Tokrat zaradi pomanjkanja časa nismo imeli natačno izdelanih planov, kam bi šli.
Sama sem si želela videti praznični Gradež, saj so mi pripovedovali, da je mestece v tem času še posebej očarljivo, Tomaž je spet navijal za “balkansko turo”, otrokoma je bilo vseeno; eden je komaj čakal, da gremo, drugi bi najraje ostal doma.
Seveda je obveljala moja in v petek zvečer ((ja, tudi pri tem sem trmasto vztrajala: “Gremo v petek zvečer!”)) smo se obrnili proti italijanski obali, opremljeni samo z zemljevidom, seznamom parkirišč za avtodome v severnih krajih naše sosede in zvesto pomočnico, gospodično Garmin ((oh, sovražim njen prehlajeni glas)).
V Gradežu smo parkirali na lepo urejenem PZA (( 45.70759, 13.48713, tudi priključek za elektriko, plačljivo)) blizu starega mestnega jedra in plaž. ((Naslednji dan smo sicer ugotovili, da bi lahko parkirali kjerkoli ob obali, saj je tam od oktobra do marca parkiranje zastonj))
Naslednje jutro me je Tomaž prehitel pri prvem Deinem sprehodu in me potem ves čas zafrkaval, kako sem zamudila prelepe trenutke, ko se sonce prikaže izza morja …
V mrzlem, skoraj neprijaznem vremenu smo se sprehodili skozi opustel Gradež. Res smo videli ogromno zanimivih jaslic, ki jih domačini postavljajo kar pred hiše in celo na morsko gladino,
vendar je bilo vzdušje kar moreče. Nikjer nikogar, le v središču mesteca redki redki obiskovalci sejma. Na dolgi peščeni plaži tu pa tam kak sprehajalec, zato je Dea lahko sproščeno tekala okoli in iskala trofeje – čimvečje palice 🙂
Tudi če bi se želeli pogreti s čajem ali čim podobnim, se ne bi mogli, saj so bili vsi lokali zaprti.
Na srečo pa smo dobili odprto lekarno za nakup kapljic za Deine vnete oči, kiosk za obvezen nakup Lukovih “sluzkotov”
in tudi “naša” postojanka s kebabom je obratovala s polno paro. Takoj ko smo dobili v roke toplo hrano, smo odbrzeli v kamper in si na toplem napolnili želodčke. Po obilnem in pikantnem kosilu sta Tomaž in Dea malo ((no ja!)) zadremala, otroka sta se igrala, jaz pa sem se potopila v branje.
Po naši ustaljeni praksi smo se nato odpeljali v naslednji kraj. Naravni park med Bibionejem in Caorlejem je bil temačen in opustel, niti pomislili nismo, da bi tam prespali in tako smo nadaljevali pot do PZA Ai Parchi Caorle ((plačljivo, pozimi 11€, za elektriko 4€, na vsem področju Caorle je parkiranje avtodomov prepovedano)).
Božični večer smo preživeli ob mamini potici, rujnem vincu in ostalih bolj “običajnih” dobrotah.
Zjutraj me je Tomaž spet prehitel s sprehodom, vendar sem se hitro potolažila s sveže pečenimi žemljicami (pozimi je pečica v avtodomu zlata vredna).
Sončece je že toplo grelo, ko smo se vsi skupaj odpravili na raziskovanje Caorleja.
No, in tako zgledajo obmorska turistična mesta pozimi.
Dan je topel in poln presenečenj … 🙂
Poleti smo na morju spoznali italijanski par, ki nas je vneto vabil v svoj domači kraj, Spilimbergo, češ, kako simpatično mestece je to. Poslovimo se torej od obale in se napotimo proti vznožju gora. Zvečer je kraj sumljivo samoten, vseeno pa se parkiramo na občinski brezplačen PZA z elektriko, vodo in odtokom. Tajdi je tu zelo všeč, saj “lovimo” tudi slovenske TV postaje in večer mine ob gledanju filmov.
Jutranji sprehod je končno moj! Ampak kakšen sprehod!!! Opustele in hladne ulice me ne prav nič navdihujejo. O kakšnem parku, kjer bi lahko z Deo divjali, pa ni sledi.
Kar žal nam je, da smo zapustili obalo, zato se najprej odpeljemo do Ville Manin, kjer si ogledamo zanimivo razstavo lesenih živali, ki so jih po svoje okrasili v vrtcih, šolah in drugih ustanovah v okolici.
In kam sedaj?
Nazaj na morje!!!
In to v našo ljubo Izolo!
Zvečer nas Tajda pošlje same na sprehod ((in igračkanje z lučkami)) in nam v avtodomu pripravi prijetno presenečenje. Odpovedala se je ogledu “svojih” Gospodinj in nam priredila Ligretto večer ob sladkarijah.
Počitnice zaključimo naslednji dan s sprehodom po Kopru in napornim šopingom v bližnjem nakupovalnem centru.
Kot vidite, tokrat nismo obiskali kakšnih prav posebej spektakularnih krajev, smo se pa imeli zelo lepo in na koncu je to priznala celo naša najstnica!
In koliko je to vredno!!!
mojchka 