Najini dopusti so precej dolgočasni.
Rabiva:
seveda najprej parking za kombidom,
potem pa:
najraje krožno in razgledno pot,
bar, kjer lahko ob šanku spijeva caffe (torej espresso),
delikateso/gostilno/bar, ki ponuja panine s porchetto, zadovoljiva se tudi s fokačo, pico, briošem,
polno baterijo na mobiju, da lahko pregledujem nebroj svojih aplikacij z zemljevidi.
Prav pride tudi kak delujoč pitnik ali pipa s pitno vodo, sploh ko so dnevi tako vroči, kot so bili okoli prvega novembra letos.
In greva.
In hodiva.
In hodiva.
(Pišem v dvojini, ker je itak logično, da je Dea z nama)
Govoriva eden čez drugega.
Ali pa sva tiho.
Če je pot radodarna z razgledi in lepimi motivi, vzdihujeva in vzklikava, kako je lepo, iz nahrbtnikov vlečeva fotoaparata in poskušava ujeti svetlobo, podobe, odbleske, občutke …
Če je pot dolgočasna ali preveč vodi po asfaltnih cesta, iščem izgovore in opravičila, zakaj sem naju popeljala ravno tja.
Utrujenost preženeva s hitrejšim korakom.
Saj veste; za naslednjim ovinkom, drevesom, klancem … bo pa nekaj dih jemajočega, ob čemer se bo utrujenost razblinila.
No, saj ni treba, da je dih jemajoče.
Meni je povsod lepo.
Če pa ni lepo, je pa zanimivo.
Torej.
Ne rabiva dosti.
Samo da greva.
Dihava.
Gledava.
Poslušava.
Čutiva.
Pod noč se vrneva v avtodom, spijeva pivo, pojeva večerjo in še preden v postelji prebereva prvi odstavek vsak svojega čtiva, zadrnjohava!
Če pa pred padcem v posteljo pozabim utišati telefon, me VEDNo ravno v trenutku, ko tonem v najslajši omamni sen, do kosti pretrese klic edega od otrok, ki si še vedno nista zapomnila, da je za naju deseta zvečer SREDI NOČI!!!
mojchka 