Pod vrhom #1

julijci - 1
Po nekajdnevnem pingpongu, kam gremo, smo se dogovorili, da Natašo poberemo ob šestih. Ne vem, če mi je verjela, me predobro pozna! A uspelo nama je. Do minute natančno. Bravo, Lipicerji! Iz vas še nekaj bo!
julijci - 8 (1)
Ker so ravno v soboto gnali krave na planine in bi morali čakati dve uri, da spet odprejo cesto, smo se do planine Blato kar nahodili. “Guni” na parkingu je rekel; urco, urco petnajst. Japajade!!
julijci - 11 (1)
Planina Krstenica. Ena sama lepota!
julijci - 15 (1)
Medtem ko smo občudovali Ograde, kamor smo bili namenjeni, nas je preletel ogromen orel. Uau! Še vedno ne morem verjet! Narava je veličastna!
julijci - 22 (1)
A tjale gor? Hm! No, dajmo vsaj poskusit!
julijci - 23 (1)
Ace je rekel: “Ne, tu gor ne bom plezal!” (in jaz sem si oddahnila) Pa nič! Ne bomo rinili z glavo v zid (oziroma v skale). Pojdimo raje do naslednje planine.
julijci - 26 (1)
Lej, ga, Triglav! (To vem sedaj, včeraj pa sva z Natašo z zemljevidom v rokah tuhtali, ali je ali ni…)
julijci - 30 (1)
Planina V Lazu (ali Planina Laz). Sira še ni, krave so šele prisopihale gor.
julijci - 38 (1)
Nesojeni Ogradi nas kličejo: “Vrnite se!” (Bomo, bomo!)
julijci - 42 (1)
Planina pri Jezeru in čas za osvežitev (vsak po svoje)
julijci - 47 (1)
Razgledi za češnjico na tortici prekrasnega dne.

1. trail v Šempas

S Tomažem sva ob praznovanju okroglih let 😉 (44 in 46) prijatelje povabila na poseben trail; od tunelov pri Predmeji do najinega doma.

Dokler pa naju zjutraj na zbirnem mestu niso presenetili z darili ((hvala, hvala, hvala vsem)), se sploh nisva zavedala, da seštevek najinih let da še lepšo, bolj okroglo številko; 90!!!

In smo šli:

1_brifing
zborček in dirigent
2_pocitek
že počivamo
3_razgled
razgled
4_ples
nekateri so zaplesali
5_cetica
dirigent je rekel: gremo tu, če ne, boste “diskani”!
6_roman
Romaaan (Jožičin mož, tam gor, na zmaju), vrži sendvičeeee!
7_malagora
pred kočo na Mali gori (spet počivajo, al kaj?)
8_nakucelj
vzponom ni bilo konca
9_kucelj
zato smo na Kuclju še malo počivali
9_nikonca
lej ga, Veliki rob, od tam naprej pa samo še dol, dol, dol
90
kako so vedeli???
čaven
prvič na Čavnu (vrh) na Čavnu (planota)
jezero1
osvežitev pri Vitovskem jezeru
rabutanje
malica
trailvsempas-1.jpg
tu noter se pa skriva luštna pesmica in 2 prijavnini za Valamar trail

Prekrasen dan je bil, hvala vam, prijatelji!

Še športna statistika: slabih 19 km (zadnjih par po asfaltu, ker so se stare pohodne poti od Vitovelj do Šempasa zarastle, ali pa so jih “zaograjili”), 7 ur in drobiž, 919 višincev (sicer pa ima vsaka ura drugačen podatek, pomagaj si zdaj 🙂 )

Screen Shot 2017-06-05 at 17.00.26

Še en trejl

Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.

No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.

S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.

Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali ((no, vsaj punce)) proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!

Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.

Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!

Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja. ((Priznam, upala sem, da se bomo obrnili 🙂 Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali.))

Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …

Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.

Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.

Nato še grmenje!

Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.

Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!

Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.

Nismo!

Kje je? Ni s tabo?

Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.

Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.

Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.

Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.

Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!

Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.

Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!

Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!

Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.

Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje ((ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol!)), vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


Pepel in kri

Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.


Kdaj prišel bo zate spet ta dan,
naj te upanje ne zapusti.

Ker gostoljubni gostitelj IckoFicko ponavadi ne objavlja svojega obraza, ga tudi mi ne bomo.

IckoFicko&family,lektorica&family&Štrok&company, hvala za gostoljubje, zabavne pogovore in vodenje po okoliških gričkih!

Dan je minil, a se bomo potrudili, da se BO ponovil!


tisti plus od T25

Carji, kralji, junaki, heroji, stroji, borci, živali, zmagovalci, legende, face …

Vse te in še več ultrapohvalnih besed za udeležence T100 (oziroma 105 kilometrov pa ogromno višincev)  na UTVV!

Kaj pa spremljevalci?!!!

Nanje pa smo čisto pozabili?!

Ej, kakšne muke so to; biti spremljevalec, podpornik, navijač, motivator, garderober, nutricionist!

Koliko dela, odrekanja, zmrzovanja, skrbi, stresa, zato da na koncu vse lovorike poberejo tile norci od ultrašev!!!

Ne, ne, saj se hecam!

A vseeno naj vam opišem ta naporen dan trojice tekmovalcev in spremljevalcev/navijačev obenem.

Potem ko sva z Natašo v cilju pričakali Andreja, smo še malo posedali in klepetali, a naš triatlonec je bil precej nemiren. Plan je bil, da gremo na pico, potem pa pričakat ultraKatjo v Podnanos. A, bogtigave, kaj se je dogajalo v njegovi glavi! Ni pomagalo, da je Nataša v rezultatih prebrala, kako je Katja šele na x ((evo, se ne spomnim več, na kateri)) -kontrolni točki in da je še dolgo ne bo v Podnanos. Kot bi mu gorelo pod nogami, je odbrzel proti avtodomu v Vipavo, midve pa z njim. Na hitro sem polupčkala Tomaža ((oprosti še enkrat, dragi)) in Luka in ju poslala domov. Ne vem, zakaj sva odklonili, da bi naju odpeljal do avtov oziroma Energe avtodoma, čez pet minut naju je že fajn pral dež. Superge, ki so se celih 25 kilometrov dobro držale razmočenega terena, so me na asfaltu kar fajn popeljale, skoraj na rit!

Pri vozilih sva se na hitro preoblekli in ker sva pričakovali pico, ni ne ena ne druga vzela dobrot, ki so nas čakale v avtih. Avtodom je že brnel, šoferja pa je od sile kar privzdigovalo. Kar naenkrat smo drveli proti Podnanosu, se parkirali, Andrej nama je dal hitre napotke, kako se stuširava in že ga ni bilo več. Osvežili sva se, obujali spomine na dirko, potem pa sva se tudi medve odpravili na kontrolno točko v vasi.

Zdaj pa bom, kot sem ji že napovedala, citirala svojo sotrpinko v preizkušnjah opisovanega dne, a z mojimi pripombami:

Na KT v Podnanosu so nas prijazne prostovoljke kar malo posvojile. Gluhi štruklji, češnje in kavica (še topli ocvirki, odlični kruhki, šalam, sir) so pasali, ma še bolj je pasalo domačno vzdušje in tista topla energija. Najmlajši so dežurali za ovinkom, da so pravočasno sporočili “eden gre” in s(m)o se vsi skupaj lahko pripravili na bučen sprejem novih in novih tekmovalcev (vse skupaj pa je odlično dirigirala gospa Jožica). Ko se je ulilo kot na sodni dan, smo šli takoj v akcijo. Hitro klopi in mize in vse potegnit bolj noter, da se pridobi nekaj prostora in lahko tekmovalci vsaj tistih nekaj minut predaha prevedrijo pod streho. Pa čeprav so prostovoljke potem ves čas stale, saj se ni dalo več sedeti! Ko je zmanjkalo tople juhe, je najprej odšibala ponjo šefica Joži, ko je juhe spet zmanjkalo, je spet odšibal kar domov po juho nekdo drug. Nove in nove dobrote so se vrstile na pultu, nekaj za tekmovalce, nekaj za nas 😳 . Hitro smo si s prostovoljci postali domači, malce smo jim tudi pomagali. Jaz sem bila nad tekmovalci tako navdušena, da sem se jim kar malo vsiljevala (pri italijanskih pa sem bila še prevajalka).

Vsi premočeni so bili in vsi smo se ponujali, kako jim lahko pomagamo. Ma, neverjetno!

AMPAK!

Tudi mene je zeblo, zeblo, zeblo! Kar tresla sem se. Ma, misel na pico v topli pivnici me je grela in tolažila celo tako, da sem se branila dobrot, katere so nam domačinke ponujale ((še topli ocvirki!!!! MMMMMMM!!)) Tu smo na Tajatajo čakali skoraj 4 ure, da je ja ne bi zamudili 😆 . Od vseh tekmovalcev je prejela daleč najbolj bučen sprejem. Pa sem prepričana, da ne zato, ker so se nas zdaj na KT končno znebili 😀 . Ko se je odsmejala naprej, Andrejev nemir ni prav nič popustil. Predlagal je, da se kar z avtodomom odpeljemo do naslednje kontrolne točke, kjer bi se skuhali eno pašto in počakali Katjo. Oooookeeeej, pica splavala po vodi, ma tudi pašta mi je v tem zmrznjenem stanju zvenela vabljivo. Prav, pa pejmo. Ojeej, kako smo sekali ovinke, po poti prehiteli enega norega 😉 kolesarja, moža še ene ultra junakinje, in že je šofer kuhal odlično pašto s tunino. Kako je že zapisal ŽigaX? Eh, ne da se mi iskat. Ma, v glavnem; ko je bila pašta kuhana, je Andrej zagrabil lonec in posodje (»bomo še komu ponudili, pa mogoče bo Katji zapašalo«) in vse skupaj odnesel v šotor. Premraženi ultraItalijan, ki je čakal na klik v glavi, da mu pove, ali naj nadaljuje ali ne, je še najbolj sumničavo gledal te toplo oblečene bedake, ki mu ponujajo pašto. Pašto!!! Spet sem se malo igrala prevajalko in se tiščala k plinski pečici.

Malo nesramno ne, stokati, da te zebe, ko v mrzel šotor kapljajo premočeni ultraši, ki jih čaka še… V Pri  Lovski koči smo se naposlušali novic o odstopih. En odstop – Žige X Gombača – smo spremljali v živo, skozi okno, takoj ko smo prispeli . Naposlušali smo se novic o tem, kako hudo je na Nanosu (2 stopinji, sneg, veter!!!). Andrej je nekemu mladcu celo dal svoja suha takaška oblačila, da se je lahko preoblekel! Koliko nesebičnih ljudi sem ta dan srečala? Veliko, veliko! Kar stiskalo me je, ko sem gledala, kako malo oblečeni so se tekmovalci podajali naprej. Tajatajo smo oblekli, še vedno je bila nasmejana in odločna, zato me zanjo ni skrbelo (Mene pa je, priznam!). Pa še na 3. mesto med ženskami se je ravno takrat prebila, zato sem vedela, da ni šans, da ji karkoli prepreči priti do cilja. Ona odšiba burji in mrazu pokazat, da se ju ne boji, mi pa naprej, do Abrama. Z avtodomom! Ej! Uf, tam je zeblo še nas. Le kako brije po nanoški planoti! Prav vsako lučko smo pozdravili, vsakemu ponudili pomoč, vsakega občudovali, ker je prišel do nas. Jaz sem se tiščala v koči, reva, zelo blizu pečice

(in stekla ven samo, ko sem slišala vzklike :«Lučka gre, lučka gre!«).

Ma, sem pa enemu Nemcu pomagala menjat baterije v lučki. To šteje? Z Italijanom pa sem se tu že dobro poznala in sem se ga iskreno razveselila, ko se je prikazal iz trde teme 🙂

Tukaj so bili prostovoljci moja zlata Helena in njen Martin (gorska reševalca), zdravnica Veronika ((Anita, je tvoja žlahta, sem zvedela pozneje)) (tudi gorska reševalka) (ki, na veliko srečo, na tej tekmi ni imela nobenega resnega dela), neka gospa, naspidiran lovec in otroci iz nekega vzgojnega zavoda. Helena jih je zelo pohvalila. In jaz še vedno ne morem pozabiti, kako dobre presne kroglice so imeli! Kmalu mimo švigne naša Klara, naspidirana, v nekem drugem svetu drvi zmagi naproti. Eden za drugim prispejo naši stari znanci, ki smo jih srečali že v Podnanosu. No, večina njih 😦 . Potem pride Peter Macuh in jaz vem, da bo naslednja lučka Tajatajina. In je bila res. In še vedno se je smejala! Burji in mrazu in dežju v brk! Odšibamo v cilj (Odšibamo, Nataša?! Odšibamo? Hehe, odvijugali smo po neskončnih ovinkih in meni se je zdelo, da se vozimo celo večnost in da bomo zamudili Katjo v cilju!), Klara je že prispela, Marija tudi, prav kmalu pa prileti tudi Tajataja. Končno jo lahko objamem objememO, to našo babo! Solzice zakamuflira dež.

Mene zebe, zebe, zebe, ta naša babnica pa lepo odskaklja na masažo! Nobene uvidevnosti, vam rečem, nobene!

Ne, resno!

Nobenih fanfar v cilju, nobene množice! Napovedovalec, še kdo od organizatorjev, kakšen prijatelj in to je to!

Prav zanima me, kaj občutijo ti ultra norci. Kaj si želijo?

Tam vidim Anžeta in prijatelja, klepetata, kot bi bil za njima 5 km tek. Nič se jima ne mudi počivat 😕 Kmalu priteče mladec, ki mu je Andrej posodil obleke, vesela sem.

Vesela sem vsakega, ki se izvije iz objema noči v cilj! Vidim tudi »mojega« Italijana, pa Nemca, pa domačina Benedikta, za katerega se mi je v Podnanosu zdelo, da je napol nag in da bo na Nanosu zmrznil!

Tudi Andrej je končno sproščen; celo radler pije, medtem ko se z Natašo za silo grejeva s čajem.

Katja pa še kar na masaži! 😀

Opogumimo se in jo gremo pobarat, če pride ven. Nje pa ni več, je že v svojem toplem avto-domku.

Prav, potem grem pa tudi jaz spat 🙂

Na polurni poti do doma me zebe, a če vklopim gretje, mi je toplo in se mi spi. Trpim! Trpim!

Vidi kdo moje trpljenje?

Nihče!

Ok, hec hec hec!

Jaz bi še kar visela tam in gledala te naše junake.

In zato smo šli še v nedeljo na podelitev nagrad.

Ker se jih ne morem nagledat!

Ker so res junaki, heroji, carji, zmagovalci, ultranorci!!!

Tudi tisti, ki jim ni uspelo priti do cilja!

Vsi!

Eno posebno pleme.

Ljudstvo.

Familija!


Leteče nepotice

Trojka Rajši tečemo, kot potico pečemo na teku trojk 2016.


Kar se spomnim od teka, je, da smo štartale prav zadaj in potem ves čas počasi prehitevale.
Pa klepetale. ((Ma, same resne debate, lepo prosim!))
In UŽIVALE!

Analiza dogajanja z Energe Katjo ((ali po domače povedano;  kofetkanje na sonču)) je čudovito zaokrožila prijetno preživeto dopoldne.

Fotke iz cilja so povsem meglene. Krive smo, seveda, me; prehitro smo pritekle v cilj in Tomaž je bil nepripravljen.

😉

Ej, za 4 minute smo izboljšale lanski čas!

Kam to pelje, oštja?!

Kmalu nas bodo zaradi previsoke hitrosti oglobili!