Skutnik in Veliki Babanski Skedenj

Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.

Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?

Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…

Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!

Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …

Ojej, kam sem zašla?!

Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).

Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.

Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.

Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.

IMG_7515
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.

 

IMG_7518

IMG_7525

IMG_7529
Planina Kal
IMG_7531
Jesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!
IMG_7657
Kdaj bova šla pa tja gor?
IMG_7545
Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.
IMG_7554
Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …
IMG_7560
Če sva sama, se afnam.

Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).

IMG_7584
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?
IMG_7601
Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.

In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.

IMG_7627
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!

To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”

A nisva zašla.

IMG_7637
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.

IMG_7638

IMG_7647
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.

 

APC_0405
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.
APC_0433
Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.

APC_0443

APC_0444

IMG_7684
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včeraj
IMG_7662
Tu pozimi smučajo?
IMG_7672
Krasote, kamor seže pogled.
IMG_7686
Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂
IMG_7712
Zakaj nisem vzel fotoaparata?

APC_0450

IMG_7719
Veliki in Mali Babanski Skedenj, še se vrneva!
Advertisements

4 vrhovi

V soboto smo šli s Klavdijo in Tomažem na ogledno turo za Tek treh vrhov. Najprej sta me prepričala, da štartam s “tahitro” skupino, a sem že pri ogledu ostalih članov imela slab občutek (“Sami norci” sem rekla; ultrakolesarji, ultratekači, zmagovalci ultratekem itd.). Čez par kilometrov sem se uprla in počakala “tapočasne”, pa tudi te sem komaj lovila 😉

Dea je kmalu ugotovila, kje mora teči (spredaj, seveda), tako da je dosti nisem videla. Hvala vsem, da ste lepo skrbeli zanjo in opravičilo, če se je komu preveč motala okoli nog.

Miha je poleg vodenja skrbel tudi za opis pokrajine in njene zgodovine, dosti novega smo zvedeli, med drugim pa tudi zapeli par verzov Vstajenja Primorske in odrecitirali prvo kitico Soči.

Od Kajak centra v Solkanu smo tekli po vznožju Škabrijela do Ravnice, od tod na Škabrijel (prvi vrh), potem dol do Prevale, pa spet gor in skozi hrib (ja, skozi!) na Sveto Goro/Skalnico (drugi vrh), pa spet dooool in čez Sočo (ne povem, kako, ma, veslali ali plavali nismo), po kolesarski stezi in nato po severni poti na Sabotin (tretji vrh) in po južni strani nazaj v Solkan.

27 kilometrov, 1500 višincev, 6 ur dobre družbe, lepih razgledov, toplih jesenskih barv in sončnih žarkov …

(in na cilj smo prišli samo pol ure za tahitrimi, bravo mi, polžki!)

Druženje smo zadovoljno utrujeni zaključili z analizo in rehidracijo.

Še enkrat hvala Mihu in Renatu!

IMG_7401
Razgled s Škabrijela
IMG_7405
Razgledišče pod vrhom Svete gore
IMG_7458
S Sonjo sva večji del poti tekli/klepetali skupaj, tu sva na Frančiškovem vrhu na Skalnici/Sveti Gori
IMG_7414
severna pot na Sabotin
IMG_7418
pogled na Sveto goro s Sabotina
IMG_7421
po južni poti nazaj v Solkan
IMG_7423
Ace in jaz počivava, barvno usklajena

V nedeljo pa smo šli na Nanos preverit, kako nas utrujene noge držijo.

Dobro so držale, gor in dol, duša in oči pa so se spet lahko napasle lepih razgledov in žarečih jesenskih barv.

IMG_7444

IMG_7450

 

 

Porezen

Septembra smo bolj malo pohajali po hribih, čeprav se popolnoma strinjam s pregovorom, da ni slabega vremena, če se le ustrezno oblečemo, maaaa … zna bit, da smo se na Škotskem malo preobjedli deževnih pohodov. 😉

endo

Seveda pa to ne pomeni, da sem samo lenarila, daleč od tega, treba se je bilo pripravljati za Valamar trail, ki se ga še bolj kot zaradi lepe proge veselim zaradi prijetnega druženja.

Po (pre)dolgem času bom videla mojo Košutko, pa ultraKatjo in Andreja, legendarni Drejka team, svetovnega prvaka Simona, končno bom (upam) spoznala “majcko” …

In GROZNO GROZNO GROZNO mi je žal, da ne bo naše zlate Nataše, ki se je zoprno poškodovala, pišuka, noooo!

Nataša, 2018 bo najino ultra leto, ti povem, prebili bova magično mejo 42km in skupaj bomo polnili knjižico SPP.

Važi?!

Važi!!!

Ajde, nazaj k naslovu;

v nedeljo smo se povzpeli na Porezen iz vasi Poče. Načrtovana krožna pot se nam ni izšla (če kdo ve, kje se položna pot pridruži strmi, prosim, rabim koordinate ali natančen satelitski posnetek), smo bili pa za kratek čas deležni slikovitih razgledov.

Zaradi zimskih pohodov na Porezen sem ga imela v slabem spominu, a se mi je tokrat odkupil. Dokler ga ne zasneži, se zagotovo še vrnemo; po razglede in poiskat pot čez Labinjske lehe.

IMG_7207

IMG_7218

IMG_7225

IMG_7228

 

 

 

 

Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

Junijski Julijci

Opečene imam roke in noge, zato bom tole zelo hitro spesnila, potem pa spat. Mogoče bo v spanju manj peklo.

V soboto sva se za ogrevanje povzpela na Rodico. Krasna gora, lahko dostopna (iz gozda nad vasjo Rut), neverjetni razgledi. Vreme ni bilo ravno idealno; z vrha so naju prehitro pregnali temni oblaki in močan veter.

Doma sva bila že v času kosila (sredi noči sem morala po našo “žuristko”, nato odspala še eno urico in ob petih iz postelje vrgla še Tomaža) in popoldne predremala v svojih kotičkih …

julijci - 24

julijci - 36

julijci - 45

julijci - 48

julijci - 49

julijci - 66

Za danes pa sem si jaz zamislila nekaj drugačnega od tega, kar nama je na koncu uspelo, a sva vseeno zelo zadovoljna z opravljenim pohodom, ki se je odvil takole: Planina Podkuk-Planina Razor-preval Globoko-Konjsko sedlo-Škrbina-neuspešen naskok na Vrh nad Škrbino-Planina Razor-Planina Podkuk.

Neuspešen naskok nama je vzel debelo uro, a moj junak Tomaž je vse res junaško razrešil!

Kot že veste, moj mož ni ravno vešč določenih “moških” opravil, a v kriznih trenutkih trdno poprime za vajeti in vztraja, grize, brca … dokler ni vse v redu! Res se lahko zanesem nanj!

julijci - 71

julijci - 88

julijci - 115

julijci - 125

julijci - 134

julijci - 138

julijci - 147

Kaj sem se danes naučila:

  • Pusti stare (stari so vsaj 30 let!) zemljevide doma.
  • Ne pozabi kreme za zaščito proti soncu, za skuzi buh!
  • Preveri stanje v vodnem mehu, preden štartaš!
  • Ferate niso za pse.
  • Ko slutiš, da je čas za obrat nazaj, poslušaj to slutnjo! Če ima tako slutno tvoj moš, jo poslušaj še prej in še bolj. Ne velja samo za gore!

#gremovhribe #spet in #spet

Ko v “navodilih” za planinski izlet (seveda na hribi.net) preberem, da nek vzpon traja npr. 3 ure, me je kar groza.

Tri ure!

Uf, to se pa vleče.

Cela večnost!

Obenem pa vem, da to zmoremo.

Luka, Tomaž in jaz (in psa).

Zmoremo in zato gremo.

Pa smo šli.

Na naš “Krnski krog“.

Ubrali smo jo v obratni smeri kot pred dvema letoma.

Ja, ja, Tomaž, ti si predlagal to smer poti in hvala ti!

Kmalu nad planino Kuhinja se je Tomažu grozno mudilo gor gor gor, pa sva mu z Lukom dovolila, da odbrzi, še tole fotko je škljocnil in že ga ni bilo več!

Midva pa lepo počasi za njim.

Čeprav smo kar zgodaj štartali, so se po lepem, jasnem jutru na vrhu Krna že začele zbirati meglice in oblaki.

Ma, neeee, spet bomo brez razgledov!

Po malce manj kot treh urah hoje naju sta pri Gomiščkovem zavetišču veselo in glasno pozdravila Dea in Ace, Tomaž pa si je med dolgim čakanjem že našel klepetavo družbo 🙂 Veseljaki s pravo pojedino na mizi so nas hoteli zadržati pri sebi, češ; vrh je itak v oblaku.

A mi se nismo dali; po sladkem kakavu in radlerju v koči smo se povzpeli gor in tam nas je pričakal lep razgled na Krnsko jezero in okoliške gore.

Oblaki so se, seveda, veselo valili okoli, a nam niso pokvarili veselja.

Poskočno smo se spustili do sedla, splezali še na Batognico, se prerekali, ali zavijemo še na Vrh nad Peski ali ne

in se na koncu raje spustili do jezera v Lužnici (prijateljica Polona me je na FB poučila, da tudi to jezero spada h Krnskim).

Že od Batognice naprej smo bili skoraj popolnoma sami.

Mir in tišina.

To mi je všeč!

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, ni bilo ne prevroče, ne hladno, a sem vseeno malo razočarana.

Mislila sem, da bo sonce popravilo / odpravilo / omililo moje “cepke”, a ni bilo nič iz tega 😉

Med malinovimi grmi in kravami, ki so jih stražile (nekaj slastnih sadežev sem jim le izmaknila), smo se vrnili na planino Kuhinja, nabavili še njihov odličen sir in slastno skuto, v Tolminu spili ledeno kavo z mojo Majčiko in potem smo lahko brez slabe vesti šli peglat kavč ali igrat igrice na računalnik.

Našega planinskega vikenda s tem še ni bilo konec; v nedeljo smo prisostvovali edinstvenemu dogodku; Tajda se je prostovoljno povzpela na Škabrijel 🙂

Seveda: ko je privolila, da bo povezovala slovesnost ob občinskem prazniku, prazniku KS Solkan in 100. obletnici I. svetovne vojne na 2. pohodu na Škabrijel, ni vedela, v kaj se podaja.

Na tale goriški hrib je treba namreč peš 🙂

Naša pohodniška “izživljanja” nad njo v preteklosti pa so le pustila nekaj spomina v mišicah in tako je s hribom suvereno opravila, prireditev pa lepo povezala. Temu redkemu čudežu (Tajdini hoji na hrib) je bila priča tudi ponosna nona Nadja, navdušena planinka.

Pot navzdol?

No, kaj naj rečem?

Zmogli smo!

Vsi skupaj, družinsko!

#gremovhribe

Vse od vandranja po severu Španije ((ja, ja, še vedno dolgujem potopis, vem!)) je avtodom nabiral prah, ki pa smo ga ta (podaljšani) vikend končno odpihnili.

V petek zvečer smo, pol ure prepozno za fotografiranje gora v zahajajočem soncu, parkirali na Ljubelju.
Namenjeno je bilo, da naslednji dan mahnemo po Bornovi poti na planino Preval, vendar Tomaž ni bil seznanjen s tem, da ob sedmih zjutraj prideta mimo Nataša in ultraKatja, in se je že ob 6:30 izstrelil iz postelje, zagrabil fotoopremo in šel na “lov”. Ko sem svojo prvo kavico že spila in spekla palačinke, se je le vrnil; na srečo sta punci malo zamujali in potem ko sem jima jaz skozi eno okno signalizirala, da je kava že pronta, se je pri drugem oknu začudil: “Lej Natašo in Katjo!” Kar uspešno smo se pretvarjale, da srečanje ni bilo dogovorjeno, kajne?

Ker se je treba podati v gore zgodaj, sta se M in K kmalu odpravili proti Begunjščici, mi pa po res lepi in nenaporni poti na planino Preval in hitro nazaj dol. V temnem tunelu smo naleteli še na ultraAndreja, ki je do Ljubelja prikolesaril iz Ljubljane, in ga nahranili s palačinko ((Andrej, šele potem sem ugotovila, da niso bile ravno mehke, oprosti! Upam, da je nisi pojedel samo iz vljudnosti!)), sama pa sem še malo pomulila borovničeve in malinine grmičke.

Naslednji cilj je bila panoramska pot Nockalmstrasse, do koder se (z izogibanjem avtocestam) pride po lepo urejenih avstrijskih cestah.

Vendar, pozor, eno popoldne ni dovolj, vzemite si ves dan časa. Pot je res lepa in skoraj vsaka “postaja” z zemljevidiča, ki ga dobite na vhodu (plačilni hišici), si zasluži, da jo obiščete in se naužijete lepot narave ((in mogoče tudi dobrot kuhinje)).

Mi smo imeli časa premalo, sonce je že zahajalo, ko smo bili šele čez polovico in udobni ležalniki ob žuborečih potočkih v Silva Magica so nas zaman vabili; tudi zato, ker se je že pošteno shladilo.

Čakala pa nas je še ena zanimiva dolina in Tomaž se je kljub utrujenosti želel kar takoj odpeljati tja. Kaj pa je tistih 50 km!

😉

V mraku smo se mimo nešteto slapov in skozi neosvetljene tunele doline reke Malte; Maltatal, pripeljali do ogromnega jezu na koncu doline, kjer je celo posebno parkirišče, namenjeno avtodomom.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili na pohod k jezeru Pfringersee čez sedlo Arlscharte ((opis poti sem našla na odlični spletni strani hribi.net)). Povsod ob poti je žuborela voda, mene pa so spet zaustavljali grmički slastnih borovnic.

Čisto sami smo po slabih dveh urah sedeli ob jezeru, opazovali okoliške vrhove in ledenik, se spraševali, kakšni so kaj razgledi na drugi strani jezera.

Pa pojdimo pogledat!

Ko smo se vračali in smo že srečevali trume pohodnikov, smo bili zelo zadovoljni, da smo se podali na pot že zgodaj.

Tudi ta domačin ni bil navdušen nad množicami topotajočih nog:

Neko gospo sem, kljub temu, da ne znam nemško, prav dobro razumela, ko je vzkliknila, da je kača “giftig”. Ko sta se psa motala preveč blizu, je prav jezno sikala.

V avtodomu smo pojedli pravo nedeljsko govejo juhico in si privoščili prijeten popoldanski dremež.

Seveda brez ogleda jezu ni šlo. Na tale balkonček “SkyWalk” je bilo najprej res zelo neprijetno stopiti, a človek se vsega navadi in z Lukom sva od tam kar dolgo opazovala pogumneže, ki so iz kletke, viseče na žerjavu sredi jezu, skakali “bandžiiiii”…

Tako nas je ujela posebna “selfi” kamera na jezu.

Zvečer se nismo mogli odločiti, ali bi tu prespali še eno noč, vendar je zmagala radovednost, kaj se še skriva za ovinki ceste skozi Maltatal.

🙂

In kaj se je skrivalo?

Miljsko ali Milštatsko jezero samo za nočni postanek in jutranji sprehod, grad Landskron, do katerega pa se je vila dolga kača pločevine, pa smo ga zato izpustili in šli raje malo “čilat” k malemu jezercu blizu Borovelj.

Nato pa domov …

Menda smo za las ušli hudim nevihtam s točo?