Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Advertisements

#Valamar trail 2018

Ali je lahko še lepše?

2016 – uživaško

2017 – svetovno

2018 – v resnici nimam besed.

Domov sem po 31 kilometrih in skoraj 1000 višincih istrske lepote in precej urah skoraj histerično nasmejanih druženj prišla preprosto srečna.

43607052_1857699034352929_6732749273890291712_o

IMG_7535

43604389_1857703554352477_7822564158297079808_o

IMG_7537

IMG_7607

IMG_7526

IMG_7612

IMG_7598

IMG_7551

Fotke: moje in sposojene (hvala vsem)

Anglija in Wales 2018

Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.

Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.

Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).

Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.

Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))

… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali  se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.

Drugače pa … pojdimo po vrsti …

Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)

Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.

V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.

V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!))  kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.

V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …

Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.

Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂

S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.

Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)

Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.

Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …

Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?

Bodo še fotke kaj povedale.

Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!

IMG_5399
fitness v Canterburyu
IMG_5440
ni zelene trav’ce, ni

IMG_5503

 

IMG_5507 (1)

IMG_5706
Cotswolds
IMG_5762
Hay on Wye

IMG_5813

IMG_5843
Beatles story
IMG_5886
Tate
IMG_5961
China town Liverpool
IMG_6050
Cosby Beach
IMG_6076
Double fantasy (Yoko Ono in John Lennon)
IMG_6218
Great Orme (Llandudno)
IMG_6342
(Anglesey)
IMG_6429
Llanberis

 

 

IMG_7031
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa

IMG_6445

 

IMG_6518
Caernarfon

IMG_6558

IMG_6577
Aberystwyth
IMG_6616
Strumble Head
IMG_6637
Abereiddy
IMG_6693
St. Davids
IMG_6706
Stack Rocks & The Green Bridge

IMG_6725

 

IMG_6746
Tenby
IMG_6755
Mumbles
IMG_6765
nekaj zame, nabiralko
IMG_6798
Cardiff

IMG_6800

IMG_6802

IMG_6843
Hastings
IMG_6875
otožnost zadnjega dne na Otoku
IMG_6962
Samphire Hoe

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvomajsko

Naj bo za moj arhiv; spomin na letošnje prvomajske praznike:

IMG_2214
V Sieni smo se končno naučili piti kafe kot Italijani. Pri šanku, stoje.

 

IMG_2251
Sorano nas je tako očaral, da smo tam preživeli cel dan!
IMG_2276
Pa še kup starih “avtov” smo lahko občudovali.
IMG_2289
In šli na sprehod do opuščene vasi Vitozza.
IMG_2371
Končno smo doživeli tudi spomladansko Toscano.
IMG_2412
Lepa je; Val d’Orcia.
IMG_2480
Firenze.
IMG_2547
Za konec pa še Bologna; noro živahno in mladostno mesto!

Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Na Brijonih

Napoved se ves teden ne spreminja; dež dež dež veter dež veter dež dež dež.Kljub temu, da so vsi okoli mene črnogledi, ohranjam svoj naiven optimizem; vreme se BO spremenilo na bolje!

Počasi je treba sprejeti odločitev; gremo, ne gremo?
V pravem trenutku se spomnim “tekaške Logarske” in tamkajšnjih nalivov in ta spomin je lep, topel, zato rečem: GREMO!

V nedeljo zgodaj zjutraj doma kaže kar obetavno, potem po poti megla, čez državno mejo se celo razkadijo oblaki, pa v daljavi se kažejo krmežljavi sončni žarki, a kmalu spet s strahom ugledam oljke, ki jih vije veter in oblaki postajajo črni črni …

IMG_1404

V Fažano se pripeljemo skoraj istočasno z Natašama, motovilimo z drobižem za parkirnino, iščemo bankomate in se končno usedemo za mizico v bližnjem lokalčku, umirjamo utrip, srkamo odlično kavico, klepetamo klepetamo klepetamo, da se skoraj kadi.
Iz Tomaža kar naenkrat zleti: “Kaj pa če bi šel na polovičko?” (Lipicerji smo se prijavili na 10ko, N&N pa na 21km) Pravi, da že dva dni razmišlja o tem, pa zunaj niti ni tako mrzlo in tudi dežuje ne, pa Nataši povesta, da že dosti časa nista  pretekli več kot 16 km v kosu skupaj …
Pri mizici zraven ugleda možakarja z obeskom “Organizator” in ga takoj napade z vprašanji, če se da izvesti menjavo, a dobi odgovor, da se tega skoraj zagotovo ne da; škoda, ker se ni spomnil včeraj.
OK, pa nič, klepetamo naprej, analiziramo vreme, tuhtamo, kaj obleči itd., pa pride stric nazaj in reče Tomažu, naj takoj ko pristanemo na Brijonih,  gre k prijavni službi in se bo vse zrihtalo.

Ker pa Tomaž še ni dokončno odločen, se nekdo spomni genialne ideje; glasovanje na FB.

Medtem ko se tlačimo na barčico, že pišem sporočilo in glasovi začnejo takoj deževati (dež še ne, na srečo!).

E261D359-1A04-4BE7-B81E-41012FA21AD0

Seveda je rezultat v prid polovički, za desetko glasujeta samo dva pasivna športna navdušenca.

Tomaž se pri prijavni službi res hitro zmeni, in ker smo tokrat na prizorišču precej zgodaj, imamo dovolj časa za nadaljnje analize in prognoze, obiske toaletnih prostorov, oblačenje, slačenje, kofetkanje … medtem pa se oblaki odločijo, da dežja ne bodo več zadrževali.

Sprijaznjeni z vsem nase navlečemo palerine in se odpravimo na štart.

IMG_1319

Tomaž zelo neučakano sili naprej.

IMG_1334
fotkano skozi pelerino

Dež spet poneha in razkropimo se vsak v svojem ritmu proti cilju (nekaj manj kot 500 nas je na štartu), le Luka in jaz ostaneva skupaj.

Lepo nama gre, sine mi ima ogromno povedati, napol ga poslušam, medtem pa opazujem okolico; morje, zelene travnike, zanimiva drevesa, ptice … vzameva si tudi čas za fotošutinge, sploh ko vstopimo v safari park, kjer se pasejo zebre, oslički, noji, lame, konji, krave …

IMG_1339

IMG_1419

Kmalu sva na polovici, pri okrepčevalnici Luka potegne iz žepa svoje Frutabele, meni so dovolj piškoti organizatorjev; nekaj deset metrov hodiva in se baševa s sladkobo, potem pa veselo naprej.
Ko Luka ve, da sva čez polovico, začne bezljati naprej, moram ga zaustavljati, saj takega tempa ne bi zmogla. Poklepetava še s simpatično gospo, ki nama pove, da je bila že na 13 maratonih povosod po svetu, sedaj pa je dve leti čuvala vnuke in ni dosti tekla, pa jo je bilo prav strah priti na desetko.

IMG_1351

Luka ji pokaže tudi svoj najljubši skok 🙂 in že smo na zadnjem kilometru.

Kar škoda, da je že konec, okolica je tako lepa, da kar pozabiš na utrujenost, vseeno pa je dober občutek priteči v cilj in dobiti medaljo okrog vratu.

Lučkota že dolgo nisem videla tako nasmejanega in razigranega.

IMG_1412

IMG_1367

Okrepčava se, na hitro preoblečeva in greva počakat ostale v cilj.

IMG_1415

Tomaž pride kmalu, potem NatašaG, kmalu pa še NatašaMM 2:29, ki je danes verjetno najbolj vesela, dosegla je zadan čas in koleno je ne boli!

Ma, vsi smo zelo zelo veseli in spet klepetamo in klepetamo … nič nas ne ustavi!

Za kosilo nas prav šik postrežejo v hotelski restavraciji, tudi sladico dobimo!

Malo nam je žal, da je vse mokro, saj bi v suhem vremenu lahko še malo šetkali okoli, posedeli na travi in poslušali šumenje morja (če bi ga sploh slišali ob vsem silnem klepetanju) …

Kar ne moremo se odpraviti proti domu, te lepe občutke bi radi še podaljševali, analizirali in jih pestovali, a tudi v spominu nas bodo še dolgo greli in božali.

“Brijone” zagotovo ponovimo, do takrat pa nas čaka še nekaj skupnih avantur, na katerih se bodo spet odvijale lepe prijateljske dogodivščine.

foto: jaz, NatašaG (fotka: Lipicer-skok) & FB Brijuni marathon (Dinko Bažulić)

Uf, uf, ne smem pozabit, kje je bila medtem Tajda!

Na podelitvi Oskarjev!

Na maturantskem plesuuuu (pa ne še na svojem) 🙂

IMG_1406

 foto: ne vem