Po hlad ? v Francijo (prva ponovitev)

Lani avgusta sva s Tomažem obiskala Normandijo in Bretanijo. Najino potepanje se je predčasno končalo zaradi težkega zdravstvenega stanja Tomaževega očeta, zato takrat razumljivo nisva imela ne volje, ne energije za blogo-dokumentiranje sicer prijetnega dopusta.

Ker se je Luka ravno lani poleti odločil, da je že odrasel in je zanj bolj pomembno druženje s klapo, sva se na pot podala sama, vendar sva iz njegovih sms-ov kmalu začutila obžalovanje, saj sva mu pošiljala fotke s krajev, kjer so se odvijale pomembne bitke za osvoboditev celotne Evrope v drugi svetovni vojni, ki ga zelo zanima.

In tako je že prav kmalu padla odločitev, da letos ponovimo pot, tokrat z večjo posadko. To je bil tudi (zelo uspešno prestan) preizkus, kako lahko v malem prostoru kombidoma dlje časa sobivamo trije odrasli in pes.

Seveda smo se kdaj tudi skregali in se spotikali en ob drugega in premikali vsak svoje meje potrpežljivosti in prilagodljivosti, a to je tako ali tako del družinskega vsakdana, mar ne?

Tomažu je šla vožnja (kot vedno) odlično od rok (kratkih cirka 100km sem vozila tudi jaz, soprogovi členki še dolgo po tem niso dobili svoje naravne barve), navigacija pa je bila moja domena. Ko sem pogruntala, katerih cest se moramo držati (označenih z zelenimi tablami – to niso avtoceste, so pa zelo hitre “regionalke”), pa nam je do vrnitve domov teklo kot po maslu.

Že od lani sva vedela, da je Francija avtodomarjem zelo prijazna dežela, zato smo potovali popolnoma sproščeno, brez skrbi glede parkiranja, dotakanja vode in ostale oskrbe. Skoraj vsak malo večji kraj ima svoje postajališče, ki je praviloma zelo dobro označeno, opremljeno in tudi cenovno ugodno (največ smo plačali cca 18eur pri Mont Saint Michel).

Upoštevala sva Lukove želje, kje se bomo “gibali” in tako smo se držali bližine morja in iskali pomnike/ostanke velike vojne. Z izbiro krajev smo imeli srečo; prav povsod smo našli kaj zanimivega.

Nam je pa malo “ponagajalo” vreme in nam kake hude osvežitve ni nudilo. Kako pa naj bo, če je po celi Evropi potoval vročinski val?!

Dodobra smo preizkusili ponudbo francoskih pekarn (rogljički, jabolčni žepki, flan, rabarbarina pita … mmmm!!!) in večere zaključevali od morju s kozarčkom “cidre”.

Ko nam je bilo v Dieppu že prevroče, smo preko Švice ucvrli še v Italijo na Passo dello Stelvio, se tam povzpeli na bližnji tritisočak in pred dolgo potjo domov raziskali še Bormio.

Naj bolj zase kot za zveste bralce bloga zapišem potek naše poti, potem pa bojo svojo zgodbo povedale fotke:

Saverne, Metz, Rouen, Veulettes sur Mer, Fecamp, Etretat, Honfleur, Courseulles sur mer, Arromanches-les-Bains, Bayeux, Pont du Hoc, Mont Saint Michel, Saint Malo, Saint Valery en Caux, Dieppe, Kayserberg Vignoble, Passo dello Stelvio, Bormio.

Zimske (hm!) kondicijske priprave 2020

Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.

pppohod

Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)

Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!)  …

pohood

Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.

Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.

Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …

pohod

poohod

pohodd

pohod8

pohod7

poho

pohod3

pohoddd

S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …

Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.

pohod6

Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.

Potem pa …

ppohod

Ohhhh, kako zelo pogrešam naša potepanja!

Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

IMG_2327
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.

IMG_2352
Najboljša ekipa za planinske podvige.

IMG_2386
Tudi domače hribe smo redno obiskovali.

IMG_2489
Vremščica nam je zelo zelo ljuba.

IMG_2612
Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …

IMG_2684
Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.

IMG_2842
Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

IMG_2920

IMG_3122
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.

IMG_3276
Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.

IMG_3457
Vrh nad Škrbino.

IMG_3463
Maaaa, kakšni razgledi! ❤

IMG_3569
Jelenk.

IMG_3798
V Omišu smo afne guncali,

IMG_3972
z Natašo utrujene nožice namakali,

IMG_4902
Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).

IMG_4333
Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).

IMG_4513
Vsako skalco je treba raziskat.

IMG_4686
Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …

_MGL0461
Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,

59438860894__B075968D-280A-4D45-BC27-FA10CB660DA2
midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.

IMG_4720
Veselje.

046BC83B-8817-4F97-B7EE-D7652CB9CA9C
Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!

IMG_5293
Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.

70A69F0D-DFC7-44E8-AD54-BD154122B02A
Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.

IMG_5303
Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.

78339989_10215490824478941_8353041586275221504_n
UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),

78657124_2527758940833215_546600146796806144_n
Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).

IMG_5483
Na fritelco čez hrib 🙂

IMG_5576
Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).

IMG_5758
Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.

IMG_5978
Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.

IMG_6100
Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.

IMG_6170
Križišče zmajevih črt.

IMG_6222
S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.

IMG_6268
Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.