Po sonce na Pristovški Storžič

Lepo je bilo.

Zjutraj, ko smo zlezli iz avta, nas je mraz skoraj prestrašil, a smo že po petih minutah hoje slačili dolga oblačila in se veselo nastavljali toplim jesenskim žarkom.

Prav na Koroško smo jih prišli iskat in ni nam bilo žal.

IMG_7821

IMG_7778

APC_0453

APC_0462

APC_0466

IMG_7793

APC_0457

APC_0460

APC_0459

IMG_7787

IMG_7803

IMG_7804

Advertisements

Veseli obrazi Lombardije

Še eno potepanje brez Tajde, a mi trdno verjamemo, da se nam bo še kdaj pridružila! Tokrat smo ga posvetili degustiranju Tomaževe najnovejše obsesije; ginseng kavice.

Prvo prenočišče smo poiskali kar med vožnjo proti Lombardiji, v vasico Roncade so nas vabile opazne tablice Qui SI Camper (Tukaj DA kamper) in res smo tu popolnoma mirno prenočili.

Zjutraj smo nadaljevali do Vicenze, parkirali pri romarski cerkvi na gričku (Monte Berico) in se podali na raziskovanje mesteca. Prigrizek tu, prigrizek tam, ((še vedno se ne moremo navaditi, da gremo v Italiji s psi lahko skoraj kamorkoli)) in prva odlična kavica s pogledom na živahno sejemsko dogajanje.

V Brescii smo večji naliv preživeli v šoping centru, nato pa prenočili na parkirišču pri zaporih (ponoči zastonj, 5eur za ves dan). Sprehod po mestu nas je navdušil, kavica je bila čisto korektna, a najdražja na celih počitnicah (še vedno pa je v premnogih lokalih v Sloveniji dražja). Lep delež časa smo preživeli v noro lepi in obiskovalcu prijazni knjigarni Libreria Serra Tarantola, težko jo je bilo zapustiti.

Pri Piramidi di Zone nad jezerom Iseo bi kar ostala, a Tomažu sem obljubila, da bo na teh počitnicah lahko po mili volji fotografiral … vendar je on “street fotografer” in torej to najraje počne v mestih 🙂

Pa smo se odpeljali v Milano ((parkirali smo na ulici pri fakultetah, med vikendi in prazniki so tam skoraj vsa (zastonj) parkirišča prosta, je pa res, da je do mesta kar nekaj hoje, s kolesom ali tramvajem pa si tiktak v centru)) na fotolov!

Zelo uspešen fotolov, bravo Tomaž! Tale moj možek ima tako zanimiv pristop, da ga skoraj nihče ne zavrne, ko ga fotografira.

Občudovanja vredno!

Ljudje so ponavadi po tem, ko ugotovijo, da jih je fotografiral, še bolj nasmejani in nas celo zapletejo v pogovor. Torej, bi rekla, je to win-win situacija.

Win win za nas, seveda, saj redkodko od “potrtetirancev” lahko ugleda svoj nasmeh tudi na Tomaževi fotki … Škoda. Verjamem, da bi bili navdušeni.

Preden pustim fotografijam, da povejo svojo zgodbo, še dve točki:

  1. ko greste v Milano, nujno NUJNO obiščite mestno četrt Navigli, ne bo vam žal, obljubim (no, ginseng kava je bila tu zanič)
  2. našteti moram še lepe kraje s prijaznimi parkirišči za avtodome, kjer smo se ustavili, “pokušavali” ginseng kafe in fokače, šopingirali, se sprehajali, klepetali, iskali free wifi in seveda fotografirali;  (klik na ime kraja vas pelje na opis parkirišča) Lecco ((ponoči se tu kar malo preveč sliši hrup s ceste)), Como, Saronno in biserček Illasi, kjer je bilo ginseng kafe najboljše in kjer smo skoraj izropali krajevno slaščičarno.

#predanost

Sedimo pri večerji.

Gledam tole mlado ženskico pred sabo.

Pripoveduje nam o vajah, utrujena je, mora se še učiti, jutri pišejo psihologijo, med vajami bo še z nekaj sošolci tekla v šolo, na list papirja izlila svoje znanje o temi in se vrnila v gledališče.

Vmes bo kaj prigriznila, nekaj zdravega, zagotovo. Poplaknila s kavo. ((upam, da ne s pivom))

Cele dneve je v “mestu”, vznemirjenje narašča, bliža se premiera.

“Glejta, da se bosta lepo oblekla!”

“Saj ne znava drugače!” (HAHAHAHA)

Malce je drugačna kot minulo leto. Spet se nam je približala.

Nekega dne nas je celo presenetila in privolila, da gre z nami na izlet.

Naslednjega dne spet.

Je kaj narobe, se potiho sprašujem …

Nič ni narobe, to je najina hčerka, taka je.

Včasih nerazumljiva.

Včasih nerazumljena.

Vedno najina, naša!

*****

Premiera. Tudi mi sedimo na odru. Čisto blizu smo jim.

In se čudimo!

Kako so napredovali!

Kako so suvereni!

Kako so sproščeni!

“Od kdaj zna Tajda tako lepo peti???”

Cmok imam v grlu, solzne oči.

Razganja me od ponosa!

In se smejemo!

“Od kod so potegnili to “foro”?! Dobra, dobra!”

“Jo je premagal smeh?!”

“Ne, to se ti samo zdi! Prezahtevna si!”

Tako močno zadržujem dih, da sem vsa napeta, mišice me bolijo.

Srkam besede in spremljam mimiko, glas.

Kaj je ŽE konec?!

Aplavz, gromek aplavz.

Bravoooo!

****

To je pesem za mojo hčerko.

Za deklico, ki prinaša veselje v naša življenja, tudi ko je sitna!

To je zate, Tajda, ta moja ljubezen in ponos, ki ju ne znam izraziti z besedami.

“Opiši, zakaj smo bili dobri, mama! Kako smo bili dobri? Kaj je bilo tako odlično?!”

Ne vem, Tajda!

VSE!

AMO (Amaterski mladinski oder) SNG Nova Gorica: Žlahtni meščan

Foto: Tomaž Lipicer

Dolomiti prvič

Dolomiti.
Čudoviti Dolomiti.
Nikoli nismo zbrali poguma, da bi jih obiskali.
Zdeli so se nam daleč daleč.
Ma, tako daleč, da jih niti nisem iskala na gugl zemljevidih.
Do pred kratkim.
Blog tu, instagram objava tam, FB post levo, beseda desno … povsod gore in skoraj povsod Dolomiti.
Tomaž, kaj pa če gremo?
Pa pejmo!
In smo šli!
V petek pod večer smo prispeli na parkirišče za avtodome blizu jezera Misurina in se najprej pred parkirnim avtomatom spraševali, kje naj najdemo 18€ v kovancih po 1 ali 2€.
Mogoče doma v Lukovem šparovčku?!
Težka bo!
Na srečo je mimo prineslo poznavalca, ki nas je napotil na bližnje parkirišče za avtomobile, kjer je bil nameščen tudi “cambiomat”.
Po kratkem sprehodu do jezera smo potonili v različno mirne spance. Moj ni bil miren prav nič; nervozna sem bila, ker nisem vedela, koliko hoje nas čaka do Rifugia Auronzo, kjer naj bi se začela krožna pot okoli Tre cime.
Nekje sem prebrala, da tja vozijo tudi avtobusi, ki pa so pretirano dragi. Tudi sem nekje slišala, da se gre lahko do izhodišča z avtodomom, vendar pa je to še bolj zasoljeno.
Na tablah okoli parkirišča drugih informacij ni bilo. Na spletu pa različne ((no, razumljivo, nimamo vsi enake kondicije)).
Vse moje dvome in strahove sem moškima zamolčala in optimistično napovedala, da nas do “pravega začetka poti” čaka samo slaba urica hoje.
Ob šestih smo bili že pokonci, malo pred sedmo nam je uspel štart.
Jutro je bilo prijetno sveže, mirno in kmalu smo prišli do simpatičnega jezerca, od katerega so se dvigovale meglice. Razen redkih mimo vozečih avtomobilov ni bilo še nikjer nikogar. Čez nekaj časa smo prišli do plačilne rampe in ob njej velika tabla, ki je navajala: “Lago di Misurina 1755 mnm – Rifugio Auronzo 2320 mnm”…
Hm, toliko višincev pa ne bomo zmazali v slabi urci!
Na srečo se je prijetna pot vila med pašniki, kjer smo bežali od radovednih krav (tako glasnega mukanja “krave vodnice” nisem slišala še nikoli!), preskakovali potočke in občudovali okoliške masive skal.
Koča se nam je sicer kmalu prikazala pred očmi, a na podoben način kot zavetišče pod Krnom, gledaš ga, na dosegu roke je, a se vseeno v neskončnost odmika. Poleg koče se je v soncu svetlikala tudi že dolga kača parkiranih vozil. Sonce je pridobivalo na moči, Luka je zmazal že prvi sendvič in končno smo prilezli “gor”.
Zdaj pa samo še “praktično ravna” 4-urna krožna pot!
Na začetku je bila pot res ravna. Ravna in polna ljudi!
Tiktak smo bili ob cerkvici in nato pri Rifugio Lavaredo.
Tam smo na veliki tabli preštudirali poti in se odločili za daljšo razdaljo.
Takoj ko smo stopili na to pot, je bila gneča manjša, ne, sploh ni bilo več gneče.
To mi je všeč!

Začeli pa so se tudi vzponi in spusti, prečkali smo potočke, šli mimo jezerc, prvič v življenju videli (in slišali) svizce, se zahvaljevali za rahel vetrič, ki nas je hladil.
Na Pian di Cengia smo bili že pošteno utrujeni, a smo se zaradi mrzlega vetra odpovedali daljšemu počitku, zato smo se spustili do jezerc Laghi dei Piani, kjer pa je bila pokrajina idealna za počitek, piknik, lenarjenje na sončku, sendvič, nektarino, čokolado, branje, dremuckanje, meditiranje … kopanje za pse (in pogumne ljudi) … ma, za vse!
Ko smo se povzpeli do Rifugio Locatelli, kjer so Tre cime najlepše vidne, smo spet vpadli v gnečo, ki nas je spremljala še ves spust in nato vzpon do parkirišča pri Rifugio Auronzo.
Tu so se vsi ostali pohodniki usedli v svoja vozila, nas pa je  čakalo še pešačenje do avtodoma pri jezeru Misurina.
Kljub temu, da je bilo povsod po poti dovolj vode, da sta se psa lahko napila in osvežila, smo več kot 4 litre vode, ki smo jih tovorili s sabo, posrkali do zadnje kapljice.
Pri parkirišču smo si, po desetih urah hoje, v baru privoščili sladoled in nato “doma” kšššššššš odprli vsak svojo pločevinko mrzle pijače.
Na hitro smo nekaj prigriznili in že smo se po prelepi pokrajini, skozi srčkano Cortino D’Ampezzo in čez čudoviti Passo Giau peljali do jezera pri Passo Fedaia. Zapeljali smo se čez jez na prijetno (in zastonj) parkirišče nad jezerom.
Za nedeljo sem imela planiran čisto drugi planinski izlet, a ko je Tomaž izvedel, da smo pod Marmolado, je kar zapel, kako bi on šel gor.
Ajde, pa sem šla na http://www.hribi.net (super super portal za planinske izlete!) in našla pot, primerno naši utrjenosti in utrujenosti: do Cappane al Ghiacciaio, kar sem nam prevedla v kočo pri ledeniku.
Ja, ledenik, pejmo na ledenik!
Spet nam je uspelo, da smo štartali ob sedmih zjutraj, spet v prijetnem miru in hladu.
Plezali smo po skalah (kot v otroštvu), na katerih ni nič drselo, in hitro napredovali.
A hoja prejšnjega dne je pri Luku vseeno pustila nekaj posledic, bolela ga je mišica primikalka in potrebno je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov (in prisilno nabiranje energije s čokoladko), da smo ujeli pravi ritem.
Žvižgi svizcev so nas spremljali vso pot do sedlca.
Točno ob osmih je nad našimi glavami zabrnela žičnica. Najprej sem se spraševala, če je smiselno, da se vozi, ko pa je prazna, a kmalu so bile “košare” polne alpinistov kot tudi nedeljskih izletnikov v sandalih in krilih.
Na sedlu de Bousc so se nam odprli čudoviti razgledi na vse strani. Poskočno smo se zapodili proti zgornji postaji žičnice, ki nas je že izzivala v bližini, a pot je bila od tu naprej gruščnato zdrsljiva in počasi smo napredovali.
Še pet minut naprej od postaje po spolzko zlizanih skalah, v katere so vklesane/vlite (ne vem) stopnice in smo bili pri koči ob ledeniku.
A ledenik se manjša in oddaljuje. Bi bilo za hodit še kakih 20 minut.
Z Lukom sva glasovala za NE!
Sama pri sebi sem obljubila, da Luku za nagrado kupim vročo čokolado, a je bila koča še zaprta.
No, koča! Gostilna v gorah, pač!
Privoščili smo si malo več lenarjenja (in grickanja priboljškov) na sončku, opazovali priprave na odprtje koče, s pogledi sledili skupinam alpinistov v popolni opremi, ki so se podajale na ledenik pa verjetno tudi na vrh Marmolade in spoznali Petra in hčerko, ki sta se gor povzpela po drugi poti in z njima izmenjali nekaj izkušenj s potovanj in planinskih vzponov.
Prva polovica poti v dolino se je zoprno vlekla. Nekako nisem zbrala poguma in prožnosti, da bi po tistem grušču stekla in tako sem se do sedla dobesedno spotikala. Luka in Tomaž pa sta vsaj 3/4 poti tekla. Ko sem končno prikrevsala do “nedrsljivih” skal, sta mi že mahala z izhodišča, nasmejana do ušes (no, tako daleč ne vidim, a vem, da sta bila zadovoljna).
Moja junaka!
Pred enajsto, ko so se na goro valile trume ljudi (peš in z žičnico), sem že sedela na sončku pred avtodomom, pila kafečke, brala Ne premikaj se in še malo pojačala sobotno opečenost nog.
Se kar nismo mogli odpraviti domov, na tako lepem kraju smo bili.

Fotke izmaknjene Tomažu, še preden jih je dal v obdelavo. Če jih ne bi izmaknila, bi čakala nanje celo večnost!

T25 +

Minuli vikend je potekal Gorski ultramaraton Vipavska dolina in s prijateljicami smo ga z velikim veseljem pričakovale. Vse, razen utraKatje, ki se je podala na najdaljšo, 110 ((ali nekaj takega)) kilometrsko pot, smo bile prijavljene na “cici” razdaljo; 25 kilometrov in približno 1400 višinskih metrov.

Pridno smo se pripravljale in tako kot nekatere ženske uživajo v nakupovanju cunjic, šmink in lakov za nohte, smo me navdušeno nabavljale raznorazno “nujno potrebno” trail opremo.

Bolezen pa ne počiva ((mogoče zato, ker človek premalo počiva?!)) in tako se je naša ekipa razpolovila. Jožica in Helena sta udeležbo s težkim srcem odpovedali.

Končno je napočila sobota, zaradi katere smo minuli teden večkrat dnevno preverjali, ali se je mokra vremenska napoved kaj spremenila.

Pa se prav dosti ni!

Ben, trenirale smo, izkušena ultrašica Energe Katja nam je nasula kup nasvetov, iz sladkorja nismo, torej PEJMO!

Z Natašo sva na parking prispeli istočasno; ob uri, ko so štartali na T50 ((tek/trail na 50km)) in ko so T100 ((tek/trail na 100km)) imeli za sabo že približno 20 kilometrov.

Malo strateškega dogovarjanja ((ma, ne glede teka, ne!)), kavica, pozdravi z znanimi in doslej samo virtualno znanimi prijatelji in že smo se zapodili na blatno pot.

Par dni pred tekom sem si najbolj razbijala glavo, ali naj s sabo nesem pohodne palice ali ne, sploh ker z njimi nisem hodila že ohoho let in nisem bila prepričana, ali mi bodo pomagale, ali me samo ovirale. ((No, tudi z nahrbtnikom sem se precej ukvarjala, pošteno me je namučil!)) Pa se je na prvem kilometru izkazalo, da bi bodo prišle še kako prav. Ko smo zagrizli v drseč blatni klanec, si se za napredovanje lahko oprijemal le bližnjih dreves ali svojih palic…

Z Natašo sva štartali skupaj, a se že tako dolgo poznava, da veva, kako prav je, da vsaka teče v svojem ritmu. Se bova že v cilju počakali!

O poti niti ne znam povedati dosti, vreme je bilo zame idealno, kmalu sem se slekla do kratke majice in v njej vztrajala do konca, le kapa s šiltom je pogosto romala v stranski žep nahrbtnika pa nazaj na glavo pa nazaj v žep, odvisno od gostote dežka. Zdaj se mi zdi, da sem bila tiktak na vrhu Nanosa; edino, kar je bilo slabega na poti, je bil košček čokolade, ki sem ga pojedla. O, kakšen bugivugi je povzročil v trebuhu! Moje paleo energijske ploščice pa so bile v težko dosegljivem žepu na hrbtu. A nahrbtnika ne maram snemati, sploh ko je majčka pod njim mokra. Sicer pa so bile okrepčevalnice tako dobro založene, da svojih priboljškov nisem potrebovala. Malo paradižnika in soli, kozarec Magnezije proti krčem in jupiiiii, spust z Nanosa. Pa nisem dolgo vriskala. Ko se je pot spet vzpela, so me v levo nogo zagrabili tako hudi krči, da sem skoraj jokala. Iz izkušenj vem, da moram ob krčih nadaljevati s hojo/tekom in tako je bilo tudi v soboto. Premagala sem jih 🙂

Nekje na tem delu poti smo se začele izmenjevati še z dvema dekletoma. Vsakič smo kakšno rekle, se pohecale, bodrile in si krajšale čas.

Helena, ki bi sicer morala teči z nami, je bila na UTVV gorska reševalka in povedala mi je, kje na progi bo. V glavi sem si ustvarila neko svojo sliko in potem celo pot tuhala, kje pri oštji je tista kapelica 2 km proč od Abrama, kjer naj bi bila najprej!!!! Mislila sem, da je to kje na začetku proge! Ker je pri nobeni “kapelici” ((prva nad Turo, pa Hieronim…)) ni bilo, sem mislila, da bo pač pri Abramu in sem  eni od teh dveh “sotekačic”, Aniti (mislim, da je bila domačinka), rekla: “Zdaj pa moram hitro teči, ker pri Abramu me čaka prijateljica!” Pa je niti tam ni bilo! Anitini svojci pa! 🙂 In sem pojedla eno (al dve?) odlično kroglico z rožičevo moko  in pičila naprej in se spomnila… ma, ja, saj res, to je tam dol, tam, kjer smo se zadnjič vpisale v knjigo (al se nismo?)! In sem hitela hitela in mislim, da je bilo več kot 2 km, tista pot skozi gozd se vleče ko sto mater!!!!! Pa še tiste kontaktne leče, s katerimi ne vidim skoraj nič več! In sem tuhtala, kakšne barve vetrovko bo imela .. ker sem za kar nekaj ljudi od daleč mislila/upala, da so ona! In potem, končno!!! Končno! Res sem bila srečna! Zdaj še bolj vem, kako pomaga, če te kdo ob progi počaka, te spodbuja itd. Sploh, če je to ljuba oseba! Močno sva se objeli, pozdravila sem še njenega Martina, prav tako gorskega reševalca, izmenjala nekaj besed, Helena mi je še svetovala, naj pazim po skalah in ker sem se bala krčev ((Sine, izađi, u moru ima grčeva!)), sem hitro nadaljevala naprej.

Mojca, s katero sva si sedaj delali družbo in se izmenično prehitevali, me je na odcepu, kjer sem zgrešila pot, hitro opomnila, naj se vrnem. Ne, saj ni bilo slabo označeno, le jaz sem imela v glavi neko idejo, da je leva pot prava 😐

Kar naenkrat pa izza ovinka najlepši razgled dneva, kar zavriskala sem in takoj izvlekla svojega najboljšega prijatelja, mobi 😉

foto: Mojca Raner

Klik klik, obvezni selfi ((kljub treningu še vedno ne znam delat selfijev, ne, Tajda?)) in že je sledil spust, ki smo se ga tako bale.

Pa v resnici ni bilo hudega. Nekje na sredi poti sem se spomnila na obljubo Tomažu, da ga 5 km pred koncem pokličem/sms-nem, tako da bo pripravljen na moj prihod. Pa sem se na to spomila šele 1 km pred ciljem. Pokličem, on pa: “Pojdi počasneje, mi se šele vozimo!” Japajade!

A uspelo nam je, vsem. Z ene strani sem pritekla v cilj jaz, z druge pa Tomaž s fotoaparatom. Pa seveda Luka in Dea in Ace!

Kako sem jih bila vesela!

Ne vem pa, če se jih je tudi Mojca razveselila, psa sta se tudi njej motala med nogami. A ju ne smem karati preveč, po njuni zaslugi je ugotovila, da se “poznava” z Instagrama ((pa zadnjič me je na tak način v Tivoliju spoznala tudi “Blueeyedlilla”)).

Sonce je v tem času začelo kar veselo greti, na 4,5urni poti sem očitno premalo pila, zato sem kmalu iskala senco in z veliko slastjo spila hladno pivo!

Na tem mestu se moram še enkrat opravičiti Luku in Tomažu, mislim, da sem ju kar zanemarjala, a toliko tekačev sem morala pozdraviti! Ana, legendarna ZZtopka, Boštjan, sovaščan ((Kwmnc, seveda)) Rajko …

Kmalu je v cilj pribrzela še Nataša, dosegla je svoj zadan cilj, njen nasmejan obraz ni skrival zadovoljstva.

(Ej, tale moj osnovnošolski spis pa se kar vleče, ne? Nismo pa še niti na polovici dneva! No, tako se zmenimo; še par stavkov, za tisti plus iz naslova pa bom napisala novo objavo, prav?)

Ravno ko sem se basala s pašto in pohanim mesom, se nam je zazdelo, da v cilj teče znana postava in barva ((Modra, seveda! Kot Modri Drikač!)). Ja, po 50-ih kilmetrih se je v cilj prismejal še ultraKatjin mož triAndrej.

Ta dan sva bili z Natašo še posebej navihani in nastala je tale “tur de Vipava” fotka.

O drugih najinih vragolijah tega dne pa naslednjič …


Vse fotke: če ni navedeno drugače, FB UTVV in Tomaž Lipicer