Na napakah se učimo?

Zvečer

Mama, vzemi čokolado s sabo!

Ne skrbi, Luka, saj sem jo kupila. Ne bom pozabila!

Zjutraj

Mama, ne pozabi na čokolado.

(z naveličanim glasom) Ma, ne bom, daj!

Na štartu teka

Mama imaš čokoladico?

O, pi…šuka, no! Pozabila. Luka, lej, ko doma tečemo, nikoli ne ješ, tudi na teh 6ih kilometrih ne boš umrl od lakote. Prav?

Prav!

Na prvem kilometru

Lačen!

Na drugem kilometru

Ne morem več.

Na tretjem kilometru

Zdaj sem pa res lačen!

Okrepčevalnica na 4. kilometru

O, lej, Luka, piškoti, jej, jej!

Še enega pojej, lej, saj jih je ogromno!

Peti, šesti kilometer in še potem

Jooooj, me boli trebuh! Au, au, ne morem teči!

Jah, bolje bi bilo, če bi jedel čokolado!

Listopad

Tudi novembra se najdejo barve, rože, veselje, svetloba, sreča …

Ves teden sem brezvoljno vračala iz službe, sanjala kavč, dobro knjigo in toplo plahtico, a vsak dan sem najprej morala s psoma ven. Družbo mi je delal Luka in ker je dokazano, da med aktivnostmi na prostem hitreje pomnimo, sva med hojo in metanjem žogic ponavljala poštevanko in naravoslovje. Dobro mu je šlo, zato se je moja brezvoljnost ponavadi poslovila.

Včeraj pa … včeraj sem se odločila, da me koleno ne boli več, se na hitro preoblekla v športno opravo in stekla po blatnih poteh “šempaske transverzale”. Hitrost ni bila ne vem kakšna, noga je škripala, a počutila sem se božansko.

Kar naenkrat pa sem zaslišala nek čuden, ponavljajoč se zvok. Ma, kje piska ta alarm?!

Kočno pa opazim, da polje preletava velikanska jata rac.

Neverjeten pogled!

Prvič sem doživela kaj takega!

Dobila sem pisateljski navdih, a kaj ko še vedno niso iznašli aparatka, ki bi beležil naše misli.

Ali pa so ga in stane preveč.

Kakorkoli.

Pojdite ven!

Narava vabi.

Narava zdravi.

Narava razvedri.

Narava probleme raztopi.

Tudi v mraku in na blatnih stezah!

Tudi v dežju.

Takrat še bolj!

Rabite le dobre škornje, dežnik pa pustite doma.

Praha, CZ

Točno po petih letih smo šli preverit glavno mesto Češke, če nam bo še všeč.

Posadka istoštevilčna, a drugače sestavljena; minus Tajda, plus pes.

Isti kamp, iste cene, ista receptorka.

Tramvaji modernejši, cene prevoza iste.

Praga dosti bolj nagnetena s turisti, a samotne kotičke se še najde.

Psi so v pivnicah še vedno dobrodošli, pivo boljše kot v spominu, veprove koleno večje in bolj mastno.

Plus simpatični Telč in sobotno opusteli Olomouc.

Pa še moja velika želja; Prachovske skaly.

Fotk je čez tisoč, a kaj, ko so na Tomaževi kartici.

Sicer pa sva na potovanju sprejela en sklep (no, ne le enega) in ko bo uresničen, bo tale blog dooosti lepši!

Boste vidli!