3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Advertisements

4 vrhovi

V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo za Tek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉

Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.

Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.

Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.

27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …

(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)

Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.

Še enkrat hvala Mihu in Renatu!

IMG_7401
Razgled s Škabrijela
IMG_7405
Razgledišče pod vrhom Svete gore
IMG_7458
S Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Gori
IMG_7414
severna pot na Sabotin
IMG_7418
pogled na Sveto goro s Sabotina
IMG_7421
po južni poti nazaj v Solkan
IMG_7423
Ace in jaz počivava, barvno usklajena

V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.

Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.

IMG_7444

IMG_7450

 

 

Kako do marmelade svetovnega prvaka

V četrtek me je vse bolelo, komaj sem peljala pse na sprehod.

V petek me je še vedno vse bolelo, pa še živčna sem postala.

V soboto zjutraj pa je bil Tomaž tako zelo nervozen, da sem na svoje tegobe pozabila.

😉

Heleni sem poslala SMS: “Počutim se super in to ni ok.”

Motivacijski odgovor je sledil takoj: “Ha, ha, kako smo ženske ena čudna bitja. Čudežna! Ajde, dejmo!”

In smo šli!

IMG_7289

Najprej Tomaž; na svoj prvi maraton; 42 kilometrov, obogatenih s 1100 višinci.

Kdor ve, koliko je to, ve, da to ni malo!

Ampak jaz sem bila, kar se njega tiče, mirna. Vedela sem, da je odlično pripravljen (kako ne bi bil, če pa sem njegova trenerka?!). Še bolj kot to pa, da je trmast in natančen in da konča vsako stvar, ki se je loti!

Čez pol ure smo se na pot podali še rekreativci, na “semi” progo; 23 kilometrov  in 630 višincev.

Saj res, kje smo bili?

IMG_7320

Na Valamar trailu v Rabcu.

No, in smo tekli; ob obali po betonu, ob obali po gozičku, pa v hribček, pa spet strmo dol, pa ob obali po potkah, posejanih z ostrimi kamni, mimo pravljičnih zalivčkov, pazili, da se ne spotaknemo in pazili, da nas v glavo ne dregne veja … a vsa pozornost le ni bila dovolj, tudi nekaj padcev smo videli. In poškodb.

IMG_7321

Ko nismo več tekli, smo pa hodili v hrib, sopihali in se borili s krči, kakšno rekli, se posmejali, se objeli s prostovoljci ob poti, guštirali slasten bananin kruh, se nalivali z vodo in “za presekat” s kokakolo …

In ko smo končno zlezli “na” Labin, se je steza obrnila navzdol, juhu!

Premagati je bilo treba samo še tista dva slaba kilometra teka po betonu in že smo bili v cilju, si čestitali in se trepljali, vsi zadovoljni, vsi veseli … tudi tisti, ki so imeli odrgnjena kolena ali dlani.

IMG_7328

IMG_7355

Ker bil je lep dan!

Ni bilo treba dosti čakati na toplem sončku ob hladnem pivu, le tiste zoprne krče, da so popustili in Tomaža spustili priteči v cilj.

img_7345.jpg

Za tem pa je tako ali tako vse bilo ena sama zmešnjava … analiza, veselje, čestitke, smeh in solze ganjenosti, objemi, vprašanja o opremi in raznih tegobah, pašta, pivo, žajbelj pa tudi palačinke, ki sem jih toliko obljubljala …

No, komu sem jih obljubljala?

Najprej Simonu, zmagovalcu na naši progi in tudi svetovnemu prvaku v gorskem teku za veterane, in ravno zanj je palačink zmanjkalo!!!

Banda trejlaška požrešna!

IMG_7369

Če pa jaz nisem znala držati besede, jo je Simon, in dobila sem marmelado izpod njegove kuhalnice! Hvalaaa!

img_7352.jpg

Drugo leto pa na 50 kilometrov, pravi Tomaž.

Ker jaz sem trenerka, a on je motivator!

 

 

Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

1. trail v Šempas

S Tomažem sva ob praznovanju okroglih let 😉 (44 in 46) prijatelje povabila na poseben trail; od tunelov pri Predmeji do najinega doma.

Dokler pa naju zjutraj na zbirnem mestu niso presenetili z darili ((hvala, hvala, hvala vsem)), se sploh nisva zavedala, da seštevek najinih let da še lepšo, bolj okroglo številko; 90!!!

In smo šli:

1_brifing
zborček in dirigent
2_pocitek
že počivamo
3_razgled
razgled
4_ples
nekateri so zaplesali
5_cetica
dirigent je rekel: gremo tu, če ne, boste “diskani”!
6_roman
Romaaan (Jožičin mož, tam gor, na zmaju), vrži sendvičeeee!
7_malagora
pred kočo na Mali gori (spet počivajo, al kaj?)
8_nakucelj
vzponom ni bilo konca
9_kucelj
zato smo na Kuclju še malo počivali
9_nikonca
lej ga, Veliki rob, od tam naprej pa samo še dol, dol, dol
90
kako so vedeli???
čaven
prvič na Čavnu (vrh) na Čavnu (planota)
jezero1
osvežitev pri Vitovskem jezeru
rabutanje
malica
trailvsempas-1.jpg
tu noter se pa skriva luštna pesmica in 2 prijavnini za Valamar trail

Prekrasen dan je bil, hvala vam, prijatelji!

Še športna statistika: slabih 19 km (zadnjih par po asfaltu, ker so se stare pohodne poti od Vitovelj do Šempasa zarastle, ali pa so jih “zaograjili”), 7 ur in drobiž, 919 višincev (sicer pa ima vsaka ura drugačen podatek, pomagaj si zdaj 🙂 )

Screen Shot 2017-06-05 at 17.00.26

Še en trejl

Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.

No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.

S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.

Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali ((no, vsaj punce)) proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!

Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.

Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!

Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja. ((Priznam, upala sem, da se bomo obrnili 🙂 Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali.))

Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …

Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.

Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.

Nato še grmenje!

Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.

Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!

Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.

Nismo!

Kje je? Ni s tabo?

Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.

Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.

Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.

Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.

Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!

Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.

Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!

Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!

Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.

Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.