Pa nama je uspelo!
Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.
Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!
Sedaj pa vem; ZMOREM!
Zmorem vstati zgodaj,
zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),
zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,
zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,
zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …
Prijatelji.
Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!
Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.
Pok!
In štartamo.
Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!
Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.
Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.
Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.
Še vedno je vroče.
Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam na FB 🙂
Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!
Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!
Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …
Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!
Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.
Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!
Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.
Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.
Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂
Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!
Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.
Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.
In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!
In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …
Že vemo, katerih tekmah.
Samo ne povemo!
Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂
- hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
- na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
- oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
- palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
- aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
- cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit
Fotke: od vsepovsod, hvala!
mojchka 