Tek treh vrhov 2018

Kar smo sklenili na Pohorju, sta Luka in Tomaž 4. novembra 2018 tudi uresničila.

Na krajši (12 km in 650 višincev) progi (krožna pot na Škabrijel) Teka treh vrhov sta se odlično odrezala (2 uri).

Luka je najbolj navdušilo vzdušje med “trejlaši”, počutil se je odlično, navdajal ga je ponos in zadovoljstvo.

Potiho se mi je pohvalil, da je z nekim tekmovalcem iz tujine celo poklepetal v angleščini.

Veliko so mu pomenile spodbudne besede in čestitke, ki so mu jih namenili znani in neznani tekači.

Dan, ki ne bo šel v pozabo!

fullsizeoutput_1917

fullsizeoutput_1926

45453436_2189276597749051_1537532347040137216_o

fullsizeoutput_192a

IMG_8789

Fotke: prva in zadnja sta moji, druga Drago Košuta, tretja Renato Lešnik, četrta David Verlič, hvala vsem!

 

 

Advertisements

Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847

 

 

 

 

DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290

 

 

Tekme netekmovalno

Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin! Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …

Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.

Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!

A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)

31964080_10213776798087562_6952419572427259904_n
rave party????
IMG_2638
malo smo tudi tekle
Trojke2018-0717
veselo v cilj
IMG_2626
navijaški Drejka team je najboljši!

 

Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.

32266907_10214406863759521_4607816145519509504_o
ku-kuk
32325914_10213607994087872_5959345811295830016_n
gremo
33647273_1918240555133062_8387531402022748160_o
navdušeno naprej
IMG_3047
če vidimo fotografa, se smejemo
IMG_2762
ali pa se pofotkamo kar sami
IMG_2781
Če z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.

 

IMG_3073
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.
33635806_1918246608465790_5574349753245761536_o
Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.
32313911_1055441634602961_4967584660889534464_n
nova prijateljstva