Smo peljali Tajdo v Maribor na sestanek (ajde, da jo pohvalim, na Borštnikovem srečanju bo pomagala kot prostovoljka) in odlično izkoristili čas, ko je bila zasedena, za obisk s soncem obsijanega Pohorja.
Po “stari FIS-ki” do zgornje postaje vzpenjače in nato po čisto pravljičnih jesenkih potkah do Mariborske koče po prvi (ali drugi, odvisno od starosti knjižice SPP) žig Slovenske planinske poti (in na odlično skutno pito!) nam je šlo solidno, zato smo med tekom navzdol (aj, so škripala kolena!) sklenili, da je čas za Lukovo prvo udeležbo na trail tekmi.
Izbrali smo, seveda, “domači” Tek treh vrhov; v Tomaževi družbi se bo spopadel s krajšo progo; dolgo 12 kilometrov in s 650 višinci.
Brez skrbi, naš sine ima kondicije in vzdržljivosti za izvoz!
Tu je že jesen, torej je prav, da končno opišem naše avgustovsko potepanje po Angliji in Walesu.
Letos smo se v nasprotju z vsakoletnim improviziranjem morali držati vsaj nekaterih krajev in datumskih okvirjev, saj je za določen čas z nami potovala tudi Tajda, ki pa smo ji po dobrem tednu na liverpoolskem letališču pomahali in jo “poslali” domov.
Iskreno povem, da je bil ta naš angleško-valižanski dopust nepretresljiv in miren ((seveda razen obveznih nesoglasij oz. prilagajanj na sobivanje v majhnem prostoru prve dni)).
Otočani so bili kot vedno prijazni, potrpežljivi in pozitivni. Čeprav v tako kratkem času ne moreš ugotoviti, kakšni so v resnici, prijazno pozdravljanje kjerkoli in kadarkoli in strpnost v prometu dobro dene. Res, niti enega neprijetnega trenutka nismo doživeli.
Razen … ((hahaha, nekaj mora bit!))
… razen tiste noči na idiličnem rtu ob svetilniku Strumble Head, ko sem zvečer sanjarila, na kako poetičen pohod ob divji obali se bomo naslednje jutro podali, a se je sredi noči veter divje okrepil in naš domek premetaval v vse smeri, da sva okoli enih zjutraj skočila iz postelje in vzkliknila: “Gremo proč?! Takoj!!!”, na hitro pospravila šaro po kamperju in navigirala po božjastno ozki 10-kilometrski cestici do bolj zavetnega kraja.
Drugače pa … pojdimo po vrsti …
Anglija nas je presenetila z vročino in sušo, značilni zeleni travniki in pašniki so bili povsem rumeni; domačini so jamrali, da že dolgo niso imeli poštenega dežja. (A nas je v zgodnjem jutru v Windsorju med daljšim klepetom v parku neka gospa “potolažila”, češ v Walesu pa dežja nikoli ne primanjkuje.)
Že v Canterburyu smo večinoma iskali senco in hlad, kmalu pa je Tomaž predlagal pint piva v pubu in te osvežitve so nam prišle v navado tudi v hladnejših krajih. Vsekakor je posedanje v pubu posebno doživetje; hitro lahko s kom poklepetaš, saj se moraš sprehoditi do točilnega pulta in si pijačo sam prinesti na mizo. Ker imajo skoraj povsod obširno ponudbo piva, ti k odločitvi pomagajo tako, da ti radodarno točijo vzorčke.
V Brighton smo se pripeljali dan po paradi ponosa in v mestu srečali tako raznoliko množico ljudi kot nikjer doslej. Lahko bi rekli, da je kraj precej odštekan in vsi smo bili navdušeni, najbolj pa Tajda, ki se je izgubljala po second hand trgovinicah in se ji od “bolanih” najdb nenehno smejalo.
V vseh krajih smo okušali najbolj zdrave in uravnotežene (hehehe, kao!)) kulinarične poslastice; doritos z mesnimi kroglicami, suši, raznorazne presladke pite in krofe, nenavadne solate, panirana jajca (schotch eggs), tudi na obvezni fish and chips nismo pozabili. Oh, in končno smo si privoščili tudi cream tea (poguglajte; ne ljubi se mi opisovat) v simpatični vasički v Cotswolds.
V Hay on Wye (ki je prav na meji med Anglijo in Walesom) smo se za ves dan prepustili množici knjigarn z rabljenimi in novimi knjigami. Če bi lažje brala angleške knjige, bi verjetno tam pustila kar cel budget, namenjen potovanju …
Prvi vrhunec potovanja je vsekakor bil Liverpool, kjer smo preživeli nekaj pestrih dni; preiskali zanimive ulice, obiskali veliko muzejev in galerij, spoznavali pube, predvsem pa uživali v utripu mesta in se navdušeno čudili razigranosti, sproščenosti domačinov. Tu je bilo vreme že precej hladno, a medtem, ko sem sama zmrzovala v puhovki, so Angležinje paradirale okoli v lahkotnih poletnih oblekicah (žal moram tu pripomniti, da so jih verjetno grele ogromne količine alkohola). Tajda je spet uživala v množici vintage trgovinic, Luka pa v candy shopih, ki so s svojo barvitostjo privabljali sladkosnede skoraj na vsakem vogalu. Privoščili smo si tudi dan na 4 km dolgi peščeni plaži Cosby, kjer smo obiskali skoraj vseh 100 kipov, “posejanih” po plaži.
Potem pa je kar prehitro prišel dan, ko je Tajdo čakal polet proti domu. Nervozno smo težkali potovalko, nabasano s knjigami in sladkarijami, in jo merili, če ustreza zahtevam nizkocenovnega prevoznika. Je ustrezala 🙂
S tem smo verjetno skrivali neko drugo nervozo, a vse se je izteklo kot po maslu; naša punca je kmalu uživala v udobju svoje sobe, mi pa smo se zapodili novim dogodivščinam in Walesu naproti.
Obiskali smo vse “obvezne” točke, pa še kakšno zraven, a sem glede te skrivnostne dežele še vedno nekako nepotešena, zdi se mi, da smo obiskali samo premajhen delček. (Se bo treba vrniti, Tomaž!)
Skoraj vse dni so nas spremljali oblaki, ki nas sicer niso nikoli namočili, so nas pa prikrajšali za lepše razglede.
Potem, ko smo prekrižarili gorsko Snowdonio, smo se ob obali zapeljali proti jugu. Gradovi, svetilniki in ostre čeri, dolge pečene plaže, še večja golf igrišča, jezera, osamljene kmetije, neizgovorljiva imena krajev, divji otok Anglesey (ljubimo otoke!), morje, morje, morje, Stack Rocks, do katerih se lahko pelješ samo čez vojaško vadbišče, divje živali, mogočne cerkve, ribiške vasice, prekrasna Pembrokeshire coastal path (pravzaprav so pešpoti urejene in označene vzdolže celotne obale Walesa), mestni pomoli z zabavišči, megla, oblaki, veter …
Se vidi, da nimam več pisateljske kondicije, kajne?
Bodo še fotke kaj povedale.
Če vas pa še kaj zanima, vpraš’te!
fitness v Canterburyuni zelene trav’ce, ni
CotswoldsHay on Wye
Beatles storyTateChina town LiverpoolCosby BeachDouble fantasy (Yoko Ono in John Lennon)Great Orme (Llandudno)(Anglesey)Llanberis
“avtocesta” na Snowdon (Yr Wyddfa); najvišji vrh Walesa
Caernarfon
AberystwythStrumble HeadAbereiddySt. DavidsStack Rocks & The Green Bridge
TenbyMumblesnekaj zame, nabiralkoCardiff
Hastingsotožnost zadnjega dne na OtokuSamphire Hoe
Nekateri mogoče ne veste; a s Tomažem imava tudi hčerko 🙂
Že od otroštva je zaljubljena v gledališče in in zadnja leta predana članica AMO (Amaterski mladinski oder) pri SNG Nova Gorica; tam je v krasni skupinici ljudi našla svoj drugi dom, pa še mnogo mnogo več … (Tajda, mogoče bi pa kdaj za mojih par bralcev napisala kaj o tem?).
Pred dnevi so me spet navdušili s predstavo Šest oseb išče Williama; dve uri sem uživala v njihovih preobrazbah in domislicah in še mi ni bilo dovolj, Tomaž me je moral skoraj zvleči iz dvorane.
Kako lepo je videti mlade, ki so našli nekaj, kar jih v življenju veseli, za kar pa se morajo tudi potruditi in trdo delati!
Sneg zna v določenih krajih še nekaj časa vztrajati in počasi ste ga že štufi, ne?
Če bi se radi sprehodili po res lepi poti, vam zelo priporočamo drugo polovico Poti gradov (ali pa celo pot, seveda!).
Štartali smo na parkirišču pri Črnokalskem gradu in od tam sledili označeni poti (po kraškem terenu, pa tudi skozi gozd; lepa lepa pot, spomladi bo pravljična!) na Socerb (Jooj, vzela knjižice SPP, pozabila blazinice za žig – še enkrat bo treba priti! Vsaj še enkrat.), tam smo malce opazovali (ne morem reči občudovali) Trst z okolico in se nato spustili v Osp;
sonce je barvite kamnite stene že ogrelo in privabilo precej plezalcev, a jih nismo dolgo občudovali, čakal nas je še vzpon na Tinjan, tam malica pred cerkvijo in nato dol proti Rižani.
A nismo želeli prav tja dol, ker bi to pomenilo, da moramo potem spet gor gor na Črni kal (še ena napaka; če bi šli dol dol, bi našli Tomaževo izgubljeno rokavico in tako izničili “prekletstvo izgubljene rokavice”, ki Tomaža vse od najinega prvega pohoda po Poti gradov spremlja prav povsod!).
Sreča, ki je je na strani pogumnih raziskovalcev, nam je na pot pripeljala prijazno domačinko, veliko poznavalko vseh okoliških poti in tako smo že kmalu stali pred poševnim zvonikom v Črnem kalu in se v hecu jezili, da smo prišli prehitro na cilj; števci na nogah so našteli “samo” 18 kilometrov.
Ko Tajda pride k meni s prošnjo ali predlogom, to naredi s takim posebnim tonom, ob katerem kar otrpnem. Moje starševske (ne)sposobnosti bodo spet na preizkušnji!
Pa se je zgodilo, da sem ob eni takih priložnosti skoraj padla s stola.
Predlagala je, da bi šla kdaj z nami v hribe!!!
V hribe???
Po letih, ko smo nenehno poslušali: sovražim hribe, ne grem z vami!?
Čudeži se še dogajajo.
Vsemu veselju navkljub, sem bila vseeno spet postavljena pred težko nalogo.
Kam, da ne bo prenaporno, predolgočasno, pa da bo na poti planinska koča, kjer lahko kaj dobrega pojemo?
In spet smo izbrali prelepe tolminske konce.
Kako se je razpletlo?
Vstala je zgodaj, kot vsi, brez jamranja.
Hodila je hitro, hitro, nisem je dohajala.
Niti enkrat se ni pritožila, kljub temu, da vreme ni bilo ravno popolno, z Lukom je bila potrpežljiva in prijateljska, jedla je žgance in kislo mleko …
Kar pa je najpomemebnejše; rekla je, da bo še šla 🙂
Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.
Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.
Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.
V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.
Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂
Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!
Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.
Občudovanja vredno!
Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.
Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.
Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:
ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali; (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.
