8261

 

IMG_8264

IMG_8276

IMG_8306

IMG_8325

IMG_8341

IMG_8361

IMG_8405

Advertisements

3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Veseli obrazi Lombardije

Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.

Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.

Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.

V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.

Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂

Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!

Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.

Občudovanja vredno!

Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.

Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.

Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:

  1. ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
  2. našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali;  (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.

ob Nadiži

Petek po službi.

Luka sva oddala na Kras, Tajdo pustila v miru doma, pograbila nekaj športnih cunj, knjige in ribe v konzervi in se odpravila do krajev, ki so nam tako blizu, a tudi zelo nepoznani.

Po slabi uri počasne, turistične vožnje sva v Čedadu ((majhno, mirno, simpatično parkirišče za avtodome-klik klik na te besede)) izskočila iz avtodoma, psoma nadela povodce in se že sprehajala po tlakovanih poteh mesteca ((aja, še prej naju je garmin zapeljal v ozke ulice, od koder so naju še pravočasno preusmerili prijazni domačini)). Tomaž je kmalu povlekel fotoaparat iz nahrbtnika, jaz pa sem mirno in brez pripomb čakala, da je opravil svoje, saj sem ga sem ((on si je želel na morje)) zvabila ravno z obljubo, da bo lahko fotografiral, kolikor bo želel. V mestnem jedru naju je presenetil živahen “vijavaj”. Toliko italijanskih krajev smo že obiskali, pa nas še vedno preseneti to njihovo veselje do druženja, “čakulanja” ((klepetanja)) ob pijački ali kar sredi ulice! Takoj najdeš sogovornika, če pa imaš zraven še psa, pridejo ljudje kar sami k tebi!

Na srečo sva se njihove ležernosti en malček nalezla in zato v soboto zjutraj nisva hitela iz postelje, tako da sva v center prišla ravno ob največjem vrvenju. Na toplem sončku sva spila ginseng kavico ((Tomaž na “stara” leta postaja kafetar)), se v turističnem uradu založila z informacijami, še malo zaokrožila po ulicah, nato pa, ah, končno, samotne poti!

Za vse, ki radi hodijo; iz Čedada vodi kar nekaj krožnih poti, tudi Alpe Adria trail gre skozi, za kolesarje pa je tam sploh raj!

Midva sva izbrala odlično označeno “rdečo” pot med polji do vasi Sanguarzo, tam pa sva pohod želela podaljšati s priključitvijo na zeleno pot, vendar sva zamešala smer hoje in kar nekaj časa hodila proč od izhodišča. Spet sva imela srečo v obliki “motoriziranega kolesarja”, ki naju je na zelo samotni poti pravilno usmeril. Po 16ih kilometrih sem se komaj privlekla do “najinega” lokalčka, kjer sva si privoščila hladno pivo in se po glasovanju razšla; Tomaž na fotolov, psa in jaz pa na zaslužen počitek v avtodom.

Raje niti ne omenjam, kako zgodaj smo se vsi zazibali v nočni počitek 😉

Tudi nedelja nam je postregla s toplim sončkom; po kavici in nabavi frika ((v Italiji je kulinarična specialiteta frika italijanskega spola)) in strucchov sem Tomaža komaj odtrgala od uličnega fotografiranja in ga prisilila, da nas je peljal do bližnjega Špetra Slovenov ((San Pietro al Natisone)), od koder smo se sprehodili po vaseh Nadiških dolin; najprej po kolesarski poti do Bečje, Saržente, Pentjaga, tam smo se spustili do reke Nadiže, da smo se osvežili,

v Lipi šli čez most na drugo stran reke, se povzpeli v Tarčet, do Landarske jame, se spustili v Bjačo, Saržento in Nokulo. Tam naprej bi moral biti mostiček (za pešce in verjetno kolesarje), ki vodi v Špeter, a je trenutno zaprt ((ga popravljajo)) in tako smo morali pot podaljšati do Dolenj Barnasa, da smo lahko prečkali mrzlo lepotico in se vrnili v Špeter. Števec je obrnil dobrih 14 km, lička so pordela in radler na cilju je prijal kot že dolgo ne!

Le obiščite kdaj te Nadiške doline, ne bo vam žal. Jaz sem si obljubila, da se bom bolj pozanimala o zgodovini in sodobnosti Slovencev v teh odmaknjenih, a prelepih krajih!

In, seveda, se tja še vrnila!

Fino in Portofino

(ZIMSKE POČITNICE 2017)

Tako lep plan sem imela!

Mislim, da nisem še nikoli tako natančno načrtovala poti!

Pa je vremenska napoved odločila, da ne bo šlo. Da raje pojdimo južneje.

Na srečo sva se odločila, da se bomo “južneje” peljali izven avtocest, tako da sem med vožnjo imela dovolj časa za iskanje po zemljevidu, nekih starih zapiskih, revijah, aplikacijah, spletu.

Čisto slučajno (no, v svojih ljubih aplikacijah sem našla informacijo, da je tam prijetno postajališče za avtodome) smo se sredi dneva ustavili v vasi Mirandola in ugibali, zakaj so vse starejše, pa tudi nekatere novejše, stavbe obdane z gradbenimi odri in zajlami, izpraznjene… Seveda, serija potresov pred leti!

Pod večer smo čez prelaz XXXXX (neskončno dolgo smo vijugali z njega) končno prispeli na parkirišče San Rocco v naravnem parku Portofino. Do njega pelje precej ozka pot in nanjo smo zavili skupaj še z enim italijanskim avtodomom in se skozi okna spraševali, če ne bomo kje zaglavili. Nismo. Kmalu smo bili na želenem kraju, “makina” za parkirnino nam je sporočala, da smo tu lahko zastonj, čez ograjo pa smo občudovali lep razgled na morje in lučke vasi Camogli.

Zjutraj smo našli še tablo z zarisanimi potmi po naravnem parku (kar 80 km jih je!) in se takoj podali proti Portofinu, za katerega sem imela nekje v podzavesti zapisano, da je to nek mondeni kraj in da ga moramo it pogledat, tam pojest focaccio ali dve, čilat na toplem sončku itd. Poti so lepo označene, pa tudi ne preveč naporne (no, na naše mnenje se ni treba preveč zanašati, nenazadnje imamo kar precej pohodniške kondicije), vijugajo skozi gozd, pa proti razglednim točkam nad morjem, gori, doli. Razpotij je mnogo, a so vsa označena. Če vsaj približno veš, kam bi rad prišel, ni nobenega problema. Dan je bil topel in naši nahrbniki so skoraj pokali po šivih, saj smo jih nabasali z jaknami, toplimi majicami in vsam, kar smo lahko odložili. Na počivališčih so poleg klopi, miz in informativnih tabel postavljeni tudi pitniki, tako da nas vsaj za vodo ni skrbelo (z dvema psoma je kar hitro zmanjka, sploh na tak topel dan). Precej utrujeni smo pod sabo končno zagledali Portofino in se skoraj zapodili vanj. Lepa vasička, ne rečem, a pričakovala sem vse kaj drugega! 🙂 Očitno je domačine presenetil naval turistov, saj so bili vsi lokalčki nabiti do zadnjega kotička, v edini odprti trgovini pa je zmanjkalo čisto vsega za pod zob. Pa je moja fokača splavala po vodi!

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi rekla: “Pa pojdimo do naslednje vasi, tam zagotovo kaj najdemo!”

Japajade!

Pohrustali smo zadnje piškotke iz nahrbtnika in se pogumno odpravili čez hrib. Ampak, ko si utrujen, tudi nedolžen hrib pokaže bolj ostre zobe in potrebnih je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov, da Luka ni obupal (Moj najbolj domiselen prijem? “Lej, do kamperja moramo priti! In če malo pospešiš korak, bomo hitreje tam!” Hahahaha!). S pomočjo prijaznega domačina nam je uspelo pot zarisati tako, da smo naredili lep krog in se nismo vračali po istih krajih!

Po 22 km hoje smo se izmučeni spustili na vaški trg pred cerkvijo in kar naenkrat opazili, kako vsi (topel nedeljski dan je na plano zvabil precej ljudi), ki prihajajo izza neke stavbe, v rokah nosijo cele vrečke dobrot. Seveda smo zavili tja in KONČNO fokača!!! Kupila sem je štiri kose (za tri osebe), poleg pa še posušene kostanje in hlebček kruha. Na kilometrski poti do avtodoma smo fokače in kostanj že pohrustali!

Naslednji dan o sončku ni bilo več ne duha ne sluha, a vseeno smo se po 900 stopnicah (smo prešteli!) spustili v Camogli.

Tam “fokačerije” na vsakih nekajdeset korakov! Degustirali smo zelo zavzeto!

Seveda zaradi carboloadinga pred napornim vzponom nazaj na hrib!

Ker nam je bilo hoje dovolj, smo se odpeljali do Santa Margerite, a tudi tu nam nekaj ni dovolilo, da bi počivali.

Seveda pa nismo počeli nič novega; hoja, fokača, kafe, klepet z domačini, fotkanje …

Za oddih od vasic obiščemo La Spezio, nato pa zavijemo še do Portovenere. Zame je to bila ljubezen na prvi pogled. Že s parkirišča, ki je SPET visoko na hribu, sem videla, da me bo kralj začaral. In me je! Ne znam povedat, zakaj. Zato!

Najprej zvečer, ko so valovi butali v obalo in veter s pomočjo jamborov jadrnic ustvarjal nekakšno psihadelično glasbo!

Zjutraj pa, ko so oblaki izginili, oooh… Kar ostala bi tam! IN najprej bi si vzela čas, da bi pregledala vse nagrobnike na pokopališču s spektakularnim razgledom!

A ko smo se vrnili v avtodom, nas je močno prestrašilo glasno pokanje. Na drugi strani parkirišča je vojaška baza (mornarica, kaj vem?!) in očitno so imeli strelske vaje s topovi. Prav neprijetno nam je bilo.

Precej hitro in z obžalovanjem smo se odpeljali naprej, samo oplazili še eno vasico na hribu, Montemarcello in obmorski Viareggio in pristali v Lucci, kjer smo bili pred 6 leti na našem prvem potovanju z avtodomom v tujino in se nam je mestece usedlo v srce.

Med pohajkovanjem po uličicah sva s Tomažem sklenila, da je čas ugoden za tretji poskus obiska Firenz. Prva dva sta potekala v dežju in zdelo se nama je, da končno zasluživa sončen dan.

V Pistoi smo se ustavili samo toliko, da se je Tomaž v knjigarni/kavarni zaljubil v ginseng kavo in Luka kupil Playboy (ben, recimo, da zbira Playboye v jezikih dežel, ki jih obiščemo), zvečer pa smo že drnjohali na parkirišču pri firenškem stadionu.

Od tam je peške prijeten sprehod, pa si že v mestnem jedru, v simpatični, po italijansko kaotično živahni ulički. Ne vem ji imena, a naslednjič jo bom zagotovo znala spet poiskat. In ta “naslednjič” BO in bo prav kmalu!

Firence so nam namreč naklonile prelep pomladni dan! Z opisovanjem, kaj vse nas je navdušilo, bi samo pokvarila vtis, pa še vas bi dolgočasila, a ne?

Ko smo na števcu naštepali krepko čez 20 km hoje, smo se končno odpravili k zasluženemu počitku.

Domov smo se zadovoljni (in jaz lepo porejena) vrnili preko Ravenne in Comacchia, ki sta že skoraj obvezna za postanke na naših italijanskih potovanjih.

gorinagori

Kondicijski trener je prejšnji vikend ekipo Lipicerjev spet peljal v Dolomite, kjer nas je navsezgodaj metal iz postelj in gonil v hrib.

Sonce se je še skrivalo za vršaci, ko smo mi med grizenjem kolen s težkim dihanjem zbujali svizce in srne ((al gamse, al muflone… kaj pa vem)).

V soboto smo se tako podali na Piz Boe in ga pred deseto dopoldne že osvojili.

Zgoraj so nas sicer občasno objeli oblaki, a se nad vremenom nismo prav nič pritoževali.

Med vračanjem z vrha pa smo se že morali umikati množicam planincev, ki so se z gondolo pripeljali na Sass Pordoi in nato sprehodili na “najlažji tritisočak Dolomitov”.

Takrat smo bili trenerju zelo hvaležni, da nas je zbudil “sredi noči”.

Lukov motor se je, kot ponavadi, ugrel šele po osvojenem vrhu; melišče, za katerega me je najbolj skrbelo, je obdelal “trčečim korakom”.

Tiktak smo bili na Passo Pordoi, kjer nas je čakal naš domek. Napolnili smo prazne želodčke in se zavlekli vsak v svoj kotiček ((hehe, koliko pomanjševalnic)) k svojim priljubljenim opravilom ((dremuckanje, branje, filmi, igrice)).

Najprej smo imeli smele načrte, kako bomo na SellaRonda Trailu presenetili EnergeUltraTeam, a nam je za prevzem naslova “naj navijač”, ki ga še vedno drži Nataša MM, zmanjkalo energije in zagona.

Nato sem se poigravala z mislijo, da bi se odpeljali na Passo Falzarego, a se šoferju ni ljubilo vrteti volana.

Zato smo ultraKatji in triAndreju samo poslali sms s čestitkami in namigom, da smo nekje blizu, na enak način poslali pozdrave M&M, ki sta samo kak kilometer zračne razdalje stran uživali v Corvari in se odpravili na raziskovanje okolice.

Kratek sprehod se je raztegnil na skoraj dve uri, tako da smo se vrnili šele v mraku. Ko sem se ob pogledu skozi okno nasmihala, kako se italijanski avtodomarji vedno pripeljejo v  konvojih, redko sami, je Tomaž že vzklikal “Pa saj tisto so Drobeži!”

Seveda!

Prišli so v Rifugio Lipizer na čaj 😉

Katja, Andrej, dobra fantastična sta, po 61 kilometrih in 4000 višincih vidva še na pot in obiske 😀

Klobuk dol (pa tako lep klobuk imam in ne dajem ga rada dol!)!

To noč (deževna je bila) smo vsi trdno spali!

Aja, veste, kaj je zame najlepši trenutek v avtodomu?

Verjetno bom že stotič povedala; ko se po napornem dnevu (in večina avtodomarskih dni je napornih!) z glasnim vzdihom olajšanja uležem v svojo posteljico in vzamem knjigo v roke!

V nedeljo smo se bolj potiho kot ponavadi (da ne bi prebudili utrujenih ultrašev, seveda) odpravili na drugo stran prelaza, proti grebenu Col da Cuch. V mraku smo opazovali tek petih srn čez planjavo in čakali sončne žarke, da posušijo poti. Po nenaporni, a vseeno adrenalinski grebenski poti smo bili na želenem vrhu še pred njimi.

Med vzponom sem hotela izpuliti katero od označevalnih tablic za SellaRonda trail (da jo dam Katji za spomin, hehehe), a so bile vse močno pritrjene, ko pa smo se spuščali, jih je predstavnik organizatorjev že vestno pospravil…

Tako kot prejšnji dan so se začele množice obiskovalcev zgrinjati na hrib, ko smo se mi že spuščali z njega.

Lep občutek, priznam.

Dolomiti prvič

Dolomiti.
Čudoviti Dolomiti.
Nikoli nismo zbrali poguma, da bi jih obiskali.
Zdeli so se nam daleč daleč.
Ma, tako daleč, da jih niti nisem iskala na gugl zemljevidih.
Do pred kratkim.
Blog tu, instagram objava tam, FB post levo, beseda desno … povsod gore in skoraj povsod Dolomiti.
Tomaž, kaj pa če gremo?
Pa pejmo!
In smo šli!
V petek pod večer smo prispeli na parkirišče za avtodome blizu jezera Misurina in se najprej pred parkirnim avtomatom spraševali, kje naj najdemo 18€ v kovancih po 1 ali 2€.
Mogoče doma v Lukovem šparovčku?!
Težka bo!
Na srečo je mimo prineslo poznavalca, ki nas je napotil na bližnje parkirišče za avtomobile, kjer je bil nameščen tudi “cambiomat”.
Po kratkem sprehodu do jezera smo potonili v različno mirne spance. Moj ni bil miren prav nič; nervozna sem bila, ker nisem vedela, koliko hoje nas čaka do Rifugia Auronzo, kjer naj bi se začela krožna pot okoli Tre cime.
Nekje sem prebrala, da tja vozijo tudi avtobusi, ki pa so pretirano dragi. Tudi sem nekje slišala, da se gre lahko do izhodišča z avtodomom, vendar pa je to še bolj zasoljeno.
Na tablah okoli parkirišča drugih informacij ni bilo. Na spletu pa različne ((no, razumljivo, nimamo vsi enake kondicije)).
Vse moje dvome in strahove sem moškima zamolčala in optimistično napovedala, da nas do “pravega začetka poti” čaka samo slaba urica hoje.
Ob šestih smo bili že pokonci, malo pred sedmo nam je uspel štart.
Jutro je bilo prijetno sveže, mirno in kmalu smo prišli do simpatičnega jezerca, od katerega so se dvigovale meglice. Razen redkih mimo vozečih avtomobilov ni bilo še nikjer nikogar. Čez nekaj časa smo prišli do plačilne rampe in ob njej velika tabla, ki je navajala: “Lago di Misurina 1755 mnm – Rifugio Auronzo 2320 mnm”…
Hm, toliko višincev pa ne bomo zmazali v slabi urci!
Na srečo se je prijetna pot vila med pašniki, kjer smo bežali od radovednih krav (tako glasnega mukanja “krave vodnice” nisem slišala še nikoli!), preskakovali potočke in občudovali okoliške masive skal.
Koča se nam je sicer kmalu prikazala pred očmi, a na podoben način kot zavetišče pod Krnom, gledaš ga, na dosegu roke je, a se vseeno v neskončnost odmika. Poleg koče se je v soncu svetlikala tudi že dolga kača parkiranih vozil. Sonce je pridobivalo na moči, Luka je zmazal že prvi sendvič in končno smo prilezli “gor”.
Zdaj pa samo še “praktično ravna” 4-urna krožna pot!
Na začetku je bila pot res ravna. Ravna in polna ljudi!
Tiktak smo bili ob cerkvici in nato pri Rifugio Lavaredo.
Tam smo na veliki tabli preštudirali poti in se odločili za daljšo razdaljo.
Takoj ko smo stopili na to pot, je bila gneča manjša, ne, sploh ni bilo več gneče.
To mi je všeč!

Začeli pa so se tudi vzponi in spusti, prečkali smo potočke, šli mimo jezerc, prvič v življenju videli (in slišali) svizce, se zahvaljevali za rahel vetrič, ki nas je hladil.
Na Pian di Cengia smo bili že pošteno utrujeni, a smo se zaradi mrzlega vetra odpovedali daljšemu počitku, zato smo se spustili do jezerc Laghi dei Piani, kjer pa je bila pokrajina idealna za počitek, piknik, lenarjenje na sončku, sendvič, nektarino, čokolado, branje, dremuckanje, meditiranje … kopanje za pse (in pogumne ljudi) … ma, za vse!
Ko smo se povzpeli do Rifugio Locatelli, kjer so Tre cime najlepše vidne, smo spet vpadli v gnečo, ki nas je spremljala še ves spust in nato vzpon do parkirišča pri Rifugio Auronzo.
Tu so se vsi ostali pohodniki usedli v svoja vozila, nas pa je  čakalo še pešačenje do avtodoma pri jezeru Misurina.
Kljub temu, da je bilo povsod po poti dovolj vode, da sta se psa lahko napila in osvežila, smo več kot 4 litre vode, ki smo jih tovorili s sabo, posrkali do zadnje kapljice.
Pri parkirišču smo si, po desetih urah hoje, v baru privoščili sladoled in nato “doma” kšššššššš odprli vsak svojo pločevinko mrzle pijače.
Na hitro smo nekaj prigriznili in že smo se po prelepi pokrajini, skozi srčkano Cortino D’Ampezzo in čez čudoviti Passo Giau peljali do jezera pri Passo Fedaia. Zapeljali smo se čez jez na prijetno (in zastonj) parkirišče nad jezerom.
Za nedeljo sem imela planiran čisto drugi planinski izlet, a ko je Tomaž izvedel, da smo pod Marmolado, je kar zapel, kako bi on šel gor.
Ajde, pa sem šla na http://www.hribi.net (super super portal za planinske izlete!) in našla pot, primerno naši utrjenosti in utrujenosti: do Cappane al Ghiacciaio, kar sem nam prevedla v kočo pri ledeniku.
Ja, ledenik, pejmo na ledenik!
Spet nam je uspelo, da smo štartali ob sedmih zjutraj, spet v prijetnem miru in hladu.
Plezali smo po skalah (kot v otroštvu), na katerih ni nič drselo, in hitro napredovali.
A hoja prejšnjega dne je pri Luku vseeno pustila nekaj posledic, bolela ga je mišica primikalka in potrebno je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov (in prisilno nabiranje energije s čokoladko), da smo ujeli pravi ritem.
Žvižgi svizcev so nas spremljali vso pot do sedlca.
Točno ob osmih je nad našimi glavami zabrnela žičnica. Najprej sem se spraševala, če je smiselno, da se vozi, ko pa je prazna, a kmalu so bile “košare” polne alpinistov kot tudi nedeljskih izletnikov v sandalih in krilih.
Na sedlu de Bousc so se nam odprli čudoviti razgledi na vse strani. Poskočno smo se zapodili proti zgornji postaji žičnice, ki nas je že izzivala v bližini, a pot je bila od tu naprej gruščnato zdrsljiva in počasi smo napredovali.
Še pet minut naprej od postaje po spolzko zlizanih skalah, v katere so vklesane/vlite (ne vem) stopnice in smo bili pri koči ob ledeniku.
A ledenik se manjša in oddaljuje. Bi bilo za hodit še kakih 20 minut.
Z Lukom sva glasovala za NE!
Sama pri sebi sem obljubila, da Luku za nagrado kupim vročo čokolado, a je bila koča še zaprta.
No, koča! Gostilna v gorah, pač!
Privoščili smo si malo več lenarjenja (in grickanja priboljškov) na sončku, opazovali priprave na odprtje koče, s pogledi sledili skupinam alpinistov v popolni opremi, ki so se podajale na ledenik pa verjetno tudi na vrh Marmolade in spoznali Petra in hčerko, ki sta se gor povzpela po drugi poti in z njima izmenjali nekaj izkušenj s potovanj in planinskih vzponov.
Prva polovica poti v dolino se je zoprno vlekla. Nekako nisem zbrala poguma in prožnosti, da bi po tistem grušču stekla in tako sem se do sedla dobesedno spotikala. Luka in Tomaž pa sta vsaj 3/4 poti tekla. Ko sem končno prikrevsala do “nedrsljivih” skal, sta mi že mahala z izhodišča, nasmejana do ušes (no, tako daleč ne vidim, a vem, da sta bila zadovoljna).
Moja junaka!
Pred enajsto, ko so se na goro valile trume ljudi (peš in z žičnico), sem že sedela na sončku pred avtodomom, pila kafečke, brala Ne premikaj se in še malo pojačala sobotno opečenost nog.
Se kar nismo mogli odpraviti domov, na tako lepem kraju smo bili.

Fotke izmaknjene Tomažu, še preden jih je dal v obdelavo. Če jih ne bi izmaknila, bi čakala nanje celo večnost!