Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.
Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.
Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.
V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.
Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂
Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!
Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.
Občudovanja vredno!
Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.
Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.
Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:
- ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
- našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali; (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.
Najprej moram pohvatit novo stran. Sicer ne vem zakaj si menjala, ampak dobra je. Popotovanje pa itak, kot vedno pri vas. Dobre fotke – čestitke fotografu 😉
LikeLike
Metlca, menjala sem, ker mi je na siolu zmanjkalo prostora in po enem tednu sploh niso odgovorili na moja vprašanja, kako povečam prostor. Žal za siolovo blogosfero ne skrbijo več, je ne razvijajo več…
LikeLike
Aja, pa hvala za četitke. Jih bom prenesla fotografu oziroma upam, da mu jih boš lahko sam kmalu v živo. 😉
LikeLike
Ja, fotke so res lepe. 🙂 Potovanjce pa se tudi luštno bere. In kolikor vidim pri ostalih, najstniki nekaj časa manjkajo, potem pa spet ugotovijo, da ni tako slabo, če greš kam s starši. 🙂
LikeLiked by 1 person
Še to sem pozabila dopisati: Italijani so res fini, kar se psov tiče. Vsa čast. Praktično povsod jih lahko vzameš. Edini problem pri nas je ta, da so lokalčki zelo majhni in naša Roxy se ne zbaše med mize. 🙂
LikeLiked by 1 person
Samo tako iz firbca me zanima, kako se kaj portretiranci strinjajo z javno objavo portretov?
LikeLike
Andrej, ravno danes smo imeli na enem umetniškem dogodku zelo resno debato o tem. Če pač nekdo pokaže, da se ne strinja s fotografiranjem, tega Tomaž ne stori.
Je pa zakonodaja zelo nejasna oz. nedorečena, kar se tega tiče. No, če se fotografira za komercialne namene, moraš imeti dovoljenja fotografiranih..
Ti bo Tomaž kaj več povedal o tem, on to precej poglobljeno študira..
LikeLike