Tek z burjo 2020

Za letošnji Tek z burjo / Corsa della bora smo toliko časa cincali s prijavami, da nam je preostala samo udeležba na 16km “sprint” progi. Precej me je skrbelo, saj so jo povsod opisovali kot hitro, tekaško, temu je potrjevala tudi res majhna količina “višincev”. (tekla pa zaradi kolena res nisem že celo večnost)

Na srečo s tem, da sem počasna, nikoli nisem imela prehudih težav. Če pridem v limitu, bo v redu, če pa ne, grem pa malo na sprehod na Kras.

Jutro je bilo hladno hladno, pa so nas hitro ogreli objemi s prijatelji z vseh koncev in krajev. Lepo vas je srečati!

Favorites - 1 of 9

Tudi sonce je kmalu posijalo in zapodili smo se v hrib (s časovne razdalje se mi zdi, da je začetni vzpon bil tudi edini?); Luka in Tomaž seveda dosti pred mano.

Favorites - 2 of 9

Hrib me ni skrbel, lepo sem ga predihala in razmišljala, ali naj se slečem v kratke rokave, a smo kar prehitro zavili v gozdič, kjer je bila temperatura precej nižja. Kar naenkrat pa smo se znašli na pravi kraški gmajni, ki jo že nekaj let občudujem, ko se peljemo po avtocesti med Sesljanom in Tržičem (Monfalconom). Duša mi je veselo zapela; vedno bom ljubila te ostre trave, gosto posejano kamenje, nizko ostro grmičevje, redke bore … in stezice, ki se vijejo med njimi. Čeprav se je koleno nekaj oglašalo, sem pospešila korak, uživala v odskakovanju levo, desno med kamni in zidci … (Zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi počasi, si napasti oči, naredti kako fotko! A ko je pokrajina lepa, pozabiš na okorno telo in tudi; po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa … zdaj poznam pot in se lahko vrnem, sama, v svojem ritmu!)

Pri okrepčevalnici sem se bolj malo zadržala, vedela sem, da smo blizu izvira Timave, Ribiške vasi, Devina, Rilkejeve poti … pravih kraških poslastic 😉

Favorites - 3 of 9Favorites - 4 of 9

Tam nekje me je že dohitel Tomažev SMS; midva sva v cilju!

Uf, uf, hitra sta, vesela sem zanju!

Ne smem se obirati, da me ne bosta predolgo čakala.

Kmalu pokliče še mama, da me tudi ona čaka.

No, prav, prav, stisnimo še malo!

V cillju veselo in glasno, kot ponavadi, to Italijani res znajo.

Luka je zelo zadovoljen, kljub padcu na progi (v svojem strahu ostati sam vedno teče preblizu Tomaža); 16 kilometrov traila sta premagala v 1:39 in to je res lep rezultat (na poti domov v rezultatih vidim, da je bil spet prvi v svoji kategoriji).

Pašta, prijatelji, kafe, klepeti, čestitke … še en lep dan se je prevesil v večer in zadovoljni se vrnemo domov.

 

Favorites - 7 of 9

Favorites - 9 of 9

Favorites - 8 of 9

Favorites - 6 of 9

Favorites - 5 of 9

 

 

Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

IMG_2327
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.
IMG_2352
Najboljša ekipa za planinske podvige.
IMG_2386
Tudi domače hribe smo redno obiskovali.
IMG_2489
Vremščica nam je zelo zelo ljuba.
IMG_2612
Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …
IMG_2684
Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.
IMG_2842
Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

IMG_2920

IMG_3122
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.
IMG_3276
Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.
IMG_3457
Vrh nad Škrbino.
IMG_3463
Maaaa, kakšni razgledi! ❤
IMG_3569
Jelenk.
IMG_3798
V Omišu smo afne guncali,
IMG_3972
z Natašo utrujene nožice namakali,
IMG_4902
Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).
IMG_4333
Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).
IMG_4513
Vsako skalco je treba raziskat.
IMG_4686
Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …
_MGL0461
Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,
59438860894__B075968D-280A-4D45-BC27-FA10CB660DA2
midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.
IMG_4720
Veselje.
046BC83B-8817-4F97-B7EE-D7652CB9CA9C
Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!
IMG_5293
Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.
70A69F0D-DFC7-44E8-AD54-BD154122B02A
Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.
IMG_5303
Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.
78339989_10215490824478941_8353041586275221504_n
UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),
78657124_2527758940833215_546600146796806144_n
Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).
IMG_5483
Na fritelco čez hrib 🙂
IMG_5576
Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).
IMG_5758
Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.
IMG_5978
Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.
IMG_6100
Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.
IMG_6170
Križišče zmajevih črt.
IMG_6222
S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.
IMG_6268
Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.

Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979