Navijaško na Ultrapušeljcu in GM4O

Dobroooo.

Ultraši so odtekli in napisali poročila (BRAVOOOOO vsem!).

IMG_3388 (1)

Eni so hitro tekli in hitro pisali, drugi so tekli počasi in pisali hitro, tretji pa so tekli hitro in pisali počasi … nekateri so samo tekli, spet drugi so hodili, četrti fotografirali …

… mi pa smo navijali. (za VSE)

IMG_4364

In hodili. In tekli (navzdol). In klepetali. In jedli. Odličen zavitek izpod rok najprijaznejših in “naluštnejših” oskrbnikov koče na Črni prsti, pa tudi divje jagode in borovnice (aja, pa pecivo na okrepčevalnici na prevalu Čez suho, pa sladoled na smučišču Cerkno, pa pasulj in ocvirkovko v koči pod Blegošem). Jaz tudi kakšno travno bilko. Namesto “čiguma” 😉

(O, buh pomagej, saj smo samo jedli!!!)

IMG_4218

Skratka; fajn smo se imeli. Spet in spet. V dobri družbi je to čisto enostavno.

IMG_4248

“Mimogrede” pa smo se z vasi Kal povzpeli na Črno prst, s Tuškovega Griča na Črni vrh nad Novaki in od tam še do koče pod Blegošem in nazaj od Tuškovega Griča.

IMG_4261

S Tomažem sva pod noč odbrzela domov, Nataša pa je našo glavno favoritko spremljala do njenega prihoda v cilj, pa še naslednji dan na razglasitvi najboljših (bravo, naše in naši!!!) in na analizi (ki pa je sploh najboljši del trail “tekem”).

IMG_4290

 

 

Advertisements

Tekme netekmovalno

Pa, pišuka, no, ne vem, kako sem lahko tako popustila pri zapisovanju naših dogodivščin! Saj so vtisnjene v spominu, a vseeno je prijetno kdaj pa kdaj pobrskati med dokumentiranimi dogodki in obuditi občutke veselja, povezanosti, tovarištva, ponosa, razigranosti … se spomniti, koliko pozitivnih ljudi smo srečali in z nekaterimi stkali posebne vezi, od njih dobili novih energij, idej …

Tek trojk s “potičkami” je že tradicija. Sicer se sestava trojke glede na zdravstveno stanje članic včasih spremeni, a jedro ostaja isto.

Jedro+vezni člen+motor+idejna vodja= NatašaMM!

A vidite, kako jo vedno postavimo v sredino? (no, pri pravi potici pa sem se jaz zagrebla, seveda)

31964080_10213776798087562_6952419572427259904_n
rave party????
IMG_2638
malo smo tudi tekle
Trojke2018-0717
veselo v cilj
IMG_2626
navijaški Drejka team je najboljši!

 

Na UTVV 30-kilometrski preizkušnji smo se nekateri imeli boljše, nekateri slabše, a vsako leto znova se strinjamo, da se vrnemo spet, če ne drugega kot navijači; tudi to nam gre dobro od rok.

32266907_10214406863759521_4607816145519509504_o
ku-kuk
32325914_10213607994087872_5959345811295830016_n
gremo
33647273_1918240555133062_8387531402022748160_o
navdušeno naprej
IMG_3047
če vidimo fotografa, se smejemo
IMG_2762
ali pa se pofotkamo kar sami
IMG_2781
Če z nekom tečeš in klepetaš skoraj pol poti, je to nujno obeležiti.

 

IMG_3073
Pika je obljubila, da bodo v cilju browniji. In bili so. Slastni. Majcka pa je natančno zmerila čas.
33635806_1918246608465790_5574349753245761536_o
Tomaž je rezal po svoje. Hitro in melodično.
32313911_1055441634602961_4967584660889534464_n
nova prijateljstva

Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 

Istra ti …

IMG_1844

Sedimo na avtobusu, ki nas iz Umaga (cilja) pelje na štart 41 kilometrov dolge preizkušnje; rumene “proge” na prireditvi 100 milj Istre.

Lulat me tišči, tako močno me tišči, da ne mislim na tremo, na skrbi, na bolečine, na obvezno opremo v nahrbtniku, na trdnost vozla vezalk.. vse moje misli se vrtijo le okoli napetega mehurja, oči so prikovane na cesto in okoliške vasi.

Je Motovun že blizu?!

Je, ga že vidim, ampak preživeti bo treba še tistih nekaj ovinkov rahlo razdrapane ceste navgor.

Na parkirišču me kar izstreli v prvo grmovje, kjer pa je že ogromno podobnih mandeljcev, ki so se ob obetu vročega dne celo jutro nalivali s hektolitri vode.

Ahhhh, kakšno olajšanje!

IMG_1849

Zdaj moramo samo še zabiti čas do štarta; z Natašo in Tomažem nabavimo vodo, kavo, čips in podobno zdravo prehrano, s katero se bašemo med poležavanjem v travi pred manjšim stanovanjskim blokom. Hecamo se, v živo spoznavamo doslej “virtualne”znance, premoremo celo nekaj volje za raztezanje, primerjamo strategije (vse so precej podobne: priti do cilja) in verjetno (kdo bi se spomnil) kar nekaj brezveze klepetamo …

Končno nas udarna glasba opomni, da je čas za premik do štartnega mesta. Še poljubček Tomažu, ki seveda ne bo štartal s polžki zadaj, kratka vaja iz delanja skupinskega selfija s kupom Slovenk (od tega vsaj 3 Mojce) (+1 Slovenec) in vsi skupaj že glasno odštevamo sekunde in si želimo srečo na poti.

IMG_1851

Človek si misli, kako nas je izstrelilo na progo. EEE, naka, do središča Motovuna vodi ozka tlakovana ulica, po kateri je treba lepo potrpežljivo, saj nas je na rumeni trasi okoli 500. Ko se začnemo spuščati iz vasi, pa se reka trejlašev že lepo raztegne in razredči.

30415391_10215227653865527_8038209552786653184_o

Sonce močno nažiga, ko spet v dolini stopimo na asfaltno cesto in tam zlagoma premagamo nekaj kilometrov.

Ko pot končno zavije med polja in vinograde, se začne strmo vzpenjati proti Oprtalju.  Čudim se, kako so nekateri že ostali brez vode, ogromno jih vidim brez obvezne opreme, razjezijo pa me tisti, ki se na tej ozki potki kar ustavijo, da bi klepetali ali pili/jedli/zadihali in nikamor umaknejo.

Saj ne, da bi se mi mudilo, a ulovila sem svoj počasno enakomerni ritem in tole nevljudno neumikanje me spravlja iz njega.

IMG_1852

Hitro potlačim negativne misli in trmasto rinem v hrib, nekje srečam Dunjo, nato še MojcoJ, pri spustu z Oprtalja pa kar nekaj časa uspešno sledim MojciE in Andreji, a kmalu po prečkanju potoka postaneta prehitri zame.

Na Završju me začarajo zapuščene in napol podrte hiše, pri vodnem koritu si s hladno vodo prijetno osvežim obraz in vrat in naprej vztrajno nabiram višince.

IMG_1853

Pri Svetem Juraju vrh brda se odpre veličasten pogled na morje (Tomaž je zjutraj rekel: ko boš zagledala morje, ne bo več daleč do cilja. Hahahaha, saj res ni, še samo kakih 24km!!!), na drugi strani pa simpatična mala cerkvica, ki me je očarala že na ogledni turi, ki smo jo pred tednom ubrali z Natašo. Neznano dekle, ki veselo fotografira razglede, poprosim, da dokumentira tudi moje navdušenje, potem pa se skupaj začneva spuščati po makadamski poti.

IMG_1861

Se mi je že prej prikazoval en Slovenec na kolesu? Točno, že nekje na vrhu nekega vzpona (ali celo dveh) me je spodbujal in tu, kak km pred Grožnjanom, ugotovim, da je to mož MojceJ, ki sem jo pravkar dohitela. Kar zalepim se nanjo, ker me tekaška volja počasi zapušča. V glavi sem že zatrmarila, da tekla pa ne bom več, sploh po ravnini ne, samo spuste! A tek v družbi pomaga, malce poklepetava in tik tak sva v Grožnjanu.

IMG_1865

OOO, krasna okrepčevalnica; vase tlačim slanino, čips, sir, koščke banane in pomaranč, pa seveda kozarec ali celo dva kokakole. Mojca je že šla naprej in ko jo lovim, se lepo “odrigam” in v trebuhu ne tišči prav nič. Leva noga se sicer začenja oglašati, drugače pa sem prav v redu in zdi se mi, da imam dober tempo.

Čaki, tam vidim Klaro, ona ima za sabo že več kot 150 km, maha pa jo, kot bi pravkar začela. Pot se kar vleče, zato taki kratki klepetki ali samo vzpodbudni vzkliki zelo pomagajo.

Zažvižga SMS iz mobija; EnergeKatja poroča, da je že v cilju svoje 110km dolge preizkušnje. Wuhu, a si zmagala, jo vprašam nazaj. Ni, a vem, da je vesela, saj je dosti skrajšala želeni čas. Odlično, ženska je neverjetna! Pa dajmo malo pohitet, da ji čestitamo 😉

IMG_1784

Spet dohitim Mojco J, ali ona mene, saj ne vem več, Roman naju vsake toliko pričaka in priganja, pot je dolgočasna. V gozdičku, kjer je pot precej “skalnata”, se dvakrat spotaknem, kar me opomni, da je treba malce bolj dvigovati noge.

Piskne Tomažev SMS; v cilju je, pošteno je skrajšal pričakovani čas, krčev ni bilo!

O, kako sem vesela zanj!

Ko se v Bujah vzpenjava po stopnicah k zadnji okrepčevalnici, zagledam Romana s telefonom v roki in se pohecam, da te stopnice pa bova ja pretekli.

In jih. V smehu!

IMG_1890

Medtem ko se bašem s čipsom, me za rokav pocuka nasmejana sotekmovalka in mi kaže svojo štartno številko. Lej jo, Tjaši, še ena virtualna znanka; na FB sem ji napisala, da se bova nekje na progi zagotovo srečali! Objameva se, ona odhiti naprej, a jo z Mojco na koncu vasi uloviva in skupaj premagujemo del zoprno razmetane poti med vinogradi.

Nekje zakoračimo v globoko cmokajoče blato, sledijo neskončni travniki, ma niti ne vem več natančno, kje je kaj bilo. Z Mojco sva zdaj bolj tiho, vsaka premleva svoje misli. Počasi se mrači, vse diši po pomladi, narava zdaj oddaja drugačne glasove, sonce zahaja. Ne morem verjeti, kmalu bova v cilju, ulovila bom časovni limit!

IMG_1867

Prižgem čelno lučko, nekaj časa rabim, da se navadim na drugačen pogled. Ko se prebijamo čez dooolg travnik, nekdo za nama pokliče: “Mojca?”, obrnem se, tekačica mi kaže svojo štartno številko, vidim samo avstrijsko zastavo na njej in uganem: “Zorica?”.

Spet ena od virtualnih znank, končno se spoznava v živo. Objameva se in opravičim se ji, ker se ne bom ustavljala, zdaj se res ne smem, potem se bom do cilja vlekla še celo večnost.

Malo nama zapojem, spomnim se, da bi tu pašala ZZtopka s svojim glasnim petjem in navijanjem, kar naenkrat se zalotim, da si potiho popevam Vstajenje Primorske 🙂

Še malo in že sva med hišami, tu je cesta, sliši se hrup in glasba prireditvenega prostora, z Mojco se primeva za roke in s cmokom v grlu drviva, res drviva v cilj.

30441083_680562752289170_6673128788450082816_o

Tam me čaka moj hitri Tomaž, kmalu se objemam s Katjo, Andrejem, Majo, Damjanom … saj ne vem več, s kom, vsi smo veseli, govorimo eden prek drugega.

Čez nekaj minut je v cilju tudi Nataša; vsi smo tu, naša ekipca, veseli veseli veseli.

Tako kot nas je veselje zajelo hitro in silovito, tako hitro začne tudi popuščati in naša telesa začne premagovati utrujenost. Privoščimo si še topel obrok in prho, rečemo še par besed in se prepustimo klicu postelje.

30126414_2020356154883021_182219805_o

Seveda ne spimo tako dobro kot se pri utrujenosti pričakuje, preveč se mota po glavah in utrujene mišice kar ne najdejo pravih položajev za počitek …

Nedelja je že tradicionalno namenjena “Slovenski analizi”; na zbirnem mestu klepetamo, si čestitamo, izmenjujemo mnenja in kujemo plane za naprej (ma, ne bom povedala, v kaj sta me prepričala Nataša in Tomaž, ne bom!) … Nekaj “naših” je bilo tudi med prostovoljci, ki so pomagali na okrepčevalnicah ali kot “metle” in z zanimanjem prisluhnemo njihovim prigodam.

S Tomažem se zelo razveseliva Uršule in Andreje; druženje z njima nama vedno da posebne energije.IMG_1887

Tudi podelitve nagrad zmagovalcem ne zamudimo; “naša” Katja je bila na 110 km druga, juhuhu!!! Sicer pa so Slovenke in Slovenci pobrali še precej nagrad in za vse smo iskreno veseli.

Tako kot smo veseli tega prijetnega druženja, ki ga kar nočemo zapustiti.

A vemo, da se bomo kmalu spet srečali! Ker kljub utrujenosti dobro vemo: ŠE BOMO “TREJLALI”!

30223185_2020356231549680_1112577827_o

Fotke: moje in sposojene od tu al tam …

30709602_1089971247818176_8552818725873516544_o

30704601_1090320884449879_6988387883421794304_o

 

Kraji (skoraj) domači

Mali Golak

Ko Nataša določi skupni izlet, poskrbi za ves paket, tudi za vreme in vsakič zrihta tapravo!

Ker pa je bil tokrat cilj bolj v naših kot njenih krajih, sem za navigacijo morala poskrbeti sama. Do skoraj tik pred zdajci sem se zanašala, da bom “zlorabila” ZZTopkino sled ene lepe krožne, a se je izkazalo, da je ne morem naložiti. Na srečo je pred kratkim nekdo na Tekaškem forumu prijazno razložil, kako se uporablja Gpsies in tam dobiš nebroj variant različnih poti (a vseeno je še to včasih premalo, in ne vem, res ne vem, zakaj vsakič pozabim na pespoti.si; tudi tam se da sneti GPX sled izbrane poti, le prijaviti se moraš (prijavljena pa sem že dolga leta in tudi na to sem pozabila, jej jej).

Ben, vse smo rešili in do sekunde točno sva s Tomažem parkirala na dogovorjenem mestu, kmalu so se pripeljali še Ljubljančani (Nataša je imela s sabo mladino, bravo zanje!) in pustolovščina se je lahko začela.

Po štartu v Tihi dolini smo prav kmalu zakoračili na debelo snežno odejo, ki pa je na srečo bila ravno dovolj čvrsta za ne prenaporno hojo. No, z mladino bi lahko o nenapornosti še malo diskutirali, a po mojem mnenju sta se zelo dobro odrezala (bi človek rekel, da smo celo pogrešali malo več jamranja, ki smo ga vsakodnevno vajeni 🙂 ) …

Takrat se nam je mogoče zdelo, da se pot na vrh Malega Golaka vleče, a sedaj imam v spominu samo to, kako lepo je bilo; sneg, tišina, visoka drevesa, modro nebo … Pa tudi en malček smo se izgubili, o ja, brez tega ne gre; ali je šlo po tej poti pred nami zelo malo pohodnikov, ali pa je gaz zametel sneg, kdo bi vedel.

Na vrhu smo bili deležni skoraj popolnih razgledov, žig je komaj komaj štrlel iz visokega snega in mrzel veter nam ni dovolil daljšega počitka, a uspešen vzpon (in seveda misel na kočo in dobrote, ki se tam dobijo) je dal novih moči za pot navzdol.

EEE, dol pa je šlo hitro, dol. Pa ne samo zaradi obeta dobre hrane, ne. Le kdo se lahko upre teku po mehkem snegu? Če pa ne moreš teči, se usedeš in po riti dol, juhuuuu!

IMG_1516

IMG_1543

20180324_133724

IMG_1557

Tik tak smo bili pri pravljično luštni mali Iztokovi koči pod Golaki, iz nje prepodili večjo skupino pohodnikov 🙂 , in se med klepetom s prijaznima oskrbnikoma napokali s slastno joto, mmmmmm orehovimi štruklji in dišečo kavico.

Pretežno ravninska pot do avta se je potem vlekla kot kurja čreva; vsaj meni se je tako zdelo. Kljub dobri kondiciji sem bila po tem zimskem pohodu pošteno utrujena, a zelo zadovoljna, saj smo si spet podarili prekrasen dan.

Skozno in Kopitnik (pa še kaj)

Že takoj na začetku poti v Šmihelu nas je pozdravila #PrekletstvoIzgubljeneRokavice; na ta dan ni bila nič zlovoljna in nam je zaželela prijetno hojo.

IMG_1567

Najprej smo šli obiskat “naše” naravno okno; Skozno, od tam pa po robu Trnovske planote in gozda proti Kopitniku. Zelo me je razveselilo, da so letos pot temeljito očistili in označili, saj sem se lani tod borila z robido in podrtimi drevesi.

Ne vem, katera utrujenost me je matrala, a korak mi kar ni stekel. Ni pomagalo niti navdušenje, ko je mimo nas čudežno švignil trop gamsov.

Na Kopitniku sva si zato vzela malo več časa za počitek in malico na toplem sončku.

Spust nazaj k avtu mimo Marijine cerkvice nad Vitovljami naju je najprej pošteno premrazil, a od cerkvice naprej sva imela prave spomladanske razmere.

Domov sva se vrnila prezračena, predihana in dobre volje, moči pa je ostalo še dovolj za precej obsežno čistilno akcijo po hiši 🙂

IMG_1572

IMG_1579

IMG_1589

IMG_1599

Na Brijonih

Napoved se ves teden ne spreminja; dež dež dež veter dež veter dež dež dež.Kljub temu, da so vsi okoli mene črnogledi, ohranjam svoj naiven optimizem; vreme se BO spremenilo na bolje!

Počasi je treba sprejeti odločitev; gremo, ne gremo?
V pravem trenutku se spomnim “tekaške Logarske” in tamkajšnjih nalivov in ta spomin je lep, topel, zato rečem: GREMO!

V nedeljo zgodaj zjutraj doma kaže kar obetavno, potem po poti megla, čez državno mejo se celo razkadijo oblaki, pa v daljavi se kažejo krmežljavi sončni žarki, a kmalu spet s strahom ugledam oljke, ki jih vije veter in oblaki postajajo črni črni …

IMG_1404

V Fažano se pripeljemo skoraj istočasno z Natašama, motovilimo z drobižem za parkirnino, iščemo bankomate in se končno usedemo za mizico v bližnjem lokalčku, umirjamo utrip, srkamo odlično kavico, klepetamo klepetamo klepetamo, da se skoraj kadi.
Iz Tomaža kar naenkrat zleti: “Kaj pa če bi šel na polovičko?” (Lipicerji smo se prijavili na 10ko, N&N pa na 21km) Pravi, da že dva dni razmišlja o tem, pa zunaj niti ni tako mrzlo in tudi dežuje ne, pa Nataši povesta, da že dosti časa nista  pretekli več kot 16 km v kosu skupaj …
Pri mizici zraven ugleda možakarja z obeskom “Organizator” in ga takoj napade z vprašanji, če se da izvesti menjavo, a dobi odgovor, da se tega skoraj zagotovo ne da; škoda, ker se ni spomnil včeraj.
OK, pa nič, klepetamo naprej, analiziramo vreme, tuhtamo, kaj obleči itd., pa pride stric nazaj in reče Tomažu, naj takoj ko pristanemo na Brijonih,  gre k prijavni službi in se bo vse zrihtalo.

Ker pa Tomaž še ni dokončno odločen, se nekdo spomni genialne ideje; glasovanje na FB.

Medtem ko se tlačimo na barčico, že pišem sporočilo in glasovi začnejo takoj deževati (dež še ne, na srečo!).

E261D359-1A04-4BE7-B81E-41012FA21AD0

Seveda je rezultat v prid polovički, za desetko glasujeta samo dva pasivna športna navdušenca.

Tomaž se pri prijavni službi res hitro zmeni, in ker smo tokrat na prizorišču precej zgodaj, imamo dovolj časa za nadaljnje analize in prognoze, obiske toaletnih prostorov, oblačenje, slačenje, kofetkanje … medtem pa se oblaki odločijo, da dežja ne bodo več zadrževali.

Sprijaznjeni z vsem nase navlečemo palerine in se odpravimo na štart.

IMG_1319

Tomaž zelo neučakano sili naprej.

IMG_1334
fotkano skozi pelerino

Dež spet poneha in razkropimo se vsak v svojem ritmu proti cilju (nekaj manj kot 500 nas je na štartu), le Luka in jaz ostaneva skupaj.

Lepo nama gre, sine mi ima ogromno povedati, napol ga poslušam, medtem pa opazujem okolico; morje, zelene travnike, zanimiva drevesa, ptice … vzameva si tudi čas za fotošutinge, sploh ko vstopimo v safari park, kjer se pasejo zebre, oslički, noji, lame, konji, krave …

IMG_1339

IMG_1419

Kmalu sva na polovici, pri okrepčevalnici Luka potegne iz žepa svoje Frutabele, meni so dovolj piškoti organizatorjev; nekaj deset metrov hodiva in se baševa s sladkobo, potem pa veselo naprej.
Ko Luka ve, da sva čez polovico, začne bezljati naprej, moram ga zaustavljati, saj takega tempa ne bi zmogla. Poklepetava še s simpatično gospo, ki nama pove, da je bila že na 13 maratonih povosod po svetu, sedaj pa je dve leti čuvala vnuke in ni dosti tekla, pa jo je bilo prav strah priti na desetko.

IMG_1351

Luka ji pokaže tudi svoj najljubši skok 🙂 in že smo na zadnjem kilometru.

Kar škoda, da je že konec, okolica je tako lepa, da kar pozabiš na utrujenost, vseeno pa je dober občutek priteči v cilj in dobiti medaljo okrog vratu.

Lučkota že dolgo nisem videla tako nasmejanega in razigranega.

IMG_1412

IMG_1367

Okrepčava se, na hitro preoblečeva in greva počakat ostale v cilj.

IMG_1415

Tomaž pride kmalu, potem NatašaG, kmalu pa še NatašaMM 2:29, ki je danes verjetno najbolj vesela, dosegla je zadan čas in koleno je ne boli!

Ma, vsi smo zelo zelo veseli in spet klepetamo in klepetamo … nič nas ne ustavi!

Za kosilo nas prav šik postrežejo v hotelski restavraciji, tudi sladico dobimo!

Malo nam je žal, da je vse mokro, saj bi v suhem vremenu lahko še malo šetkali okoli, posedeli na travi in poslušali šumenje morja (če bi ga sploh slišali ob vsem silnem klepetanju) …

Kar ne moremo se odpraviti proti domu, te lepe občutke bi radi še podaljševali, analizirali in jih pestovali, a tudi v spominu nas bodo še dolgo greli in božali.

“Brijone” zagotovo ponovimo, do takrat pa nas čaka še nekaj skupnih avantur, na katerih se bodo spet odvijale lepe prijateljske dogodivščine.

foto: jaz, NatašaG (fotka: Lipicer-skok) & FB Brijuni marathon (Dinko Bažulić)

Uf, uf, ne smem pozabit, kje je bila medtem Tajda!

Na podelitvi Oskarjev!

Na maturantskem plesuuuu (pa ne še na svojem) 🙂

IMG_1406

 foto: ne vem

 

Pa tako je pela

Kako veliko srečo imamo, da živimo na koordinatah planeta, kjer nam kraljica narava na istem hribu postreže s prvim pomladnim cvetjem, nekaj sto metrov više pa z debelo odejo puhastega snega.

In nekaj lepega je tudi v nas, da zmoremo tudi v mrzlem vetrovnem popoldnevu začutiti radost; radost, da migamo, da smo skupaj, da smo del narave, da se še znamo čuditi …

Tako smo v manj kot mesecu dni od mojega zadnjega oglašanja doživeli tele nepozabne trenutke:

IMG_0133
Po ta strmi go, po položni dol; prisojna stran Nanosa,
IMG_0141
osojna stran,
20180121_124710_M
pa še sredinska.
IMG_0167
Nataša nam je razkazala delček Polhograjcev.
IMG_0182
Od koder so lepi razgledi.
IMG_0229
Po “srednječavenski poti” s Kuclja.

 

IMG_0261
Na Svetem Danijelu smo našli popolnoma opremljen kotiček za prijetne malice.
IMG_0272
In ker nam v istem dnevu ni bilo dovolj hoje, smo skočili še na enega svetnika; Škabrijel ( = Sveti Gabrijel).
IMG_0292
Zimska pravljica par sto metrov nad domačim krajem, pod Kopitnikom.
IMG_0319
Razgledi do morja.
IMG_0352
Ljuba Vitovska cerkvica.
Ovcjak
Na Ovčjak in Sveto Katarino (našo, kraško 😉 )
IMG_0433
Prvič na Čaven po vertikali iz Lokavca.
IMG_0460
Zima, zima bela.
IMG_0464
Tudi če nismo lačni, je treba povsod “pokušat” štruklje!
IMG_0487
Po gazi.
L1003627_2048.jpg
Malica nad Glinščico.
APC_0560_2048.jpg
Nove trail telovadne (!) je treba takoj preskusiti!