DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

Naše planinsko društvece

V aprilu in maju smo si podarili nekaj nepozabnih planinskih izletov; upam, da se bo tako nadaljevalo celo leto pa še naslednje in naslednje ter naslednje …

IMG_2031
“Vremščica krog”

IMG_2077

IMG_2091
Cvetoča Velika planina

20180422_121331

IMG_2664
na Blegoš

IMG_2690

IMG_2854
na Čaven s #standupmaratonec za #botrstvo

IMG_2858

IMG_2891
pogumno na Svinjak

IMG_2903

IMG_2925

IMG_2939

IMG_2988
na ta podvig pa smo kar ponosni
IMG_3054
Grmada
IMG_3065
Primorci prvič na Šmarni gori
IMG_3103
Dobrča brez razgledov
IMG_3110
tudi Šentanski vrh jih ni nudil
IMG_3184
planina Kal in Grušnica 

IMG_3212

IMG_3252
Pejte ven! 

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

3V

Za mano je 18 kilometrov in približno 1000 višincev, osvojila sem že Škabrijel, se z njega spustila v Helenini družbi, se na Sveto goro prebila kar skozi hrib oz. po temnem in spolzkem tunelu iz prve svetovne vojne, se na vrhu okrepčala s slastnim “graparskim” pecivom, po mestoma drsečem (o čemer pričajo tudi moje hlače, ki so pošteno blatne na zadnjem delu) spustu do Soče so nas čez reko peljali z raftom (nekaj trenutkov za sedenje) in zdaj tečem po asfaltni kolesarski stezi, noge že malo protestirajo, glava pravi: “Še do tistega ovinka, potem lahko par korakov hodiš,” ko se kar naenkrat znajdem pred prostovoljcem, katerega obraz mi je močno znan.

IMG_8642

23467117_1740118435998205_1432564236882440841_o

IMG_8644

IMG_8647

23467287_10212311862883977_4979617040848998278_o

IMG_8679

IMG_8682

“Angel!”

Ne morem verjeti, po dolgih letih ravno tu srečam gospoda, s katerim sem pred več kot četrt stoletja dve poletji delala v koči pri Krnskih jezerih! O, lepo sta takrat zame, srednješolko, skrbela Angel in še en angel, gospod Branko; kot očeta sta mi bila!

Objameva se in na dolgo klepetava, kot da sva na tržnici in kot da me ne čaka še dooolg vzpon na Sabotin.

Ko izza ovinka priteče eden od Počasnih, a drznih, se zdrznem: “Moram naprej!”

Že prej mi je tale oranžni dirkač tako hitro zbežal s Svete Gore, da sem precej resno sumila, da so ga dol peljali z avtom 🙂

Vzpon na Sabotin se vleče in poskušam si ga popestriti na vse načine; prisluškujem padajočemu listju in se sprašujem, ali ni to zvok prvih dežnih kapelj. Štejem kamne. Pošljem Tajdi obvestilo, kje sem. Potiho si nekaj zapojem. Razmišljam: ko sem začela z vzponom, je na Sveti gori zvon oznanil čas, ne spomim se več, koliko je bilo, a saj veste, cerkveni zvonovi vsake četrt ure pozvonijo … pa si mislim; ko bo naslednjič zvonil, moram biti na pol poti do Svetega Valentina, in ko bo potem še enkrat, bi morala biti že “gor”.

Eeee, ma, biti “gor” še ne pomeni, da smo že na vrhu, o ne!

Treba se je še nekaj časa spotikati po kamnitem grebenu, kjer brije veter, se med hojo ovijati v vetrovko in si natikati kapo in skozi oblake ugibati, kje je zdaj tisti kamen, ki označuje vrh gore.

Evo ga, tukaj je, ma, kje je pa okrepčevalnica?!

Iz megle ze izvije oseba, ki mi pove, da se bom lahko nasitila sto metrov pod vrhom. Pa se spustim. Gospe je malo žal, vode in kokakole ji je zmanjkalo, ponuja mi radler. Dovolj mi je pecivo, zmažem še celo banano in se poženem naprej.

IMG_8654

Kmalu slišim glasbo iz cilja, pa si ne dovolim prehitrega veselja, gospa mi je rekla, da me čaka še 7 km; ure nimam, športne aplikacije na telefonu nisem “sprožila” in tako po pretečenem času približno ugibam, kje sem.

Vzamem si čas za sebek, da z njim hčerki sporočim, kako so vsi trije vrhovi že osvojeni; ugibam, kako lepo bi ruj žarel, če bi bil deležen kakšnega sončnega žarka, piham v prezeble dlani, preberem pravkar prispel Tomažev sms, da je že v cilju in da na vse grlo navija zame, pomislim na Natašo, če se ne bo izgubila pri vseh teh potkah, ki vodijo v dolino, za hip uzrem našo službeno stavbo in sklenem, da kmalu pridem spet na to pot po italijanski strani, da si v miru ogledam vasico Št.Maver  (ne vem, če je res tako ime?), sploh pokopališče me zelo zanima 😉

Koleno se je že na začetku spusta oglašalo, škripetalo in se zatikalo, a vseeno me nekaj žene, da vsaj počasi tečem; nekaj veselih prostovoljcev mi da nove moči in že sem ob smaragdni reki, nasproti mi priteče Jožica, skupaj jo reževa proti cilju in ko dvignem pogled, na uri v cilju vidim številke 5:59:50 … oooo, mi bo uspelo v šestih urah?

Ne, mi ni!

V cilj mi je uspelo skočiti v 6 urah, 1 sekundi in 10 stotinkah; Tomaž me že objema, organizator Miha mi stiska roko, vsi se smejimo; tu je medalja, čaka nas topla jota in mrzlo pivo, analiza v dobri družbi … pa tudi palačinke 🙂

Veselje je popolno, ko v cilj priborba še naša draga Nataša, borka in pol; sploh ne znam našteti, kakšne poškodbe vse so jo pestile v zadnjem letu, a ona se ne da! (sigurno skriva v sebi kak trmast kraški gen!) Vražje babe smo, vražje!

A85FED03-24A4-45F9-8EDA-8497340C4757

Ben, ben, ajde, še en vražji dedec je bil z nami; res vražji; 28 kilometrov s skoraj 1700 višinci je premagal v 4 urah in 28 minutah, caaarsko!!!

LAD_5260

 

 

 

 

Vitamin D

Pozdravljeni!

Ni mraza, ma tudi sončka ni.

Niti ni motivacije za tek po temi.

Sram me je, ampak v dveh tednih sem skupaj sklamfala samo dva teka.

Dva!!!

V dveh tednih!!!

Da ne migam, pa ne morem reči. Ob ponedeljkih vadba insanity ali pa gymstick (po navdihu naše strašno navdušujoče vaditeljice Irene), potem sprehod z možem in psi (klepet, blato, tema), ob sredah spinning, potem sprehod z možem in psi (klepet, blato, tema), za vikend pa obvezno pohod nekam višje, k soncu 😀

Za arhiv naj povem, da sta otroka pridna v šoli in doma, mož pa me ne jezi nič več kot ponavadi.

Včeraj je celo minilo 14 let od uradne sklenitve najinega zavezništva pred matičarjem (al je bila matičarka?), pa smo vsi pozabili (razen mojega brata, ki me je na to spomnil z eSeMeSom ob 23:29 )!

Evo, tako je to pri meni, pri nas.

Aja, pa še to.

Tukaj, na Đuboksu (klik na obarvano besedo vas pelje tja), kjer so zbrani najboljši slovenski blogi, lahko do 21. januarja glasujete, da se tale moj spletni dnevnik uvrsti na njihov seznam.

Hvalaa!

IN še to!
Kaj, za vraga, so tisti čudni linki, ki jih nekdo (le kdo? ali kaj?!) samodejno pripopa na besedico “tudi”?!!!!

Pišuka, mi grejo na živce!

v sončavo

Nenavaden občutek; po dolgih letih spati doma, vendar ne prav doma doma 🙂 , ampak v avtodomu na parkirišču “našega” bloka.
Potem ko sem predlagala, da bi spali kar pri lovski koči, kjer je štart Štanjelskega teka, je imel Tomaž boljšo idejo in tako smo prenočili v glavnem mestu Zahodnega Krasa.
Luka in njegov mali bratranec Jakob sta bila presrečna, da sta se lahko ves večer in potem še celo sobotno dopoldne skupaj igrala, moja mama pa, da nam je lahko nenehno nekaj ponujala za jest in pit (saj veste, da sva “podhranjena“) …

V soboto, ko nas je prebudil prelep sončen dan, po zajtrku in kavici, smo se Tomaž, psa in jaz odpravili na 14. štanjelski tek.

Z veseljem smo pozdravili športne prijatelje; Heleno, Nežo in Primoža, si pripeli štartne številke in že so zažvižgali štart (na srečo le-tega ni oznanil pok pištole, ki bi Deo precej prestrašil).

Priznava, s Tomažem sva imela “pomoč”, saj sta bila psa neučakana in sta naju kar močno vlekla v strmino pod Lukovcem,

treba pa je povedati tudi to, da je tak tek tudi precej naporen, nihče ne vrti nog namesto tebe, pa v dolino je treba kar precej “žlajfat” :).

Vadbi insanity in spinning se nama precej obrestujeta, saj sva 9-kilometrsko progo zmogla brez problemov, čeprav se tek zadnje čase preredko uvršča v naše dneve.

Trasa teka, ki se vije po borovih gozdičkih,

mimo gmajn

in med kraškimi zidovi

je med mojimi najljubšimi tekaškimi potmi, zato sem si sposodila mamin miceni fotoaparat in celo pot fotkala (pustimo ob strani dejstvo, da so zaradi teka vse fotke stresene – med tekom se ne ustavljam in pika! 🙂 )

foto in navijanje: Valentina Čufer
foto in navijanje: Valentina Čufer

Na zadnjem kilometru me je Tomaž malce počakal, dohitela nas je še Neža in skupaj smo veselo pritekli v cilj.

Po okrepčilu in srečelovu smo se s prijatelji pozdravili in se razkropili vsak na svoj konec.

Midva sva skočila po Luka, brez kosila pri mami ni šlo, potem pa še skok do naše priljubljene Izole. Večerni sprehod po mestecu, hitra večerjica in že smo drnjohali vsak v svojem kotičku.

Danes smo opravili še regeneracijski pohod do Strunjana, poklepetali s “kamperskimi” prijatelji in že se končuje še en lep konec tedna …