Kaj vidiš, ko hitiš

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

Listopad

Tudi novembra se najdejo barve, rože, veselje, svetloba, sreča …

Ves teden sem brezvoljno vračala iz službe, sanjala kavč, dobro knjigo in toplo plahtico, a vsak dan sem najprej morala s psoma ven. Družbo mi je delal Luka in ker je dokazano, da med aktivnostmi na prostem hitreje pomnimo, sva med hojo in metanjem žogic ponavljala poštevanko in naravoslovje. Dobro mu je šlo, zato se je moja brezvoljnost ponavadi poslovila.

Včeraj pa … včeraj sem se odločila, da me koleno ne boli več, se na hitro preoblekla v športno opravo in stekla po blatnih poteh “šempaske transverzale”. Hitrost ni bila ne vem kakšna, noga je škripala, a počutila sem se božansko.

Kar naenkrat pa sem zaslišala nek čuden, ponavljajoč se zvok. Ma, kje piska ta alarm?!

Kočno pa opazim, da polje preletava velikanska jata rac.

Neverjeten pogled!

Prvič sem doživela kaj takega!

Dobila sem pisateljski navdih, a kaj ko še vedno niso iznašli aparatka, ki bi beležil naše misli.

Ali pa so ga in stane preveč.

Kakorkoli.

Pojdite ven!

Narava vabi.

Narava zdravi.

Narava razvedri.

Narava probleme raztopi.

Tudi v mraku in na blatnih stezah!

Tudi v dežju.

Takrat še bolj!

Rabite le dobre škornje, dežnik pa pustite doma.




Traven

Letošnja pomlad je čudovita.
Kaj ni vsaka pomlad taka?
Vsak letni čas?
Če se le imamo radi.
In se spoštujemo in smo prijazni.

In gremo v naravo.
Poslušamo ptice in včasih splašimo kakšnega zajca ali srnico ((divjih prašičev in medvedov raje ne srečamo)).
Nabiramo šparglje.
Pa udarimo kakšen bolj resen planinski pohod.
Na deževen dan gremo v gozd in poslušamo, vohamo, opazujemo …

Gremo pa lahko tudi v gledališče.
In smo ponosni na naraščaj.
Ne vem, če imam še prepoved objavljanja njenih fotografij, zato kliknite na tale link in poiščite našo najljubšo igralko!

Počnite, kar vas veseli, naj vas ne preveč skrbi za prihodnost IN

ne jemljite se preveč resno!

skoraj 8 let

Ko bom jutri stopila v pisarno, bo vse drugače.
Še jutranja kava ne bo več enako dišala.
Maja, na novi poti ti želim vse lepo in vesela sem zate, a
POGREŠALA TE BOM!
Nočem, da bi tole zvenelo patetično, a kako naj drugače povem?
Povem, koliko so mi pomenili najini pogovori, tvoja podpora, koliko mojih jamrarij in bentenj si morala poslušati, pa kolikokrat sem te prestrašila z glasnim petjem ali žvižganjem ((kdaj pa kdaj tudi z jeznimi vzkliki!)), pa kako sem tudi zaradi tebe postala tekačica in oboževalka narave … in nenazadnje, koliko si mi pomagala pri delu!
Popolnoma različni sva si, a ravno zaradi tega sva bili dobra ekipa!

Verjamem, da bova ostali prijateljici.
Vem, da bova ostali prijateljici!
Še vedno si dolgujeva kakšen planinski izlet.
Pa kakšen klepe-tek!

RAWRRRRRR

Sem vam že povedala, kaj mora biti OBVEZNO v avtu ali v avtodomu, ko gremo na pot?

Nisem?

Pred davnimi časi je najin jugec porabil približno 10 l bencina in 1,5 litra radenske na 100 km, sedaj pa Tomaž vozi na pindin ((skrivnostna energijska hrana, katere identitete vam ne smem razkriti, sicer bodo svetovne zaloge hitro skopnele)) in čokoladni pogon.
Na pinde še lahko pozabim, a na temno čokolado nikakor!!!
Doslej Tomaž ni imel najljubše, a odkar je poskusil RAWR čokolado, se je to spremenilo.

Zakaj?

Z njegovimi besedami: pri RAWR 80% organski temni čokoladi se bolj čuti pravi čokoladni okus, medtem ko se pri drugih, “trgovinskih”, bolj čuti sladkor. Okus je zelo dober, naraven, ravno prav sladek.

Tajda si je prisvojila RAWR organsko kakavovo tablico z lucumo ((Prvič slišite zanjo, kajne? Tudi mi smo!)), ker temne  ne mara preveč. In kaj pravi ona? “MMMMMM, ta čokolada je prava osvežitev po pekoče presladkih čokoladah, ki sem jih jedela do sedaj.”

Samo ena kritika je, za nas so te čokladice odločno odločno premajhne!

Tako majhnih sploh ne kupujemo.

Zato, RAWR, hitro večja pakiranja v prodajo!