Zimske (hm!) kondicijske priprave 2020

Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.

pppohod

Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)

Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!)  …

pohood

Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.

Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.

Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …

pohod

poohod

pohodd

pohod8

pohod7

poho

pohod3

pohoddd

S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …

Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.

pohod6

Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.

Potem pa …

ppohod

Ohhhh, kako zelo pogrešam naša potepanja!

Tek z burjo 2020

Za letošnji Tek z burjo / Corsa della bora smo toliko časa cincali s prijavami, da nam je preostala samo udeležba na 16km “sprint” progi. Precej me je skrbelo, saj so jo povsod opisovali kot hitro, tekaško, temu je potrjevala tudi res majhna količina “višincev”. (tekla pa zaradi kolena res nisem že celo večnost)

Na srečo s tem, da sem počasna, nikoli nisem imela prehudih težav. Če pridem v limitu, bo v redu, če pa ne, grem pa malo na sprehod na Kras.

Jutro je bilo hladno hladno, pa so nas hitro ogreli objemi s prijatelji z vseh koncev in krajev. Lepo vas je srečati!

Favorites - 1 of 9

Tudi sonce je kmalu posijalo in zapodili smo se v hrib (s časovne razdalje se mi zdi, da je začetni vzpon bil tudi edini?); Luka in Tomaž seveda dosti pred mano.

Favorites - 2 of 9

Hrib me ni skrbel, lepo sem ga predihala in razmišljala, ali naj se slečem v kratke rokave, a smo kar prehitro zavili v gozdič, kjer je bila temperatura precej nižja. Kar naenkrat pa smo se znašli na pravi kraški gmajni, ki jo že nekaj let občudujem, ko se peljemo po avtocesti med Sesljanom in Tržičem (Monfalconom). Duša mi je veselo zapela; vedno bom ljubila te ostre trave, gosto posejano kamenje, nizko ostro grmičevje, redke bore … in stezice, ki se vijejo med njimi. Čeprav se je koleno nekaj oglašalo, sem pospešila korak, uživala v odskakovanju levo, desno med kamni in zidci … (Zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi počasi, si napasti oči, naredti kako fotko! A ko je pokrajina lepa, pozabiš na okorno telo in tudi; po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa … zdaj poznam pot in se lahko vrnem, sama, v svojem ritmu!)

Pri okrepčevalnici sem se bolj malo zadržala, vedela sem, da smo blizu izvira Timave, Ribiške vasi, Devina, Rilkejeve poti … pravih kraških poslastic 😉

Favorites - 3 of 9Favorites - 4 of 9

Tam nekje me je že dohitel Tomažev SMS; midva sva v cilju!

Uf, uf, hitra sta, vesela sem zanju!

Ne smem se obirati, da me ne bosta predolgo čakala.

Kmalu pokliče še mama, da me tudi ona čaka.

No, prav, prav, stisnimo še malo!

V cillju veselo in glasno, kot ponavadi, to Italijani res znajo.

Luka je zelo zadovoljen, kljub padcu na progi (v svojem strahu ostati sam vedno teče preblizu Tomaža); 16 kilometrov traila sta premagala v 1:39 in to je res lep rezultat (na poti domov v rezultatih vidim, da je bil spet prvi v svoji kategoriji).

Pašta, prijatelji, kafe, klepeti, čestitke … še en lep dan se je prevesil v večer in zadovoljni se vrnemo domov.

 

Favorites - 7 of 9

Favorites - 9 of 9

Favorites - 8 of 9

Favorites - 6 of 9

Favorites - 5 of 9

 

 

BU+MU+VE

Medtem ko sta Tomaž in Luka (in Dea!) tekala po krnskem pogorju, sem jaz ubrala bolj turistično različico preživljanja dneva državnosti.

Z zelo  prilagodljivo in res kakovostno turistično agencijo (ne smem delat reklame, so rekli) smo se s prijateljicami odpravile na 2 znana otočka Beneške lagune; Burano in Murano. Za češnjico na torti pa smo dobile še bonus izlet v Benetke.

Vožnja z vaporettom, pohajkovanje po ulicah in trgovinicah, klepet, smeh, fotkanje, pizza, sladoled, vročina, namakanje utrujenih nog v beneških kanalih, tiramisu in aperol spritz na umirjenem večernem Buranu in jutranje kofetkanje v “avtogrillu” … skrivnostni ognjemet in zaprta avtocesta na poti domov … vse se je zdelo kot ustvarjeno za naš dan!

Oh, pa celo nekaj osvajanj smo doživele, mlade in mladostne okolišestinštiridesetletnice! 😉

Že zbiramo ideje na naslednji izlet!

blog6

blog2

blog3

blog4

IMG_6696

blog5

IMG_6726

IMG_6719 (1)

IMG_6742

blog8

IMG_6765 (1)

blog9

 

 

Velikonočne kondicijske priprave

IMG_4481
Bassano del Grappa – Ponte degli Alpini
IMG_4497
Reka Brenta in ob njej dolga pohodna/tekaška pot – Alta via del Tabacco
IMG_4516
Počitek – sonček nas je izmučil
IMG_4526
Ribičev ogromno
IMG_4535
Na začetku Ponte Vecchio ali Ponte degli Alpini je treba nujno poskusit grappo (šnopček) ali pa “mezzo-mezzo” (pol pol … okusna pijačka)
IMG_4557
Drugi dan; priprave postanejo bolj resne, Cala del Sasso; 4.444 stopničk navzgor in seveda prav toliko še dol.
IMG_4594
Ozka in ovinkasta cesta od Valstagna do Foza na Altopiando dei sette comuni … Tomaž je vzklikal: Andrej D., daj mi malo svojega poguma 🙂
IMG_4603
V Asiagu je pomlad šele vzbrstela … spet neskončne stezice.
IMG_4657 (1)
Spomnik padlim junakom.
IMG_4662
Luštno je bilo.

Kokoš trail 2019

Trasa letošnjega Kokoš traila mi je bila tako zelo všeč, da komaj čakam, kdaj se vrnemo tja za malo bolj umirjen sprehod in občudovanje okolice.

Verjamem, da bo tudi Luka šel rade volje zraven.

Obujat spomine na dan, ko se mu je po medpotnih rahlih prebavnih motnjah med tekom proti cilju kar samo smejalo, ker je prvič na tekmi premagal tako dolgo razdaljo (uradno 16km s 500 višinci).

Še lepši trenutek pa je nastopil, ko smo po podelitvi nagrad že korakali proti avtomobilu in po ozvočenju zaslišali: “Luka Lipicer, prvo mesto v kategoriji mladi upi”.

Še dobro, da s Tomažem pri Renatu trenirata tudi šprinte, hitro sta bila nazaj pri zmagovalnem odru …

IMG_3490

IMG_3498

IMG_3511

IMG_3528

IMG_3551

IMG_3568

IMG_3578

IMG_3579

Kondicijske priprave v Liguriji drugič

Ne vem, kateri pristop bi ubrala.

Naj opišem vse nevšečnosti, ki so se nam zgodile?

Eh, pa saj niso bile tako zelo neprijetne; zgode, ki popestrijo potovanja, pač.

Prazni akumulatorji, nabasana parkirišča in take …

Naj na dolgo in široko popisujem, kje smo hodili, kaj smo videli, jedli, pili, koliko smo za to plačali?

Ali naj raje prepustim vaši domišljiji slikanje počitnic, ki so letvico nastavile zelo visoko?

Zelo visoko. 

Saj tega iz fotografij ni videti, a v čudovitem vremenu smo prehodili lep del čudovite ligurske obale in na teh pohodih srečali sorodne duše, ki so nam kar sami od sebe naročali, katere bisere še moramo obiskati.

Pa veste, koliko jih je še ostalo!!!

Mislite, da gremo za zimske počitnice 2020 spet tja?

(za tiste, ki nimate FB-ja, sem tu spodaj (ko se končajo fotke) skopirala opise posameznih dni)

IMG_2424

 

IMG_2514

IMG_2522

IMG_2528

IMG_2599

IMG_2641

IMG_2678

IMG_2689

IMG_2711

IMG_2741

IMG_2773

  1. Zjutraj se je akumulator kamperja odlocil, da je izčrpan in ni dal nič več od sebe. Pomagali smo nam prijazni italijanski mladeniči. Potem sem šla kupit pomaranče, pa nam je spet s kabli in svojim avtočkom pomagal prodajalec. Najti prodajalno in servis v soboto popoldne? Skoraj nemogoče! A ne zame! Našla še enega pridnega mladeniča 😉 in zdaj končno relax v tej luštni mali vasici (saj vem, Tajda, pleonazem!) Valeggio sul Mincio
  2. Po petih urah iskanja obvozov in cijazenja po avtocesti polni gradbišč prispeli na kraj naših zdaj že tradicionalnih kondicijskih priprav, Camogli. Priti na sončno nedeljsko popoldne v obmorski kraj in pričakovati, da boš našel prosto parkirišče, je pa tudi nekam naivno, ne? A pogumne spremlja sreča in tako smo že danes lahko premagali 12 km in 666 višincev. Počitniceeee!
  3. Kondicijske priprave, drugi dan. 20 km in maaalček manj kot 1200 višincev. Prekrasne potke so nas spomnile, zakaj se vsako leto vračamo. #portofino@ San Fruttuoso, Liguria, Italy
  4. Danes je bilo treba nujno v Santa Margerita Ligure v eno posebno, nostalgično trgovinico. Klepetav prodajalec ni samo natresel bombonov Luku, na listek nam je tudi nanizal cel kup nasvetov za pohode! Tretji dan kondicijskih priprav, 20 km in 1100 višincev! Bravo, mi!
  5. Četrti dan kondicijskih priprav. Zjutraj psa nista hotela iz svojih kotičkov. Komaj smo ju spravili ven. Po nasvetih več lokalcev smo se najprej odpravili do cerkve Nostra Signora del Caravaggio in nato še proti Monte manico del lume. Sonce je že skoraj nadležno žgalo, a na srečo sta psa našla nekaj izvirčkov osvežilne vode. Na poti nazaj sva s Tomažem sanjala samo še o hladnem pivu, a treba se je bilo spustiti prav do 0 metrov nad morjem, po prigrizku in počitku pa premagati še 200 višincev stopnic do kamperja v Ruta di Camogli. Vse smo zmogli. 24,5 km in 1240 višincev. Še en lep dan!
  6. Peti dan kondicijskih priprav smo se premaknili v Bonassola; pred prag famoznih 5terre. Od tu čez hribčke, skozi Levanto, do Monterosso in nazaj. Od Levanta do kamperja po krasni peš/kolesarski poti, bivši železnici. 24 kilometrov in 1170 višincev.
  7. Zjutraj sva Luku obljubila krajši pohod in manj višincev. Do Framure in nazaj smo tako nabrali 15 km in 800 višincev. A smo bili prezgodaj v kamperju! Pa smo skočili še do trgovine v Levanto. +7km torej. Zdaj pa zasluženo pivo in vse 4 od sebe!
  8. Na poti domov postanek v Parmi.

 

 

Fotoromanzo: La corsa della bora 2019

img_0781
6 . januar 2019 (italijanski praznik “La Befana”); Obelisk na Opčinah; toliko nas je, da se težko stisnemo na fotko.
img_0790
Drejka team; hvala za smeh, hvala za fotke! Najboljši sta!
img_0793
Eno samo veselje! Saj vemo, da se bo treba matrat, vemo …
5014242221883392
Tudi če se težko diha, se vedno zmore nasmeh za fotografa.
6107526734282752
Zmore se tudi afne guncat 🙂
img_0646
Krasni razgledi na vse strani. A zanje se je treba ustavit in si vzet čas. Potke so take, da je treba nenehno gledat pod noge.
img_0731
Nataša me je prehitela! In za nagrado sem dobila to lepo fotko!
img_0657
Jožica je skoraj zaspala na štart, ma potem je vklopila turbo in nas vse prehitela.
img_0664
Vidite plezalca, kako se je usedel na mojo roko?
img_0667
Tudi med skale smo zavili. Med velike skale!
5906341607768064
In potem na “barbarsko plažo” (Costa dei barbari). Še vedno je treba pozorno gledati pod noge.
img_0669
Mojca in Mojca.
img_0946
Tomaž pa daleč naprej!
img_0986
Seveda me Urša ulovi s polnimi usti!
5496549785468928
Tomaž že v cilju. 2 uri, 44 minut (s pavzo za pancetko vmes) Ma, to pa moram povedati za medklic: na okrepčevalnicah so se spet maksimalno potrudili!
img_0680
Tudi Mojca in Mojca sta prisopihali. 3:37; ni švoh, lanski čas sem izboljšala.
img_0695
V cilju sta nas pričakala tudi Luka in moja mama. Tega sem bila zelo vesela. Sploh mame. Ker ona je bila in je še moj prvi športni vzor. Ona mi je približala gore, naravo, užitek v gibanju … pa ne le to! Mama, hvala!!!
img_1042
Še nekaj afnegunca za konec in za obljubo, da se kmalu spet vidimo in zašpilimo še kak lep dan!

 

Natale romano v besedi in sliki

img_9862
Postanek v Bologni (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)
img_9883
Punta Ala. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!
img_9888
Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.
img_9936
Monte Argentario, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦  Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.
img_9945
Orbetello in nato Punto Ercole sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …
img_9999
Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v Rim. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.
img_0183
Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.
img_0162
V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉
img_0139
Trastevere
img_0127
Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico  …
img_0100 (1)
La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

img_0090

img_0037
V Vatikan smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.
img_0216
Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v Bagnoregio. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.
img_9976
Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛
img_0242
Oriveto drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

img_0293

img_0348
Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.
img_0378
Za konec še skok v Firence. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?

Mirna noč

Tudi tako je spanje v AD …
IMG_0402
1:16 zjutraj.
Opis v aplikaciji in tudi na spletni strani kraja Fiesole piše, da je to prijetno, mirno parkirišče za avtodome s prekrasnim razgledom 9 minut hoje od vasi.
To zadnje je res, sem preverila; v 7 minutah sem bila v vasi in občudovala milijon lučk Firenc.
Tudi mirno je bilo.
Do kake 23. ure, ko je Tomaž že namestil čepke v ušesa in mirno zaspal.
Potem je pripeljal smetarski tovornjak, velik, se parkiral prav zraven nas, vklopil utrupajoče luči in bohve kaj še.
Pripeljal je še manjši kamiončin.
Stresel steklo.
Peklenski hrup.
Potem se je mali odpeljal, večji pa utihnil.
Aaaah!
Čez pol ure.
Ponovno.
Opolnoči.
Isti postopek.
Tomaž sladko spi.
Verjetno.
Zastrem vsa okna, da me ne motijo utripajoče luči, hrup utihne, končali so.
Zaspim.
Nekaj pred eno: brrrrr hrrr.
Pa ne le to!
Možakarja se morata še prepirati!
In veste, kako se Italijani prepirajo?
Tako kot pogovarjajo; na dolgo in široko in glasno glasno.
Če bi natančneje prisluhnila, bi zvedela celotno zgodovino njunega ‘prijateljstva’.
Pa ne morem, neka mašina vneto ropota.
Prebrala sem že celo knjigo Resnica ima tvoje oči Sama Ruglja, zunaj pa še vedno ni miru.
Bom to noč sploh spala?!
1:29
Odpeljali.
Vsi?
Molite zame!