Pomlad 2020

Nekaj časa sem bila disciplinirana in pisala dnevnik. Potem sem nanj pozabila in ga pred kratkim spet čisto po naključju našla med osnutki e-pošte.

V mojem spominu tega, na srečo, ni več, a zgleda, da sem bila spomladi precej mračno razpoložena.

Nekaj odlomkov:

******

Prvi dan pomladi.

Prvi dan nekega čudnega čudnega obdobja. No, ni ravno prvi, to traja že ves teden. Stopnjuje se. Malo sem tesnobna. Ni me strah bolezni. Strah me je politikov, ki se igrajo z nami.

Strah me je svojih temnih misli, ki pridrvijo, kljub temu, da vem, da bo vse v redu, da bomo vsemu ptič!

Slabo sem spala, vseeno kratek sprehod z Deo paše. Mimogrede naberem še nekaj trobentic in si ogledam, kako napredujeta kopriva in divji hmelj. Po dolgem zajtrku z obveznimi časopisi (mater, je težko NE obliznit prsta za listanje!) spečem rahle kolačke za mularijo. Nenavadno je spet imeti polno hišo.

Zagledam se v polico s kuharskimi knjigami in nerazvrščenimi dokumenti. Mine urica, polica je sedaj čista in zračna, pol receptov (natisnjenih, iz revij itd.) v škatli za star papir. Premaknem se na predal s praznimi kozarci za vlaganje. Ti se bodo sedaj preselili v garažo, da bomo imeli prostor za malo večjo količino moke, riža, pašte, kot jo imamo ponavadi. Ob domačem čaju s Tomažem poslušava poročila in debatirava, kam na sprehod. Na srečo sem potke v okolici v preteklih letih dobro raziskala; danes v dveh urah in pol ne srečamo nikogar. Naberem pa lep kupček trobentic in vijolic pa droben šopek šparenge.(Aja, sončen, topel dan!) Malo dremuckanja na kavču, telefonada z mamo, še malo najnujnejšega pucanja, skok na internet. Začinim piščanca in ga vtaknem v konvekcijsko pečico. Medtem ko se peče, 20 minut joge z Adriene. Danes joga proti nesigurnosti. Pišče že diši, Jasnin radič in zelje iz zabojčka zabeljena; večerjaaaa! Ko pojemo, mularija in Tomaž v kino (v sosednji sobi), jaz pomijem, zamesim za buhteljne in ob knjigi malo zadremuckam.

Ajde, buhteljčke dokončat, potem pa spat!

*******

Zbudila sem se zgodaj, še pred šesto, najprej sem mislila, da mogoče zaradi burje ali mogoče da so mi preveč dišali buhteljčki… pa je bil kar hud potres v Zagrebu, ki se ga je menda čutilo tudi pri nas.

Z Deo se nadihava svežega zraka, spet dooolg zajtrk. Luku pomagam speči jajce na oko, nato se posvetiva pouku na daljavo. Disciplinirana sva in tekoče nama steče. Samo nekaj mojih službenih klicev naju zmoti. Tomaž pa je tako ali tako nenehno na telefonu (dela od doma).

*****
Deo ven, zajtrk, oblikovat kruh, ki sem ga že včeraj namešala in dala vzhajat, tuš, kruh je pečen… diši… a je prevroč in meni se mudi v službo. Tu je vsak dan manj dela; malo poklepetam s prostovoljkama civilne zaščite (iz enote reševalnih psov), jima ponudim kavo in obisk veceja (pozneje mi spodaj na kavču pustita piškote), zračim pisarne, urejam stvari, za katere prej nikoli nisem našla dovolj časa, poslušam novice, spijem čaj, pojem kosilo, malo poklepetam z A, ki pride nekaj iskat, pa z N, ki je prišel par ur v pisarno, kjer lažje dela. Zunaj burja in mraz.

Obisk trgovine; maske, rokavice, razkuževanje … Doma. Kruh je slassssten.

*****
Še pred šesto me zbudi burja. Ko pogledam skozi okno; naletava sneg. Naredim 10-minutno meditacijo s Saro Isaković, nato se hitro oblečem in z Deo par minut uživava na zraku, vetru, opazujeva igro snežink. Po zajtrku urejam fotografije, več kot 8000 jih arhiviram. Že dolgo imam nastavljen osnutek bloga o naših počitnicah v Toscani, pa se mi nekako ne zdi prav, da bi ga objavila. V Italiji je res grozno, vsak dan umre več kot 500 ljudi, stroga stroga karantena. Luka pridno dela za šolo. Zamesim za bobole (odlični so), kuham zelenjavno čorbico. Narediva 15-minutne jogijske vaje za gibčnost z Adriene.

*******


Po službi “brezstično” prevzamem zabojček zelenjave, nato z Deo na burjast sprehod in iskanje novih potk okoli Hrastovega hriba pri Vogrščku. Burja se zvečer okrepi. Zmanjka celo elektrike in piščanca, ki sem ga pekla v konvekcijski pečici, moram dokončati v ponvi na plinskem gorilniku za kampiranje. Ponoči močno močno piha burja; ne morem spati, odpravim se za čudnim ropotajočim zvokom. Ravno ko odprem vhodna vrata, odnese velik kos plastike z nadstreška, na srečo na sosedov travnik mimo vseh avtov; ničesar ne poškoduje. Odstranim še kovinsko palico, ki jo je odneslo pod moj avto, se sprehodim še malo okoli hiše in po cesti (bosa!?) in grem nazaj ne-spat.

*****

Vlečem se po hiši, skuham kosilo, se učim z Lukom, nimam volje za kako hudo pospravljanje, že s sprotnim delom imam vsega preveč. Še berem ne skoraj nič, nimam energije. S Tomažem in Lukom gremo na res počasen sprehod okoli Vogrščka, popolnoma brez moči sem. Vseeno je imam dovolj, da naberem malo regratovih cvetov, vijolic in trobentic. Za večerjo pica po nekem siciljanskem receptu; ni mi všeč, boljša je moja, klasično improvizatorska.

*****

Spet zamesim za bobole. Moke mi zmanjkuje. Luka gnjavi, da bi se kaj učila. Ne ljubi se mi! Za kosilo pašta z blitvo, šalšo in bučnimi semeni; zelo mi je všeč. Bobole mesim vsakih 20 minut, si dopisujem s Heleno in Natašo, pokličem mamo. Pošiljam sporočila tudi drugim ljudem; eni odgovarjajo, drugi ne…Dosti poslušamo radio; VAL202, in podkaste na Metini listi. Popoldne gremo malo raziskovat stezice nad Osekom; pridemo na eno skoraj pravljično, tam se že bolje počutim. Nekje gremo narobe in pridemo v vas; mislim, da nas vaščani gledajo malo postrani.

 *****

Zmatrana sem; obučutek imam, da samo kuham, pomivam, perem, pospravljam. Zvečer gledam film Šiška delux do polovice, ko zašteka; nato posnetek gledališke predstave Plešasta pevka SNG Nova Gorica. Ne gre, ni enak občutek kot v gledališču, niti od daleč. Spet zaspim. Nič ne berem. Pozabljam na jogo. Vse mi gre na živce. Pogrešam samoto in tišino, se mi zdi. Na srečo spim dobro.
******

Sonce. Tomaž in Luka gresta malo trailat, takrat se Luka zelo sprosti, jaz en krogič na Vitovlje.

******

Po polnoči bo gibanje omejeno samo na občino bivanja.

******

In potem sem nehala pisat …

Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979

Awesome maniac

Pogrešam njegovo pomoč pri kuhanju, pogrešam njegove glasne in slinaste pozdrave, njegovo mehko dlako, njegove “čukaste” oči, njegovo noro dirjanje po travnikih … pogrešam to, kako sem se jezila nanj, ker me je znal tako okupirati, da sem se morala posvetiti samo njemu.

Našega Ackota ni več.

Nismo bili pripravljeni na to.

Nikoli ne bi bili.

IMG_4855

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.

IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.

IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.

22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!

IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

Misel

Misel iz knjige, ki jo berem:

(…) dostikrat tako izbiramo za druge in mislimo, da jim bomo ustregli, in nekako imamo v duha vgrajene toliko arogance, da na koncu verjamemo, da znamo bolje presojati o njihovi sreči kot oni sami. (…)

Natacha Appanah: Anina poroka

S Kriških podov skozi Luknjo v Zadnjico

V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!

Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!

IMG_5354

IMG_5374

20170723_072913_L

20170723_101132_L

20170723_121009_L

IMG_5439

20170723_121238_L

IMG_5442

20170723_133848_L

IMG_5475

20170723_140454_L

20170723_143746_L

IMG_5524

IMG_5507

IMG_5446

IMG_5525

Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉

 

(23. julij 2017)