Toscana

Toskana je resnično lepa in avtodomarjem prijazna pokrajina.

Perfektno bi bilo, če si bom do pomladi zapomnila, po katerih stranskih poteh smo se vozili; “aaaahali” in “ohali” smo v navdušenju nad pokrajino, jesenskimi barvami … da o odličnih sirih, porcchetah, tartufatah in cantuccinih niti ne govorim!

In to je to, kar imam povedat. 🙂

IMG_7996

IMG_8026

IMG_8058

IMG_8084

IMG_8102

IMG_8122

IMG_8161

IMG_8177

IMG_8220

IMG_8261

 

IMG_8264

IMG_8276

IMG_8306

IMG_8325

IMG_8341

IMG_8361

IMG_8405

Advertisements

Skutnik in Veliki Babanski Skedenj

Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.

Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?

Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…

Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!

Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …

Ojej, kam sem zašla?!

Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).

Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.

Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.

Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.

IMG_7515
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.

 

IMG_7518

IMG_7525

IMG_7529
Planina Kal
IMG_7531
Jesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!
IMG_7657
Kdaj bova šla pa tja gor?
IMG_7545
Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.
IMG_7554
Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …
IMG_7560
Če sva sama, se afnam.

Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).

IMG_7584
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?
IMG_7601
Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.

In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.

IMG_7627
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!

To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”

A nisva zašla.

IMG_7637
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.

IMG_7638

IMG_7647
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.

 

APC_0405
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.
APC_0433
Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.

APC_0443

APC_0444

IMG_7684
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včeraj
IMG_7662
Tu pozimi smučajo?
IMG_7672
Krasote, kamor seže pogled.
IMG_7686
Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂
IMG_7712
Zakaj nisem vzel fotoaparata?

APC_0450

IMG_7719
Veliki in Mali Babanski Skedenj, še se vrneva!

Škotska sproščeno

New Lanark Tomaža ni navdušil; preveč urejeno, je rekel, preveč turistično. Vseeno smo se sprehodili ob rjavi reki Clyde in njenih slapovih (ko imaš enkrat v srcu Sočo, povsod po svetu pričakuješ tisto posebno modrino in te vse ostale barve voda presenečajo …), neuspešno trkali na vrata hiške s slovenskim napisom in lačno nabirali maline, ki so se ponujale na vsakem koraku.

Potem, potem pa smo v iskanju veceja stopili v majhen pub v Lanarku … dobrodušna natakarica, prijazni (a neukročeno izgledajoči) domačini, hladna pivo in cider, toplo vzdušje … to je to; tu smo, končno, končno Škotska!

MTEN3678

Ker se nam je Glasgow prikupil že pred 4 leti, smo ga morali tudi tokrat obiskati. In ni nam bilo žal, mesto je gostilo dudarje z vsega sveta. Dea je sicer glasno protestirala, ko so se glasbenikom pridružili še bobnarji, a so potem ljudje ploskali še njej. Takrat je lajala še glasneje (seveda, psi ploskati ne znajo!)

Privoščili smo si tudi lečino juho in krompirček (Vinegar and salt? Of course!) v parku; v daljavi so se slišale dude, sončke nas je grelo, otroci so noreli okoli, na klopcah so uslužbenci okoliških pisarn jedli svoja kosila … in bilo je lepo!

IMG_5950

Ko smo zapustili mesto, pa se je naša škotska avantura zares začela.

IMG_5964

Najprej s sneto cevko in puščajočim gorivom, ki je dodobra namazalo podvozje našega avtodomka. Tomaž se je (s telefonsko pomočjo mehanika Vinka) spet junaško izkazal in kot pravi mekgajver popravil neubogljivo cevko (no, vezic je porabil malce več kot bi jih ČakNOris), tako da smo lahko kmalu nadaljevali zastavljeno pot (priznam, pod vplivom neumnih ameriških filmov sem bila sprva precej prestrašena, ko je tista nafta kar tekla in tekla in so se mi potem še ves dan rahlo tresle noge in glas).

IMG_5998

V Mallaigu smo se ustavili le, da smo malce umirili vznemirjene živčke. Med spehodom po vasici pa smo se navdušili nad idejo, da bi se kar tukaj vkrcali na trajekt in si skrajšali pot na otok Skye, a do take zamisli je prišlo precej popotnikov, zato bi morali čakati na svojo vožnjo cel dan … Jok, gremo naprej!

Ko smo po prekrasni pokrajini kočno prišli na Skye, se je že mračilo, a je bilo vseeno dovolj časa za 10 km vožnjo po ozzzzzki cestici v Kylerhea, kjer smo poklepetali z rangerjem o vremenu (če ti na škotskem vremenske razmere niso po godu, počakaj 10 minut, spremenile se bodo!) in zaščiti pred midgesi. Povedal nam je tudi, kje lahko opazujemo tjulnje in vidre in res smo jih, kljub temu, da je bil novi daljnogled SPET na varnem v avtodomu. Prespali smo kar ob cesti, a se v celi noči ni peljal mimo niti en avto! (v vasici je manj kot deset hiš in konec ceste, samo trajektič za eno vozilo vozi par ur dnevno čez zaliv)

DSC00135

Zbudili smo se zgodaj in se takoj peljali v Uig, saj je Tomaž že nekaj časa pestoval željo, da obiščemo tudi Zunanje Hebride oziroma otok Harris and Lewis. Opa, bratec, to ne gre tako hitro! Naslednji prosti trajekt je bil na voljo šele čez nekaj dni! Ko so videli naše razočarane obraze, so nam predlagali, da kupimo karte za trejekt, ki izpluje v nekaj 100km severnejšem Ullapoolu, v dneh ko čakamo na odhod, pa raziščemo otok Skye in tako smo tudi naredili.

IMG_6079

Najprej smo se odpeljali na izhodišče za pohod po Quiraingu, a smo kmalu spet dobili lekcijo, ki smo jo potem na celem dopustu zelo striktno upoštevali; na širše znane kraje se je treba odpraviti zgodaj zjutraj ali pod noč; le tako se izogneš gneči na cesti in najdeš prosto primerno parkirišče. No, ko govorim o gneči na cesti ali prenapolnjenih parkiriščih; gneča na cesti je, ko v eni uri srečaš 10 vozil in niso to parkirišča, kot jih poznamo pri nas. Največkrat so to prostori, primerni za par vozil, v najboljšem primeru nekaj deset. (in letos se nam je zdelo, da je povsod dosti več obiskovalcev kot pred 4 leti!) A pogumne (in tiste s kondicijo) spremlja sreča; parkirali smo poldrugi kilometer od izhodišča, pri pokopališču (kjer smo pozneje imeli priložnost opazovati zelo zelo kratek pogreb) in se takoj odpravili na pohod; noge so že močno hrepenele po daljši hoji in uslišali smo njihovo željo. Kmalu smo hodili po mehki zeleni podlagi, skoraj tekli od sreče, vriskali in se razigrano igrali s psi. A bolj ko smo se bližali cilju, bolj je pihalo, deževalo, podarjeno nam je bilo pravo škotsko vreme. Ker se ga nismo ustrašili, smo bili na poti nazaj nagrajeni z nekaj sončnimi žarki in vetrom, ki nas je hitro posušil.

IMG_6068

Ko pa smo se zvečer v Portreeju hoteli nagraditi še s pivom v pubu, smo bili razočarani; otrokom do 18-ega leta vstop prepovedan 😦 Ben, kot vsi pravi Škoti smo kar na ulici pojedli fish and chips (seveda s kisom in soljo) in se kmalu odpravili spat.

IMG_6167

Naslednji dan … dež, veter, dež … nase smo navlekli vse možne zaščite proti dežju in se vseeno peš podali do “naše” plaže Dunvegan Coral Beach. Nagrada ni izostala; dež je ponehal in lahko smo sproščeno pohajkovali okoli, v miru in tišini opazovali ptice, valovanje morja, bežeče oblake, iskali zanimive kamenčke …

IMG_6209

IMG_6242

Pod večer smo se pri svetilniku Point Neist podali še na iskanje slapu iz videa Harrya Stylesa Sign of times … prepričana sem bila, da je “tam za ovinkom” ravno tisti slap! A za prvim ovinkom ga ni bilo, za drugim tudi ne, za tretjim … smo imeli čevelje že čisto premočene, saj; kar od daleč zgleda lepa potka, ki se vije čez travnik, od blizu postane močvirnat labirint. Preskočiš potoček in stopiš v travo, kjer pa se pogrezneš še globje in bolj blatno-mokro 🙂 (tega sprehoda ne bom nikoli pozabila, res se mi je zelo, kot da sem v kakšnem angleškem podeželskem filmu… samo gumijasti škornji so mi manjkali)

IMG_6257

Na še eni lepi plaži Talisker Beach smo bili PA RES prepričani, da gledamo slap iz omenjenega videa 🙂 , pa ne le to, jaz sem bila (skoraj) prepričana, da je kmet, ki nas je pozdravil na dvorišču, ki smo ga prečkali, zagotovo igralec iz ene od angleških nadaljevank 🙂

(uf, če bom tako nadaljevala, se ta potopis ne bo nikoli končal, zato je tu naprej nekaj lepih vasic izpuščenih)

IMG_6334

Malce s strahom smo se podali čez prelaz Bealach na ba, ker je na izhodišču na ogromni tabli pisalo, da je cesta primerna le za izkušene voznike in manjša vozila, a se je izkazalo, da ni niti pol tako zahtevna (za avtodom) kot npr. Vršič. Smo pa na vrhu lahko opazovali množico kamnitih možicev in trop jelenov (?).

IMG_6345

Ko smo po postankih v Applecross in Schieldaig končno prispeli v Ullapool, smo bili že nestrpni, kdaj se bomo vkrcali na trajekt in končno prišli na otrok Lewis and Harris. A bili smo prezgodnji, zato smo se v dežju (vsaj midgesi takrat ne pikajo) odpravili še na Ullapool Hill, potem pa še na pivo in IrnBru v simpatičen pub.

In potem?

Potem se je začel najlepši del naših počitnic. Že med vožnjo z ultramodernim in superudobnim trajektom smo lahko večkrat navdušeno opazovali delfine med igro v morju. Kot je rekla neka potnica: “Doma sem na otoku in vidim jih pogosto, a je vsakič magično!”

IMG_6419

S pomočjo drobne pohodniške knjižice, ki nam jo je priporočil striček na turističnem uradu v Ullapoolu, smo odkrili neverjetne kraje, za opis katerih mi zmanjkuje besed. V petih dneh smo uživali vsak trenutek: od opazovanja tjulnov, delfinov, različnih ptic in nato še krasne mavrice nad svetilnikom pri Butt of Lewis in vzdihovanja nad dramatično obalo, do učenja otoške zgodovine pri “črnih hišah”, kamnih Calanisha in železnodobni hiški pri plaži Bosta, pa sprehodov po neskočnih peščenih plažah (Luskentyre, Tolsta) in močvirnatih travnikih … in do neverjetnega deževnega dne, ko smo se vozili skozi “lunarno” pokrajino med Rodelom in Tarbertom, pa seveda ne smem pozabiti svojih tihih obiskov pokopališč.

DSC00240

DSC00443

IMG_6426

IMG_6465

IMG_6545

IMG_6594

Ko smo zapustili otok, smo bili čudno otožni. Še bolj pa nas je potrlo, ko smo se sprehajali po že precej oddaljeni vasici Dunkeld Birnam in prebrali, da rečica Tay ločuje Škotsko višavje (Highlands) od nižavja (Lowlands), kajti v Highlands smo se dobesedno zaljubili.

IMG_6652

A klicali so novi kraji.

In prvi je bil na poti Edinburgh, kjer smo preživeli dva intenzivna dneva, kajti spet smo naleteli na Fringe festival. Ker smo se “nastanili” čisto blizu centra mesta, smo si zanj vzeli malo več kot dva dneva; pohajkovali po živahnih in po odmaknjenih ulicah, večkrat prehodili The Royal Mile, se povzpeli na Artur’s Seat, počivali v Holyrood parku in na Calton Hillu, spili pivo ali dve (no, Luka IrnBru) in rade volje posojali psa za raznorazne terapevtske ali samo fotografske namene (neverjetno, koliko ljudi pritegneta; obvezno pa nam lastniki borderkolijev kažejo fotografije svojih ljubljenčkov, ki so jih pustili doma, ali, v bolj žalostnih primerih, svojih pokojnih psov) …

IMG_6701

IMG_6720

IMG_6760

IMG_6771

Po Edinburgu smo si ogledali še Falkirk Wheel in the Kelpies, potem pa avtodom nepreklicno obrnili proti jugu.

Preživeli smo še nekaj prijetnih trenutkov v Yorku, Cambridgu, Canterburyu in nekako že domačem Folkestonu, preden smo se vkrcali na trajekt in potem srečno pribrzeli domov.

IMG_6644

O Škotski težko kaj več napišem, ker ne morem najti dovolj pohvalnih in občudujočih besed, ki ne bi zvenele zguljeno ali celo zlagano. Ta prostranstva, to vreme, ta jezera, gore, močvirja, morje, te ljudi je treba doživeti.

Pa ne enkrat, večkrat.

In zato bomo na Škotsko še odvandrali!

DSC00398
Lep pozdrav. Vaša navigatorka in kronistka.

 

 

 

 

 

 

 

LDN

(za uvod v opis avgustovskega popotovanja po Škotski)

V Dovru zapeljemo s trajekta.

“Ej, katera je že una finta, da ne pozabiš voziti po levi?!”

IMG_5821

(Ni rabil finte, varno in zanesljivo nas je popeljal čisto povsod, kamor sem ga usmerila.)

Kolikor ga poznam, vem, da želi čimprej priti “gor”. Po 1500 km od doma do trajektnega pristanišča bi brez jamranja prevozil še tistih 600 in drobiž do škotske “meje”.

Vsaj plan je bil tak.

Plan neplan.

Vozimo se po AC in vsake toliko časa švigne mimo tabla za London.

Poheca se: “Gremo v London?!”

Pohecam se: “Pejmo!”

(pred potovanjem sva se dosti pogovarjala o tem; London da ali NE)

In ne bodi len, že srfam in zbiram info; če DA London, kako London …

Tako: zapelješ vanj in iščeš.

🙂

In najdeš.

Uličko blizu The Sharda; mirna, brez omejitev, pod kontrolo kamer.

Parkiraš.

Odpešačiš.

IMG_5834

Mimo ljubega (a zaprtega) Borough Marketa naprej ob južnem bregu Temze, kjer vrvi od življenja, do Big Bena (da ga slišimo, še preden ga bodo/so za 4 leta “utihnili” zaradi obnove), Westminstra, Trafalgarja, Piccadillya, pa malo po šoping ulicah, v Soho, pa nazaj, po The Mall-u do Buckinghamske palače, malo v park in naprej/nazaj po drugem bregu Temze, kjer končno spoznamo, da je po mestu dopoldne poTEKal maraton, pa tega še opazili nismo, obvezno mimo Towerja in še bolj obvezno čez Tower Bridge k avtodomu.

IMG_5847IMG_5858IMG_5867

Usedeš se v avtodom in se odpelješ prespat nekam v mir; v vasico Thaxted (kmalu ugotoviš, da spiš čisto blizu letališča Stansted, a se sredi noči navadiš na hrup letal. To, ali pa letala ponoči na tem letališču ne vzletajo/pristajajo!).

To je bil naš London.

Potem je končno napočil čas za našo ljubo Škotsko …

 

 

Veseli obrazi Lombardije

Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.

Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.

Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.

V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.

Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂

Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!

Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.

Občudovanja vredno!

Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.

Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.

Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:

  1. ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
  2. našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali;  (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.