Skutnik in Veliki Babanski Skedenj

Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.

Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?

Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…

Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!

Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …

Ojej, kam sem zašla?!

Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).

Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.

Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.

Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.

IMG_7515
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.

 

IMG_7518

IMG_7525

IMG_7529
Planina Kal
IMG_7531
Jesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!
IMG_7657
Kdaj bova šla pa tja gor?
IMG_7545
Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.
IMG_7554
Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …
IMG_7560
Če sva sama, se afnam.

Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).

IMG_7584
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?
IMG_7601
Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.

In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.

IMG_7627
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!

To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”

A nisva zašla.

IMG_7637
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.

IMG_7638

IMG_7647
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.

 

APC_0405
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.
APC_0433
Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.

APC_0443

APC_0444

IMG_7684
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včeraj
IMG_7662
Tu pozimi smučajo?
IMG_7672
Krasote, kamor seže pogled.
IMG_7686
Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂
IMG_7712
Zakaj nisem vzel fotoaparata?

APC_0450

IMG_7719
Veliki in Mali Babanski Skedenj, še se vrneva!
Advertisements

4 vrhovi

V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo za Tek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉

Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.

Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.

Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.

27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …

(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)

Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.

Še enkrat hvala Mihu in Renatu!

IMG_7401
Razgled s Škabrijela
IMG_7405
Razgledišče pod vrhom Svete gore
IMG_7458
S Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Gori
IMG_7414
severna pot na Sabotin
IMG_7418
pogled na Sveto goro s Sabotina
IMG_7421
po južni poti nazaj v Solkan
IMG_7423
Ace in jaz počivava, barvno usklajena

V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.

Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.

IMG_7444

IMG_7450

 

 

Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

Junijski Julijci

Opečene imam roke in noge, zato bom tole zelo hitro spesnila, potem pa spat. Mogoče bo v spanju manj peklo.

V soboto sva se za ogrevanje povzpela na Rodico. Krasna gora, lahko dostopna (iz gozda nad vasjo Rut), neverjetni razgledi. Vreme ni bilo ravno idealno; z vrha so naju prehitro pregnali temni oblaki in močan veter.

Doma sva bila že v času kosila (sredi noči sem morala po našo “žuristko”, nato odspala še eno urico in ob petih iz postelje vrgla še Tomaža) in popoldne predremala v svojih kotičkih …

julijci - 24

julijci - 36

julijci - 45

julijci - 48

julijci - 49

julijci - 66

Za danes pa sem si jaz zamislila nekaj drugačnega od tega, kar nama je na koncu uspelo, a sva vseeno zelo zadovoljna z opravljenim pohodom, ki se je odvil takole: Planina Podkuk-Planina Razor-preval Globoko-Konjsko sedlo-Škrbina-neuspešen naskok na Vrh nad Škrbino-Planina Razor-Planina Podkuk.

Neuspešen naskok nama je vzel debelo uro, a moj junak Tomaž je vse res junaško razrešil!

Kot že veste, moj mož ni ravno vešč določenih “moških” opravil, a v kriznih trenutkih trdno poprime za vajeti in vztraja, grize, brca … dokler ni vse v redu! Res se lahko zanesem nanj!

julijci - 71

julijci - 88

julijci - 115

julijci - 125

julijci - 134

julijci - 138

julijci - 147

Kaj sem se danes naučila:

  • Pusti stare (stari so vsaj 30 let!) zemljevide doma.
  • Ne pozabi kreme za zaščito proti soncu, za skuzi buh!
  • Preveri stanje v vodnem mehu, preden štartaš!
  • Ferate niso za pse.
  • Ko slutiš, da je čas za obrat nazaj, poslušaj to slutnjo! Če ima tako slutno tvoj moš, jo poslušaj še prej in še bolj. Ne velja samo za gore!

1. trail v Šempas

S Tomažem sva ob praznovanju okroglih let 😉 (44 in 46) prijatelje povabila na poseben trail; od tunelov pri Predmeji do najinega doma.

Dokler pa naju zjutraj na zbirnem mestu niso presenetili z darili ((hvala, hvala, hvala vsem)), se sploh nisva zavedala, da seštevek najinih let da še lepšo, bolj okroglo številko; 90!!!

In smo šli:

1_brifing
zborček in dirigent
2_pocitek
že počivamo
3_razgled
razgled
4_ples
nekateri so zaplesali
5_cetica
dirigent je rekel: gremo tu, če ne, boste “diskani”!
6_roman
Romaaan (Jožičin mož, tam gor, na zmaju), vrži sendvičeeee!
7_malagora
pred kočo na Mali gori (spet počivajo, al kaj?)
8_nakucelj
vzponom ni bilo konca
9_kucelj
zato smo na Kuclju še malo počivali
9_nikonca
lej ga, Veliki rob, od tam naprej pa samo še dol, dol, dol
90
kako so vedeli???
čaven
prvič na Čavnu (vrh) na Čavnu (planota)
jezero1
osvežitev pri Vitovskem jezeru
rabutanje
malica
trailvsempas-1.jpg
tu noter se pa skriva luštna pesmica in 2 prijavnini za Valamar trail

Prekrasen dan je bil, hvala vam, prijatelji!

Še športna statistika: slabih 19 km (zadnjih par po asfaltu, ker so se stare pohodne poti od Vitovelj do Šempasa zarastle, ali pa so jih “zaograjili”), 7 ur in drobiž, 919 višincev (sicer pa ima vsaka ura drugačen podatek, pomagaj si zdaj 🙂 )

Screen Shot 2017-06-05 at 17.00.26

Še en trejl

Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.

No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.

S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.

Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali ((no, vsaj punce)) proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!

Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.

Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!

Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja. ((Priznam, upala sem, da se bomo obrnili 🙂 Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali.))

Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …

Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.

Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.

Nato še grmenje!

Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.

Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!

Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.

Nismo!

Kje je? Ni s tabo?

Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.

Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.

Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.

Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.

Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!

Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.

Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!

Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!

Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.

Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.

ob Nadiži

Petek po službi.

Luka sva oddala na Kras, Tajdo pustila v miru doma, pograbila nekaj športnih cunj, knjige in ribe v konzervi in se odpravila do krajev, ki so nam tako blizu, a tudi zelo nepoznani.

Po slabi uri počasne, turistične vožnje sva v Čedadu ((majhno, mirno, simpatično parkirišče za avtodome-klik klik na te besede)) izskočila iz avtodoma, psoma nadela povodce in se že sprehajala po tlakovanih poteh mesteca ((aja, še prej naju je garmin zapeljal v ozke ulice, od koder so naju še pravočasno preusmerili prijazni domačini)). Tomaž je kmalu povlekel fotoaparat iz nahrbtnika, jaz pa sem mirno in brez pripomb čakala, da je opravil svoje, saj sem ga sem ((on si je želel na morje)) zvabila ravno z obljubo, da bo lahko fotografiral, kolikor bo želel. V mestnem jedru naju je presenetil živahen “vijavaj”. Toliko italijanskih krajev smo že obiskali, pa nas še vedno preseneti to njihovo veselje do druženja, “čakulanja” ((klepetanja)) ob pijački ali kar sredi ulice! Takoj najdeš sogovornika, če pa imaš zraven še psa, pridejo ljudje kar sami k tebi!

Na srečo sva se njihove ležernosti en malček nalezla in zato v soboto zjutraj nisva hitela iz postelje, tako da sva v center prišla ravno ob največjem vrvenju. Na toplem sončku sva spila ginseng kavico ((Tomaž na “stara” leta postaja kafetar)), se v turističnem uradu založila z informacijami, še malo zaokrožila po ulicah, nato pa, ah, končno, samotne poti!

Za vse, ki radi hodijo; iz Čedada vodi kar nekaj krožnih poti, tudi Alpe Adria trail gre skozi, za kolesarje pa je tam sploh raj!

Midva sva izbrala odlično označeno “rdečo” pot med polji do vasi Sanguarzo, tam pa sva pohod želela podaljšati s priključitvijo na zeleno pot, vendar sva zamešala smer hoje in kar nekaj časa hodila proč od izhodišča. Spet sva imela srečo v obliki “motoriziranega kolesarja”, ki naju je na zelo samotni poti pravilno usmeril. Po 16ih kilometrih sem se komaj privlekla do “najinega” lokalčka, kjer sva si privoščila hladno pivo in se po glasovanju razšla; Tomaž na fotolov, psa in jaz pa na zaslužen počitek v avtodom.

Raje niti ne omenjam, kako zgodaj smo se vsi zazibali v nočni počitek 😉

Tudi nedelja nam je postregla s toplim sončkom; po kavici in nabavi frika ((v Italiji je kulinarična specialiteta frika italijanskega spola)) in strucchov sem Tomaža komaj odtrgala od uličnega fotografiranja in ga prisilila, da nas je peljal do bližnjega Špetra Slovenov ((San Pietro al Natisone)), od koder smo se sprehodili po vaseh Nadiških dolin; najprej po kolesarski poti do Bečje, Saržente, Pentjaga, tam smo se spustili do reke Nadiže, da smo se osvežili,

v Lipi šli čez most na drugo stran reke, se povzpeli v Tarčet, do Landarske jame, se spustili v Bjačo, Saržento in Nokulo. Tam naprej bi moral biti mostiček (za pešce in verjetno kolesarje), ki vodi v Špeter, a je trenutno zaprt ((ga popravljajo)) in tako smo morali pot podaljšati do Dolenj Barnasa, da smo lahko prečkali mrzlo lepotico in se vrnili v Špeter. Števec je obrnil dobrih 14 km, lička so pordela in radler na cilju je prijal kot že dolgo ne!

Le obiščite kdaj te Nadiške doline, ne bo vam žal. Jaz sem si obljubila, da se bom bolj pozanimala o zgodovini in sodobnosti Slovencev v teh odmaknjenih, a prelepih krajih!

In, seveda, se tja še vrnila!