Kum 2020

/…/

Tako, prispel sem končno na Kum.
Takrat pogled se razlije,
oster veter zavije,
nad mano odpre se modro nebo.
Sam na vrhu stojim in
v dolino strmim,
z rešpetlinom iščem svoj dom.

(Orlek – Na Kum)

S prijateljicami smo se zelo veselile afežejevskega Punce v jami; jaz še najbolj teka/pohoda skozi rudnik.

Ampak v letu 2020 se je skoraj vedno nekam postavil tale zoprni AMPAK.

In dogodek so prestavili/odpovedali …

Ampak!

Z Natašo sva znani po tem, da včasih malce rineva z glavo skozi zid.

In sva rekli: osmega marca nama ne bodo vzeli. Greva vseeno. Greva na Kum!

Če ne greva v rudnik, bova pa vsaj nad njim!

Kako je potem bilo?

Čemaž, pljučnik, sneg, teloh, zvončki in trobentice, štruklji … tako!

🙂

Kaj sploh sprašujete; bilo je lepo, lepo, LEPO!

Pa še z vlakom sva se peljali.

To je bilo pa sploh fino. 🙂

Tudi letos bova nekam odvandrali za osmi marec, zaprmej, da bova!

Zimske (hm!) kondicijske priprave 2020

Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.

pppohod

Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)

Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!)  …

pohood

Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.

Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.

Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …

pohod

poohod

pohodd

pohod8

pohod7

poho

pohod3

pohoddd

S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …

Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.

pohod6

Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.

Potem pa …

ppohod

Ohhhh, kako zelo pogrešam naša potepanja!

Tek z burjo 2020

Za letošnji Tek z burjo / Corsa della bora smo toliko časa cincali s prijavami, da nam je preostala samo udeležba na 16km “sprint” progi. Precej me je skrbelo, saj so jo povsod opisovali kot hitro, tekaško, temu je potrjevala tudi res majhna količina “višincev”. (tekla pa zaradi kolena res nisem že celo večnost)

Na srečo s tem, da sem počasna, nikoli nisem imela prehudih težav. Če pridem v limitu, bo v redu, če pa ne, grem pa malo na sprehod na Kras.

Jutro je bilo hladno hladno, pa so nas hitro ogreli objemi s prijatelji z vseh koncev in krajev. Lepo vas je srečati!

Favorites - 1 of 9

Tudi sonce je kmalu posijalo in zapodili smo se v hrib (s časovne razdalje se mi zdi, da je začetni vzpon bil tudi edini?); Luka in Tomaž seveda dosti pred mano.

Favorites - 2 of 9

Hrib me ni skrbel, lepo sem ga predihala in razmišljala, ali naj se slečem v kratke rokave, a smo kar prehitro zavili v gozdič, kjer je bila temperatura precej nižja. Kar naenkrat pa smo se znašli na pravi kraški gmajni, ki jo že nekaj let občudujem, ko se peljemo po avtocesti med Sesljanom in Tržičem (Monfalconom). Duša mi je veselo zapela; vedno bom ljubila te ostre trave, gosto posejano kamenje, nizko ostro grmičevje, redke bore … in stezice, ki se vijejo med njimi. Čeprav se je koleno nekaj oglašalo, sem pospešila korak, uživala v odskakovanju levo, desno med kamni in zidci … (Zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi počasi, si napasti oči, naredti kako fotko! A ko je pokrajina lepa, pozabiš na okorno telo in tudi; po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa … zdaj poznam pot in se lahko vrnem, sama, v svojem ritmu!)

Pri okrepčevalnici sem se bolj malo zadržala, vedela sem, da smo blizu izvira Timave, Ribiške vasi, Devina, Rilkejeve poti … pravih kraških poslastic 😉

Favorites - 3 of 9Favorites - 4 of 9

Tam nekje me je že dohitel Tomažev SMS; midva sva v cilju!

Uf, uf, hitra sta, vesela sem zanju!

Ne smem se obirati, da me ne bosta predolgo čakala.

Kmalu pokliče še mama, da me tudi ona čaka.

No, prav, prav, stisnimo še malo!

V cillju veselo in glasno, kot ponavadi, to Italijani res znajo.

Luka je zelo zadovoljen, kljub padcu na progi (v svojem strahu ostati sam vedno teče preblizu Tomaža); 16 kilometrov traila sta premagala v 1:39 in to je res lep rezultat (na poti domov v rezultatih vidim, da je bil spet prvi v svoji kategoriji).

Pašta, prijatelji, kafe, klepeti, čestitke … še en lep dan se je prevesil v večer in zadovoljni se vrnemo domov.

 

Favorites - 7 of 9

Favorites - 9 of 9

Favorites - 8 of 9

Favorites - 6 of 9

Favorites - 5 of 9