Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.
Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)
Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!) …
Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.
Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.
Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …
S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …
Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.
Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.
Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂
Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.
Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.Najboljša ekipa za planinske podvige.Tudi domače hribe smo redno obiskovali.Vremščica nam je zelo zelo ljuba.Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.Vrh nad Škrbino.Maaaa, kakšni razgledi! ❤Jelenk.V Omišu smo afne guncali,z Natašo utrujene nožice namakali,Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).Vsako skalco je treba raziskat.Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.Veselje.Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).Na fritelco čez hrib 🙂Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.Križišče zmajevih črt.S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.
Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.
Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.
Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.
Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.
Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.
Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …
Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.
Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!
V Amsterdamu!
Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).
Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂
Spodobi se, da tudi jaz nekaj napišem o tem, česar sicer nismo nikoli skrivali, posebej poudarjali pa tudi ne.
Sama ne maram reči, da je Luka avtist, tudi, da ima avtizem se mi nekam čudno in tuje sliši. Najbližje mi je bolj opisno povedati, da ima nekatere od motenj iz avtističnega spektra .
Ne bom se spuščala v opis, kaj to sploh je, raje vam bom naštela nekaj motenj (ali težav, kot jih poimenujem, ko se pogovarjam z njim), ki njegovo vedenje delajo drugačno od običajnega (najpogosteje vsi opazite njegov namrgoden obraz).
Ker je na pogled prav tak kot vrstniki, ljudje ne morejo vedeti za te motnje, zato mogoče kdaj mislijo, da je čuden, nemogoč, težaven, nesramen, nevzgojen … in se tudi jezijo nanj.
Ampak on ni tak nalašč.
Tak se je rodil, drugače doživlja in razume svet in medsebojne odnose.
težje ali sploh ne vzpostavi očesnega stika
v pogovoru se ne prilagaja sogovorniku, velikokrat na dolgo opisuje, kar ga takrat pač zanima, potem pa sogovornika ne posluša več, zna biti, da pogovor tudi prekine ali kar odide (mislim pa, da je pri tem v letih zelo zelo napredoval in zna sogovornika tudi poslušati)
težko razume navodila; nekatere metafore, besedne zveze razume dobesedno in zaradi tega je pogosto v stiski
ne prenese negotovosti; npr. če mu rečemo: “bomo videli”, najraje bi imel, da bi mu vse zagotovili vnaprej: “ne boš zbolel”, “ne bo vojne”, “ne bo konca sveta” … saj se teh stvari najbolj boji
težko se orientira v prostoru
nima številskih predstav, zanj sta npr. enako nepredstavljivi števili 1 in 3892952085108750 in enako težko izračuna 1+1 ali 54646480 x 5209249
ne zna lagati, skrivati, igrati in tudi pri ljudeh ne zna razbrati, kdaj našteto počnejo
z leti je sicer razvil določeno obrazno mimiko, a vseeno večino časa zgleda, kot da je slabe volje
hromijo ga razni strahovi (nekatere pa je tudi prerastel)
težko razume in si razlaga govorico telesa
ko naredi nekaj napačnega, je zanj vsak “greh” enako hud in ga močno bremeni
ne razume nenapisanih socialnih pravil; zlahka se ga zmanipulira
težko sprejema novosti in spremembe
je preobčutljiv na dotike
…
Zdaj, ko sem jih naštela, vidim, da jih je ogromno.
V resnici pa je Luka strašno fejst fant.
Je zelo sočuten in rad pomaga, dobesedno trpi, če je nekdo žalosten ali ga kaj boli.
Pri navezovanju stikov z ljudmi na primer sploh nima nobenih težav. Če mu je človek zanimiv, kar pristopi in ga vpraša, kako mu je ime, ali pa mu začne pripovedovati o zadevi, ki trenutno okupira njegove misli. In če se človek odzove prijazno, ga kar vpraša, če sta lahko prijatelja.
Včasih mi je bilo ob takih trenutkih nerodno in sem ga vlekla stran (še vedno kdaj naredim to napako), potem pa sem spoznala, da je moj otrok neskončno prijazno in iskreno bitje. Res bi bilo grdo, če bi te njegove lastnosti poskušala potlačiti.
.
.
.
Zavedam se, da bo celo življenje tako in vsak dan znova se učim strpnosti in potrpežljivosti.
Mogoče ga kdaj preveč poskušam ščititi pred določenimi situacijami, čeprav vem, da to ni prav, tudi negativne izkušnje mora (kontrolirano?) doživeti, da se bo v prihodnosti znal bolje odzivati.
Nisva pa s Tomažem nikoli poskušala njegovih motenj “ozdraviti” s kakimi čudnimi dietami ali metodami.
Tak je in … naš je.
In tako kot povem njemu, povem vsem, vsak ima svojo “težavo”, nekateri večje, drugi manjše, nekateri manj, drugi več …
Tako pa je Lukove stiske/strahove ovekovečil Tomaž (klik na fotko ali na link spodaj):
Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.
“Ne vžge!”
“Kaj ne vžge?”
“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”
Nič.
Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!
Porka … !
“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”
Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.
Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …
Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.
Porka … !
Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!
In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.
Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.
Porka … !
Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.
Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.
Ojoj, porkaaaaa … !!!
(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)
Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.
Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!
Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).
Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.
Peljeva vas na servis, servis non stop.
Ja, super, kamen se odvali od srca.
Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.
Porkaaaa … !
Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.
Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.
Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.
Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.
Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …
…
Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.
Jok, brate!
Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!
Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.
Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!
Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂
Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!
Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.
Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.
Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.
Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!
Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.
Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.
Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).
Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.
Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))
… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.
Drugače pa … pojdimo po vrsti …
Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)
Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.
V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.
V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!)) kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.
V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …
Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.
Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂
S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.
Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)
Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.
Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …
Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?
Bodo še fotke kaj povedale.
Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!
fitness v Canterburyuni zelene trav’ce, ni
CotswoldsHay on Wye
Beatles storyTateChina town LiverpoolCosby BeachDouble fantasy (Yoko Ono in John Lennon)Great Orme (Llandudno)(Anglesey)Llanberis
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa
Caernarfon
AberystwythStrumble HeadAbereiddySt. DavidsStack Rocks & The Green Bridge
TenbyMumblesnekaj zame, nabiralkoCardiff
Hastingsotožnost zadnjega dne na OtokuSamphire Hoe
Nekateri mogoče ne veste; a s Tomažem imava tudi hčerko 🙂
Že od otroštva je zaljubljena v gledališče in in zadnja leta predana članica AMO (Amaterski mladinski oder) pri SNG Nova Gorica; tam je v krasni skupinici ljudi našla svoj drugi dom, pa še mnogo mnogo več … (Tajda, mogoče bi pa kdaj za mojih par bralcev napisala kaj o tem?).
Pred dnevi so me spet navdušili s predstavo Šest oseb išče Williama; dve uri sem uživala v njihovih preobrazbah in domislicah in še mi ni bilo dovolj, Tomaž me je moral skoraj zvleči iz dvorane.
Kako lepo je videti mlade, ki so našli nekaj, kar jih v življenju veseli, za kar pa se morajo tudi potruditi in trdo delati!
Sneg zna v določenih krajih še nekaj časa vztrajati in počasi ste ga že štufi, ne?
Če bi se radi sprehodili po res lepi poti, vam zelo priporočamo drugo polovico Poti gradov (ali pa celo pot, seveda!).
Štartali smo na parkirišču pri Črnokalskem gradu in od tam sledili označeni poti (po kraškem terenu, pa tudi skozi gozd; lepa lepa pot, spomladi bo pravljična!) na Socerb (Jooj, vzela knjižice SPP, pozabila blazinice za žig – še enkrat bo treba priti! Vsaj še enkrat.), tam smo malce opazovali (ne morem reči občudovali) Trst z okolico in se nato spustili v Osp;
sonce je barvite kamnite stene že ogrelo in privabilo precej plezalcev, a jih nismo dolgo občudovali, čakal nas je še vzpon na Tinjan, tam malica pred cerkvijo in nato dol proti Rižani.
A nismo želeli prav tja dol, ker bi to pomenilo, da moramo potem spet gor gor na Črni kal (še ena napaka; če bi šli dol dol, bi našli Tomaževo izgubljeno rokavico in tako izničili “prekletstvo izgubljene rokavice”, ki Tomaža vse od najinega prvega pohoda po Poti gradov spremlja prav povsod!).
Sreča, ki je je na strani pogumnih raziskovalcev, nam je na pot pripeljala prijazno domačinko, veliko poznavalko vseh okoliških poti in tako smo že kmalu stali pred poševnim zvonikom v Črnem kalu in se v hecu jezili, da smo prišli prehitro na cilj; števci na nogah so našteli “samo” 18 kilometrov.
mojchka 