Dva “Tminska”

Ko še ob devetih zvečer ne veš točno, kam bi odvandral, je najboljša svetovalka “moja” Maja. Tminka od glave do peta natačno ve, kam me usmeriti.

In tokrat je rekla: Tolminski Kuk, sama pa sem po posvetu z virtualnim vsevednim svetom dodala še Tolminski Migovec.

S Tolminskih Raven smo se po že znani poti povzpeli do cvetoče in osamljene planine Kal (tisti z manj kondicije lahko tukaj zavijete na levo in že v par minutah ste na razglednem vrhu; Grušnici), nato skozi ruševje po simpatično razgibani stezi proti sedelcu pod Tolminskim Migovcem, tam pa na levo proti Tolminskemu Kuku. Od tu naprej je pot sicer označena, a v ruševju se hitro spregleda kako razpotje. Nič hudega; ko odtavaš kam po svoje, kmalu vidiš možice, ki označujejo pravo pot (no, v oblačnem vremenu ali megli zna bit zoprno), pa tudi vrh Tolminskega Kuka je ves čas lepo na očeh, tako da je smer jasna.

Že na tej planjavi so razgledi na Krnsko pogorje in vrhove okoli Vogla osupljivi, ko pa stopiš na vrh dvatisočaka, se iz grla zlahka izvije krik navdušenja.

Ker smo imeli malodane idealno vreme, se nam od tod ni prav nič mudilo, naužili smo se pogledov na vse strani Slovenije; od morja do Triglava, ki je za nekaj minut sramežljivo pokukal izza letos skoraj večnega oblaka.

Pa nam je Žmigavec, kot je Migovec poimenoval Luka, kar nestrpno mežikal, da moramo še na njegov vrh. Ustregli smo mu, seveda, se naužili še nekaj razgledov in se z bolj pozornim pogledom pod noge (srečali smo dva, na srečo bolj zaspana, modrasa) utrujeni, a zadovoljni vrnili na izhodišče.

IMG_4664

IMG_4669

IMG_4672

IMG_4675

IMG_4704

IMG_4714

IMG_4694

IMG_4756

IMG_4775

 

Advertisements

Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290

 

 

Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 

Kraji (skoraj) domači

Mali Golak

Ko Nataša določi skupni izlet, poskrbi za ves paket, tudi za vreme in vsakič zrihta tapravo!

Ker pa je bil tokrat cilj bolj v naših kot njenih krajih, sem za navigacijo morala poskrbeti sama. Do skoraj tik pred zdajci sem se zanašala, da bom “zlorabila” ZZTopkino sled ene lepe krožne, a se je izkazalo, da je ne morem naložiti. Na srečo je pred kratkim nekdo na Tekaškem forumu prijazno razložil, kako se uporablja Gpsies in tam dobiš nebroj variant različnih poti (a vseeno je še to včasih premalo, in ne vem, res ne vem, zakaj vsakič pozabim na pespoti.si; tudi tam se da sneti GPX sled izbrane poti, le prijaviti se moraš (prijavljena pa sem že dolga leta in tudi na to sem pozabila, jej jej).

Ben, vse smo rešili in do sekunde točno sva s Tomažem parkirala na dogovorjenem mestu, kmalu so se pripeljali še Ljubljančani (Nataša je imela s sabo mladino, bravo zanje!) in pustolovščina se je lahko začela.

Po štartu v Tihi dolini smo prav kmalu zakoračili na debelo snežno odejo, ki pa je na srečo bila ravno dovolj čvrsta za ne prenaporno hojo. No, z mladino bi lahko o nenapornosti še malo diskutirali, a po mojem mnenju sta se zelo dobro odrezala (bi človek rekel, da smo celo pogrešali malo več jamranja, ki smo ga vsakodnevno vajeni 🙂 ) …

Takrat se nam je mogoče zdelo, da se pot na vrh Malega Golaka vleče, a sedaj imam v spominu samo to, kako lepo je bilo; sneg, tišina, visoka drevesa, modro nebo … Pa tudi en malček smo se izgubili, o ja, brez tega ne gre; ali je šlo po tej poti pred nami zelo malo pohodnikov, ali pa je gaz zametel sneg, kdo bi vedel.

Na vrhu smo bili deležni skoraj popolnih razgledov, žig je komaj komaj štrlel iz visokega snega in mrzel veter nam ni dovolil daljšega počitka, a uspešen vzpon (in seveda misel na kočo in dobrote, ki se tam dobijo) je dal novih moči za pot navzdol.

EEE, dol pa je šlo hitro, dol. Pa ne samo zaradi obeta dobre hrane, ne. Le kdo se lahko upre teku po mehkem snegu? Če pa ne moreš teči, se usedeš in po riti dol, juhuuuu!

IMG_1516

IMG_1543

20180324_133724

IMG_1557

Tik tak smo bili pri pravljično luštni mali Iztokovi koči pod Golaki, iz nje prepodili večjo skupino pohodnikov 🙂 , in se med klepetom s prijaznima oskrbnikoma napokali s slastno joto, mmmmmm orehovimi štruklji in dišečo kavico.

Pretežno ravninska pot do avta se je potem vlekla kot kurja čreva; vsaj meni se je tako zdelo. Kljub dobri kondiciji sem bila po tem zimskem pohodu pošteno utrujena, a zelo zadovoljna, saj smo si spet podarili prekrasen dan.

Skozno in Kopitnik (pa še kaj)

Že takoj na začetku poti v Šmihelu nas je pozdravila #PrekletstvoIzgubljeneRokavice; na ta dan ni bila nič zlovoljna in nam je zaželela prijetno hojo.

IMG_1567

Najprej smo šli obiskat “naše” naravno okno; Skozno, od tam pa po robu Trnovske planote in gozda proti Kopitniku. Zelo me je razveselilo, da so letos pot temeljito očistili in označili, saj sem se lani tod borila z robido in podrtimi drevesi.

Ne vem, katera utrujenost me je matrala, a korak mi kar ni stekel. Ni pomagalo niti navdušenje, ko je mimo nas čudežno švignil trop gamsov.

Na Kopitniku sva si zato vzela malo več časa za počitek in malico na toplem sončku.

Spust nazaj k avtu mimo Marijine cerkvice nad Vitovljami naju je najprej pošteno premrazil, a od cerkvice naprej sva imela prave spomladanske razmere.

Domov sva se vrnila prezračena, predihana in dobre volje, moči pa je ostalo še dovolj za precej obsežno čistilno akcijo po hiši 🙂

IMG_1572

IMG_1579

IMG_1589

IMG_1599

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Socerb – Osp – Tinjan

Sneg zna v določenih krajih še nekaj časa vztrajati in počasi ste ga že štufi, ne?

Če bi se radi sprehodili po res lepi poti, vam zelo priporočamo drugo polovico Poti gradov (ali pa celo pot, seveda!).

IMG_1207

Štartali smo na parkirišču pri Črnokalskem gradu in od tam sledili označeni poti (po kraškem terenu, pa tudi skozi gozd; lepa lepa pot, spomladi bo pravljična!) na Socerb (Jooj, vzela knjižice SPP, pozabila blazinice za žig – še enkrat bo treba priti! Vsaj še enkrat.), tam smo malce opazovali (ne morem reči občudovali) Trst z okolico in se nato spustili v Osp;

IMG_1217

IMG_1235

sonce je barvite kamnite stene že ogrelo in privabilo precej plezalcev, a jih nismo dolgo občudovali, čakal nas je še vzpon na Tinjan, tam malica pred cerkvijo in nato dol proti Rižani.

IMG_1240

A nismo želeli prav tja dol, ker bi to pomenilo, da moramo potem spet gor gor na Črni kal (še ena napaka; če bi šli dol dol, bi našli Tomaževo izgubljeno rokavico in tako izničili “prekletstvo izgubljene rokavice”, ki Tomaža vse od najinega prvega pohoda po Poti gradov spremlja prav povsod!).

IMG_1239

Sreča, ki je je na strani pogumnih raziskovalcev, nam je na pot pripeljala prijazno domačinko, veliko poznavalko vseh okoliških poti in tako smo že kmalu stali pred poševnim zvonikom v Črnem kalu in se v hecu jezili, da smo prišli prehitro na cilj; števci na nogah so našteli “samo” 18 kilometrov.

IMG_1249

IMG_1259

fullsizeoutput_da0

 

 

Pa tako je pela

Kako veliko srečo imamo, da živimo na koordinatah planeta, kjer nam kraljica narava na istem hribu postreže s prvim pomladnim cvetjem, nekaj sto metrov više pa z debelo odejo puhastega snega.

In nekaj lepega je tudi v nas, da zmoremo tudi v mrzlem vetrovnem popoldnevu začutiti radost; radost, da migamo, da smo skupaj, da smo del narave, da se še znamo čuditi …

Tako smo v manj kot mesecu dni od mojega zadnjega oglašanja doživeli tele nepozabne trenutke:

IMG_0133
Po ta strmi go, po položni dol; prisojna stran Nanosa,
IMG_0141
osojna stran,
20180121_124710_M
pa še sredinska.
IMG_0167
Nataša nam je razkazala delček Polhograjcev.
IMG_0182
Od koder so lepi razgledi.
IMG_0229
Po “srednječavenski poti” s Kuclja.

 

IMG_0261
Na Svetem Danijelu smo našli popolnoma opremljen kotiček za prijetne malice.
IMG_0272
In ker nam v istem dnevu ni bilo dovolj hoje, smo skočili še na enega svetnika; Škabrijel ( = Sveti Gabrijel).
IMG_0292
Zimska pravljica par sto metrov nad domačim krajem, pod Kopitnikom.
IMG_0319
Razgledi do morja.
IMG_0352
Ljuba Vitovska cerkvica.
Ovcjak
Na Ovčjak in Sveto Katarino (našo, kraško 😉 )
IMG_0433
Prvič na Čaven po vertikali iz Lokavca.
IMG_0460
Zima, zima bela.
IMG_0464
Tudi če nismo lačni, je treba povsod “pokušat” štruklje!
IMG_0487
Po gazi.
L1003627_2048.jpg
Malica nad Glinščico.
APC_0560_2048.jpg
Nove trail telovadne (!) je treba takoj preskusiti!