Istra ti …

IMG_1844

Sedimo na avtobusu, ki nas iz Umaga (cilja) pelje na štart 41 kilometrov dolge preizkušnje; rumene “proge” na prireditvi 100 milj Istre.

Lulat me tišči, tako močno me tišči, da ne mislim na tremo, na skrbi, na bolečine, na obvezno opremo v nahrbtniku, na trdnost vozla vezalk.. vse moje misli se vrtijo le okoli napetega mehurja, oči so prikovane na cesto in okoliške vasi.

Je Motovun že blizu?!

Je, ga že vidim, ampak preživeti bo treba še tistih nekaj ovinkov rahlo razdrapane ceste navgor.

Na parkirišču me kar izstreli v prvo grmovje, kjer pa je že ogromno podobnih mandeljcev, ki so se ob obetu vročega dne celo jutro nalivali s hektolitri vode.

Ahhhh, kakšno olajšanje!

IMG_1849

Zdaj moramo samo še zabiti čas do štarta; z Natašo in Tomažem nabavimo vodo, kavo, čips in podobno zdravo prehrano, s katero se bašemo med poležavanjem v travi pred manjšim stanovanjskim blokom. Hecamo se, v živo spoznavamo doslej “virtualne”znance, premoremo celo nekaj volje za raztezanje, primerjamo strategije (vse so precej podobne: priti do cilja) in verjetno (kdo bi se spomnil) kar nekaj brezveze klepetamo …

Končno nas udarna glasba opomni, da je čas za premik do štartnega mesta. Še poljubček Tomažu, ki seveda ne bo štartal s polžki zadaj, kratka vaja iz delanja skupinskega selfija s kupom Slovenk (od tega vsaj 3 Mojce) (+1 Slovenec) in vsi skupaj že glasno odštevamo sekunde in si želimo srečo na poti.

IMG_1851

Človek si misli, kako nas je izstrelilo na progo. EEE, naka, do središča Motovuna vodi ozka tlakovana ulica, po kateri je treba lepo potrpežljivo, saj nas je na rumeni trasi okoli 500. Ko se začnemo spuščati iz vasi, pa se reka trejlašev že lepo raztegne in razredči.

30415391_10215227653865527_8038209552786653184_o

Sonce močno nažiga, ko spet v dolini stopimo na asfaltno cesto in tam zlagoma premagamo nekaj kilometrov.

Ko pot končno zavije med polja in vinograde, se začne strmo vzpenjati proti Oprtalju.  Čudim se, kako so nekateri že ostali brez vode, ogromno jih vidim brez obvezne opreme, razjezijo pa me tisti, ki se na tej ozki potki kar ustavijo, da bi klepetali ali pili/jedli/zadihali in nikamor umaknejo.

Saj ne, da bi se mi mudilo, a ulovila sem svoj počasno enakomerni ritem in tole nevljudno neumikanje me spravlja iz njega.

IMG_1852

Hitro potlačim negativne misli in trmasto rinem v hrib, nekje srečam Dunjo, nato še MojcoJ, pri spustu z Oprtalja pa kar nekaj časa uspešno sledim MojciE in Andreji, a kmalu po prečkanju potoka postaneta prehitri zame.

Na Završju me začarajo zapuščene in napol podrte hiše, pri vodnem koritu si s hladno vodo prijetno osvežim obraz in vrat in naprej vztrajno nabiram višince.

IMG_1853

Pri Svetem Juraju vrh brda se odpre veličasten pogled na morje (Tomaž je zjutraj rekel: ko boš zagledala morje, ne bo več daleč do cilja. Hahahaha, saj res ni, še samo kakih 24km!!!), na drugi strani pa simpatična mala cerkvica, ki me je očarala že na ogledni turi, ki smo jo pred tednom ubrali z Natašo. Neznano dekle, ki veselo fotografira razglede, poprosim, da dokumentira tudi moje navdušenje, potem pa se skupaj začneva spuščati po makadamski poti.

IMG_1861

Se mi je že prej prikazoval en Slovenec na kolesu? Točno, že nekje na vrhu nekega vzpona (ali celo dveh) me je spodbujal in tu, kak km pred Grožnjanom, ugotovim, da je to mož MojceJ, ki sem jo pravkar dohitela. Kar zalepim se nanjo, ker me tekaška volja počasi zapušča. V glavi sem že zatrmarila, da tekla pa ne bom več, sploh po ravnini ne, samo spuste! A tek v družbi pomaga, malce poklepetava in tik tak sva v Grožnjanu.

IMG_1865

OOO, krasna okrepčevalnica; vase tlačim slanino, čips, sir, koščke banane in pomaranč, pa seveda kozarec ali celo dva kokakole. Mojca je že šla naprej in ko jo lovim, se lepo “odrigam” in v trebuhu ne tišči prav nič. Leva noga se sicer začenja oglašati, drugače pa sem prav v redu in zdi se mi, da imam dober tempo.

Čaki, tam vidim Klaro, ona ima za sabo že več kot 150 km, maha pa jo, kot bi pravkar začela. Pot se kar vleče, zato taki kratki klepetki ali samo vzpodbudni vzkliki zelo pomagajo.

Zažvižga SMS iz mobija; EnergeKatja poroča, da je že v cilju svoje 110km dolge preizkušnje. Wuhu, a si zmagala, jo vprašam nazaj. Ni, a vem, da je vesela, saj je dosti skrajšala želeni čas. Odlično, ženska je neverjetna! Pa dajmo malo pohitet, da ji čestitamo 😉

IMG_1784

Spet dohitim Mojco J, ali ona mene, saj ne vem več, Roman naju vsake toliko pričaka in priganja, pot je dolgočasna. V gozdičku, kjer je pot precej “skalnata”, se dvakrat spotaknem, kar me opomni, da je treba malce bolj dvigovati noge.

Piskne Tomažev SMS; v cilju je, pošteno je skrajšal pričakovani čas, krčev ni bilo!

O, kako sem vesela zanj!

Ko se v Bujah vzpenjava po stopnicah k zadnji okrepčevalnici, zagledam Romana s telefonom v roki in se pohecam, da te stopnice pa bova ja pretekli.

In jih. V smehu!

IMG_1890

Medtem ko se bašem s čipsom, me za rokav pocuka nasmejana sotekmovalka in mi kaže svojo štartno številko. Lej jo, Tjaši, še ena virtualna znanka; na FB sem ji napisala, da se bova nekje na progi zagotovo srečali! Objameva se, ona odhiti naprej, a jo z Mojco na koncu vasi uloviva in skupaj premagujemo del zoprno razmetane poti med vinogradi.

Nekje zakoračimo v globoko cmokajoče blato, sledijo neskončni travniki, ma niti ne vem več natančno, kje je kaj bilo. Z Mojco sva zdaj bolj tiho, vsaka premleva svoje misli. Počasi se mrači, vse diši po pomladi, narava zdaj oddaja drugačne glasove, sonce zahaja. Ne morem verjeti, kmalu bova v cilju, ulovila bom časovni limit!

IMG_1867

Prižgem čelno lučko, nekaj časa rabim, da se navadim na drugačen pogled. Ko se prebijamo čez dooolg travnik, nekdo za nama pokliče: “Mojca?”, obrnem se, tekačica mi kaže svojo štartno številko, vidim samo avstrijsko zastavo na njej in uganem: “Zorica?”.

Spet ena od virtualnih znank, končno se spoznava v živo. Objameva se in opravičim se ji, ker se ne bom ustavljala, zdaj se res ne smem, potem se bom do cilja vlekla še celo večnost.

Malo nama zapojem, spomnim se, da bi tu pašala ZZtopka s svojim glasnim petjem in navijanjem, kar naenkrat se zalotim, da si potiho popevam Vstajenje Primorske 🙂

Še malo in že sva med hišami, tu je cesta, sliši se hrup in glasba prireditvenega prostora, z Mojco se primeva za roke in s cmokom v grlu drviva, res drviva v cilj.

30441083_680562752289170_6673128788450082816_o

Tam me čaka moj hitri Tomaž, kmalu se objemam s Katjo, Andrejem, Majo, Damjanom … saj ne vem več, s kom, vsi smo veseli, govorimo eden prek drugega.

Čez nekaj minut je v cilju tudi Nataša; vsi smo tu, naša ekipca, veseli veseli veseli.

Tako kot nas je veselje zajelo hitro in silovito, tako hitro začne tudi popuščati in naša telesa začne premagovati utrujenost. Privoščimo si še topel obrok in prho, rečemo še par besed in se prepustimo klicu postelje.

30126414_2020356154883021_182219805_o

Seveda ne spimo tako dobro kot se pri utrujenosti pričakuje, preveč se mota po glavah in utrujene mišice kar ne najdejo pravih položajev za počitek …

Nedelja je že tradicionalno namenjena “Slovenski analizi”; na zbirnem mestu klepetamo, si čestitamo, izmenjujemo mnenja in kujemo plane za naprej (ma, ne bom povedala, v kaj sta me prepričala Nataša in Tomaž, ne bom!) … Nekaj “naših” je bilo tudi med prostovoljci, ki so pomagali na okrepčevalnicah ali kot “metle” in z zanimanjem prisluhnemo njihovim prigodam.

S Tomažem se zelo razveseliva Uršule in Andreje; druženje z njima nama vedno da posebne energije.IMG_1887

Tudi podelitve nagrad zmagovalcem ne zamudimo; “naša” Katja je bila na 110 km druga, juhuhu!!! Sicer pa so Slovenke in Slovenci pobrali še precej nagrad in za vse smo iskreno veseli.

Tako kot smo veseli tega prijetnega druženja, ki ga kar nočemo zapustiti.

A vemo, da se bomo kmalu spet srečali! Ker kljub utrujenosti dobro vemo: ŠE BOMO “TREJLALI”!

30223185_2020356231549680_1112577827_o

Fotke: moje in sposojene od tu al tam …

30709602_1089971247818176_8552818725873516544_o

30704601_1090320884449879_6988387883421794304_o

 

Advertisements

Zimske kondicijske priprave ob Ligurskem morju

Kraje ob Ligurskem morju smo že obiskali in si tudi obljubili, da se še kdaj vrnemo, a nismo mislili, da se bo to tako hitro zgodilo.

Zimsko vreme, ki se nikjer ni hotelo posloviti, oziroma je obetalo, da bo še bolj zimsko, nas je te zimske počitnice usmerilo proti Veroni, nato pa naprej v Portofino, Cinque terre, Portovenere, La Spezio, Lerici in za konec še čez zasnežene Apenine nazaj v Vicenzo in zamrznjeno vetrovne domače kraje.

Po mestih smo seveda okušali kavo (na italijanski način; ob šanku), opazovali (in Tomaž fotografiral) utrip ulic, posedali v prijaznih knjigarnah in celo skupaj s psoma obiskali umetnostno galerijo, po vasicah pa …

Po vasicah in neskončnih potkah med njimi smo si priredili prekrasne pohode med oljčniki, trtami, nad morjem, v temnih mrzlih gozdovih, v ozkih vaških gasah, med dišečim grmovjem, tik ob morju; vohali mimozo in prvo pomladno cvetje, nabirali divje šparglje, obujali spomine na čas, ko smo bili tu s Tajdo, klepetali z italijanskimi pohodniki …

In v štirih dneh nanizali približno 75 kilometrov in 3500 višinskih metrov.

Najlepše pa je bilo, ko smo dobesedno plezali k samostanu San Fruttouso. Sem bila kar panična, veste, ko smo lezli tam nad prepadi in se oklepali verig … Ampak ko je Luka zverziral, kako mora premagati take ovire, nam je šlo imenitno.

Nekaj nepozabnega je gledati srečo v njegovih očeh, ko se zave, kaj zmore in takrat dobi nove moči, da po dolgem pešačenju še skače z zida na zid in uganja druge vragolije.

IMG_0612

IMG_0622

IMG_0629

IMG_0632

 

IMG_0762

IMG_0766

IMG_0810

IMG_0829

IMG_0837

IMG_0846

IMG_0855

IMG_0861

IMG_0897

IMG_1044

IMG_1050

IMG_1124

 

Toscana

Toskana je resnično lepa in avtodomarjem prijazna pokrajina.

Perfektno bi bilo, če si bom do pomladi zapomnila, po katerih stranskih poteh smo se vozili; “aaaahali” in “ohali” smo v navdušenju nad pokrajino, jesenskimi barvami … da o odličnih sirih, porcchetah, tartufatah in cantuccinih niti ne govorim!

In to je to, kar imam povedat. 🙂

IMG_7996

IMG_8026

IMG_8058

IMG_8084

IMG_8102

IMG_8122

IMG_8161

IMG_8177

IMG_8220

IMG_8261

 

IMG_8264

IMG_8276

IMG_8306

IMG_8325

IMG_8341

IMG_8361

IMG_8405

Kako do marmelade svetovnega prvaka

V četrtek me je vse bolelo, komaj sem peljala pse na sprehod.

V petek me je še vedno vse bolelo, pa še živčna sem postala.

V soboto zjutraj pa je bil Tomaž tako zelo nervozen, da sem na svoje tegobe pozabila.

😉

Heleni sem poslala SMS: “Počutim se super in to ni ok.”

Motivacijski odgovor je sledil takoj: “Ha, ha, kako smo ženske ena čudna bitja. Čudežna! Ajde, dejmo!”

In smo šli!

IMG_7289

Najprej Tomaž; na svoj prvi maraton; 42 kilometrov, obogatenih s 1100 višinci.

Kdor ve, koliko je to, ve, da to ni malo!

Ampak jaz sem bila, kar se njega tiče, mirna. Vedela sem, da je odlično pripravljen (kako ne bi bil, če pa sem njegova trenerka?!). Še bolj kot to pa, da je trmast in natančen in da konča vsako stvar, ki se je loti!

Čez pol ure smo se na pot podali še rekreativci, na “semi” progo; 23 kilometrov  in 630 višincev.

Saj res, kje smo bili?

IMG_7320

Na Valamar trailu v Rabcu.

No, in smo tekli; ob obali po betonu, ob obali po gozičku, pa v hribček, pa spet strmo dol, pa ob obali po potkah, posejanih z ostrimi kamni, mimo pravljičnih zalivčkov, pazili, da se ne spotaknemo in pazili, da nas v glavo ne dregne veja … a vsa pozornost le ni bila dovolj, tudi nekaj padcev smo videli. In poškodb.

IMG_7321

Ko nismo več tekli, smo pa hodili v hrib, sopihali in se borili s krči, kakšno rekli, se posmejali, se objeli s prostovoljci ob poti, guštirali slasten bananin kruh, se nalivali z vodo in “za presekat” s kokakolo …

In ko smo končno zlezli “na” Labin, se je steza obrnila navzdol, juhu!

Premagati je bilo treba samo še tista dva slaba kilometra teka po betonu in že smo bili v cilju, si čestitali in se trepljali, vsi zadovoljni, vsi veseli … tudi tisti, ki so imeli odrgnjena kolena ali dlani.

IMG_7328

IMG_7355

Ker bil je lep dan!

Ni bilo treba dosti čakati na toplem sončku ob hladnem pivu, le tiste zoprne krče, da so popustili in Tomaža spustili priteči v cilj.

img_7345.jpg

Za tem pa je tako ali tako vse bilo ena sama zmešnjava … analiza, veselje, čestitke, smeh in solze ganjenosti, objemi, vprašanja o opremi in raznih tegobah, pašta, pivo, žajbelj pa tudi palačinke, ki sem jih toliko obljubljala …

No, komu sem jih obljubljala?

Najprej Simonu, zmagovalcu na naši progi in tudi svetovnemu prvaku v gorskem teku za veterane, in ravno zanj je palačink zmanjkalo!!!

Banda trejlaška požrešna!

IMG_7369

Če pa jaz nisem znala držati besede, jo je Simon, in dobila sem marmelado izpod njegove kuhalnice! Hvalaaa!

img_7352.jpg

Drugo leto pa na 50 kilometrov, pravi Tomaž.

Ker jaz sem trenerka, a on je motivator!

 

 

Škotska sproščeno

New Lanark Tomaža ni navdušil; preveč urejeno, je rekel, preveč turistično. Vseeno smo se sprehodili ob rjavi reki Clyde in njenih slapovih (ko imaš enkrat v srcu Sočo, povsod po svetu pričakuješ tisto posebno modrino in te vse ostale barve voda presenečajo …), neuspešno trkali na vrata hiške s slovenskim napisom in lačno nabirali maline, ki so se ponujale na vsakem koraku.

Potem, potem pa smo v iskanju veceja stopili v majhen pub v Lanarku … dobrodušna natakarica, prijazni (a neukročeno izgledajoči) domačini, hladna pivo in cider, toplo vzdušje … to je to; tu smo, končno, končno Škotska!

MTEN3678

Ker se nam je Glasgow prikupil že pred 4 leti, smo ga morali tudi tokrat obiskati. In ni nam bilo žal, mesto je gostilo dudarje z vsega sveta. Dea je sicer glasno protestirala, ko so se glasbenikom pridružili še bobnarji, a so potem ljudje ploskali še njej. Takrat je lajala še glasneje (seveda, psi ploskati ne znajo!)

Privoščili smo si tudi lečino juho in krompirček (Vinegar and salt? Of course!) v parku; v daljavi so se slišale dude, sončke nas je grelo, otroci so noreli okoli, na klopcah so uslužbenci okoliških pisarn jedli svoja kosila … in bilo je lepo!

IMG_5950

Ko smo zapustili mesto, pa se je naša škotska avantura zares začela.

IMG_5964

Najprej s sneto cevko in puščajočim gorivom, ki je dodobra namazalo podvozje našega avtodomka. Tomaž se je (s telefonsko pomočjo mehanika Vinka) spet junaško izkazal in kot pravi mekgajver popravil neubogljivo cevko (no, vezic je porabil malce več kot bi jih ČakNOris), tako da smo lahko kmalu nadaljevali zastavljeno pot (priznam, pod vplivom neumnih ameriških filmov sem bila sprva precej prestrašena, ko je tista nafta kar tekla in tekla in so se mi potem še ves dan rahlo tresle noge in glas).

IMG_5998

V Mallaigu smo se ustavili le, da smo malce umirili vznemirjene živčke. Med spehodom po vasici pa smo se navdušili nad idejo, da bi se kar tukaj vkrcali na trajekt in si skrajšali pot na otok Skye, a do take zamisli je prišlo precej popotnikov, zato bi morali čakati na svojo vožnjo cel dan … Jok, gremo naprej!

Ko smo po prekrasni pokrajini kočno prišli na Skye, se je že mračilo, a je bilo vseeno dovolj časa za 10 km vožnjo po ozzzzzki cestici v Kylerhea, kjer smo poklepetali z rangerjem o vremenu (če ti na škotskem vremenske razmere niso po godu, počakaj 10 minut, spremenile se bodo!) in zaščiti pred midgesi. Povedal nam je tudi, kje lahko opazujemo tjulnje in vidre in res smo jih, kljub temu, da je bil novi daljnogled SPET na varnem v avtodomu. Prespali smo kar ob cesti, a se v celi noči ni peljal mimo niti en avto! (v vasici je manj kot deset hiš in konec ceste, samo trajektič za eno vozilo vozi par ur dnevno čez zaliv)

DSC00135

Zbudili smo se zgodaj in se takoj peljali v Uig, saj je Tomaž že nekaj časa pestoval željo, da obiščemo tudi Zunanje Hebride oziroma otok Harris and Lewis. Opa, bratec, to ne gre tako hitro! Naslednji prosti trajekt je bil na voljo šele čez nekaj dni! Ko so videli naše razočarane obraze, so nam predlagali, da kupimo karte za trejekt, ki izpluje v nekaj 100km severnejšem Ullapoolu, v dneh ko čakamo na odhod, pa raziščemo otok Skye in tako smo tudi naredili.

IMG_6079

Najprej smo se odpeljali na izhodišče za pohod po Quiraingu, a smo kmalu spet dobili lekcijo, ki smo jo potem na celem dopustu zelo striktno upoštevali; na širše znane kraje se je treba odpraviti zgodaj zjutraj ali pod noč; le tako se izogneš gneči na cesti in najdeš prosto primerno parkirišče. No, ko govorim o gneči na cesti ali prenapolnjenih parkiriščih; gneča na cesti je, ko v eni uri srečaš 10 vozil in niso to parkirišča, kot jih poznamo pri nas. Največkrat so to prostori, primerni za par vozil, v najboljšem primeru nekaj deset. (in letos se nam je zdelo, da je povsod dosti več obiskovalcev kot pred 4 leti!) A pogumne (in tiste s kondicijo) spremlja sreča; parkirali smo poldrugi kilometer od izhodišča, pri pokopališču (kjer smo pozneje imeli priložnost opazovati zelo zelo kratek pogreb) in se takoj odpravili na pohod; noge so že močno hrepenele po daljši hoji in uslišali smo njihovo željo. Kmalu smo hodili po mehki zeleni podlagi, skoraj tekli od sreče, vriskali in se razigrano igrali s psi. A bolj ko smo se bližali cilju, bolj je pihalo, deževalo, podarjeno nam je bilo pravo škotsko vreme. Ker se ga nismo ustrašili, smo bili na poti nazaj nagrajeni z nekaj sončnimi žarki in vetrom, ki nas je hitro posušil.

IMG_6068

Ko pa smo se zvečer v Portreeju hoteli nagraditi še s pivom v pubu, smo bili razočarani; otrokom do 18-ega leta vstop prepovedan 😦 Ben, kot vsi pravi Škoti smo kar na ulici pojedli fish and chips (seveda s kisom in soljo) in se kmalu odpravili spat.

IMG_6167

Naslednji dan … dež, veter, dež … nase smo navlekli vse možne zaščite proti dežju in se vseeno peš podali do “naše” plaže Dunvegan Coral Beach. Nagrada ni izostala; dež je ponehal in lahko smo sproščeno pohajkovali okoli, v miru in tišini opazovali ptice, valovanje morja, bežeče oblake, iskali zanimive kamenčke …

IMG_6209

IMG_6242

Pod večer smo se pri svetilniku Point Neist podali še na iskanje slapu iz videa Harrya Stylesa Sign of times … prepričana sem bila, da je “tam za ovinkom” ravno tisti slap! A za prvim ovinkom ga ni bilo, za drugim tudi ne, za tretjim … smo imeli čevelje že čisto premočene, saj; kar od daleč zgleda lepa potka, ki se vije čez travnik, od blizu postane močvirnat labirint. Preskočiš potoček in stopiš v travo, kjer pa se pogrezneš še globje in bolj blatno-mokro 🙂 (tega sprehoda ne bom nikoli pozabila, res se mi je zelo, kot da sem v kakšnem angleškem podeželskem filmu… samo gumijasti škornji so mi manjkali)

IMG_6257

Na še eni lepi plaži Talisker Beach smo bili PA RES prepričani, da gledamo slap iz omenjenega videa 🙂 , pa ne le to, jaz sem bila (skoraj) prepričana, da je kmet, ki nas je pozdravil na dvorišču, ki smo ga prečkali, zagotovo igralec iz ene od angleških nadaljevank 🙂

(uf, če bom tako nadaljevala, se ta potopis ne bo nikoli končal, zato je tu naprej nekaj lepih vasic izpuščenih)

IMG_6334

Malce s strahom smo se podali čez prelaz Bealach na ba, ker je na izhodišču na ogromni tabli pisalo, da je cesta primerna le za izkušene voznike in manjša vozila, a se je izkazalo, da ni niti pol tako zahtevna (za avtodom) kot npr. Vršič. Smo pa na vrhu lahko opazovali množico kamnitih možicev in trop jelenov (?).

IMG_6345

Ko smo po postankih v Applecross in Schieldaig končno prispeli v Ullapool, smo bili že nestrpni, kdaj se bomo vkrcali na trajekt in končno prišli na otrok Lewis and Harris. A bili smo prezgodnji, zato smo se v dežju (vsaj midgesi takrat ne pikajo) odpravili še na Ullapool Hill, potem pa še na pivo in IrnBru v simpatičen pub.

In potem?

Potem se je začel najlepši del naših počitnic. Že med vožnjo z ultramodernim in superudobnim trajektom smo lahko večkrat navdušeno opazovali delfine med igro v morju. Kot je rekla neka potnica: “Doma sem na otoku in vidim jih pogosto, a je vsakič magično!”

IMG_6419

S pomočjo drobne pohodniške knjižice, ki nam jo je priporočil striček na turističnem uradu v Ullapoolu, smo odkrili neverjetne kraje, za opis katerih mi zmanjkuje besed. V petih dneh smo uživali vsak trenutek: od opazovanja tjulnov, delfinov, različnih ptic in nato še krasne mavrice nad svetilnikom pri Butt of Lewis in vzdihovanja nad dramatično obalo, do učenja otoške zgodovine pri “črnih hišah”, kamnih Calanisha in železnodobni hiški pri plaži Bosta, pa sprehodov po neskočnih peščenih plažah (Luskentyre, Tolsta) in močvirnatih travnikih … in do neverjetnega deževnega dne, ko smo se vozili skozi “lunarno” pokrajino med Rodelom in Tarbertom, pa seveda ne smem pozabiti svojih tihih obiskov pokopališč.

DSC00240

DSC00443

IMG_6426

IMG_6465

IMG_6545

IMG_6594

Ko smo zapustili otok, smo bili čudno otožni. Še bolj pa nas je potrlo, ko smo se sprehajali po že precej oddaljeni vasici Dunkeld Birnam in prebrali, da rečica Tay ločuje Škotsko višavje (Highlands) od nižavja (Lowlands), kajti v Highlands smo se dobesedno zaljubili.

IMG_6652

A klicali so novi kraji.

In prvi je bil na poti Edinburgh, kjer smo preživeli dva intenzivna dneva, kajti spet smo naleteli na Fringe festival. Ker smo se “nastanili” čisto blizu centra mesta, smo si zanj vzeli malo več kot dva dneva; pohajkovali po živahnih in po odmaknjenih ulicah, večkrat prehodili The Royal Mile, se povzpeli na Artur’s Seat, počivali v Holyrood parku in na Calton Hillu, spili pivo ali dve (no, Luka IrnBru) in rade volje posojali psa za raznorazne terapevtske ali samo fotografske namene (neverjetno, koliko ljudi pritegneta; obvezno pa nam lastniki borderkolijev kažejo fotografije svojih ljubljenčkov, ki so jih pustili doma, ali, v bolj žalostnih primerih, svojih pokojnih psov) …

IMG_6701

IMG_6720

IMG_6760

IMG_6771

Po Edinburgu smo si ogledali še Falkirk Wheel in the Kelpies, potem pa avtodom nepreklicno obrnili proti jugu.

Preživeli smo še nekaj prijetnih trenutkov v Yorku, Cambridgu, Canterburyu in nekako že domačem Folkestonu, preden smo se vkrcali na trajekt in potem srečno pribrzeli domov.

IMG_6644

O Škotski težko kaj več napišem, ker ne morem najti dovolj pohvalnih in občudujočih besed, ki ne bi zvenele zguljeno ali celo zlagano. Ta prostranstva, to vreme, ta jezera, gore, močvirja, morje, te ljudi je treba doživeti.

Pa ne enkrat, večkrat.

In zato bomo na Škotsko še odvandrali!

DSC00398
Lep pozdrav. Vaša navigatorka in kronistka.

 

 

 

 

 

 

 

LDN

(za uvod v opis avgustovskega popotovanja po Škotski)

V Dovru zapeljemo s trajekta.

“Ej, katera je že una finta, da ne pozabiš voziti po levi?!”

IMG_5821

(Ni rabil finte, varno in zanesljivo nas je popeljal čisto povsod, kamor sem ga usmerila.)

Kolikor ga poznam, vem, da želi čimprej priti “gor”. Po 1500 km od doma do trajektnega pristanišča bi brez jamranja prevozil še tistih 600 in drobiž do škotske “meje”.

Vsaj plan je bil tak.

Plan neplan.

Vozimo se po AC in vsake toliko časa švigne mimo tabla za London.

Poheca se: “Gremo v London?!”

Pohecam se: “Pejmo!”

(pred potovanjem sva se dosti pogovarjala o tem; London da ali NE)

In ne bodi len, že srfam in zbiram info; če DA London, kako London …

Tako: zapelješ vanj in iščeš.

🙂

In najdeš.

Uličko blizu The Sharda; mirna, brez omejitev, pod kontrolo kamer.

Parkiraš.

Odpešačiš.

IMG_5834

Mimo ljubega (a zaprtega) Borough Marketa naprej ob južnem bregu Temze, kjer vrvi od življenja, do Big Bena (da ga slišimo, še preden ga bodo/so za 4 leta “utihnili” zaradi obnove), Westminstra, Trafalgarja, Piccadillya, pa malo po šoping ulicah, v Soho, pa nazaj, po The Mall-u do Buckinghamske palače, malo v park in naprej/nazaj po drugem bregu Temze, kjer končno spoznamo, da je po mestu dopoldne poTEKal maraton, pa tega še opazili nismo, obvezno mimo Towerja in še bolj obvezno čez Tower Bridge k avtodomu.

IMG_5847IMG_5858IMG_5867

Usedeš se v avtodom in se odpelješ prespat nekam v mir; v vasico Thaxted (kmalu ugotoviš, da spiš čisto blizu letališča Stansted, a se sredi noči navadiš na hrup letal. To, ali pa letala ponoči na tem letališču ne vzletajo/pristajajo!).

To je bil naš London.

Potem je končno napočil čas za našo ljubo Škotsko …