Lani avgusta sva s Tomažem obiskala Normandijo in Bretanijo. Najino potepanje se je predčasno končalo zaradi težkega zdravstvenega stanja Tomaževega očeta, zato takrat razumljivo nisva imela ne volje, ne energije za blogo-dokumentiranje sicer prijetnega dopusta.
Ker se je Luka ravno lani poleti odločil, da je že odrasel in je zanj bolj pomembno druženje s klapo, sva se na pot podala sama, vendar sva iz njegovih sms-ov kmalu začutila obžalovanje, saj sva mu pošiljala fotke s krajev, kjer so se odvijale pomembne bitke za osvoboditev celotne Evrope v drugi svetovni vojni, ki ga zelo zanima.
In tako je že prav kmalu padla odločitev, da letos ponovimo pot, tokrat z večjo posadko. To je bil tudi (zelo uspešno prestan) preizkus, kako lahko v malem prostoru kombidoma dlje časa sobivamo trije odrasli in pes.
Seveda smo se kdaj tudi skregali in se spotikali en ob drugega in premikali vsak svoje meje potrpežljivosti in prilagodljivosti, a to je tako ali tako del družinskega vsakdana, mar ne?
Tomažu je šla vožnja (kot vedno) odlično od rok (kratkih cirka 100km sem vozila tudi jaz, soprogovi členki še dolgo po tem niso dobili svoje naravne barve), navigacija pa je bila moja domena. Ko sem pogruntala, katerih cest se moramo držati (označenih z zelenimi tablami – to niso avtoceste, so pa zelo hitre “regionalke”), pa nam je do vrnitve domov teklo kot po maslu.
Že od lani sva vedela, da je Francija avtodomarjem zelo prijazna dežela, zato smo potovali popolnoma sproščeno, brez skrbi glede parkiranja, dotakanja vode in ostale oskrbe. Skoraj vsak malo večji kraj ima svoje postajališče, ki je praviloma zelo dobro označeno, opremljeno in tudi cenovno ugodno (največ smo plačali cca 18eur pri Mont Saint Michel).
Upoštevala sva Lukove želje, kje se bomo “gibali” in tako smo se držali bližine morja in iskali pomnike/ostanke velike vojne. Z izbiro krajev smo imeli srečo; prav povsod smo našli kaj zanimivega.
Nam je pa malo “ponagajalo” vreme in nam kake hude osvežitve ni nudilo. Kako pa naj bo, če je po celi Evropi potoval vročinski val?!
Dodobra smo preizkusili ponudbo francoskih pekarn (rogljički, jabolčni žepki, flan, rabarbarina pita … mmmm!!!) in večere zaključevali od morju s kozarčkom “cidre”.
Ko nam je bilo v Dieppu že prevroče, smo preko Švice ucvrli še v Italijo na Passo dello Stelvio, se tam povzpeli na bližnji tritisočak in pred dolgo potjo domov raziskali še Bormio.
Naj bolj zase kot za zveste bralce bloga zapišem potek naše poti, potem pa bojo svojo zgodbo povedale fotke:
Saverne, Metz, Rouen, Veulettes sur Mer, Fecamp, Etretat, Honfleur, Courseulles sur mer, Arromanches-les-Bains, Bayeux, Pont du Hoc, Mont Saint Michel, Saint Malo, Saint Valery en Caux, Dieppe, Kayserberg Vignoble, Passo dello Stelvio, Bormio.
mojchka 