Opis v aplikaciji in tudi na spletni strani kraja Fiesole piše, da je to prijetno, mirno parkirišče za avtodome s prekrasnim razgledom 9 minut hoje od vasi.
To zadnje je res, sem preverila; v 7 minutah sem bila v vasi in občudovala milijon lučk Firenc.
Tudi mirno je bilo.
Do kake 23. ure, ko je Tomaž že namestil čepke v ušesa in mirno zaspal.
Potem je pripeljal smetarski tovornjak, velik, se parkiral prav zraven nas, vklopil utrupajoče luči in bohve kaj še.
Pripeljal je še manjši kamiončin.
Stresel steklo.
Peklenski hrup.
Potem se je mali odpeljal, večji pa utihnil.
Aaaah!
Čez pol ure.
Ponovno.
Opolnoči.
Isti postopek.
Tomaž sladko spi.
Verjetno.
Zastrem vsa okna, da me ne motijo utripajoče luči, hrup utihne, končali so.
Zaspim.
Nekaj pred eno: brrrrr hrrr.
Pa ne le to!
Možakarja se morata še prepirati!
In veste, kako se Italijani prepirajo?
Tako kot pogovarjajo; na dolgo in široko in glasno glasno.
Če bi natančneje prisluhnila, bi zvedela celotno zgodovino njunega ‘prijateljstva’.
Pa ne morem, neka mašina vneto ropota.
Prebrala sem že celo knjigo Resnica ima tvoje oči Sama Ruglja, zunaj pa še vedno ni miru.
Prav lep občutek je, ko svoje besede vidim natisnjene v reviji, ki je našla pot v domove na goriškem … lahko pa zdaj delim izkušnjo prostovoljstva na trail tekmi tudi z vami, moji zvesti bralci 😉
Lani sem na Teku treh vrhov prilezla do Svetega Valentina, potem ko sem že osvojila Škabrijel in Sveto goro, utrujena, žejna, lačna, mogoče celo malo naveličana. In tam sta me čakala megla in mrzel veter. Nikjer nikogar, le za hipec sem ugledala gorskega reševalca … potem pa tišina, veter, grmovje, daleč spodaj Soča, še bolj daleč cilj … in moje glasno sopihanje. Vrh Sabotina in okrepčevalnica sta se mi zdela ure daleč. A tudi to sem zmogla in v cilj veselo primahala (povprečno pripravljena rekreativka) točno po šestih urah od štarta.
Letos … letos pa sem se v trenutnem navdihu ponudila Mihu Repiču, gonilni sili te športne prireditve, ki vsako leto privabi več trail tekačev na z rujem ožarjene “poti, ki združujejo”, da bi pa bila prostovoljka.
V upravljanje mi je ponudil Krčmo pri Svetem Valentinu na Sabotinu 🙂
Krčmo? Kako to misliš?
Izmenjala sva še nekaj besed, čez teden še par dogovorov s Klavdijo, ki je koordinirala okrepčevalnice na trasi teka in že je bilo tu nedeljsko jutro 4. novembra.
Vreme pa na srečo popolnoma drugačno kot lani; že zarana nas je sonce razvajalo s toplimi žarki.
Na štartu pri čolnarni v Solkanu so se zbirali “stezičkarji” z vseh koncev domovine in Italije, pa tudi drugi jeziki so se slišali. Veselo smo klepetali, se objemali, spoznavali nove sorodne duše in vznemirjeno pričakovali dogodivščino.
Kar prekmalu so se tekači (med njimi tudi moj mož in 15-letni sin) zapodili proti prvemu vrhu, midve s prijateljico Natašo pa na hrbet zadegali vsaka svoj nahrbtnik s po 6 litri kokakole, nekaj pločevinkami piva, vodo, škatlo slanih prigrizkov in škatlo čokoladnega peciva … in se podali proti najini “krčmi”. Težka nahrbtnika sta naju vlekla v dolino, a se jima nisva pustili, trmasto sva grizli v breg in ravno ko naju je začela objemati utrujenost, zagledali razvaline cerkvice, pri njih pa gorskega reševalca. Isti je bil kot lani in celo spomnil se je Nataše!
Hitro sva razpostavili okrepčila, še prej pa na tekmovalcem lepo vidnem kraju razvili doma narejen navijaški transparent.
Mislili sva, da se najhitrejši tekmovalci, izurjeni mački, pri nama ne bodo ustavljali, da bodo kar odbrzeli mimo, a dan je bil vroč, vzpon na Sabotin s severne strani se vleče in izkazalo se je, da je najina okrepčevalnica presenečenja na zelo pomembni točki. Vsak je spil kozarček ali dva, veliko jih je povpraševalo po vodi, a ta je nanje čakala šele na vrhu Sabotina.
Čeprav so bili tukaj prav vsi zelo utrujeni (nekdo celo tako zelo, pa še krči so ga grabili, da je ponj moralo priti reševalno vozilo), nisva videli namrgodenega ali jeznega obraza. Nekateri (ogromno takih) so si vzeli čas za kratek klepet, fotografiranje, nekatere so pričakali navijači s priboljški in vzpodbudnimi besedami. Prav veselo je bilo v najini krčmi.
Nataša pridno dela, jaz seveda dokumentiram za vse svetovne medije
Tudi ko so na redko kapljali počasnejši udeleženci teka, nama ni bilo dolgčas, imeli sva družbo prijateljic (s prihodom sta naju presenetili), izurjenih navijačic (Andreja, Uršula, hvalaaaa), ki sta za vsakega našli besedo spodbude, občudovanja, ali s kako šaljivo privabili nasmešek na utrujen obraz.
Ko je do nas prišla še zadnja tekmovalka in za njo “metli” (metla je prostovoljec, ki preveri, če na progi ni še kak tekmovalec, in odstrani usmerjevalne oznake), sva pospravili vse najine rekvizite in pobrali smeti, ter pohiteli do cilja, kjer sva v družbi presrečnih tekmovalcev, organizatorjev in prostovoljcev ob slastni joti in pijači pričakali razglasitev zmagovalcev; na krajši, 12 km dolgi progi s 650 metri vzpona sta bila to Elis Filipič in Ana Čufer, na daljši, 28 km s 1675 višinci, pa Sebastjan Zarnik in Lucija Krkoč.
Še dolgo po tekmovalnem dnevu so na naslov organizatorjev deževale pohvale za lepo organizirano prireditev in verjamem, da se bo naslednje leto število udeležencev spet povečalo.
Če takih naporov ne zmorete, pridite pogledat in navijat, luštno je!
Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?
No, to niti ni tako pomembno.
Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.
Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.
Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.
Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.
Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.
V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …
Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.
Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.
Samo!!!
Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!
Ne, nooo!
Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.
Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂
Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂
Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.
“Pa kaj se nista še preoblekli?!”
“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”
In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂
Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉
Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …
Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!
Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!
mojchka 