Pumpa na obrobju Budimpešte.
Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.
“Ne vžge!”
“Kaj ne vžge?”
“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”
Nič.
Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!
Porka … !
“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”
Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.
Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …
Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.
Porka … !
Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!
In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.
Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.
Porka … !
Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.
Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.
Ojoj, porkaaaaa … !!!
(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)
Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.
Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!
Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).
Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.
Peljeva vas na servis, servis non stop.
Ja, super, kamen se odvali od srca.
Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.
Porkaaaa … !
Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.
Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.
Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.
Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.
Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …
…
Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.
Jok, brate!
Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!
Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.
Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!
Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂
*********************************************************************************
Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!
