Kaj vidiš, ko hitiš

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

Listopad

Tudi novembra se najdejo barve, rože, veselje, svetloba, sreča …

Ves teden sem brezvoljno vračala iz službe, sanjala kavč, dobro knjigo in toplo plahtico, a vsak dan sem najprej morala s psoma ven. Družbo mi je delal Luka in ker je dokazano, da med aktivnostmi na prostem hitreje pomnimo, sva med hojo in metanjem žogic ponavljala poštevanko in naravoslovje. Dobro mu je šlo, zato se je moja brezvoljnost ponavadi poslovila.

Včeraj pa … včeraj sem se odločila, da me koleno ne boli več, se na hitro preoblekla v športno opravo in stekla po blatnih poteh “šempaske transverzale”. Hitrost ni bila ne vem kakšna, noga je škripala, a počutila sem se božansko.

Kar naenkrat pa sem zaslišala nek čuden, ponavljajoč se zvok. Ma, kje piska ta alarm?!

Kočno pa opazim, da polje preletava velikanska jata rac.

Neverjeten pogled!

Prvič sem doživela kaj takega!

Dobila sem pisateljski navdih, a kaj ko še vedno niso iznašli aparatka, ki bi beležil naše misli.

Ali pa so ga in stane preveč.

Kakorkoli.

Pojdite ven!

Narava vabi.

Narava zdravi.

Narava razvedri.

Narava probleme raztopi.

Tudi v mraku in na blatnih stezah!

Tudi v dežju.

Takrat še bolj!

Rabite le dobre škornje, dežnik pa pustite doma.




postati …

Lepoto najdeš vsepovsod, le postati moraš in jo poiskati,

toda ob bitki za preživetje vsakega dne posebej zlahka pozabimo,

da tako  brezplačno razkošje obstaja.

(Cormoran Strike v Po poti zla Roberta Galbraitha)