Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

Junijski Julijci

Opečene imam roke in noge, zato bom tole zelo hitro spesnila, potem pa spat. Mogoče bo v spanju manj peklo.

V soboto sva se za ogrevanje povzpela na Rodico. Krasna gora, lahko dostopna (iz gozda nad vasjo Rut), neverjetni razgledi. Vreme ni bilo ravno idealno; z vrha so naju prehitro pregnali temni oblaki in močan veter.

Doma sva bila že v času kosila (sredi noči sem morala po našo “žuristko”, nato odspala še eno urico in ob petih iz postelje vrgla še Tomaža) in popoldne predremala v svojih kotičkih …

julijci - 24

julijci - 36

julijci - 45

julijci - 48

julijci - 49

julijci - 66

Za danes pa sem si jaz zamislila nekaj drugačnega od tega, kar nama je na koncu uspelo, a sva vseeno zelo zadovoljna z opravljenim pohodom, ki se je odvil takole: Planina Podkuk-Planina Razor-preval Globoko-Konjsko sedlo-Škrbina-neuspešen naskok na Vrh nad Škrbino-Planina Razor-Planina Podkuk.

Neuspešen naskok nama je vzel debelo uro, a moj junak Tomaž je vse res junaško razrešil!

Kot že veste, moj mož ni ravno vešč določenih “moških” opravil, a v kriznih trenutkih trdno poprime za vajeti in vztraja, grize, brca … dokler ni vse v redu! Res se lahko zanesem nanj!

julijci - 71

julijci - 88

julijci - 115

julijci - 125

julijci - 134

julijci - 138

julijci - 147

Kaj sem se danes naučila:

  • Pusti stare (stari so vsaj 30 let!) zemljevide doma.
  • Ne pozabi kreme za zaščito proti soncu, za skuzi buh!
  • Preveri stanje v vodnem mehu, preden štartaš!
  • Ferate niso za pse.
  • Ko slutiš, da je čas za obrat nazaj, poslušaj to slutnjo! Če ima tako slutno tvoj moš, jo poslušaj še prej in še bolj. Ne velja samo za gore!

#gremovhribe #spet in #spet

Ko v “navodilih” za planinski izlet (seveda na hribi.net) preberem, da nek vzpon traja npr. 3 ure, me je kar groza.

Tri ure!

Uf, to se pa vleče.

Cela večnost!

Obenem pa vem, da to zmoremo.

Luka, Tomaž in jaz (in psa).

Zmoremo in zato gremo.

Pa smo šli.

Na naš “Krnski krog“.

Ubrali smo jo v obratni smeri kot pred dvema letoma.

Ja, ja, Tomaž, ti si predlagal to smer poti in hvala ti!

Kmalu nad planino Kuhinja se je Tomažu grozno mudilo gor gor gor, pa sva mu z Lukom dovolila, da odbrzi, še tole fotko je škljocnil in že ga ni bilo več!

Midva pa lepo počasi za njim.

Čeprav smo kar zgodaj štartali, so se po lepem, jasnem jutru na vrhu Krna že začele zbirati meglice in oblaki.

Ma, neeee, spet bomo brez razgledov!

Po malce manj kot treh urah hoje naju sta pri Gomiščkovem zavetišču veselo in glasno pozdravila Dea in Ace, Tomaž pa si je med dolgim čakanjem že našel klepetavo družbo 🙂 Veseljaki s pravo pojedino na mizi so nas hoteli zadržati pri sebi, češ; vrh je itak v oblaku.

A mi se nismo dali; po sladkem kakavu in radlerju v koči smo se povzpeli gor in tam nas je pričakal lep razgled na Krnsko jezero in okoliške gore.

Oblaki so se, seveda, veselo valili okoli, a nam niso pokvarili veselja.

Poskočno smo se spustili do sedla, splezali še na Batognico, se prerekali, ali zavijemo še na Vrh nad Peski ali ne

in se na koncu raje spustili do jezera v Lužnici (prijateljica Polona me je na FB poučila, da tudi to jezero spada h Krnskim).

Že od Batognice naprej smo bili skoraj popolnoma sami.

Mir in tišina.

To mi je všeč!

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, ni bilo ne prevroče, ne hladno, a sem vseeno malo razočarana.

Mislila sem, da bo sonce popravilo / odpravilo / omililo moje “cepke”, a ni bilo nič iz tega 😉

Med malinovimi grmi in kravami, ki so jih stražile (nekaj slastnih sadežev sem jim le izmaknila), smo se vrnili na planino Kuhinja, nabavili še njihov odličen sir in slastno skuto, v Tolminu spili ledeno kavo z mojo Majčiko in potem smo lahko brez slabe vesti šli peglat kavč ali igrat igrice na računalnik.

Našega planinskega vikenda s tem še ni bilo konec; v nedeljo smo prisostvovali edinstvenemu dogodku; Tajda se je prostovoljno povzpela na Škabrijel 🙂

Seveda: ko je privolila, da bo povezovala slovesnost ob občinskem prazniku, prazniku KS Solkan in 100. obletnici I. svetovne vojne na 2. pohodu na Škabrijel, ni vedela, v kaj se podaja.

Na tale goriški hrib je treba namreč peš 🙂

Naša pohodniška “izživljanja” nad njo v preteklosti pa so le pustila nekaj spomina v mišicah in tako je s hribom suvereno opravila, prireditev pa lepo povezala. Temu redkemu čudežu (Tajdini hoji na hrib) je bila priča tudi ponosna nona Nadja, navdušena planinka.

Pot navzdol?

No, kaj naj rečem?

Zmogli smo!

Vsi skupaj, družinsko!

#gremovhribe

Vse od vandranja po severu Španije ((ja, ja, še vedno dolgujem potopis, vem!)) je avtodom nabiral prah, ki pa smo ga ta (podaljšani) vikend končno odpihnili.

V petek zvečer smo, pol ure prepozno za fotografiranje gora v zahajajočem soncu, parkirali na Ljubelju.
Namenjeno je bilo, da naslednji dan mahnemo po Bornovi poti na planino Preval, vendar Tomaž ni bil seznanjen s tem, da ob sedmih zjutraj prideta mimo Nataša in ultraKatja, in se je že ob 6:30 izstrelil iz postelje, zagrabil fotoopremo in šel na “lov”. Ko sem svojo prvo kavico že spila in spekla palačinke, se je le vrnil; na srečo sta punci malo zamujali in potem ko sem jima jaz skozi eno okno signalizirala, da je kava že pronta, se je pri drugem oknu začudil: “Lej Natašo in Katjo!” Kar uspešno smo se pretvarjale, da srečanje ni bilo dogovorjeno, kajne?

Ker se je treba podati v gore zgodaj, sta se M in K kmalu odpravili proti Begunjščici, mi pa po res lepi in nenaporni poti na planino Preval in hitro nazaj dol. V temnem tunelu smo naleteli še na ultraAndreja, ki je do Ljubelja prikolesaril iz Ljubljane, in ga nahranili s palačinko ((Andrej, šele potem sem ugotovila, da niso bile ravno mehke, oprosti! Upam, da je nisi pojedel samo iz vljudnosti!)), sama pa sem še malo pomulila borovničeve in malinine grmičke.

Naslednji cilj je bila panoramska pot Nockalmstrasse, do koder se (z izogibanjem avtocestam) pride po lepo urejenih avstrijskih cestah.

Vendar, pozor, eno popoldne ni dovolj, vzemite si ves dan časa. Pot je res lepa in skoraj vsaka “postaja” z zemljevidiča, ki ga dobite na vhodu (plačilni hišici), si zasluži, da jo obiščete in se naužijete lepot narave ((in mogoče tudi dobrot kuhinje)).

Mi smo imeli časa premalo, sonce je že zahajalo, ko smo bili šele čez polovico in udobni ležalniki ob žuborečih potočkih v Silva Magica so nas zaman vabili; tudi zato, ker se je že pošteno shladilo.

Čakala pa nas je še ena zanimiva dolina in Tomaž se je kljub utrujenosti želel kar takoj odpeljati tja. Kaj pa je tistih 50 km!

😉

V mraku smo se mimo nešteto slapov in skozi neosvetljene tunele doline reke Malte; Maltatal, pripeljali do ogromnega jezu na koncu doline, kjer je celo posebno parkirišče, namenjeno avtodomom.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili na pohod k jezeru Pfringersee čez sedlo Arlscharte ((opis poti sem našla na odlični spletni strani hribi.net)). Povsod ob poti je žuborela voda, mene pa so spet zaustavljali grmički slastnih borovnic.

Čisto sami smo po slabih dveh urah sedeli ob jezeru, opazovali okoliške vrhove in ledenik, se spraševali, kakšni so kaj razgledi na drugi strani jezera.

Pa pojdimo pogledat!

Ko smo se vračali in smo že srečevali trume pohodnikov, smo bili zelo zadovoljni, da smo se podali na pot že zgodaj.

Tudi ta domačin ni bil navdušen nad množicami topotajočih nog:

Neko gospo sem, kljub temu, da ne znam nemško, prav dobro razumela, ko je vzkliknila, da je kača “giftig”. Ko sta se psa motala preveč blizu, je prav jezno sikala.

V avtodomu smo pojedli pravo nedeljsko govejo juhico in si privoščili prijeten popoldanski dremež.

Seveda brez ogleda jezu ni šlo. Na tale balkonček “SkyWalk” je bilo najprej res zelo neprijetno stopiti, a človek se vsega navadi in z Lukom sva od tam kar dolgo opazovala pogumneže, ki so iz kletke, viseče na žerjavu sredi jezu, skakali “bandžiiiii”…

Tako nas je ujela posebna “selfi” kamera na jezu.

Zvečer se nismo mogli odločiti, ali bi tu prespali še eno noč, vendar je zmagala radovednost, kaj se še skriva za ovinki ceste skozi Maltatal.

🙂

In kaj se je skrivalo?

Miljsko ali Milštatsko jezero samo za nočni postanek in jutranji sprehod, grad Landskron, do katerega pa se je vila dolga kača pločevine, pa smo ga zato izpustili in šli raje malo “čilat” k malemu jezercu blizu Borovelj.

Nato pa domov …

Menda smo za las ušli hudim nevihtam s točo?

Pepel in kri

Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.


Kdaj prišel bo zate spet ta dan,
naj te upanje ne zapusti.

Ker gostoljubni gostitelj IckoFicko ponavadi ne objavlja svojega obraza, ga tudi mi ne bomo.

IckoFicko&family,lektorica&family&Štrok&company, hvala za gostoljubje, zabavne pogovore in vodenje po okoliških gričkih!

Dan je minil, a se bomo potrudili, da se BO ponovil!


Grajski konec tedna

Lepi kraji so lahko tako blizu.

Ja, ampak v petek zvečer, ko smo se po nekih čudno ovinkastih in gosto zakrpanih cestah vozili proti Sevnici, nismo bili popolnoma prepričani o tem. ((S Tomažem sva medtem razpredala, kako razvajena sva postala, ko imava od doma do avtoceste par kratkih kilometrov. Pa tudi o tem, da bi nama bila pot podnevi zagotovo všeč.))

Na srečo je vso živčnost poplačalo simpatično parkirišče za avtodome tik pod gradom Sevnica. S Tomažem sva se kar grebla, kdo bo zjutraj, ko bo še vse tiho in mirno ((in mrzlo)), peljal psa ven. Zmagal je on, a v zameno sem dobila lep šopek zvončkov.

Po zajtrku, ko je sončke že prijetno ogrelo dolino, smo se najprej podali na grad, nato pa na dolg potep ob Savi, mimo geopunkturnega kroga Marka Pogačnika ((ki je bil ravno prejšnji dan imenovan za Unescovega umetnika za mir, čestitke!)), na tržnici nabavili zagozdo ocvirkovega kruha in zaseko, se v prijazni info točki oskrbeli s predlogi za izlete, si “samo zame” ogledali pokopališče in se prijetno utrujeni vrnili v “bazo”.

Moči za pohod do Ajdovskega gradca nismo več zbrali, zato smo se izven plana ((kot da je naš plan kdaj natančno dodelan, hahaha!)) odpeljali do Celja, kjer pa so se nam moči povrnile in skoraj stekli smo do drevesne hiše v Mestnem gozdu, nato pa v središče mesta, z upanjem, da ulovimo kakšno pustno šemo. Žal nismo srečali nobene, smo se pa oskrbeli s krofi 🙂

Naslednji dan smo jo mahnili še na celjski Stari grad. Škoda, ker je močno pihalo, v nasprotnem primeru bi gor preživeli več časa. Vsekakor je treba grad obiskati v času kakšne prireditve, ambient je očarljiv! Kavica in vroča čokolada z razgledom sta se zelo prilegli.

Za zadnji “grajski” kraj smo si pustili Laško; Luka si je strašno želel plavati in dričati po toboganih!

Žal pa je po prvem obisku kopališča zakuhal in tako sva se s Tomažem v ponedeljek ločeno podala na pohod do gradu in okolice. Najprej on in psa, nato psa in jaz.

Prevečkrat kakšno stvar obžalujem, in tudi tokrat je ena; nisem zbrala poguma, da bi se od gradu Tabor podala še na Hum, šele doma sem ugotovila, da krožna pot niti ni tako dolga. Odbrzela sem samo do bližnjih razgledišč, pa nato do pivovarne, po obvezne krofe in že sem tolažila našega nesrečnega bolnika.

V vse naštete kraje se bo treba kmalu vrniti, popolnoma so nas navdušili.

Med potjo domov smo vneto poslušali prenos recitalov Prešernovih poezij z ljubljanskega, mariborskega in novogoriškega trga, saj je sodelovala tudi Tajda z njegovo Od železne ceste. Nismo je slišali, a verjamemo in vemo, da se je odlično odrezala.

Mrzlica

Daje me potovalna mrzlica.
Prijatelju, ki gre za družino na pot po Italiji, sem pripravljala avtodomarske informacije in se med tem slinila po fotkah naših potepanj po tej lepi državi.
Šla bi v …
Šla bi …
Ma, kamorkoli.
Mi se imamo povsod lepo.
Zato bi šla …

Še prej pa bo treba malo po Sloveniji.
Če ne drugam, v nedeljo odteči 42 kilometrov in drobiž metrov v Ljubljano.
Nestrpna sem že!
In, kot vedno pred takimi dogodki, me VSE boli!
V tem trenutku se mi ne ljubi niti prevoziti 42 km, kaj šele preteči 😉
Ma, v nedeljo bo vse OK.
Noge in glava so pripravljene, vreme bo romantično ((so rekli)), družba bo odlična, kaj hočeš več, Mojca?!

Da pa ne bo tole razpredanje zgledalo kot pritoževanje, da nikamor ne gremo: pred kratkim smo se imeli zelo zelo zelo lepo v ((sicer za letos že zaprtem)) kampu Jelinc ob ((in v)) Soči.
Prijatelji, s katerimi se nismo že dologo videli, prekrasna narava, domač sir in postrvi, pečene na odprtem ognju, torta, srečni psi, veseli otroci … vsega je bilo.
Hvala za gostoljubje, Ana!