3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Advertisements

Vitamin D

Pozdravljeni!

Ni mraza, ma tudi sončka ni.

Niti ni motivacije za tek po temi.

Sram me je, ampak v dveh tednih sem skupaj sklamfala samo dva teka.

Dva!!!

V dveh tednih!!!

Da ne migam, pa ne morem reči. Ob ponedeljkih vadba insanity ali pa gymstick (po navdihu naše strašno navdušujoče vaditeljice Irene), potem sprehod z možem in psi (klepet, blato, tema), ob sredah spinning, potem sprehod z možem in psi (klepet, blato, tema), za vikend pa obvezno pohod nekam višje, k soncu 😀

Za arhiv naj povem, da sta otroka pridna v šoli in doma, mož pa me ne jezi nič več kot ponavadi.

Včeraj je celo minilo 14 let od uradne sklenitve najinega zavezništva pred matičarjem (al je bila matičarka?), pa smo vsi pozabili (razen mojega brata, ki me je na to spomnil z eSeMeSom ob 23:29 )!

Evo, tako je to pri meni, pri nas.

Aja, pa še to.

Tukaj, na Đuboksu (klik na obarvano besedo vas pelje tja), kjer so zbrani najboljši slovenski blogi, lahko do 21. januarja glasujete, da se tale moj spletni dnevnik uvrsti na njihov seznam.

Hvalaa!

IN še to!
Kaj, za vraga, so tisti čudni linki, ki jih nekdo (le kdo? ali kaj?!) samodejno pripopa na besedico “tudi”?!!!!

Pišuka, mi grejo na živce!

v sončavo

Nenavaden občutek; po dolgih letih spati doma, vendar ne prav doma doma 🙂 , ampak v avtodomu na parkirišču “našega” bloka.
Potem ko sem predlagala, da bi spali kar pri lovski koči, kjer je štart Štanjelskega teka, je imel Tomaž boljšo idejo in tako smo prenočili v glavnem mestu Zahodnega Krasa.
Luka in njegov mali bratranec Jakob sta bila presrečna, da sta se lahko ves večer in potem še celo sobotno dopoldne skupaj igrala, moja mama pa, da nam je lahko nenehno nekaj ponujala za jest in pit (saj veste, da sva “podhranjena“) …

V soboto, ko nas je prebudil prelep sončen dan, po zajtrku in kavici, smo se Tomaž, psa in jaz odpravili na 14. štanjelski tek.

Z veseljem smo pozdravili športne prijatelje; Heleno, Nežo in Primoža, si pripeli štartne številke in že so zažvižgali štart (na srečo le-tega ni oznanil pok pištole, ki bi Deo precej prestrašil).

Priznava, s Tomažem sva imela “pomoč”, saj sta bila psa neučakana in sta naju kar močno vlekla v strmino pod Lukovcem,

treba pa je povedati tudi to, da je tak tek tudi precej naporen, nihče ne vrti nog namesto tebe, pa v dolino je treba kar precej “žlajfat” :).

Vadbi insanity in spinning se nama precej obrestujeta, saj sva 9-kilometrsko progo zmogla brez problemov, čeprav se tek zadnje čase preredko uvršča v naše dneve.

Trasa teka, ki se vije po borovih gozdičkih,

mimo gmajn

in med kraškimi zidovi

je med mojimi najljubšimi tekaškimi potmi, zato sem si sposodila mamin miceni fotoaparat in celo pot fotkala (pustimo ob strani dejstvo, da so zaradi teka vse fotke stresene – med tekom se ne ustavljam in pika! 🙂 )

foto in navijanje: Valentina Čufer
foto in navijanje: Valentina Čufer

Na zadnjem kilometru me je Tomaž malce počakal, dohitela nas je še Neža in skupaj smo veselo pritekli v cilj.

Po okrepčilu in srečelovu smo se s prijatelji pozdravili in se razkropili vsak na svoj konec.

Midva sva skočila po Luka, brez kosila pri mami ni šlo, potem pa še skok do naše priljubljene Izole. Večerni sprehod po mestecu, hitra večerjica in že smo drnjohali vsak v svojem kotičku.

Danes smo opravili še regeneracijski pohod do Strunjana, poklepetali s “kamperskimi” prijatelji in že se končuje še en lep konec tedna …

Paleo pali

Ja, Paleomarec je zapalil. Vsaj pri nas.

Že lani, ko sem sledila objavam na Paleovembru in prebirala Rolbekov blog, mi je bila ideja o taki prehrani všeč.

S Tomažem se niti nisva preveč poglabljala v zgodovino in zagovore ravno take diete, preštudirala sva, česa ne smeva in se navdušila nad tem, da s takim prehranjevanjem odpade industrijsko predelana hrana, pri meni pa predvsem sladkarije, ki sem jih zadnje mesece konzumirala v že prevelikih količinah.

Moj mož ima itak en tak moto ((katerega sicer ne razumejo vsi)): “Naj bo mucek ali pesek, samo da je mesek” in po načelu “meni je za večerjo dovolj kos mesa in solata” je vedno uspel lepo shujšati, zato je takoj vedel, da je to prava stvar :-). Meni je šlo bolj za to, da se rešim svoje odvisnosti od sladkarij.

Prvega marca smo bili na potovanju z avtodomom in naju je malo skrbelo, kako bova to izpeljala, pa je steklo res gladko.

Grehi:

  • Tomaž – pivo
  • jaz; rižota za osmi marec (jo je pripravil naš marketing direktor za ženske na firmi in je bila slassstna), saherca en dan pred Malim kraškim maratonom, jota po njem, tiramisu, ko je šefica oznanila, da bo kmalu nona in seveda dva kosa potice ((je bilo treba pokusti mamino in taščino)) za veliko noč. Ničesar od tega mi ne bi bilo treba in vsakemu bi se zlahka odpovedala, a sem grešila zavestno ((je zato greh kaj manjši???)).

Šport: pri teku na začetku niti nisem imela kakšnih problemov. Do tretjega tedna, ko sem na sobotnem teku prve 4 kilometre zelo trpela, zadnje 4  pa sem … grozno trpela. Ni in ni šlo, v nogah sploh ni bilo moči! Po tem polomu pa se mi je spet odprlo; tečem veselo, lahkotno in brez bolečin. V nedeljo sem z nasmeškom zmogla 15 kilometrov. V marcu sem tako pretekla  78 km, kar je sicer veliko manj od načrtovanega, saj se pripravljam na dunajski polmaraton, ki bo 14. aprila. Za premalo teka pa ni kriva paleo dieta, ampak ((seveda)) pomanjkanje časa. Poleg “mojega” teka pri nas veliko hodimo, saj imamo dva border collija (to so tisti hiperaktivni psi); pri tem problemov ni bilo.

Izgubljeni kilogrami:

  • Tomaž: 4
  • jaz: 3 (jupiii, po 13-ih letih oblekla svoja najljubše hlače… iz dobe “pred otroki”)

Zdravje: brez problemov. Pri meni prve dneve glavobol, ker nisem pila kave (brez peciva zraven mi res ni dišala).  Slučajno sem v petek imela preventivni pregled in krvni izvidi so super. Prebava redna in čedna 🙂 Po joti v Sežani me je grozno bolel trebuh, najprej sem krivila joto, nato smo ugotovili, da sem staknila neko trebušno virozo, ki je trajala skoraj tri dni. Tomaž je imel enkrat ponoči močan krč v mečih; zdaj ga silim z Donatom ;-).

Končna odločitev: s tako prehrano bova nadaljevala. Tomaž ima raje meso, jaz zelenjavo in sadje, tako da se lepo dopolnjujeva 😉 Pa sprehodi v trgovino so tako enostavni. Še enostavnejši bodo, ko pride pomlad in prvi pridelki na vrtu in sladko sadje v okoliških sadovnjakih.

Aja, pa sredino pico so pri nas doma zamenjale ribe in s to odločitvijo smo vsi zadovoljni 🙂 (Otroka, brez skrbi, saj vama bom še kdaj spekla pico, takoj ko dostavijo novo pečico).

Seveda so nama v veliko pomoč zapisi na blogih in FB strani Paleomarca. Sodelovati v takem skupinskem “izzivu” je  lažje, ko lahko sproti izmenjuješ izkušnje in se spodbujaš, dobiš ideje in recepte (ODLIČNA čokoladna torta iz presnih sestavin je pri meni velik hit).

Če vas zanima karkoli o paleoprehrani, saj veste -> striček Gugl ve vse in še več!

*** zgornja fotka je simbolična, nikoli nisva imela tako praznih krožnikov!!! ***