T25 +

Minuli vikend je potekal Gorski ultramaraton Vipavska dolina in s prijateljicami smo ga z velikim veseljem pričakovale. Vse, razen utraKatje, ki se je podala na najdaljšo, 110 ((ali nekaj takega)) kilometrsko pot, smo bile prijavljene na “cici” razdaljo; 25 kilometrov in približno 1400 višinskih metrov.

Pridno smo se pripravljale in tako kot nekatere ženske uživajo v nakupovanju cunjic, šmink in lakov za nohte, smo me navdušeno nabavljale raznorazno “nujno potrebno” trail opremo.

Bolezen pa ne počiva ((mogoče zato, ker človek premalo počiva?!)) in tako se je naša ekipa razpolovila. Jožica in Helena sta udeležbo s težkim srcem odpovedali.

Končno je napočila sobota, zaradi katere smo minuli teden večkrat dnevno preverjali, ali se je mokra vremenska napoved kaj spremenila.

Pa se prav dosti ni!

Ben, trenirale smo, izkušena ultrašica Energe Katja nam je nasula kup nasvetov, iz sladkorja nismo, torej PEJMO!

Z Natašo sva na parking prispeli istočasno; ob uri, ko so štartali na T50 ((tek/trail na 50km)) in ko so T100 ((tek/trail na 100km)) imeli za sabo že približno 20 kilometrov.

Malo strateškega dogovarjanja ((ma, ne glede teka, ne!)), kavica, pozdravi z znanimi in doslej samo virtualno znanimi prijatelji in že smo se zapodili na blatno pot.

Par dni pred tekom sem si najbolj razbijala glavo, ali naj s sabo nesem pohodne palice ali ne, sploh ker z njimi nisem hodila že ohoho let in nisem bila prepričana, ali mi bodo pomagale, ali me samo ovirale. ((No, tudi z nahrbtnikom sem se precej ukvarjala, pošteno me je namučil!)) Pa se je na prvem kilometru izkazalo, da bi bodo prišle še kako prav. Ko smo zagrizli v drseč blatni klanec, si se za napredovanje lahko oprijemal le bližnjih dreves ali svojih palic…

Z Natašo sva štartali skupaj, a se že tako dolgo poznava, da veva, kako prav je, da vsaka teče v svojem ritmu. Se bova že v cilju počakali!

O poti niti ne znam povedati dosti, vreme je bilo zame idealno, kmalu sem se slekla do kratke majice in v njej vztrajala do konca, le kapa s šiltom je pogosto romala v stranski žep nahrbtnika pa nazaj na glavo pa nazaj v žep, odvisno od gostote dežka. Zdaj se mi zdi, da sem bila tiktak na vrhu Nanosa; edino, kar je bilo slabega na poti, je bil košček čokolade, ki sem ga pojedla. O, kakšen bugivugi je povzročil v trebuhu! Moje paleo energijske ploščice pa so bile v težko dosegljivem žepu na hrbtu. A nahrbtnika ne maram snemati, sploh ko je majčka pod njim mokra. Sicer pa so bile okrepčevalnice tako dobro založene, da svojih priboljškov nisem potrebovala. Malo paradižnika in soli, kozarec Magnezije proti krčem in jupiiiii, spust z Nanosa. Pa nisem dolgo vriskala. Ko se je pot spet vzpela, so me v levo nogo zagrabili tako hudi krči, da sem skoraj jokala. Iz izkušenj vem, da moram ob krčih nadaljevati s hojo/tekom in tako je bilo tudi v soboto. Premagala sem jih 🙂

Nekje na tem delu poti smo se začele izmenjevati še z dvema dekletoma. Vsakič smo kakšno rekle, se pohecale, bodrile in si krajšale čas.

Helena, ki bi sicer morala teči z nami, je bila na UTVV gorska reševalka in povedala mi je, kje na progi bo. V glavi sem si ustvarila neko svojo sliko in potem celo pot tuhala, kje pri oštji je tista kapelica 2 km proč od Abrama, kjer naj bi bila najprej!!!! Mislila sem, da je to kje na začetku proge! Ker je pri nobeni “kapelici” ((prva nad Turo, pa Hieronim…)) ni bilo, sem mislila, da bo pač pri Abramu in sem  eni od teh dveh “sotekačic”, Aniti (mislim, da je bila domačinka), rekla: “Zdaj pa moram hitro teči, ker pri Abramu me čaka prijateljica!” Pa je niti tam ni bilo! Anitini svojci pa! 🙂 In sem pojedla eno (al dve?) odlično kroglico z rožičevo moko  in pičila naprej in se spomnila… ma, ja, saj res, to je tam dol, tam, kjer smo se zadnjič vpisale v knjigo (al se nismo?)! In sem hitela hitela in mislim, da je bilo več kot 2 km, tista pot skozi gozd se vleče ko sto mater!!!!! Pa še tiste kontaktne leče, s katerimi ne vidim skoraj nič več! In sem tuhtala, kakšne barve vetrovko bo imela .. ker sem za kar nekaj ljudi od daleč mislila/upala, da so ona! In potem, končno!!! Končno! Res sem bila srečna! Zdaj še bolj vem, kako pomaga, če te kdo ob progi počaka, te spodbuja itd. Sploh, če je to ljuba oseba! Močno sva se objeli, pozdravila sem še njenega Martina, prav tako gorskega reševalca, izmenjala nekaj besed, Helena mi je še svetovala, naj pazim po skalah in ker sem se bala krčev ((Sine, izađi, u moru ima grčeva!)), sem hitro nadaljevala naprej.

Mojca, s katero sva si sedaj delali družbo in se izmenično prehitevali, me je na odcepu, kjer sem zgrešila pot, hitro opomnila, naj se vrnem. Ne, saj ni bilo slabo označeno, le jaz sem imela v glavi neko idejo, da je leva pot prava 😐

Kar naenkrat pa izza ovinka najlepši razgled dneva, kar zavriskala sem in takoj izvlekla svojega najboljšega prijatelja, mobi 😉

foto: Mojca Raner

Klik klik, obvezni selfi ((kljub treningu še vedno ne znam delat selfijev, ne, Tajda?)) in že je sledil spust, ki smo se ga tako bale.

Pa v resnici ni bilo hudega. Nekje na sredi poti sem se spomnila na obljubo Tomažu, da ga 5 km pred koncem pokličem/sms-nem, tako da bo pripravljen na moj prihod. Pa sem se na to spomila šele 1 km pred ciljem. Pokličem, on pa: “Pojdi počasneje, mi se šele vozimo!” Japajade!

A uspelo nam je, vsem. Z ene strani sem pritekla v cilj jaz, z druge pa Tomaž s fotoaparatom. Pa seveda Luka in Dea in Ace!

Kako sem jih bila vesela!

Ne vem pa, če se jih je tudi Mojca razveselila, psa sta se tudi njej motala med nogami. A ju ne smem karati preveč, po njuni zaslugi je ugotovila, da se “poznava” z Instagrama ((pa zadnjič me je na tak način v Tivoliju spoznala tudi “Blueeyedlilla”)).

Sonce je v tem času začelo kar veselo greti, na 4,5urni poti sem očitno premalo pila, zato sem kmalu iskala senco in z veliko slastjo spila hladno pivo!

Na tem mestu se moram še enkrat opravičiti Luku in Tomažu, mislim, da sem ju kar zanemarjala, a toliko tekačev sem morala pozdraviti! Ana, legendarna ZZtopka, Boštjan, sovaščan ((Kwmnc, seveda)) Rajko …

Kmalu je v cilj pribrzela še Nataša, dosegla je svoj zadan cilj, njen nasmejan obraz ni skrival zadovoljstva.

(Ej, tale moj osnovnošolski spis pa se kar vleče, ne? Nismo pa še niti na polovici dneva! No, tako se zmenimo; še par stavkov, za tisti plus iz naslova pa bom napisala novo objavo, prav?)

Ravno ko sem se basala s pašto in pohanim mesom, se nam je zazdelo, da v cilj teče znana postava in barva ((Modra, seveda! Kot Modri Drikač!)). Ja, po 50-ih kilmetrih se je v cilj prismejal še ultraKatjin mož triAndrej.

Ta dan sva bili z Natašo še posebej navihani in nastala je tale “tur de Vipava” fotka.

O drugih najinih vragolijah tega dne pa naslednjič …

Vse fotke: če ni navedeno drugače, FB UTVV in Tomaž Lipicer