Tek treh vrhov 2018

Kar smo sklenili na Pohorju, sta Luka in Tomaž 4. novembra 2018 tudi uresničila.

Na krajši (12 km in 650 višincev) progi (krožna pot na Škabrijel) Teka treh vrhov sta se odlično odrezala (2 uri).

Luka je najbolj navdušilo vzdušje med “trejlaši”, počutil se je odlično, navdajal ga je ponos in zadovoljstvo.

Potiho se mi je pohvalil, da je z nekim tekmovalcem iz tujine celo poklepetal v angleščini.

Veliko so mu pomenile spodbudne besede in čestitke, ki so mu jih namenili znani in neznani tekači.

Dan, ki ne bo šel v pozabo!

fullsizeoutput_1917

fullsizeoutput_1926

45453436_2189276597749051_1537532347040137216_o

fullsizeoutput_192a

IMG_8789

Fotke: prva in zadnja sta moji, druga Drago Košuta, tretja Renato Lešnik, četrta David Verlič, hvala vsem!

 

 

Advertisements

DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tekme netekmovalno

Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin! Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …

Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.

Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!

A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)

31964080_10213776798087562_6952419572427259904_n
rave party????
IMG_2638
malo smo tudi tekle
Trojke2018-0717
veselo v cilj
IMG_2626
navijaški Drejka team je najboljši!

 

Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.

32266907_10214406863759521_4607816145519509504_o
ku-kuk
32325914_10213607994087872_5959345811295830016_n
gremo
33647273_1918240555133062_8387531402022748160_o
navdušeno naprej
IMG_3047
če vidimo fotografa, se smejemo
IMG_2762
ali pa se pofotkamo kar sami
IMG_2781
Če z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.

 

IMG_3073
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.
33635806_1918246608465790_5574349753245761536_o
Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.
32313911_1055441634602961_4967584660889534464_n
nova prijateljstva

Istra ti …

IMG_1844

Sedimo na avtobusu, ki nas iz Umaga (cilja) pelje na štart 41 kilometrov dolge preizkušnje; rumene “proge” na prireditvi 100 milj Istre.

Lulat me tišči, tako močno me tišči, da ne mislim na tremo, na skrbi, na bolečine, na obvezno opremo v nahrbtniku, na trdnost vozla vezalk.. vse moje misli se vrtijo le okoli napetega mehurja, oči so prikovane na cesto in okoliške vasi.

Je Motovun že blizu?!

Je, ga že vidim, ampak preživeti bo treba še tistih nekaj ovinkov rahlo razdrapane ceste navgor.

Na parkirišču me kar izstreli v prvo grmovje, kjer pa je že ogromno podobnih mandeljcev, ki so se ob obetu vročega dne celo jutro nalivali s hektolitri vode.

Ahhhh, kakšno olajšanje!

IMG_1849

Zdaj moramo samo še zabiti čas do štarta; z Natašo in Tomažem nabavimo vodo, kavo, čips in podobno zdravo prehrano, s katero se bašemo med poležavanjem v travi pred manjšim stanovanjskim blokom. Hecamo se, v živo spoznavamo doslej “virtualne”znance, premoremo celo nekaj volje za raztezanje, primerjamo strategije (vse so precej podobne: priti do cilja) in verjetno (kdo bi se spomnil) kar nekaj brezveze klepetamo …

Končno nas udarna glasba opomni, da je čas za premik do štartnega mesta. Še poljubček Tomažu, ki seveda ne bo štartal s polžki zadaj, kratka vaja iz delanja skupinskega selfija s kupom Slovenk (od tega vsaj 3 Mojce) (+1 Slovenec) in vsi skupaj že glasno odštevamo sekunde in si želimo srečo na poti.

IMG_1851

Človek si misli, kako nas je izstrelilo na progo. EEE, naka, do središča Motovuna vodi ozka tlakovana ulica, po kateri je treba lepo potrpežljivo, saj nas je na rumeni trasi okoli 500. Ko se začnemo spuščati iz vasi, pa se reka trejlašev že lepo raztegne in razredči.

30415391_10215227653865527_8038209552786653184_o

Sonce močno nažiga, ko spet v dolini stopimo na asfaltno cesto in tam zlagoma premagamo nekaj kilometrov.

Ko pot končno zavije med polja in vinograde, se začne strmo vzpenjati proti Oprtalju.  Čudim se, kako so nekateri že ostali brez vode, ogromno jih vidim brez obvezne opreme, razjezijo pa me tisti, ki se na tej ozki potki kar ustavijo, da bi klepetali ali pili/jedli/zadihali in nikamor umaknejo.

Saj ne, da bi se mi mudilo, a ulovila sem svoj počasno enakomerni ritem in tole nevljudno neumikanje me spravlja iz njega.

IMG_1852

Hitro potlačim negativne misli in trmasto rinem v hrib, nekje srečam Dunjo, nato še MojcoJ, pri spustu z Oprtalja pa kar nekaj časa uspešno sledim MojciE in Andreji, a kmalu po prečkanju potoka postaneta prehitri zame.

Na Završju me začarajo zapuščene in napol podrte hiše, pri vodnem koritu si s hladno vodo prijetno osvežim obraz in vrat in naprej vztrajno nabiram višince.

IMG_1853

Pri Svetem Juraju vrh brda se odpre veličasten pogled na morje (Tomaž je zjutraj rekel: ko boš zagledala morje, ne bo več daleč do cilja. Hahahaha, saj res ni, še samo kakih 24km!!!), na drugi strani pa simpatična mala cerkvica, ki me je očarala že na ogledni turi, ki smo jo pred tednom ubrali z Natašo. Neznano dekle, ki veselo fotografira razglede, poprosim, da dokumentira tudi moje navdušenje, potem pa se skupaj začneva spuščati po makadamski poti.

IMG_1861

Se mi je že prej prikazoval en Slovenec na kolesu? Točno, že nekje na vrhu nekega vzpona (ali celo dveh) me je spodbujal in tu, kak km pred Grožnjanom, ugotovim, da je to mož MojceJ, ki sem jo pravkar dohitela. Kar zalepim se nanjo, ker me tekaška volja počasi zapušča. V glavi sem že zatrmarila, da tekla pa ne bom več, sploh po ravnini ne, samo spuste! A tek v družbi pomaga, malce poklepetava in tik tak sva v Grožnjanu.

IMG_1865

OOO, krasna okrepčevalnica; vase tlačim slanino, čips, sir, koščke banane in pomaranč, pa seveda kozarec ali celo dva kokakole. Mojca je že šla naprej in ko jo lovim, se lepo “odrigam” in v trebuhu ne tišči prav nič. Leva noga se sicer začenja oglašati, drugače pa sem prav v redu in zdi se mi, da imam dober tempo.

Čaki, tam vidim Klaro, ona ima za sabo že več kot 150 km, maha pa jo, kot bi pravkar začela. Pot se kar vleče, zato taki kratki klepetki ali samo vzpodbudni vzkliki zelo pomagajo.

Zažvižga SMS iz mobija; EnergeKatja poroča, da je že v cilju svoje 110km dolge preizkušnje. Wuhu, a si zmagala, jo vprašam nazaj. Ni, a vem, da je vesela, saj je dosti skrajšala želeni čas. Odlično, ženska je neverjetna! Pa dajmo malo pohitet, da ji čestitamo 😉

IMG_1784

Spet dohitim Mojco J, ali ona mene, saj ne vem več, Roman naju vsake toliko pričaka in priganja, pot je dolgočasna. V gozdičku, kjer je pot precej “skalnata”, se dvakrat spotaknem, kar me opomni, da je treba malce bolj dvigovati noge.

Piskne Tomažev SMS; v cilju je, pošteno je skrajšal pričakovani čas, krčev ni bilo!

O, kako sem vesela zanj!

Ko se v Bujah vzpenjava po stopnicah k zadnji okrepčevalnici, zagledam Romana s telefonom v roki in se pohecam, da te stopnice pa bova ja pretekli.

In jih. V smehu!

IMG_1890

Medtem ko se bašem s čipsom, me za rokav pocuka nasmejana sotekmovalka in mi kaže svojo štartno številko. Lej jo, Tjaši, še ena virtualna znanka; na FB sem ji napisala, da se bova nekje na progi zagotovo srečali! Objameva se, ona odhiti naprej, a jo z Mojco na koncu vasi uloviva in skupaj premagujemo del zoprno razmetane poti med vinogradi.

Nekje zakoračimo v globoko cmokajoče blato, sledijo neskončni travniki, ma niti ne vem več natančno, kje je kaj bilo. Z Mojco sva zdaj bolj tiho, vsaka premleva svoje misli. Počasi se mrači, vse diši po pomladi, narava zdaj oddaja drugačne glasove, sonce zahaja. Ne morem verjeti, kmalu bova v cilju, ulovila bom časovni limit!

IMG_1867

Prižgem čelno lučko, nekaj časa rabim, da se navadim na drugačen pogled. Ko se prebijamo čez dooolg travnik, nekdo za nama pokliče: “Mojca?”, obrnem se, tekačica mi kaže svojo štartno številko, vidim samo avstrijsko zastavo na njej in uganem: “Zorica?”.

Spet ena od virtualnih znank, končno se spoznava v živo. Objameva se in opravičim se ji, ker se ne bom ustavljala, zdaj se res ne smem, potem se bom do cilja vlekla še celo večnost.

Malo nama zapojem, spomnim se, da bi tu pašala ZZtopka s svojim glasnim petjem in navijanjem, kar naenkrat se zalotim, da si potiho popevam Vstajenje Primorske 🙂

Še malo in že sva med hišami, tu je cesta, sliši se hrup in glasba prireditvenega prostora, z Mojco se primeva za roke in s cmokom v grlu drviva, res drviva v cilj.

30441083_680562752289170_6673128788450082816_o

Tam me čaka moj hitri Tomaž, kmalu se objemam s Katjo, Andrejem, Majo, Damjanom … saj ne vem več, s kom, vsi smo veseli, govorimo eden prek drugega.

Čez nekaj minut je v cilju tudi Nataša; vsi smo tu, naša ekipca, veseli veseli veseli.

Tako kot nas je veselje zajelo hitro in silovito, tako hitro začne tudi popuščati in naša telesa začne premagovati utrujenost. Privoščimo si še topel obrok in prho, rečemo še par besed in se prepustimo klicu postelje.

30126414_2020356154883021_182219805_o

Seveda ne spimo tako dobro kot se pri utrujenosti pričakuje, preveč se mota po glavah in utrujene mišice kar ne najdejo pravih položajev za počitek …

Nedelja je že tradicionalno namenjena “Slovenski analizi”; na zbirnem mestu klepetamo, si čestitamo, izmenjujemo mnenja in kujemo plane za naprej (ma, ne bom povedala, v kaj sta me prepričala Nataša in Tomaž, ne bom!) … Nekaj “naših” je bilo tudi med prostovoljci, ki so pomagali na okrepčevalnicah ali kot “metle” in z zanimanjem prisluhnemo njihovim prigodam.

S Tomažem se zelo razveseliva Uršule in Andreje; druženje z njima nama vedno da posebne energije.IMG_1887

Tudi podelitve nagrad zmagovalcem ne zamudimo; “naša” Katja je bila na 110 km druga, juhuhu!!! Sicer pa so Slovenke in Slovenci pobrali še precej nagrad in za vse smo iskreno veseli.

Tako kot smo veseli tega prijetnega druženja, ki ga kar nočemo zapustiti.

A vemo, da se bomo kmalu spet srečali! Ker kljub utrujenosti dobro vemo: ŠE BOMO “TREJLALI”!

30223185_2020356231549680_1112577827_o

Fotke: moje in sposojene od tu al tam …

30709602_1089971247818176_8552818725873516544_o

30704601_1090320884449879_6988387883421794304_o

 

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Na Brijonih

Napoved se ves teden ne spreminja; dež dež dež veter dež veter dež dež dež.Kljub temu, da so vsi okoli mene črnogledi, ohranjam svoj naiven optimizem; vreme se BO spremenilo na bolje!

Počasi je treba sprejeti odločitev; gremo, ne gremo?
V pravem trenutku se spomnim “tekaške Logarske” in tamkajšnjih nalivov in ta spomin je lep, topel, zato rečem: GREMO!

V nedeljo zgodaj zjutraj doma kaže kar obetavno, potem po poti megla, čez državno mejo se celo razkadijo oblaki, pa v daljavi se kažejo krmežljavi sončni žarki, a kmalu spet s strahom ugledam oljke, ki jih vije veter in oblaki postajajo črni črni …

IMG_1404

V Fažano se pripeljemo skoraj istočasno z Natašama, motovilimo z drobižem za parkirnino, iščemo bankomate in se končno usedemo za mizico v bližnjem lokalčku, umirjamo utrip, srkamo odlično kavico, klepetamo klepetamo klepetamo, da se skoraj kadi.
Iz Tomaža kar naenkrat zleti: “Kaj pa če bi šel na polovičko?” (Lipicerji smo se prijavili na 10ko, N&N pa na 21km) Pravi, da že dva dni razmišlja o tem, pa zunaj niti ni tako mrzlo in tudi dežuje ne, pa Nataši povesta, da že dosti časa nista  pretekli več kot 16 km v kosu skupaj …
Pri mizici zraven ugleda možakarja z obeskom “Organizator” in ga takoj napade z vprašanji, če se da izvesti menjavo, a dobi odgovor, da se tega skoraj zagotovo ne da; škoda, ker se ni spomnil včeraj.
OK, pa nič, klepetamo naprej, analiziramo vreme, tuhtamo, kaj obleči itd., pa pride stric nazaj in reče Tomažu, naj takoj ko pristanemo na Brijonih,  gre k prijavni službi in se bo vse zrihtalo.

Ker pa Tomaž še ni dokončno odločen, se nekdo spomni genialne ideje; glasovanje na FB.

Medtem ko se tlačimo na barčico, že pišem sporočilo in glasovi začnejo takoj deževati (dež še ne, na srečo!).

E261D359-1A04-4BE7-B81E-41012FA21AD0

Seveda je rezultat v prid polovički, za desetko glasujeta samo dva pasivna športna navdušenca.

Tomaž se pri prijavni službi res hitro zmeni, in ker smo tokrat na prizorišču precej zgodaj, imamo dovolj časa za nadaljnje analize in prognoze, obiske toaletnih prostorov, oblačenje, slačenje, kofetkanje … medtem pa se oblaki odločijo, da dežja ne bodo več zadrževali.

Sprijaznjeni z vsem nase navlečemo palerine in se odpravimo na štart.

IMG_1319

Tomaž zelo neučakano sili naprej.

IMG_1334
fotkano skozi pelerino

Dež spet poneha in razkropimo se vsak v svojem ritmu proti cilju (nekaj manj kot 500 nas je na štartu), le Luka in jaz ostaneva skupaj.

Lepo nama gre, sine mi ima ogromno povedati, napol ga poslušam, medtem pa opazujem okolico; morje, zelene travnike, zanimiva drevesa, ptice … vzameva si tudi čas za fotošutinge, sploh ko vstopimo v safari park, kjer se pasejo zebre, oslički, noji, lame, konji, krave …

IMG_1339

IMG_1419

Kmalu sva na polovici, pri okrepčevalnici Luka potegne iz žepa svoje Frutabele, meni so dovolj piškoti organizatorjev; nekaj deset metrov hodiva in se baševa s sladkobo, potem pa veselo naprej.
Ko Luka ve, da sva čez polovico, začne bezljati naprej, moram ga zaustavljati, saj takega tempa ne bi zmogla. Poklepetava še s simpatično gospo, ki nama pove, da je bila že na 13 maratonih povosod po svetu, sedaj pa je dve leti čuvala vnuke in ni dosti tekla, pa jo je bilo prav strah priti na desetko.

IMG_1351

Luka ji pokaže tudi svoj najljubši skok 🙂 in že smo na zadnjem kilometru.

Kar škoda, da je že konec, okolica je tako lepa, da kar pozabiš na utrujenost, vseeno pa je dober občutek priteči v cilj in dobiti medaljo okrog vratu.

Lučkota že dolgo nisem videla tako nasmejanega in razigranega.

IMG_1412

IMG_1367

Okrepčava se, na hitro preoblečeva in greva počakat ostale v cilj.

IMG_1415

Tomaž pride kmalu, potem NatašaG, kmalu pa še NatašaMM 2:29, ki je danes verjetno najbolj vesela, dosegla je zadan čas in koleno je ne boli!

Ma, vsi smo zelo zelo veseli in spet klepetamo in klepetamo … nič nas ne ustavi!

Za kosilo nas prav šik postrežejo v hotelski restavraciji, tudi sladico dobimo!

Malo nam je žal, da je vse mokro, saj bi v suhem vremenu lahko še malo šetkali okoli, posedeli na travi in poslušali šumenje morja (če bi ga sploh slišali ob vsem silnem klepetanju) …

Kar ne moremo se odpraviti proti domu, te lepe občutke bi radi še podaljševali, analizirali in jih pestovali, a tudi v spominu nas bodo še dolgo greli in božali.

“Brijone” zagotovo ponovimo, do takrat pa nas čaka še nekaj skupnih avantur, na katerih se bodo spet odvijale lepe prijateljske dogodivščine.

foto: jaz, NatašaG (fotka: Lipicer-skok) & FB Brijuni marathon (Dinko Bažulić)

Uf, uf, ne smem pozabit, kje je bila medtem Tajda!

Na podelitvi Oskarjev!

Na maturantskem plesuuuu (pa ne še na svojem) 🙂

IMG_1406

 foto: ne vem

 

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59