Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

IMG_2327
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.
IMG_2352
Najboljša ekipa za planinske podvige.
IMG_2386
Tudi domače hribe smo redno obiskovali.
IMG_2489
Vremščica nam je zelo zelo ljuba.
IMG_2612
Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …
IMG_2684
Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.
IMG_2842
Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

IMG_2920

IMG_3122
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.
IMG_3276
Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.
IMG_3457
Vrh nad Škrbino.
IMG_3463
Maaaa, kakšni razgledi! ❤
IMG_3569
Jelenk.
IMG_3798
V Omišu smo afne guncali,
IMG_3972
z Natašo utrujene nožice namakali,
IMG_4902
Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).
IMG_4333
Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).
IMG_4513
Vsako skalco je treba raziskat.
IMG_4686
Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …
_MGL0461
Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,
59438860894__B075968D-280A-4D45-BC27-FA10CB660DA2
midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.
IMG_4720
Veselje.
046BC83B-8817-4F97-B7EE-D7652CB9CA9C
Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!
IMG_5293
Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.
70A69F0D-DFC7-44E8-AD54-BD154122B02A
Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.
IMG_5303
Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.
78339989_10215490824478941_8353041586275221504_n
UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),
78657124_2527758940833215_546600146796806144_n
Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).
IMG_5483
Na fritelco čez hrib 🙂
IMG_5576
Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).
IMG_5758
Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.
IMG_5978
Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.
IMG_6100
Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.
IMG_6170
Križišče zmajevih črt.
IMG_6222
S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.
IMG_6268
Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.

Nizzzzozzzzemska 2019

Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.

Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.

Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.

Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.

Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.

Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …

Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.

Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!

V Amsterdamu!

Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).

Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂

IMG_0078

IMG_0159

IMG_0168

IMG_0270

img_0293-1.jpg

IMG_0308

IMG_0390

IMG_0439

IMG_0459

IMG_0470

IMG_0707

IMG_0726

IMG_0890

IMG_0933

IMG_1096

IMG_1115

IMG_1146

IMG_1188

IMG_1404 (2)

IMG_1636

IMG_1985

IMG_2074

IMG_2145

 

 

Velikonočne kondicijske priprave

IMG_4481
Bassano del Grappa – Ponte degli Alpini
IMG_4497
Reka Brenta in ob njej dolga pohodna/tekaška pot – Alta via del Tabacco
IMG_4516
Počitek – sonček nas je izmučil
IMG_4526
Ribičev ogromno
IMG_4535
Na začetku Ponte Vecchio ali Ponte degli Alpini je treba nujno poskusit grappo (šnopček) ali pa “mezzo-mezzo” (pol pol … okusna pijačka)
IMG_4557
Drugi dan; priprave postanejo bolj resne, Cala del Sasso; 4.444 stopničk navzgor in seveda prav toliko še dol.
IMG_4594
Ozka in ovinkasta cesta od Valstagna do Foza na Altopiando dei sette comuni … Tomaž je vzklikal: Andrej D., daj mi malo svojega poguma 🙂
IMG_4603
V Asiagu je pomlad šele vzbrstela … spet neskončne stezice.
IMG_4657 (1)
Spomnik padlim junakom.
IMG_4662
Luštno je bilo.

Parlando e scherzando *

Ni besed.

Ni misli.

Ni občutkov.

Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.

Kaj naj pišem, če je glava prazna?

IMG_4370

Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre

Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.

Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?

Ne, tudi jaz se ne bi.

IMG_4374

Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …

Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.

Pa sem jih.

Nekatere.

Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.

In je šlo.

Lepo je šlo.

In noč je bila čarobna.

IMG_4376

Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.

Nikjer nisem imela hujše krize.

Vsaj spomnim se je ne.

IMG_4391

Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.

7047E240-BEE2-4DFC-9F63-3D11AB16C1AC

Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.

IMG_4393

Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.

IMG_4369

IMG_4380

Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).

S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.

Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.

Hvala!

IMG_4404 (1)

Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.

🙂

Ne, ne, to zadnje je laž.

To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.

56828091_444693566266427_1498214442591059968_n

Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.

Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.

Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!

Kaj?

Kaj?

Kako crknila lučka???

Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!

Zdaj pa še to, revež, brez lučke!

Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.

Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur. 

V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)

IMG_4389

Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.

Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.

IMG_4385

Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.

Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.

Ma, ne boš me!

Se bom pa s tekom ogrela!

Ogrela sem se že, spotila pa tudi!

Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.

Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.

Čutila sem, da potrebujem kratek predah.

Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.

Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!

Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.

Ma, kako pet???

Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.

Jah nič, teci, bo prej Umag!

IMG_4399

Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …

IMG_4397

A sem potem pritekla v cilj?

Seveda sem!

IMG_5830

Direkt v objem Tomaža. ❤

A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!

In enega solznega. Z Natašo.

Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.

A zakaj bi preveč razmišljala?!

Nataša, midva sva ZA!

*

*

*

O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.

Samo začet pisat je bilo treba.

Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.

Besedo za besedo.

Korak za korakom.

Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!

CF4CE84B-0432-4149-A0EF-2E1C09A80F8C

 

*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.

57623799_352415258734717_7112211335298940928_n

59453626_1388141504667814_887408919880663040_o

 

 

 

Kondicijske priprave v Liguriji drugič

Ne vem, kateri pristop bi ubrala.

Naj opišem vse nevšečnosti, ki so se nam zgodile?

Eh, pa saj niso bile tako zelo neprijetne; zgode, ki popestrijo potovanja, pač.

Prazni akumulatorji, nabasana parkirišča in take …

Naj na dolgo in široko popisujem, kje smo hodili, kaj smo videli, jedli, pili, koliko smo za to plačali?

Ali naj raje prepustim vaši domišljiji slikanje počitnic, ki so letvico nastavile zelo visoko?

Zelo visoko. 

Saj tega iz fotografij ni videti, a v čudovitem vremenu smo prehodili lep del čudovite ligurske obale in na teh pohodih srečali sorodne duše, ki so nam kar sami od sebe naročali, katere bisere še moramo obiskati.

Pa veste, koliko jih je še ostalo!!!

Mislite, da gremo za zimske počitnice 2020 spet tja?

(za tiste, ki nimate FB-ja, sem tu spodaj (ko se končajo fotke) skopirala opise posameznih dni)

IMG_2424

 

IMG_2514

IMG_2522

IMG_2528

IMG_2599

IMG_2641

IMG_2678

IMG_2689

IMG_2711

IMG_2741

IMG_2773

  1. Zjutraj se je akumulator kamperja odlocil, da je izčrpan in ni dal nič več od sebe. Pomagali smo nam prijazni italijanski mladeniči. Potem sem šla kupit pomaranče, pa nam je spet s kabli in svojim avtočkom pomagal prodajalec. Najti prodajalno in servis v soboto popoldne? Skoraj nemogoče! A ne zame! Našla še enega pridnega mladeniča 😉 in zdaj končno relax v tej luštni mali vasici (saj vem, Tajda, pleonazem!) Valeggio sul Mincio
  2. Po petih urah iskanja obvozov in cijazenja po avtocesti polni gradbišč prispeli na kraj naših zdaj že tradicionalnih kondicijskih priprav, Camogli. Priti na sončno nedeljsko popoldne v obmorski kraj in pričakovati, da boš našel prosto parkirišče, je pa tudi nekam naivno, ne? A pogumne spremlja sreča in tako smo že danes lahko premagali 12 km in 666 višincev. Počitniceeee!
  3. Kondicijske priprave, drugi dan. 20 km in maaalček manj kot 1200 višincev. Prekrasne potke so nas spomnile, zakaj se vsako leto vračamo. #portofino@ San Fruttuoso, Liguria, Italy
  4. Danes je bilo treba nujno v Santa Margerita Ligure v eno posebno, nostalgično trgovinico. Klepetav prodajalec ni samo natresel bombonov Luku, na listek nam je tudi nanizal cel kup nasvetov za pohode! Tretji dan kondicijskih priprav, 20 km in 1100 višincev! Bravo, mi!
  5. Četrti dan kondicijskih priprav. Zjutraj psa nista hotela iz svojih kotičkov. Komaj smo ju spravili ven. Po nasvetih več lokalcev smo se najprej odpravili do cerkve Nostra Signora del Caravaggio in nato še proti Monte manico del lume. Sonce je že skoraj nadležno žgalo, a na srečo sta psa našla nekaj izvirčkov osvežilne vode. Na poti nazaj sva s Tomažem sanjala samo še o hladnem pivu, a treba se je bilo spustiti prav do 0 metrov nad morjem, po prigrizku in počitku pa premagati še 200 višincev stopnic do kamperja v Ruta di Camogli. Vse smo zmogli. 24,5 km in 1240 višincev. Še en lep dan!
  6. Peti dan kondicijskih priprav smo se premaknili v Bonassola; pred prag famoznih 5terre. Od tu čez hribčke, skozi Levanto, do Monterosso in nazaj. Od Levanta do kamperja po krasni peš/kolesarski poti, bivši železnici. 24 kilometrov in 1170 višincev.
  7. Zjutraj sva Luku obljubila krajši pohod in manj višincev. Do Framure in nazaj smo tako nabrali 15 km in 800 višincev. A smo bili prezgodaj v kamperju! Pa smo skočili še do trgovine v Levanto. +7km torej. Zdaj pa zasluženo pivo in vse 4 od sebe!
  8. Na poti domov postanek v Parmi.

 

 

Natale romano v besedi in sliki

img_9862
Postanek v Bologni (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)
img_9883
Punta Ala. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!
img_9888
Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.
img_9936
Monte Argentario, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦  Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.
img_9945
Orbetello in nato Punto Ercole sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …
img_9999
Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v Rim. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.
img_0183
Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.
img_0162
V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉
img_0139
Trastevere
img_0127
Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico  …
img_0100 (1)
La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

img_0090

img_0037
V Vatikan smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.
img_0216
Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v Bagnoregio. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.
img_9976
Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛
img_0242
Oriveto drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

img_0293

img_0348
Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.
img_0378
Za konec še skok v Firence. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?