Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

IMG_2327
Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.
IMG_2352
Najboljša ekipa za planinske podvige.
IMG_2386
Tudi domače hribe smo redno obiskovali.
IMG_2489
Vremščica nam je zelo zelo ljuba.
IMG_2612
Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …
IMG_2684
Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.
IMG_2842
Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

IMG_2920

IMG_3122
Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.
IMG_3276
Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.
IMG_3457
Vrh nad Škrbino.
IMG_3463
Maaaa, kakšni razgledi! ❤
IMG_3569
Jelenk.
IMG_3798
V Omišu smo afne guncali,
IMG_3972
z Natašo utrujene nožice namakali,
IMG_4902
Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).
IMG_4333
Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).
IMG_4513
Vsako skalco je treba raziskat.
IMG_4686
Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …
_MGL0461
Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,
59438860894__B075968D-280A-4D45-BC27-FA10CB660DA2
midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.
IMG_4720
Veselje.
046BC83B-8817-4F97-B7EE-D7652CB9CA9C
Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!
IMG_5293
Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.
70A69F0D-DFC7-44E8-AD54-BD154122B02A
Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.
IMG_5303
Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.
78339989_10215490824478941_8353041586275221504_n
UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),
78657124_2527758940833215_546600146796806144_n
Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).
IMG_5483
Na fritelco čez hrib 🙂
IMG_5576
Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).
IMG_5758
Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.
IMG_5978
Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.
IMG_6100
Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.
IMG_6170
Križišče zmajevih črt.
IMG_6222
S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.
IMG_6268
Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.

Nizzzzozzzzemska 2019

Avgust je že daleč, tako kot je daleč naše letošnje potepanje po Nizozemski.

Tokrat ni bilo nobenih hudih pretresov; avtodom je predel kot mucek, nepridipravi nas niso obiskali, tudi postajališča za nočni počitek smo uspešno izbirali. Za las pa smo se izognili orkanskemu vetru, ki je v Alkmaarju odkril streho stadiona. Vseeno nas je na poti v Hoorn veter tako premetaval, da nas je bilo že pošteno strah.

Jedli smo, kot ponavadi, preveč in največ denarja zapravili za sir (in razne omakice zanj). Pa sladkarije. Pa šoping.

Prehodili smo veliko kilometrov, višinskih metrov pa skoraj nič; kar je seveda logično, če smo obiskali “nizko deželo”.

Vreme smo imeli tipično galicijsko nizozemsko; dež nas je namočil, veter osušil, sonce ogrelo, nato pa spet jovo na novo: dežek, vetrček, sonček … Ko se privadiš, se za vremensko napoved ne meniš več; s sabo vedno tovoriš vetrovko, toplo jopico in tanko majčko. Pa najbolje je, če si obut kar v sandale; tako se mokre noge najhitreje posušijo.

Nakupovali smo v AH in Jumbo supermarketih (Go, Rogla, go!!!), popivali po lokalih nismo; kava (espresso) povsod nad 2,5 eur, malo pivo redkokje pod 4 eur … še najcenejše so bile tortice. Pa seveda bitterbollen, haring, kibbeling, frikandel …

Kot že verjetno veste, je Nizozemska zelo urejena država; ceste brezhibne, prekrasni parki, vse čisto (a smetnjakov zelo malo, prav tako sem ob sprehajalnih poteh pogrešala več klopic za lenarjenje), trgovine in lokale odpirajo pozno in zapirajo precej zgodaj, psi so dobrodošli in postreženi z vodo skoraj povsod … ajaaa, pa cerkve, spremenjene v knjigarne, fitnese, galerije, barčke; to se mi je zdelo strašno zanimivo.

Pa to da je v Amsterdamu prepovedano piti alkohol na javnih površinah!

V Amsterdamu!

Ki je res prekomerno obiskan in nas je kljub očarljivosti zelo zelo utrudil. Še Vondelpark se mi tokrat ni zdel nič kaj posebnega (ob našem prvem obisku pred petimi leti pa sem se zaljubila vanj).

Smo pa ob vkrcanju na napačen potniški trajekt prek IJ kanala odkrili odštekan NDSM Wherf v predelu Noord in tam preživeli nekaj prijetnih uric. S Tajdo sva celo vpadli na en hudo hipsterski žur 🙂

IMG_0078

IMG_0159

IMG_0168

IMG_0270

img_0293-1.jpg

IMG_0308

IMG_0390

IMG_0439

IMG_0459

IMG_0470

IMG_0707

IMG_0726

IMG_0890

IMG_0933

IMG_1096

IMG_1115

IMG_1146

IMG_1188

IMG_1404 (2)

IMG_1636

IMG_1985

IMG_2074

IMG_2145

 

 

Zavedanje

2. april je dan zavedanja o avtizmu.

Spodobi se, da tudi jaz nekaj napišem o tem, česar sicer nismo nikoli skrivali, posebej poudarjali pa tudi ne.

Sama ne maram reči, da je Luka avtist, tudi, da ima avtizem se mi nekam čudno in tuje sliši. Najbližje mi je bolj opisno povedati, da ima nekatere od motenj iz avtističnega spektra .

Ne bom se spuščala v opis, kaj to sploh je, raje vam bom naštela nekaj motenj (ali težav, kot jih poimenujem, ko se pogovarjam z njim), ki njegovo vedenje delajo drugačno od običajnega (najpogosteje vsi opazite njegov namrgoden obraz).

Ker je na pogled prav tak kot vrstniki, ljudje ne morejo vedeti za te motnje, zato mogoče kdaj mislijo, da je čuden, nemogoč, težaven, nesramen, nevzgojen … in se tudi jezijo nanj.

Ampak on ni tak nalašč.

Tak se je rodil, drugače doživlja in razume svet in medsebojne odnose.

  • težje ali sploh ne vzpostavi očesnega stika
  • v pogovoru se ne prilagaja sogovorniku, velikokrat na dolgo opisuje, kar ga takrat pač zanima, potem pa sogovornika ne posluša več, zna biti, da pogovor tudi prekine ali kar odide (mislim pa, da je pri tem v letih zelo zelo napredoval in zna sogovornika tudi poslušati)
  • težko razume navodila; nekatere metafore, besedne zveze razume dobesedno in zaradi tega je pogosto v stiski
  • ne prenese negotovosti; npr. če mu rečemo: “bomo videli”, najraje bi imel, da bi mu vse zagotovili vnaprej: “ne boš zbolel”, “ne bo vojne”, “ne bo konca sveta” … saj se teh stvari najbolj boji
  • težko se orientira v prostoru
  • nima številskih predstav, zanj sta npr. enako nepredstavljivi števili 1 in 3892952085108750 in enako težko izračuna 1+1 ali 54646480 x 5209249
  • ne zna lagati, skrivati, igrati in tudi pri ljudeh ne zna razbrati, kdaj našteto počnejo
  • z leti je sicer razvil določeno obrazno mimiko, a vseeno večino časa zgleda, kot da je slabe volje
  • hromijo ga razni strahovi (nekatere pa je tudi prerastel)
  • težko razume in si razlaga govorico telesa
  • ko naredi nekaj napačnega, je zanj vsak “greh” enako hud in ga močno bremeni
  • ne razume nenapisanih socialnih pravil; zlahka se ga zmanipulira
  • težko sprejema novosti in spremembe
  • je preobčutljiv na dotike

Zdaj, ko sem jih naštela, vidim, da jih je ogromno.

V resnici pa je Luka strašno fejst fant.

Je zelo sočuten in rad pomaga, dobesedno trpi, če je nekdo žalosten ali ga kaj boli.

Pri navezovanju stikov z ljudmi na primer sploh nima nobenih težav. Če mu je človek zanimiv, kar pristopi in ga vpraša, kako mu je ime, ali pa mu začne pripovedovati o zadevi, ki trenutno okupira njegove misli. In če se človek odzove prijazno, ga kar vpraša, če sta lahko prijatelja.

Včasih mi je bilo ob takih trenutkih nerodno in sem ga vlekla stran (še vedno kdaj naredim to napako), potem pa sem spoznala, da je moj otrok neskončno prijazno in iskreno bitje. Res bi bilo grdo, če bi te njegove lastnosti poskušala potlačiti.

.

.

.

Zavedam se, da bo celo življenje tako in vsak dan znova se učim strpnosti in potrpežljivosti.

Mogoče ga kdaj preveč poskušam ščititi pred določenimi situacijami, čeprav vem, da to ni prav, tudi negativne izkušnje mora (kontrolirano?) doživeti, da se bo v prihodnosti znal bolje odzivati.

Nisva pa s Tomažem nikoli poskušala njegovih motenj “ozdraviti” s kakimi čudnimi dietami ali metodami.

Tak je in … naš je.

In tako kot povem njemu, povem vsem, vsak ima svojo “težavo”, nekateri večje, drugi manjše, nekateri manj, drugi več …

avt

Tako pa je Lukove stiske/strahove ovekovečil Tomaž (klik na fotko ali na link spodaj):

In His World

 

 

 

Mestni trail Budimpešta pa še kaj

Pumpa na obrobju Budimpešte.

Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.

“Ne vžge!”

“Kaj ne vžge?”

“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”

Nič.

Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!

Porka … !

“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”

Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.

Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …

Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.

Porka … !

Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!

In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.

Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.

IMG_8476

Porka … !

Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.

Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.

Ojoj, porkaaaaa … !!!

(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)

Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.

Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!

Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).

Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.

Peljeva vas na servis, servis non stop.

Ja, super, kamen se odvali od srca.

Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.

Porkaaaa … !

Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.

Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.

Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.

Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.

Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …

IMG_8489

Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.

Jok, brate!

Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!

Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.

Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!

Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂

*********************************************************************************

Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov  po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!

IMG_8469

IMG_8226

IMG_8524

IMG_8218

IMG_8475

IMG_8464

IMG_8558

IMG_8582

IMG_8614

IMG_8650

 

 

 

 

 

 

 

Po “stari FIS-ki”

Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.

Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.

Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.

Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!

IMG_7690

IMG_7684 (1)

IMG_4971

IMG_7699

IMG_7705

IMG_7711

IMG_7721

IMG_7724

IMG_7744

Anglija in Wales 2018

Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.

Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.

Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).

Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.

Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))

… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali  se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.

Drugače pa … pojdimo po vrsti …

Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)

Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.

V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.

V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!))  kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.

V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …

Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.

Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂

S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.

Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)

Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.

Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …

Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?

Bodo še fotke kaj povedale.

Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!

IMG_5399
fitness v Canterburyu
IMG_5440
ni zelene trav’ce, ni

IMG_5503

 

IMG_5507 (1)

IMG_5706
Cotswolds
IMG_5762
Hay on Wye

IMG_5813

IMG_5843
Beatles story
IMG_5886
Tate
IMG_5961
China town Liverpool
IMG_6050
Cosby Beach
IMG_6076
Double fantasy (Yoko Ono in John Lennon)
IMG_6218
Great Orme (Llandudno)
IMG_6342
(Anglesey)
IMG_6429
Llanberis

 

 

IMG_7031
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa

IMG_6445

 

IMG_6518
Caernarfon

IMG_6558

IMG_6577
Aberystwyth
IMG_6616
Strumble Head
IMG_6637
Abereiddy
IMG_6693
St. Davids
IMG_6706
Stack Rocks & The Green Bridge

IMG_6725

 

IMG_6746
Tenby
IMG_6755
Mumbles
IMG_6765
nekaj zame, nabiralko
IMG_6798
Cardiff

IMG_6800

IMG_6802

IMG_6843
Hastings
IMG_6875
otožnost zadnjega dne na Otoku
IMG_6962
Samphire Hoe