Vacanze Romane – potopis

Aaaa, ma potopis bi radi?!

Resno?!

Hej, Tomaž, ma kaj sva sploh počela dolgih pet dni tam dol?

Kaj naj napišem?

Ne spomnim se nič posebnega.

A posebno je bilo vse; vsak trenutek, vsak kotiček, vsak človek.

Na petkovo jutro sva bila od vsega doživetega kar naenkrat tako izmučena, da sva, kljub načrtom, kako bova šla pogledat vsaj še “ravno pot” in “pomarančnik” (naj ostane skrivnost, katere kraje sva tako poimenovala), ob kavi sklenila, da je vsega lepega zaenkrat dovolj in po zajtrku obrnila kombidom proti domu.

(No, nisva še šla prav takoj domov, ma tisto ne spada k vakancam romanskim)

Si kdaj zjutraj, ko se vozite v službo, zaželite, da ne bi imeli nobenih obveznosti in bi se lahko sprehajali po mestu in opazovali dogajanje, ga živeli? Jaz si. Velikokrat.

In tak je bil ta najin dopust.

Kaj sva videla, obiskala?

Nobenega muzeja.

Pa v nobeno cerkev nisva šla.

(Ajde, v Pantheon, pa v kako manjšo osamljeno kapelico sem pokukala, brez tega ne gre).

Pa v nobeno trgovino nisva zavila.

(Ben, v knjigarne nujno, pa v Leica store je treba it, pa pofirbcat tisto ogromno palačo od Appleta tudi! Pa po špežo, seveda!)

Jebela, pišem v dvojini, ma je bila tudi Dea z nama!

Torej:

Od (kombi) doma smo šli, ko se gre v službo in se vrnili vanj, ko je bil čas za večerjo.

Pili smo kafe (če ga pijete ob šanku, je v Italiji ceneje in bolj “avtentično”) in grizljali slastno pecivo v res zanimivih pajzlnih s prijaznim nasmejanim osebjem in glasnimi klepetavimi stalnimi strankami.

Zabavali (ni res!) smo se, ko smo se peljali z nabasanimi avtobusi v najhujših prometnih konicah. Na podzemni je bilo bolje.

Iskali in občudovali ulično umetnost v soseskah Trastevere, Garbatella, Testaccio, Ostiense, pri Gasometru, v Tor Marancia, pa še kje …

Pri Cinema America v soseski Trastevere nas je ogovoril striček, ki smo mu bili očitno všeč in je z nami obujal spomine na sošolca Sergia Leoneja in Ennia Morriconeja. Če ne bi na trenutke govoril skoraj nerazumljivo, bi ga z veseljem poslušala v nedogled.

Obhodili smo vse tiste nore arhitekturne grdobe/lepotice v EUR, kjer bi človek lahko preživel cel dan.

Se čudili nad dooolgimi vrstami pred najbolj dragimi butiki.

In obstali brez besed ob brezdomcih okoli postaje Termini, v Vatikanu, v podvozih …

Presenečeno opazovali, kako Italijani uporabljajo mobilnike in kako neženirano na ves glas kričijo vanje tudi kakšne bolj intimne zadeve.

Ej, pa tisti njihov temperament in samozavest; na primer v prometu; ženska prečka zelo prometno cesto, kjer se pač njej zdi najkrajša pot do cilja (ne na prehodu), vsi trobijo in ji žugajo iz avtomobilov, ona pa jim kriči nazaj, kaj se razburjajo, kako so butasti … Šofer prepočasi spelje v križišču ali pa se ustavi, ko še ne prav zasveti rdeča luč; jooj, trobljenja in kričanja. Vzamejo si čas, odprejo okno in se razburjajo nad počasnelo 🙂

Postavili smo zelo obiskano pop up foto razstavo skupine Photo Action nad Forum Romanum in na/ob Piramidi.

Bili razočarani nad sprehajališčem Gianicolo … predstavljala sem si ga kot neko precej zeleno in mirno peš cono, pa ni bilo nič iz tega. V Rimu so vozila tako ali tako čisto v vsakem kotičku, sploh ti zoprni e-skiroji, ki so parkirani res prav povsod!

Se spomnili, kje v Vatikanu je zastonj wece (v “uradni” trgovini s spominčki) in ga velikokrat obiskali 🙂

Občudovali drevesa v parku Borghese in čakali škorce, da se zvečer v velikih jatah zgrnejo v krošnje na piazza Venezia. Na srečo nas niso zasuli z iztrebki, kot so otroško igrišče v bližini; tako da so ga zaradi higienskih razlogov kar zaprli.

Se greli na toplem, nič zimskem sončku.

Pili vodo iz pitnikov, ki so raztreseni povsod po mestu. Pri Koloseju, recimo, je prav en poseben kioskič, kjer si lahko natočiš vodo v stekleničko, kozarček itd…

Jedli najboljše sendviče s porketo na svetu (evo, to vam pa res priporočam; 200gradi nekje blizu vatikanskih muzejev in pa Antico Forno Roscioli blizu Campo de Fiori – poguglajte, če vas zanima).

Pa fotografirali fotografirali fotografirali!

Arrivederci, Roma!