3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Advertisements

LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.
IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.
IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.
22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!
IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

4 vrhovi

V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo za Tek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉

Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.

Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.

Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.

27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …

(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)

Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.

Še enkrat hvala Mihu in Renatu!

IMG_7401
Razgled s Škabrijela
IMG_7405
Razgledišče pod vrhom Svete gore
IMG_7458
S Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Gori
IMG_7414
severna pot na Sabotin
IMG_7418
pogled na Sveto goro s Sabotina
IMG_7421
po južni poti nazaj v Solkan
IMG_7423
Ace in jaz počivava, barvno usklajena

V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.

Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.

IMG_7444

IMG_7450

 

 

Kako do marmelade svetovnega prvaka

V četrtek me je vse bolelo, komaj sem peljala pse na sprehod.

V petek me je še vedno vse bolelo, pa še živčna sem postala.

V soboto zjutraj pa je bil Tomaž tako zelo nervozen, da sem na svoje tegobe pozabila.

😉

Heleni sem poslala SMS: “Počutim se super in to ni ok.”

Motivacijski odgovor je sledil takoj: “Ha, ha, kako smo ženske ena čudna bitja. Čudežna! Ajde, dejmo!”

In smo šli!

IMG_7289

Najprej Tomaž; na svoj prvi maraton; 42 kilometrov, obogatenih s 1100 višinci.

Kdor ve, koliko je to, ve, da to ni malo!

Ampak jaz sem bila, kar se njega tiče, mirna. Vedela sem, da je odlično pripravljen (kako ne bi bil, če pa sem njegova trenerka?!). Še bolj kot to pa, da je trmast in natančen in da konča vsako stvar, ki se je loti!

Čez pol ure smo se na pot podali še rekreativci, na “semi” progo; 23 kilometrov  in 630 višincev.

Saj res, kje smo bili?

IMG_7320

Na Valamar trailu v Rabcu.

No, in smo tekli; ob obali po betonu, ob obali po gozičku, pa v hribček, pa spet strmo dol, pa ob obali po potkah, posejanih z ostrimi kamni, mimo pravljičnih zalivčkov, pazili, da se ne spotaknemo in pazili, da nas v glavo ne dregne veja … a vsa pozornost le ni bila dovolj, tudi nekaj padcev smo videli. In poškodb.

IMG_7321

Ko nismo več tekli, smo pa hodili v hrib, sopihali in se borili s krči, kakšno rekli, se posmejali, se objeli s prostovoljci ob poti, guštirali slasten bananin kruh, se nalivali z vodo in “za presekat” s kokakolo …

In ko smo končno zlezli “na” Labin, se je steza obrnila navzdol, juhu!

Premagati je bilo treba samo še tista dva slaba kilometra teka po betonu in že smo bili v cilju, si čestitali in se trepljali, vsi zadovoljni, vsi veseli … tudi tisti, ki so imeli odrgnjena kolena ali dlani.

IMG_7328

IMG_7355

Ker bil je lep dan!

Ni bilo treba dosti čakati na toplem sončku ob hladnem pivu, le tiste zoprne krče, da so popustili in Tomaža spustili priteči v cilj.

img_7345.jpg

Za tem pa je tako ali tako vse bilo ena sama zmešnjava … analiza, veselje, čestitke, smeh in solze ganjenosti, objemi, vprašanja o opremi in raznih tegobah, pašta, pivo, žajbelj pa tudi palačinke, ki sem jih toliko obljubljala …

No, komu sem jih obljubljala?

Najprej Simonu, zmagovalcu na naši progi in tudi svetovnemu prvaku v gorskem teku za veterane, in ravno zanj je palačink zmanjkalo!!!

Banda trejlaška požrešna!

IMG_7369

Če pa jaz nisem znala držati besede, jo je Simon, in dobila sem marmelado izpod njegove kuhalnice! Hvalaaa!

img_7352.jpg

Drugo leto pa na 50 kilometrov, pravi Tomaž.

Ker jaz sem trenerka, a on je motivator!

 

 

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje ((ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol!)), vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


Na napakah se učimo?

Zvečer

Mama, vzemi čokolado s sabo!

Ne skrbi, Luka, saj sem jo kupila. Ne bom pozabila!

Zjutraj

Mama, ne pozabi na čokolado.

(z naveličanim glasom) Ma, ne bom, daj!

Na štartu teka

Mama imaš čokoladico?

O, pi…šuka, no! Pozabila. Luka, lej, ko doma tečemo, nikoli ne ješ, tudi na teh 6ih kilometrih ne boš umrl od lakote. Prav?

Prav!

Na prvem kilometru

Lačen!

Na drugem kilometru

Ne morem več.

Na tretjem kilometru

Zdaj sem pa res lačen!

Okrepčevalnica na 4. kilometru

O, lej, Luka, piškoti, jej, jej!

Še enega pojej, lej, saj jih je ogromno!

Peti, šesti kilometer in še potem

Jooooj, me boli trebuh! Au, au, ne morem teči!

Jah, bolje bi bilo, če bi jedel čokolado!


Lukov LM 2016

Luka se je tiste nedelje zbudil nekam živčen. Zajtrk je komaj spravil vase. Zunaj je bila megla in mraz. Tudi mene je skrbelo. Najbolj zaradi gneče. Naš fant se naproti hodečim ne zna umikati, ker je njegov pogled vedno osredotočen na mene ali Tomaža, saj se najbolj na svetu boji, da bo kar naenkrat ostal sam. Zato nisem vedela, kako bo v množici tekačev, kako bova prehitevala, kako se prehitevajočim umikala. Obljubila sem mu, da se bova držala za roke, če bo prehudo.

Tek pa me ni skrbel. S Tomažem sva vedela, da zmore; treningi atletike 3x tedensko, občasni 8km teki z nama in celodnevni planinski pohodi so mu dali dovoljšnjo kondicijo.

Na štartu se kar ni mogel ogreti in množica ljudi ga je malo begala. Ko pa sva preplezala ograjo ((skoraj sem se zataknila na njej!)) in se zrinila v štartni blok, pa ga je navdušenje in veselo pričakovanje drugih tekačev tako tako posrkalo vase, da je postal nestrpen in nenavadno vesel. Srečen, ker ni slišal poka štartne pištole in ker so tudi The Stroj Machine ravno naredili kratek predah, se je spustil skoraj v prehiter tekaški korak. Med klepetom so metri hitro izginjali pod najinimi supergami. Nekje pri bežigrajskem stadionu naju je dohitela znanka Nataša in skupaj smo predebatirali kar nekaj kilometrov.

Ko naju je po petem kilometru zapustila in odbrzela naprej, pa je Luku občutno padla energija. Takrat sem ze zavedla, kakšno neumno napako sem naredila. Lačen je bil, jaz pa čisto ničesar s sabo! Na okrepčevalnici pa samo voda! Miha Deželak je malce prej sicer ponujal mandarine in banane, a sladkor v tej obliki našemu atletu res ne diši…

Ko smo spet zavili naDunajsko, je za trenutek pozabil na utrujenost, saj je cilj že skoraj videl. Malce sem ga spodbujala, mu pripovedovala, kje mimo še morava teči, pošiljala sem ga, naj gre navijačem delit petke… in ko se je zavedel, da je tu navijačev pa res ogromno, ga njihov hrup ni motil, ne, kar naenkrat se mu je na obrazu zarisal prešeren nasmeh. Razigrano je mahal na vse strani in po kratki uri in devet minut je bilo deset kilometrov za nama in zmagoslavno sva “pridrvela” v cilj.

Potem pa … potem je bilo še toliko vsega, da je kar težko vse opisati. Čakanje na toplo juhico z mojim bivšim sošolcem TomažemČ, sanjanje “donatov s Čopove”,

pozdrav s tatom Tomažem, ki se je odpravljal na polmaraton (njegov najhitrejši doslej, bravo, Tomaž!), fotografiranje, hrana, hrana, hrana, 3 km hoje ob progi do Energe okrepčevalnice na 18-em kilometru polmaratona in maratona, tam navijanje z ragljo in brez, klepet, pomoč pri deljenju vode in pri pospravljanju, pica party :),

pa spet 3 km hoje nazaj v center Ljubljane, čestitke našemu hitremu tatkotu, srečanje z nono (ko ga je zagledala, se je čudila nad njegovim širokim nasmehom, ki ga na njegovem obrazu res redko vidimo), nonotom in Tajdo, perutke v Sobi 102, še hoja do avtodoma, parkiranega v bližini železniške postaje, obisk pri TomažuČ v njegovi čarobni delavnici… dogodkov za cel teden v enem prekrasnem jesenskem dnevu!

Za Luka je ta dan pomenil velik korak naprej. Dobil je potrditev, da zmore nekaj velikega, pomembnega.

In ugotovil je tudi, da uživa v tem, ko pomaga drugim ljudem. Kajti, še prevelikokrat v življenju je slišal, kako nečesa ne zmore, kako ne dohaja svojih vrstnikov, vseeno pa je bil ta dan koristen, pomagal je športnikom in vsi so bili veseli njegove pomoči.