Kondicijske priprave v Liguriji drugič

Ne vem, kateri pristop bi ubrala.

Naj opišem vse nevšečnosti, ki so se nam zgodile?

Eh, pa saj niso bile tako zelo neprijetne; zgode, ki popestrijo potovanja, pač.

Prazni akumulatorji, nabasana parkirišča in take …

Naj na dolgo in široko popisujem, kje smo hodili, kaj smo videli, jedli, pili, koliko smo za to plačali?

Ali naj raje prepustim vaši domišljiji slikanje počitnic, ki so letvico nastavile zelo visoko?

Zelo visoko. 

Saj tega iz fotografij ni videti, a v čudovitem vremenu smo prehodili lep del čudovite ligurske obale in na teh pohodih srečali sorodne duše, ki so nam kar sami od sebe naročali, katere bisere še moramo obiskati.

Pa veste, koliko jih je še ostalo!!!

Mislite, da gremo za zimske počitnice 2020 spet tja?

(za tiste, ki nimate FB-ja, sem tu spodaj (ko se končajo fotke) skopirala opise posameznih dni)

IMG_2424

 

IMG_2514

IMG_2522

IMG_2528

IMG_2599

IMG_2641

IMG_2678

IMG_2689

IMG_2711

IMG_2741

IMG_2773

  1. Zjutraj se je akumulator kamperja odlocil, da je izčrpan in ni dal nič več od sebe. Pomagali smo nam prijazni italijanski mladeniči. Potem sem šla kupit pomaranče, pa nam je spet s kabli in svojim avtočkom pomagal prodajalec. Najti prodajalno in servis v soboto popoldne? Skoraj nemogoče! A ne zame! Našla še enega pridnega mladeniča 😉 in zdaj končno relax v tej luštni mali vasici (saj vem, Tajda, pleonazem!) Valeggio sul Mincio
  2. Po petih urah iskanja obvozov in cijazenja po avtocesti polni gradbišč prispeli na kraj naših zdaj že tradicionalnih kondicijskih priprav, Camogli. Priti na sončno nedeljsko popoldne v obmorski kraj in pričakovati, da boš našel prosto parkirišče, je pa tudi nekam naivno, ne? A pogumne spremlja sreča in tako smo že danes lahko premagali 12 km in 666 višincev. Počitniceeee!
  3. Kondicijske priprave, drugi dan. 20 km in maaalček manj kot 1200 višincev. Prekrasne potke so nas spomnile, zakaj se vsako leto vračamo. #portofino@ San Fruttuoso, Liguria, Italy
  4. Danes je bilo treba nujno v Santa Margerita Ligure v eno posebno, nostalgično trgovinico. Klepetav prodajalec ni samo natresel bombonov Luku, na listek nam je tudi nanizal cel kup nasvetov za pohode! Tretji dan kondicijskih priprav, 20 km in 1100 višincev! Bravo, mi!
  5. Četrti dan kondicijskih priprav. Zjutraj psa nista hotela iz svojih kotičkov. Komaj smo ju spravili ven. Po nasvetih več lokalcev smo se najprej odpravili do cerkve Nostra Signora del Caravaggio in nato še proti Monte manico del lume. Sonce je že skoraj nadležno žgalo, a na srečo sta psa našla nekaj izvirčkov osvežilne vode. Na poti nazaj sva s Tomažem sanjala samo še o hladnem pivu, a treba se je bilo spustiti prav do 0 metrov nad morjem, po prigrizku in počitku pa premagati še 200 višincev stopnic do kamperja v Ruta di Camogli. Vse smo zmogli. 24,5 km in 1240 višincev. Še en lep dan!
  6. Peti dan kondicijskih priprav smo se premaknili v Bonassola; pred prag famoznih 5terre. Od tu čez hribčke, skozi Levanto, do Monterosso in nazaj. Od Levanta do kamperja po krasni peš/kolesarski poti, bivši železnici. 24 kilometrov in 1170 višincev.
  7. Zjutraj sva Luku obljubila krajši pohod in manj višincev. Do Framure in nazaj smo tako nabrali 15 km in 800 višincev. A smo bili prezgodaj v kamperju! Pa smo skočili še do trgovine v Levanto. +7km torej. Zdaj pa zasluženo pivo in vse 4 od sebe!
  8. Na poti domov postanek v Parmi.

 

 

Advertisements

Natale romano v besedi in sliki

img_9862
Postanek v Bologni (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)
img_9883
Punta Ala. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!
img_9888
Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.
img_9936
Monte Argentario, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦  Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.
img_9945
Orbetello in nato Punto Ercole sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …
img_9999
Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v Rim. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.
img_0183
Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.
img_0162
V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉
img_0139
Trastevere
img_0127
Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico  …
img_0100 (1)
La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

img_0090

img_0037
V Vatikan smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.
img_0216
Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v Bagnoregio. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.
img_9976
Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛
img_0242
Oriveto drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

img_0293

img_0348
Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.
img_0378
Za konec še skok v Firence. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?

Mirna noč

Tudi tako je spanje v AD …
IMG_0402
1:16 zjutraj.
Opis v aplikaciji in tudi na spletni strani kraja Fiesole piše, da je to prijetno, mirno parkirišče za avtodome s prekrasnim razgledom 9 minut hoje od vasi.
To zadnje je res, sem preverila; v 7 minutah sem bila v vasi in občudovala milijon lučk Firenc.
Tudi mirno je bilo.
Do kake 23. ure, ko je Tomaž že namestil čepke v ušesa in mirno zaspal.
Potem je pripeljal smetarski tovornjak, velik, se parkiral prav zraven nas, vklopil utrupajoče luči in bohve kaj še.
Pripeljal je še manjši kamiončin.
Stresel steklo.
Peklenski hrup.
Potem se je mali odpeljal, večji pa utihnil.
Aaaah!
Čez pol ure.
Ponovno.
Opolnoči.
Isti postopek.
Tomaž sladko spi.
Verjetno.
Zastrem vsa okna, da me ne motijo utripajoče luči, hrup utihne, končali so.
Zaspim.
Nekaj pred eno: brrrrr hrrr.
Pa ne le to!
Možakarja se morata še prepirati!
In veste, kako se Italijani prepirajo?
Tako kot pogovarjajo; na dolgo in široko in glasno glasno.
Če bi natančneje prisluhnila, bi zvedela celotno zgodovino njunega ‘prijateljstva’.
Pa ne morem, neka mašina vneto ropota.
Prebrala sem že celo knjigo Resnica ima tvoje oči Sama Ruglja, zunaj pa še vedno ni miru.
Bom to noč sploh spala?!
1:29
Odpeljali.
Vsi?
Molite zame!

Mestni trail Budimpešta pa še kaj

Pumpa na obrobju Budimpešte.

Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.

“Ne vžge!”

“Kaj ne vžge?”

“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”

Nič.

Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!

Porka … !

“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”

Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.

Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …

Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.

Porka … !

Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!

In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.

Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.

IMG_8476

Porka … !

Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.

Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.

Ojoj, porkaaaaa … !!!

(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)

Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.

Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!

Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).

Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.

Peljeva vas na servis, servis non stop.

Ja, super, kamen se odvali od srca.

Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.

Porkaaaa … !

Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.

Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.

Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.

Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.

Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …

IMG_8489

Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.

Jok, brate!

Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!

Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.

Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!

Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂

*********************************************************************************

Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov  po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!

IMG_8469

IMG_8226

IMG_8524

IMG_8218

IMG_8475

IMG_8464

IMG_8558

IMG_8582

IMG_8614

IMG_8650

 

 

 

 

 

 

 

DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744