Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

Advertisements

Trening #1

Pridevniki za tak dan:

IMG_9163

lep

krasen

čudovit

sončen

fenomenalen

zimski

dišeč

pravljičen

svež

mrzel

nepozaben

osvežujoč

osvobajajoč

sproščujoč

popoln

neverjeten

srečen

barvit

tih

bel

.

.

.

kičast

dih jemajoč

mamljiv

bajen

očarljiv

osupljiv

dušo božajoč

poetičen

 

 

LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.
IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.
IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.
22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!
IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

Misel

Misel iz knjige, ki jo berem:

(…) dostikrat tako izbiramo za druge in mislimo, da jim bomo ustregli, in nekako imamo v duha vgrajene toliko arogance, da na koncu verjamemo, da znamo bolje presojati o njihovi sreči kot oni sami. (…)

Natacha Appanah: Anina poroka

S Kriških podov skozi Luknjo v Zadnjico

V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!

Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!

IMG_5354

IMG_5374

20170723_072913_L

20170723_101132_L

20170723_121009_L

IMG_5439

20170723_121238_L

IMG_5442

20170723_133848_L

IMG_5475

20170723_140454_L

20170723_143746_L

IMG_5524

IMG_5507

IMG_5446

IMG_5525

Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉

 

(23. julij 2017)

Vrh Korena in Kompotela

  1. julij 2017, sobota

Tole smo se pa tako na hitro zmenili … Cel petek spremljali vremensko napoved in Nataši rade volje odstopili načrtovanje poti. Ki pa je prepustila nekaj odločitev nedorečenih, lisička, samo zato, da bi imela jaz slabo vest, ker nismo šli po najkrajši poti 😛

(pa jo imam res, a o tem kasneje … ali pa ne)

Zgodaj zjutraj se je v Šempasu že jasnilo, a iz Ljubljane je prišel SMS, da tam dežuje.

Nič, gremo; tako ali tako moramo peljati Tajdo v Ljubljano, saj gresta z Anabelo po svoje na lepše.

Ko se vozimo proti Krvavcu, se oblaki tržejo, dvigajo, premikajo … kdove kaj bo. Sama raje ne povem, kaj napoveduje moja vremenska aplikacija (vsak od nas ima drugačno najljubšo).

IMG_4599

Na planini Jezerca je še nekaj cincanja, kaj obuti, koliko se obleči, potem pa kar steče in tik tak smo pri Domu na Gospincu. Medtem ko Tomaž fotografira, nemočni ženski zaman poskušava odpreti škatlo žigom.

Pri Mariji Snežni smo že nad oblaki in vse kaže, da jih bo sonce le pregnalo.

IMG_4602

Ko zapustimo smučišča, pa se začne kar zoprn spust.

IMG_4607

IMG_4605

Verjetno bi ga laže premagali, če ne bi bilo vse blatno in vlažno, tako pa previdno tipamo in se počasi prebijemo do PREČUDOVITE planine Dolga njiva.

IMG_4617

A odločen konj nam ni dovolil, da bi se tam predolgo zadrževali, prijazno nas je pospremil na pot proti razpotju Škrbina.

IMG_4623

Nad sabo smo ves čas opazovali greben, po katerem bi bilo fino iti na naš načrtovani cilj, a se zaradi Ackotovega strahu pred plezanjem nismo odločili za tako pot.

IMG_4613

Tudi Kalški greben nas je neuspešno vabil (Da ne bosta psa res vsega kriva, moram tu povedati, da sem bila v minulem tednu precej “razštelana” in si zato nisem želela hoditi čisto ves dan), a začetek poti nanj smo le preverili. Za drugič, saj se zagotovo vrnemo!

Še malo cikcakanja po pobočju in že smo stali na Vrhu Korena.

IMG_4645

IMG_4652

Toliko pričakovani razgledi na vse strani Kamniško-Savinjskih Alp so nas samo na kratko izzivali skozi goste oblake, zato smo po kratki malici optimistično skočili še na bližnjo Kompotelo, kjer pa ni bilo dosti bolje.

IMG_4657

IMG_4666

Da ne bo pomote; meni je bilo na obeh vrhovih (in na celi poti) zelo lepo, a razgledi so vseeno pikica na i, kajne?

IMG_4668

Po dolgem spustu do planine Koren smo se lahko prepričali, da nekdo od znancev ni lagal, ko je obljubljal, da nas tam čaka 24 ur na dan odprt samopostrežni bife. In kako je bil založen! Imenuje se “Okrepčevalnica Mater, sem est žejn-a!” 🙂 Luka si je postregel z multivitaminsko pijačo, v skrinci je zarožlalo, odrasli pa nismo bili preveč žejni.

IMG_4678

IMG_4687

IMG_4685

Škoda, ker nismo srknili kakšne pivce za živce, saj so bile krave na bližnjem travniku res nesramne, tako zelo, da smo odtekli nekaj intervalov do roba travnika, kjer so se nas naveličale preganjati 🙂

IMG_4692

Sledil je še spust do Kriške planine, popestren z nenehnim zbadanjem okoli našega poguma pri kravah. Tam pa; spet krave, mnogo krav, mnogo glasno mukajočih krav (in nekaj razigranih teličkov). Luka je močno zakrbelo, kako bomo prišli na varno. Pa tudi ostali nismo bili ravno brezskrbni, zato smo si globoko oddahnili, ko smo razigrane teličke in nervozne krave opazovali izza ograje. Kljub temu, da sem bila pošteno lačna, nisem bila ravno navdušena nad idejo, da bi na tej planini poiskali, kje je kaj odprtega, da se okrepčamo s kislim mlekom ali žganci, pa tudi h kočam višje se mi ni ljubilo vzpenjati.

IMG_4702

Na planini Jezerca sem vseeno premogla še nekaj moči, da smo pofirbcali, če se tam iz kakšnega dimnika suka obetajoč dim, a smo bili glede tega slabe sreče.

Prijetno utrujeni smo se odpeljali v dolino, obljubljajoč si, da se še kdaj vrnemo. Po razglede. Na žgance. Še prej pa povprašamo EnergeKatjo, kako se je ona spoprijateljila s kravami 🙂

vrh korena