LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.
IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.
IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.
22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!
IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

Advertisements

Misel

Misel iz knjige, ki jo berem:

(…) dostikrat tako izbiramo za druge in mislimo, da jim bomo ustregli, in nekako imamo v duha vgrajene toliko arogance, da na koncu verjamemo, da znamo bolje presojati o njihovi sreči kot oni sami. (…)

Natacha Appanah: Anina poroka

S Kriških podov skozi Luknjo v Zadnjico

V naslovu manjka podatek, da smo tudi štartali v Zadnjici; ostalo je vse res!

Naredili smo si (podarjen nam je bil!) prekrasen dan, ki ga ne bom nikoli pozabila!

IMG_5354

IMG_5374

20170723_072913_L

20170723_101132_L

20170723_121009_L

IMG_5439

20170723_121238_L

IMG_5442

20170723_133848_L

IMG_5475

20170723_140454_L

20170723_143746_L

IMG_5524

IMG_5507

IMG_5446

IMG_5525

Nataša, hvala za nekatere fotke in bodi brez skrbi; kljub temu, da imam po novem super aplikacijo, ki poimenuje vrhove okoli, bomo šli še s tabo v hribe. 😉

 

(23. julij 2017)

Vrh Korena in Kompotela

  1. julij 2017, sobota

Tole smo se pa tako na hitro zmenili … Cel petek spremljali vremensko napoved in Nataši rade volje odstopili načrtovanje poti. Ki pa je prepustila nekaj odločitev nedorečenih, lisička, samo zato, da bi imela jaz slabo vest, ker nismo šli po najkrajši poti 😛

(pa jo imam res, a o tem kasneje … ali pa ne)

Zgodaj zjutraj se je v Šempasu že jasnilo, a iz Ljubljane je prišel SMS, da tam dežuje.

Nič, gremo; tako ali tako moramo peljati Tajdo v Ljubljano, saj gresta z Anabelo po svoje na lepše.

Ko se vozimo proti Krvavcu, se oblaki tržejo, dvigajo, premikajo … kdove kaj bo. Sama raje ne povem, kaj napoveduje moja vremenska aplikacija (vsak od nas ima drugačno najljubšo).

IMG_4599

Na planini Jezerca je še nekaj cincanja, kaj obuti, koliko se obleči, potem pa kar steče in tik tak smo pri Domu na Gospincu. Medtem ko Tomaž fotografira, nemočni ženski zaman poskušava odpreti škatlo žigom.

Pri Mariji Snežni smo že nad oblaki in vse kaže, da jih bo sonce le pregnalo.

IMG_4602

Ko zapustimo smučišča, pa se začne kar zoprn spust.

IMG_4607

IMG_4605

Verjetno bi ga laže premagali, če ne bi bilo vse blatno in vlažno, tako pa previdno tipamo in se počasi prebijemo do PREČUDOVITE planine Dolga njiva.

IMG_4617

A odločen konj nam ni dovolil, da bi se tam predolgo zadrževali, prijazno nas je pospremil na pot proti razpotju Škrbina.

IMG_4623

Nad sabo smo ves čas opazovali greben, po katerem bi bilo fino iti na naš načrtovani cilj, a se zaradi Ackotovega strahu pred plezanjem nismo odločili za tako pot.

IMG_4613

Tudi Kalški greben nas je neuspešno vabil (Da ne bosta psa res vsega kriva, moram tu povedati, da sem bila v minulem tednu precej “razštelana” in si zato nisem želela hoditi čisto ves dan), a začetek poti nanj smo le preverili. Za drugič, saj se zagotovo vrnemo!

Še malo cikcakanja po pobočju in že smo stali na Vrhu Korena.

IMG_4645

IMG_4652

Toliko pričakovani razgledi na vse strani Kamniško-Savinjskih Alp so nas samo na kratko izzivali skozi goste oblake, zato smo po kratki malici optimistično skočili še na bližnjo Kompotelo, kjer pa ni bilo dosti bolje.

IMG_4657

IMG_4666

Da ne bo pomote; meni je bilo na obeh vrhovih (in na celi poti) zelo lepo, a razgledi so vseeno pikica na i, kajne?

IMG_4668

Po dolgem spustu do planine Koren smo se lahko prepričali, da nekdo od znancev ni lagal, ko je obljubljal, da nas tam čaka 24 ur na dan odprt samopostrežni bife. In kako je bil založen! Imenuje se “Okrepčevalnica Mater, sem est žejn-a!” 🙂 Luka si je postregel z multivitaminsko pijačo, v skrinci je zarožlalo, odrasli pa nismo bili preveč žejni.

IMG_4678

IMG_4687

IMG_4685

Škoda, ker nismo srknili kakšne pivce za živce, saj so bile krave na bližnjem travniku res nesramne, tako zelo, da smo odtekli nekaj intervalov do roba travnika, kjer so se nas naveličale preganjati 🙂

IMG_4692

Sledil je še spust do Kriške planine, popestren z nenehnim zbadanjem okoli našega poguma pri kravah. Tam pa; spet krave, mnogo krav, mnogo glasno mukajočih krav (in nekaj razigranih teličkov). Luka je močno zakrbelo, kako bomo prišli na varno. Pa tudi ostali nismo bili ravno brezskrbni, zato smo si globoko oddahnili, ko smo razigrane teličke in nervozne krave opazovali izza ograje. Kljub temu, da sem bila pošteno lačna, nisem bila ravno navdušena nad idejo, da bi na tej planini poiskali, kje je kaj odprtega, da se okrepčamo s kislim mlekom ali žganci, pa tudi h kočam višje se mi ni ljubilo vzpenjati.

IMG_4702

Na planini Jezerca sem vseeno premogla še nekaj moči, da smo pofirbcali, če se tam iz kakšnega dimnika suka obetajoč dim, a smo bili glede tega slabe sreče.

Prijetno utrujeni smo se odpeljali v dolino, obljubljajoč si, da se še kdaj vrnemo. Po razglede. Na žgance. Še prej pa povprašamo EnergeKatjo, kako se je ona spoprijateljila s kravami 🙂

vrh korena

 

 

Krn in Vrh nad Peski

24. junij 2017

Enkrat letno MORAMO obiskati “naš” Krn.

IMG_4394
Ko smo zapuščali planino Kuhinja, so vrhove še ovijale meglice.

 

 

IMG_4397
A sonce je kmalu začelo kazati svojo moč …

 

IMG_4415
Nekje na pol poti, ko smo občudovali prelepo cvetočo naravo in si brisali potoke znoja, nas je v tekaškem ritmu prehitel oskrbnik zavetišča na Krnu. (a vidite tisto pikico tam daleč pred nami?)
IMG_4417
Ni krasno?
IMG_4431
Malo više so mimo nas nas odbrzeli še gorski reševalci, ki so po reševanju ponesrečenca “skočili” gor pa še kam.

IMG_4428

IMG_4448
Po treh urah hoje je Luka že močno lačen končno prišel do zaslužene slastne pašte.
IMG_4451
Še par korakov pa smo na Krnu.
IMG_4465
Ovčke, kje ste? Slišimo vas, vidimo pa ne …
IMG_4474
Malček snega je še ostalo.
IMG_4479
Še tja gor gremo.
IMG_4484
Ne dohajam jih, mojih štirih gamsov.
IMG_4493
Na Vrhu nad Peski.
IMG_4504
Lej ga, Krn, pred eno  uro smo bili tam gor.
IMG_4510
Tudi Krnsko jezero se vidi.
IMG_4539
Mimo tretjega krnskega jezera; jezera v Lužnici, smo se spustili proti planinam Leskovca, Kašina in nato še Kuhinja, kjer smo kupili odličen sir in najboljšo skuto in se prijetno utrujeni odpeljali domov.

Pod vrhom #2

18. junij 2017, nedelja

Moja Košutka mi je velikokrat pripovedovala, kako je po službi skočila na “svoj” Vodil vrh (“uradno ime: Vodel), zato sem si zamislila, da bi bilo prav fejst ji poslat fotko od tam in ji postaviti “kje sem” uganko.

Pobrskala sem tako po vsevednem spletu (če sem hotela postavljati uganko, seveda nisem smela vprašati za pot), našla precej natančen opis in kmalu smo z Lukom in Tomažem že sopihali v breg nad vasjo Gabrje.

IMG_4294

Takoj ko smo za starim mlinom zavili v prijetno hladen gozd, smo zaslišali šumenje slapov Sopotnice. Vroč dan, kot je bil, nam je to zelo prijalo. Še bolj pa je prijalo obilje gozdnih jagod, ki so se ponujale na vsakem koraku.

IMG_4297

Iz gozda smo kmalu prišli na pašnike, kjer so nas krave prav radovedno opazovale. Pospešili smo korak, one pa tudi … Na srečo imamo nekaj hribovske kondicije, tako da nas na strmem pobočju niso ulovile 🙂

IMG_4311

19146217_1300078896757691_2956633991399572286_n

Kjer bi se morala pot za kratek čas nadaljevati skozi gozd in nas popeljati na vrh Vodela, pa nas je pričakala goščava kopriv.

Kaj pa zdaj?!

Pojdimo ob ograji, mogoče najdemo drug izhod.

Pa ga nismo!

In glej čudo čudno, Luka se je na strmini vesel oprijemal ograje, ki pa je mene ob prvem dotiku poštno stresla! Hm!

IMG_4313

Ko smo bili na varnem ZA ograjo, sva s Tomažem vabila krave na fotošuting 🙂

IMG_4309

IMG_4320

So prišle, so pozirale, za nagrado sem jim dovolila, da me poližejo po roki (moja nona je vedno govorila, kako prijetno hrapave jezike imajo).

IMG_4332

Po malici smo se še nekajkrat poskušali prebiti skozi gozd navzgor, a ni šlo in ker pametnejši prej odneha, smo se raje odpravili namočit noge v Sočo.

IMG_4336

Košutka moja, zdaj pa te prosim, opiši mi pravo pot na Vodel, tisti “natančen” opis s spleta je iz leta 2010!