Istra ti …

Sedimo na avtobusu, ki nas iz Umaga (cilja) pelje na štart 41 kilometrov dolge preizkušnje; rumene “proge” na prireditvi 100 milj Istre.

Lulat me tišči, tako močno me tišči, da ne mislim na tremo, na skrbi, na bolečine, na obvezno opremo v nahrbtniku, na trdnost vozla vezalk.. vse moje misli se vrtijo le okoli napetega mehurja, oči so prikovane na cesto in okoliške vasi.

Je Motovun že blizu?!

Je, ga že vidim, ampak preživeti bo treba še tistih nekaj ovinkov rahlo razdrapane ceste navgor.

Na parkirišču me kar izstreli v prvo grmovje, kjer pa je že ogromno podobnih mandeljcev, ki so se ob obetu vročega dne celo jutro nalivali s hektolitri vode.

Ahhhh, kakšno olajšanje!

Zdaj moramo samo še zabiti čas do štarta; z Natašo in Tomažem nabavimo vodo, kavo, čips in podobno zdravo prehrano, s katero se bašemo med poležavanjem v travi pred manjšim stanovanjskim blokom. Hecamo se, v živo spoznavamo doslej “virtualne”znance, premoremo celo nekaj volje za raztezanje, primerjamo strategije (vse so precej podobne: priti do cilja) in verjetno (kdo bi se spomnil) kar nekaj brezveze klepetamo …

Končno nas udarna glasba opomni, da je čas za premik do štartnega mesta. Še poljubček Tomažu, ki seveda ne bo štartal s polžki zadaj, kratka vaja iz delanja skupinskega selfija s kupom Slovenk (od tega vsaj 3 Mojce) (+1 Slovenec) in vsi skupaj že glasno odštevamo sekunde in si želimo srečo na poti.

Človek si misli, kako nas je izstrelilo na progo. EEE, naka, do središča Motovuna vodi ozka tlakovana ulica, po kateri je treba lepo potrpežljivo, saj nas je na rumeni trasi okoli 500. Ko se začnemo spuščati iz vasi, pa se reka trejlašev že lepo raztegne in razredči.

Sonce močno nažiga, ko spet v dolini stopimo na asfaltno cesto in tam zlagoma premagamo nekaj kilometrov.

Ko pot končno zavije med polja in vinograde, se začne strmo vzpenjati proti Oprtalju.  Čudim se, kako so nekateri že ostali brez vode, ogromno jih vidim brez obvezne opreme, razjezijo pa me tisti, ki se na tej ozki potki kar ustavijo, da bi klepetali ali pili/jedli/zadihali in nikamor umaknejo.

Saj ne, da bi se mi mudilo, a ulovila sem svoj počasno enakomerni ritem in tole nevljudno neumikanje me spravlja iz njega.

Hitro potlačim negativne misli in trmasto rinem v hrib, nekje srečam Dunjo, nato še MojcoJ, pri spustu z Oprtalja pa kar nekaj časa uspešno sledim MojciE in Andreji, a kmalu po prečkanju potoka postaneta prehitri zame.

Na Završju me začarajo zapuščene in napol podrte hiše, pri vodnem koritu si s hladno vodo prijetno osvežim obraz in vrat in naprej vztrajno nabiram višince.

Pri Svetem Juraju vrh brda se odpre veličasten pogled na morje (Tomaž je zjutraj rekel: ko boš zagledala morje, ne bo več daleč do cilja. Hahahaha, saj res ni, še samo kakih 24km!!!), na drugi strani pa simpatična mala cerkvica, ki me je očarala že na ogledni turi, ki smo jo pred tednom ubrali z Natašo. Neznano dekle, ki veselo fotografira razglede, poprosim, da dokumentira tudi moje navdušenje, potem pa se skupaj začneva spuščati po makadamski poti.

Se mi je že prej prikazoval en Slovenec na kolesu? Točno, že nekje na vrhu nekega vzpona (ali celo dveh) me je spodbujal in tu, kak km pred Grožnjanom, ugotovim, da je to mož MojceJ, ki sem jo pravkar dohitela. Kar zalepim se nanjo, ker me tekaška volja počasi zapušča. V glavi sem že zatrmarila, da tekla pa ne bom več, sploh po ravnini ne, samo spuste! A tek v družbi pomaga, malce poklepetava in tik tak sva v Grožnjanu.

OOO, krasna okrepčevalnica; vase tlačim slanino, čips, sir, koščke banane in pomaranč, pa seveda kozarec ali celo dva kokakole. Mojca je že šla naprej in ko jo lovim, se lepo “odrigam” in v trebuhu ne tišči prav nič. Leva noga se sicer začenja oglašati, drugače pa sem prav v redu in zdi se mi, da imam dober tempo.

Čaki, tam vidim Klaro, ona ima za sabo že več kot 150 km, maha pa jo, kot bi pravkar začela. Pot se kar vleče, zato taki kratki klepetki ali samo vzpodbudni vzkliki zelo pomagajo.

Zažvižga SMS iz mobija; EnergeKatja poroča, da je že v cilju svoje 110km dolge preizkušnje. Wuhu, a si zmagala, jo vprašam nazaj. Ni, a vem, da je vesela, saj je dosti skrajšala želeni čas. Odlično, ženska je neverjetna! Pa dajmo malo pohitet, da ji čestitamo 😉

Spet dohitim Mojco J, ali ona mene, saj ne vem več, Roman naju vsake toliko pričaka in priganja, pot je dolgočasna. V gozdičku, kjer je pot precej “skalnata”, se dvakrat spotaknem, kar me opomni, da je treba malce bolj dvigovati noge.

Piskne Tomažev SMS; v cilju je, pošteno je skrajšal pričakovani čas, krčev ni bilo!

O, kako sem vesela zanj!

Ko se v Bujah vzpenjava po stopnicah k zadnji okrepčevalnici, zagledam Romana s telefonom v roki in se pohecam, da te stopnice pa bova ja pretekli.

In jih. V smehu!

Medtem ko se bašem s čipsom, me za rokav pocuka nasmejana sotekmovalka in mi kaže svojo štartno številko. Lej jo, Tjaši, še ena virtualna znanka; na FB sem ji napisala, da se bova nekje na progi zagotovo srečali! Objameva se, ona odhiti naprej, a jo z Mojco na koncu vasi uloviva in skupaj premagujemo del zoprno razmetane poti med vinogradi.

Nekje zakoračimo v globoko cmokajoče blato, sledijo neskončni travniki, ma niti ne vem več natančno, kje je kaj bilo. Z Mojco sva zdaj bolj tiho, vsaka premleva svoje misli. Počasi se mrači, vse diši po pomladi, narava zdaj oddaja drugačne glasove, sonce zahaja. Ne morem verjeti, kmalu bova v cilju, ulovila bom časovni limit!

Prižgem čelno lučko, nekaj časa rabim, da se navadim na drugačen pogled. Ko se prebijamo čez dooolg travnik, nekdo za nama pokliče: “Mojca?”, obrnem se, tekačica mi kaže svojo štartno številko, vidim samo avstrijsko zastavo na njej in uganem: “Zorica?”.

Spet ena od virtualnih znank, končno se spoznava v živo. Objameva se in opravičim se ji, ker se ne bom ustavljala, zdaj se res ne smem, potem se bom do cilja vlekla še celo večnost.

Malo nama zapojem, spomnim se, da bi tu pašala ZZtopka s svojim glasnim petjem in navijanjem, kar naenkrat se zalotim, da si potiho popevam Vstajenje Primorske 🙂

Še malo in že sva med hišami, tu je cesta, sliši se hrup in glasba prireditvenega prostora, z Mojco se primeva za roke in s cmokom v grlu drviva, res drviva v cilj.

Tam me čaka moj hitri Tomaž, kmalu se objemam s Katjo, Andrejem, Majo, Damjanom … saj ne vem več, s kom, vsi smo veseli, govorimo eden prek drugega.

Čez nekaj minut je v cilju tudi Nataša; vsi smo tu, naša ekipca, veseli veseli veseli.

Tako kot nas je veselje zajelo hitro in silovito, tako hitro začne tudi popuščati in naša telesa začne premagovati utrujenost. Privoščimo si še topel obrok in prho, rečemo še par besed in se prepustimo klicu postelje.

Seveda ne spimo tako dobro kot se pri utrujenosti pričakuje, preveč se mota po glavah in utrujene mišice kar ne najdejo pravih položajev za počitek …

Nedelja je že tradicionalno namenjena “Slovenski analizi”; na zbirnem mestu klepetamo, si čestitamo, izmenjujemo mnenja in kujemo plane za naprej (ma, ne bom povedala, v kaj sta me prepričala Nataša in Tomaž, ne bom!) … Nekaj “naših” je bilo tudi med prostovoljci, ki so pomagali na okrepčevalnicah ali kot “metle” in z zanimanjem prisluhnemo njihovim prigodam.

S Tomažem se zelo razveseliva Uršule in Andreje; druženje z njima nama vedno da posebne energije.

Tudi podelitve nagrad zmagovalcem ne zamudimo; “naša” Katja je bila na 110 km druga, juhuhu!!! Sicer pa so Slovenke in Slovenci pobrali še precej nagrad in za vse smo iskreno veseli.

Tako kot smo veseli tega prijetnega druženja, ki ga kar nočemo zapustiti.

A vemo, da se bomo kmalu spet srečali! Ker kljub utrujenosti dobro vemo: ŠE BOMO “TREJLALI”!

Fotke: moje in sposojene od tu al tam …