Mestni trail Budimpešta pa še kaj

Pumpa na obrobju Budimpešte.

Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.

“Ne vžge!”

“Kaj ne vžge?”

“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”

Nič.

Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!

Porka … !

“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”

Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.

Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …

Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.

Porka … !

Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!

In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.

Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.

IMG_8476

Porka … !

Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.

Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.

Ojoj, porkaaaaa … !!!

(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)

Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.

Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!

Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).

Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.

Peljeva vas na servis, servis non stop.

Ja, super, kamen se odvali od srca.

Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.

Porkaaaa … !

Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.

Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.

Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.

Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.

Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …

IMG_8489

Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.

Jok, brate!

Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!

Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.

Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!

Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂

*********************************************************************************

Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov  po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!

IMG_8469

IMG_8226

IMG_8524

IMG_8218

IMG_8475

IMG_8464

IMG_8558

IMG_8582

IMG_8614

IMG_8650

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

#Valamar trail 2018

Ali je lahko še lepše?

2016 – uživaško

2017 – svetovno

2018 – v resnici nimam besed.

Domov sem po 31 kilometrih in skoraj 1000 višincih istrske lepote in precej urah skoraj histerično nasmejanih druženj prišla preprosto srečna.

43607052_1857699034352929_6732749273890291712_o

IMG_7535

43604389_1857703554352477_7822564158297079808_o

IMG_7537

IMG_7607

IMG_7526

IMG_7612

IMG_7598

IMG_7551

Fotke: moje in sposojene (hvala vsem)

Anglija in Wales 2018

Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.

Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.

Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).

Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.

Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))

… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali  se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.

Drugače pa … pojdimo po vrsti …

Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)

Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.

V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.

V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!))  kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.

V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …

Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.

Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂

S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.

Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)

Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.

Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …

Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?

Bodo še fotke kaj povedale.

Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!

IMG_5399
fitness v Canterburyu
IMG_5440
ni zelene trav’ce, ni

IMG_5503

 

IMG_5507 (1)

IMG_5706
Cotswolds
IMG_5762
Hay on Wye

IMG_5813

IMG_5843
Beatles story
IMG_5886
Tate
IMG_5961
China town Liverpool
IMG_6050
Cosby Beach
IMG_6076
Double fantasy (Yoko Ono in John Lennon)
IMG_6218
Great Orme (Llandudno)
IMG_6342
(Anglesey)
IMG_6429
Llanberis

 

 

IMG_7031
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa

IMG_6445

 

IMG_6518
Caernarfon

IMG_6558

IMG_6577
Aberystwyth
IMG_6616
Strumble Head
IMG_6637
Abereiddy
IMG_6693
St. Davids
IMG_6706
Stack Rocks & The Green Bridge

IMG_6725

 

IMG_6746
Tenby
IMG_6755
Mumbles
IMG_6765
nekaj zame, nabiralko
IMG_6798
Cardiff

IMG_6800

IMG_6802

IMG_6843
Hastings
IMG_6875
otožnost zadnjega dne na Otoku
IMG_6962
Samphire Hoe

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvomajsko

Naj bo za moj arhiv; spomin na letošnje prvomajske praznike:

IMG_2214
V Sieni smo se končno naučili piti kafe kot Italijani. Pri šanku, stoje.

 

IMG_2251
Sorano nas je tako očaral, da smo tam preživeli cel dan!
IMG_2276
Pa še kup starih “avtov” smo lahko občudovali.
IMG_2289
In šli na sprehod do opuščene vasi Vitozza.
IMG_2371
Končno smo doživeli tudi spomladansko Toscano.
IMG_2412
Lepa je; Val d’Orcia.
IMG_2480
Firenze.
IMG_2547
Za konec pa še Bologna; noro živahno in mladostno mesto!

Istra ti …

IMG_1844

Sedimo na avtobusu, ki nas iz Umaga (cilja) pelje na štart 41 kilometrov dolge preizkušnje; rumene “proge” na prireditvi 100 milj Istre.

Lulat me tišči, tako močno me tišči, da ne mislim na tremo, na skrbi, na bolečine, na obvezno opremo v nahrbtniku, na trdnost vozla vezalk.. vse moje misli se vrtijo le okoli napetega mehurja, oči so prikovane na cesto in okoliške vasi.

Je Motovun že blizu?!

Je, ga že vidim, ampak preživeti bo treba še tistih nekaj ovinkov rahlo razdrapane ceste navgor.

Na parkirišču me kar izstreli v prvo grmovje, kjer pa je že ogromno podobnih mandeljcev, ki so se ob obetu vročega dne celo jutro nalivali s hektolitri vode.

Ahhhh, kakšno olajšanje!

IMG_1849

Zdaj moramo samo še zabiti čas do štarta; z Natašo in Tomažem nabavimo vodo, kavo, čips in podobno zdravo prehrano, s katero se bašemo med poležavanjem v travi pred manjšim stanovanjskim blokom. Hecamo se, v živo spoznavamo doslej “virtualne”znance, premoremo celo nekaj volje za raztezanje, primerjamo strategije (vse so precej podobne: priti do cilja) in verjetno (kdo bi se spomnil) kar nekaj brezveze klepetamo …

Končno nas udarna glasba opomni, da je čas za premik do štartnega mesta. Še poljubček Tomažu, ki seveda ne bo štartal s polžki zadaj, kratka vaja iz delanja skupinskega selfija s kupom Slovenk (od tega vsaj 3 Mojce) (+1 Slovenec) in vsi skupaj že glasno odštevamo sekunde in si želimo srečo na poti.

IMG_1851

Človek si misli, kako nas je izstrelilo na progo. EEE, naka, do središča Motovuna vodi ozka tlakovana ulica, po kateri je treba lepo potrpežljivo, saj nas je na rumeni trasi okoli 500. Ko se začnemo spuščati iz vasi, pa se reka trejlašev že lepo raztegne in razredči.

30415391_10215227653865527_8038209552786653184_o

Sonce močno nažiga, ko spet v dolini stopimo na asfaltno cesto in tam zlagoma premagamo nekaj kilometrov.

Ko pot končno zavije med polja in vinograde, se začne strmo vzpenjati proti Oprtalju.  Čudim se, kako so nekateri že ostali brez vode, ogromno jih vidim brez obvezne opreme, razjezijo pa me tisti, ki se na tej ozki potki kar ustavijo, da bi klepetali ali pili/jedli/zadihali in nikamor umaknejo.

Saj ne, da bi se mi mudilo, a ulovila sem svoj počasno enakomerni ritem in tole nevljudno neumikanje me spravlja iz njega.

IMG_1852

Hitro potlačim negativne misli in trmasto rinem v hrib, nekje srečam Dunjo, nato še MojcoJ, pri spustu z Oprtalja pa kar nekaj časa uspešno sledim MojciE in Andreji, a kmalu po prečkanju potoka postaneta prehitri zame.

Na Završju me začarajo zapuščene in napol podrte hiše, pri vodnem koritu si s hladno vodo prijetno osvežim obraz in vrat in naprej vztrajno nabiram višince.

IMG_1853

Pri Svetem Juraju vrh brda se odpre veličasten pogled na morje (Tomaž je zjutraj rekel: ko boš zagledala morje, ne bo več daleč do cilja. Hahahaha, saj res ni, še samo kakih 24km!!!), na drugi strani pa simpatična mala cerkvica, ki me je očarala že na ogledni turi, ki smo jo pred tednom ubrali z Natašo. Neznano dekle, ki veselo fotografira razglede, poprosim, da dokumentira tudi moje navdušenje, potem pa se skupaj začneva spuščati po makadamski poti.

IMG_1861

Se mi je že prej prikazoval en Slovenec na kolesu? Točno, že nekje na vrhu nekega vzpona (ali celo dveh) me je spodbujal in tu, kak km pred Grožnjanom, ugotovim, da je to mož MojceJ, ki sem jo pravkar dohitela. Kar zalepim se nanjo, ker me tekaška volja počasi zapušča. V glavi sem že zatrmarila, da tekla pa ne bom več, sploh po ravnini ne, samo spuste! A tek v družbi pomaga, malce poklepetava in tik tak sva v Grožnjanu.

IMG_1865

OOO, krasna okrepčevalnica; vase tlačim slanino, čips, sir, koščke banane in pomaranč, pa seveda kozarec ali celo dva kokakole. Mojca je že šla naprej in ko jo lovim, se lepo “odrigam” in v trebuhu ne tišči prav nič. Leva noga se sicer začenja oglašati, drugače pa sem prav v redu in zdi se mi, da imam dober tempo.

Čaki, tam vidim Klaro, ona ima za sabo že več kot 150 km, maha pa jo, kot bi pravkar začela. Pot se kar vleče, zato taki kratki klepetki ali samo vzpodbudni vzkliki zelo pomagajo.

Zažvižga SMS iz mobija; EnergeKatja poroča, da je že v cilju svoje 110km dolge preizkušnje. Wuhu, a si zmagala, jo vprašam nazaj. Ni, a vem, da je vesela, saj je dosti skrajšala želeni čas. Odlično, ženska je neverjetna! Pa dajmo malo pohitet, da ji čestitamo 😉

IMG_1784

Spet dohitim Mojco J, ali ona mene, saj ne vem več, Roman naju vsake toliko pričaka in priganja, pot je dolgočasna. V gozdičku, kjer je pot precej “skalnata”, se dvakrat spotaknem, kar me opomni, da je treba malce bolj dvigovati noge.

Piskne Tomažev SMS; v cilju je, pošteno je skrajšal pričakovani čas, krčev ni bilo!

O, kako sem vesela zanj!

Ko se v Bujah vzpenjava po stopnicah k zadnji okrepčevalnici, zagledam Romana s telefonom v roki in se pohecam, da te stopnice pa bova ja pretekli.

In jih. V smehu!

IMG_1890

Medtem ko se bašem s čipsom, me za rokav pocuka nasmejana sotekmovalka in mi kaže svojo štartno številko. Lej jo, Tjaši, še ena virtualna znanka; na FB sem ji napisala, da se bova nekje na progi zagotovo srečali! Objameva se, ona odhiti naprej, a jo z Mojco na koncu vasi uloviva in skupaj premagujemo del zoprno razmetane poti med vinogradi.

Nekje zakoračimo v globoko cmokajoče blato, sledijo neskončni travniki, ma niti ne vem več natančno, kje je kaj bilo. Z Mojco sva zdaj bolj tiho, vsaka premleva svoje misli. Počasi se mrači, vse diši po pomladi, narava zdaj oddaja drugačne glasove, sonce zahaja. Ne morem verjeti, kmalu bova v cilju, ulovila bom časovni limit!

IMG_1867

Prižgem čelno lučko, nekaj časa rabim, da se navadim na drugačen pogled. Ko se prebijamo čez dooolg travnik, nekdo za nama pokliče: “Mojca?”, obrnem se, tekačica mi kaže svojo štartno številko, vidim samo avstrijsko zastavo na njej in uganem: “Zorica?”.

Spet ena od virtualnih znank, končno se spoznava v živo. Objameva se in opravičim se ji, ker se ne bom ustavljala, zdaj se res ne smem, potem se bom do cilja vlekla še celo večnost.

Malo nama zapojem, spomnim se, da bi tu pašala ZZtopka s svojim glasnim petjem in navijanjem, kar naenkrat se zalotim, da si potiho popevam Vstajenje Primorske 🙂

Še malo in že sva med hišami, tu je cesta, sliši se hrup in glasba prireditvenega prostora, z Mojco se primeva za roke in s cmokom v grlu drviva, res drviva v cilj.

30441083_680562752289170_6673128788450082816_o

Tam me čaka moj hitri Tomaž, kmalu se objemam s Katjo, Andrejem, Majo, Damjanom … saj ne vem več, s kom, vsi smo veseli, govorimo eden prek drugega.

Čez nekaj minut je v cilju tudi Nataša; vsi smo tu, naša ekipca, veseli veseli veseli.

Tako kot nas je veselje zajelo hitro in silovito, tako hitro začne tudi popuščati in naša telesa začne premagovati utrujenost. Privoščimo si še topel obrok in prho, rečemo še par besed in se prepustimo klicu postelje.

30126414_2020356154883021_182219805_o

Seveda ne spimo tako dobro kot se pri utrujenosti pričakuje, preveč se mota po glavah in utrujene mišice kar ne najdejo pravih položajev za počitek …

Nedelja je že tradicionalno namenjena “Slovenski analizi”; na zbirnem mestu klepetamo, si čestitamo, izmenjujemo mnenja in kujemo plane za naprej (ma, ne bom povedala, v kaj sta me prepričala Nataša in Tomaž, ne bom!) … Nekaj “naših” je bilo tudi med prostovoljci, ki so pomagali na okrepčevalnicah ali kot “metle” in z zanimanjem prisluhnemo njihovim prigodam.

S Tomažem se zelo razveseliva Uršule in Andreje; druženje z njima nama vedno da posebne energije.IMG_1887

Tudi podelitve nagrad zmagovalcem ne zamudimo; “naša” Katja je bila na 110 km druga, juhuhu!!! Sicer pa so Slovenke in Slovenci pobrali še precej nagrad in za vse smo iskreno veseli.

Tako kot smo veseli tega prijetnega druženja, ki ga kar nočemo zapustiti.

A vemo, da se bomo kmalu spet srečali! Ker kljub utrujenosti dobro vemo: ŠE BOMO “TREJLALI”!

30223185_2020356231549680_1112577827_o

Fotke: moje in sposojene od tu al tam …

30709602_1089971247818176_8552818725873516544_o

30704601_1090320884449879_6988387883421794304_o

 

Zimske kondicijske priprave ob Ligurskem morju

Kraje ob Ligurskem morju smo že obiskali in si tudi obljubili, da se še kdaj vrnemo, a nismo mislili, da se bo to tako hitro zgodilo.

Zimsko vreme, ki se nikjer ni hotelo posloviti, oziroma je obetalo, da bo še bolj zimsko, nas je te zimske počitnice usmerilo proti Veroni, nato pa naprej v Portofino, Cinque terre, Portovenere, La Spezio, Lerici in za konec še čez zasnežene Apenine nazaj v Vicenzo in zamrznjeno vetrovne domače kraje.

Po mestih smo seveda okušali kavo (na italijanski način; ob šanku), opazovali (in Tomaž fotografiral) utrip ulic, posedali v prijaznih knjigarnah in celo skupaj s psoma obiskali umetnostno galerijo, po vasicah pa …

Po vasicah in neskončnih potkah med njimi smo si priredili prekrasne pohode med oljčniki, trtami, nad morjem, v temnih mrzlih gozdovih, v ozkih vaških gasah, med dišečim grmovjem, tik ob morju; vohali mimozo in prvo pomladno cvetje, nabirali divje šparglje, obujali spomine na čas, ko smo bili tu s Tajdo, klepetali z italijanskimi pohodniki …

In v štirih dneh nanizali približno 75 kilometrov in 3500 višinskih metrov.

Najlepše pa je bilo, ko smo dobesedno plezali k samostanu San Fruttouso. Sem bila kar panična, veste, ko smo lezli tam nad prepadi in se oklepali verig … Ampak ko je Luka zverziral, kako mora premagati take ovire, nam je šlo imenitno.

Nekaj nepozabnega je gledati srečo v njegovih očeh, ko se zave, kaj zmore in takrat dobi nove moči, da po dolgem pešačenju še skače z zida na zid in uganja druge vragolije.

IMG_0612

IMG_0622

IMG_0629

IMG_0632

 

IMG_0762

IMG_0766

IMG_0810

IMG_0829

IMG_0837

IMG_0846

IMG_0855

IMG_0861

IMG_0897

IMG_1044

IMG_1050

IMG_1124