Milanja trail

Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.

Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.

Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.

A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.

Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.

In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!

Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.

Potem sva s potko tekli samo še navzdol.

Dokler se ni ta oštja zravnala.

Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?

Ja, kdo?

Dunja, itak!

V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.

Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …

🙂

Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.

Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.

(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)

DSC_0155

IMG_6011

IMG_5940

DSC_0169

IMG_5946

DSC_0181

IMG_5954

IMG_5959

B0374A59-85A6-4BFB-B92C-517AED285038

IMG_5973

IMG_6001

IMG_5979

Advertisements

Awesome maniac

Pogrešam njegovo pomoč pri kuhanju, pogrešam njegove glasne in slinaste pozdrave, njegovo mehko dlako, njegove “čukaste” oči, njegovo noro dirjanje po travnikih … pogrešam to, kako sem se jezila nanj, ker me je znal tako okupirati, da sem se morala posvetiti samo njemu.

Našega Ackota ni več.

Nismo bili pripravljeni na to.

Nikoli ne bi bili.

IMG_4855

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.
IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.
IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.
22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!
IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

Misel

Misel iz knjige, ki jo berem:

(…) dostikrat tako izbiramo za druge in mislimo, da jim bomo ustregli, in nekako imamo v duha vgrajene toliko arogance, da na koncu verjamemo, da znamo bolje presojati o njihovi sreči kot oni sami. (…)

Natacha Appanah: Anina poroka