Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 
Advertisements

Kraji (skoraj) domači

Mali Golak

Ko Nataša določi skupni izlet, poskrbi za ves paket, tudi za vreme in vsakič zrihta tapravo!

Ker pa je bil tokrat cilj bolj v naših kot njenih krajih, sem za navigacijo morala poskrbeti sama. Do skoraj tik pred zdajci sem se zanašala, da bom “zlorabila” ZZTopkino sled ene lepe krožne, a se je izkazalo, da je ne morem naložiti. Na srečo je pred kratkim nekdo na Tekaškem forumu prijazno razložil, kako se uporablja Gpsies in tam dobiš nebroj variant različnih poti (a vseeno je še to včasih premalo, in ne vem, res ne vem, zakaj vsakič pozabim na pespoti.si; tudi tam se da sneti GPX sled izbrane poti, le prijaviti se moraš (prijavljena pa sem že dolga leta in tudi na to sem pozabila, jej jej).

Ben, vse smo rešili in do sekunde točno sva s Tomažem parkirala na dogovorjenem mestu, kmalu so se pripeljali še Ljubljančani (Nataša je imela s sabo mladino, bravo zanje!) in pustolovščina se je lahko začela.

Po štartu v Tihi dolini smo prav kmalu zakoračili na debelo snežno odejo, ki pa je na srečo bila ravno dovolj čvrsta za ne prenaporno hojo. No, z mladino bi lahko o nenapornosti še malo diskutirali, a po mojem mnenju sta se zelo dobro odrezala (bi človek rekel, da smo celo pogrešali malo več jamranja, ki smo ga vsakodnevno vajeni 🙂 ) …

Takrat se nam je mogoče zdelo, da se pot na vrh Malega Golaka vleče, a sedaj imam v spominu samo to, kako lepo je bilo; sneg, tišina, visoka drevesa, modro nebo … Pa tudi en malček smo se izgubili, o ja, brez tega ne gre; ali je šlo po tej poti pred nami zelo malo pohodnikov, ali pa je gaz zametel sneg, kdo bi vedel.

Na vrhu smo bili deležni skoraj popolnih razgledov, žig je komaj komaj štrlel iz visokega snega in mrzel veter nam ni dovolil daljšega počitka, a uspešen vzpon (in seveda misel na kočo in dobrote, ki se tam dobijo) je dal novih moči za pot navzdol.

EEE, dol pa je šlo hitro, dol. Pa ne samo zaradi obeta dobre hrane, ne. Le kdo se lahko upre teku po mehkem snegu? Če pa ne moreš teči, se usedeš in po riti dol, juhuuuu!

IMG_1516

IMG_1543

20180324_133724

IMG_1557

Tik tak smo bili pri pravljično luštni mali Iztokovi koči pod Golaki, iz nje prepodili večjo skupino pohodnikov 🙂 , in se med klepetom s prijaznima oskrbnikoma napokali s slastno joto, mmmmmm orehovimi štruklji in dišečo kavico.

Pretežno ravninska pot do avta se je potem vlekla kot kurja čreva; vsaj meni se je tako zdelo. Kljub dobri kondiciji sem bila po tem zimskem pohodu pošteno utrujena, a zelo zadovoljna, saj smo si spet podarili prekrasen dan.

Skozno in Kopitnik (pa še kaj)

Že takoj na začetku poti v Šmihelu nas je pozdravila #PrekletstvoIzgubljeneRokavice; na ta dan ni bila nič zlovoljna in nam je zaželela prijetno hojo.

IMG_1567

Najprej smo šli obiskat “naše” naravno okno; Skozno, od tam pa po robu Trnovske planote in gozda proti Kopitniku. Zelo me je razveselilo, da so letos pot temeljito očistili in označili, saj sem se lani tod borila z robido in podrtimi drevesi.

Ne vem, katera utrujenost me je matrala, a korak mi kar ni stekel. Ni pomagalo niti navdušenje, ko je mimo nas čudežno švignil trop gamsov.

Na Kopitniku sva si zato vzela malo več časa za počitek in malico na toplem sončku.

Spust nazaj k avtu mimo Marijine cerkvice nad Vitovljami naju je najprej pošteno premrazil, a od cerkvice naprej sva imela prave spomladanske razmere.

Domov sva se vrnila prezračena, predihana in dobre volje, moči pa je ostalo še dovolj za precej obsežno čistilno akcijo po hiši 🙂

IMG_1572

IMG_1579

IMG_1589

IMG_1599

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Socerb – Osp – Tinjan

Sneg zna v določenih krajih še nekaj časa vztrajati in počasi ste ga že štufi, ne?

Če bi se radi sprehodili po res lepi poti, vam zelo priporočamo drugo polovico Poti gradov (ali pa celo pot, seveda!).

IMG_1207

Štartali smo na parkirišču pri Črnokalskem gradu in od tam sledili označeni poti (po kraškem terenu, pa tudi skozi gozd; lepa lepa pot, spomladi bo pravljična!) na Socerb (Jooj, vzela knjižice SPP, pozabila blazinice za žig – še enkrat bo treba priti! Vsaj še enkrat.), tam smo malce opazovali (ne morem reči občudovali) Trst z okolico in se nato spustili v Osp;

IMG_1217

IMG_1235

sonce je barvite kamnite stene že ogrelo in privabilo precej plezalcev, a jih nismo dolgo občudovali, čakal nas je še vzpon na Tinjan, tam malica pred cerkvijo in nato dol proti Rižani.

IMG_1240

A nismo želeli prav tja dol, ker bi to pomenilo, da moramo potem spet gor gor na Črni kal (še ena napaka; če bi šli dol dol, bi našli Tomaževo izgubljeno rokavico in tako izničili “prekletstvo izgubljene rokavice”, ki Tomaža vse od najinega prvega pohoda po Poti gradov spremlja prav povsod!).

IMG_1239

Sreča, ki je je na strani pogumnih raziskovalcev, nam je na pot pripeljala prijazno domačinko, veliko poznavalko vseh okoliških poti in tako smo že kmalu stali pred poševnim zvonikom v Črnem kalu in se v hecu jezili, da smo prišli prehitro na cilj; števci na nogah so našteli “samo” 18 kilometrov.

IMG_1249

IMG_1259

fullsizeoutput_da0

 

 

Pa tako je pela

Kako veliko srečo imamo, da živimo na koordinatah planeta, kjer nam kraljica narava na istem hribu postreže s prvim pomladnim cvetjem, nekaj sto metrov više pa z debelo odejo puhastega snega.

In nekaj lepega je tudi v nas, da zmoremo tudi v mrzlem vetrovnem popoldnevu začutiti radost; radost, da migamo, da smo skupaj, da smo del narave, da se še znamo čuditi …

Tako smo v manj kot mesecu dni od mojega zadnjega oglašanja doživeli tele nepozabne trenutke:

IMG_0133
Po ta strmi go, po položni dol; prisojna stran Nanosa,
IMG_0141
osojna stran,
20180121_124710_M
pa še sredinska.
IMG_0167
Nataša nam je razkazala delček Polhograjcev.
IMG_0182
Od koder so lepi razgledi.
IMG_0229
Po “srednječavenski poti” s Kuclja.

 

IMG_0261
Na Svetem Danijelu smo našli popolnoma opremljen kotiček za prijetne malice.
IMG_0272
In ker nam v istem dnevu ni bilo dovolj hoje, smo skočili še na enega svetnika; Škabrijel ( = Sveti Gabrijel).
IMG_0292
Zimska pravljica par sto metrov nad domačim krajem, pod Kopitnikom.
IMG_0319
Razgledi do morja.
IMG_0352
Ljuba Vitovska cerkvica.
Ovcjak
Na Ovčjak in Sveto Katarino (našo, kraško 😉 )
IMG_0433
Prvič na Čaven po vertikali iz Lokavca.
IMG_0460
Zima, zima bela.
IMG_0464
Tudi če nismo lačni, je treba povsod “pokušat” štruklje!
IMG_0487
Po gazi.
L1003627_2048.jpg
Malica nad Glinščico.
APC_0560_2048.jpg
Nove trail telovadne (!) je treba takoj preskusiti!

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

Po Angelski gori z burjo

Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …

Mrzlega vetra.

A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.

Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.

Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.

IMG_0012

IMG_0032

IMG_0043

IMG_0060

IMG_0061

IMG_0082

IMG_0067

IMG_0063

IMG_0081

Screen Shot 2018-01-16 at 21.31.13