New Lanark Tomaža ni navdušil; preveč urejeno, je rekel, preveč turistično. Vseeno smo se sprehodili ob rjavi reki Clyde in njenih slapovih (ko imaš enkrat v srcu Sočo, povsod po svetu pričakuješ tisto posebno modrino in te vse ostale barve voda presenečajo …), neuspešno trkali na vrata hiške s slovenskim napisom in lačno nabirali maline, ki so se ponujale na vsakem koraku.
Potem, potem pa smo v iskanju veceja stopili v majhen pub v Lanarku … dobrodušna natakarica, prijazni (a neukročeno izgledajoči) domačini, hladna pivo in cider, toplo vzdušje … to je to; tu smo, končno, končno Škotska!
Ker se nam je Glasgow prikupil že pred 4 leti, smo ga morali tudi tokrat obiskati. In ni nam bilo žal, mesto je gostilo dudarje z vsega sveta. Dea je sicer glasno protestirala, ko so se glasbenikom pridružili še bobnarji, a so potem ljudje ploskali še njej. Takrat je lajala še glasneje (seveda, psi ploskati ne znajo!)
Privoščili smo si tudi lečino juho in krompirček (Vinegar and salt? Of course!) v parku; v daljavi so se slišale dude, sončke nas je grelo, otroci so noreli okoli, na klopcah so uslužbenci okoliških pisarn jedli svoja kosila … in bilo je lepo!
Ko smo zapustili mesto, pa se je naša škotska avantura zares začela.
Najprej s sneto cevko in puščajočim gorivom, ki je dodobra namazalo podvozje našega avtodomka. Tomaž se je (s telefonsko pomočjo mehanika Vinka) spet junaško izkazal in kot pravi mekgajver popravil neubogljivo cevko (no, vezic je porabil malce več kot bi jih ČakNOris), tako da smo lahko kmalu nadaljevali zastavljeno pot (priznam, pod vplivom neumnih ameriških filmov sem bila sprva precej prestrašena, ko je tista nafta kar tekla in tekla in so se mi potem še ves dan rahlo tresle noge in glas).
V Mallaigu smo se ustavili le, da smo malce umirili vznemirjene živčke. Med spehodom po vasici pa smo se navdušili nad idejo, da bi se kar tukaj vkrcali na trajekt in si skrajšali pot na otok Skye, a do take zamisli je prišlo precej popotnikov, zato bi morali čakati na svojo vožnjo cel dan … Jok, gremo naprej!
Ko smo po prekrasni pokrajini kočno prišli na Skye, se je že mračilo, a je bilo vseeno dovolj časa za 10 km vožnjo po ozzzzzki cestici v Kylerhea, kjer smo poklepetali z rangerjem o vremenu (če ti na škotskem vremenske razmere niso po godu, počakaj 10 minut, spremenile se bodo!) in zaščiti pred midgesi. Povedal nam je tudi, kje lahko opazujemo tjulnje in vidre in res smo jih, kljub temu, da je bil novi daljnogled SPET na varnem v avtodomu. Prespali smo kar ob cesti, a se v celi noči ni peljal mimo niti en avto! (v vasici je manj kot deset hiš in konec ceste, samo trajektič za eno vozilo vozi par ur dnevno čez zaliv)
Zbudili smo se zgodaj in se takoj peljali v Uig, saj je Tomaž že nekaj časa pestoval željo, da obiščemo tudi Zunanje Hebride oziroma otok Harris and Lewis. Opa, bratec, to ne gre tako hitro! Naslednji prosti trajekt je bil na voljo šele čez nekaj dni! Ko so videli naše razočarane obraze, so nam predlagali, da kupimo karte za trejekt, ki izpluje v nekaj 100km severnejšem Ullapoolu, v dneh ko čakamo na odhod, pa raziščemo otok Skye in tako smo tudi naredili.
Najprej smo se odpeljali na izhodišče za pohod po Quiraingu, a smo kmalu spet dobili lekcijo, ki smo jo potem na celem dopustu zelo striktno upoštevali; na širše znane kraje se je treba odpraviti zgodaj zjutraj ali pod noč; le tako se izogneš gneči na cesti in najdeš prosto primerno parkirišče. No, ko govorim o gneči na cesti ali prenapolnjenih parkiriščih; gneča na cesti je, ko v eni uri srečaš 10 vozil in niso to parkirišča, kot jih poznamo pri nas. Največkrat so to prostori, primerni za par vozil, v najboljšem primeru nekaj deset. (in letos se nam je zdelo, da je povsod dosti več obiskovalcev kot pred 4 leti!) A pogumne (in tiste s kondicijo) spremlja sreča; parkirali smo poldrugi kilometer od izhodišča, pri pokopališču (kjer smo pozneje imeli priložnost opazovati zelo zelo kratek pogreb) in se takoj odpravili na pohod; noge so že močno hrepenele po daljši hoji in uslišali smo njihovo željo. Kmalu smo hodili po mehki zeleni podlagi, skoraj tekli od sreče, vriskali in se razigrano igrali s psi. A bolj ko smo se bližali cilju, bolj je pihalo, deževalo, podarjeno nam je bilo pravo škotsko vreme. Ker se ga nismo ustrašili, smo bili na poti nazaj nagrajeni z nekaj sončnimi žarki in vetrom, ki nas je hitro posušil.
Ko pa smo se zvečer v Portreeju hoteli nagraditi še s pivom v pubu, smo bili razočarani; otrokom do 18-ega leta vstop prepovedan 😦 Ben, kot vsi pravi Škoti smo kar na ulici pojedli fish and chips (seveda s kisom in soljo) in se kmalu odpravili spat.
Naslednji dan … dež, veter, dež … nase smo navlekli vse možne zaščite proti dežju in se vseeno peš podali do “naše” plaže Dunvegan Coral Beach. Nagrada ni izostala; dež je ponehal in lahko smo sproščeno pohajkovali okoli, v miru in tišini opazovali ptice, valovanje morja, bežeče oblake, iskali zanimive kamenčke …
Pod večer smo se pri svetilniku Point Neist podali še na iskanje slapu iz videa Harrya Stylesa Sign of times … prepričana sem bila, da je “tam za ovinkom” ravno tisti slap! A za prvim ovinkom ga ni bilo, za drugim tudi ne, za tretjim … smo imeli čevelje že čisto premočene, saj; kar od daleč zgleda lepa potka, ki se vije čez travnik, od blizu postane močvirnat labirint. Preskočiš potoček in stopiš v travo, kjer pa se pogrezneš še globje in bolj blatno-mokro 🙂 (tega sprehoda ne bom nikoli pozabila, res se mi je zelo, kot da sem v kakšnem angleškem podeželskem filmu… samo gumijasti škornji so mi manjkali)
Na še eni lepi plaži Talisker Beach smo bili PA RES prepričani, da gledamo slap iz omenjenega videa 🙂 , pa ne le to, jaz sem bila (skoraj) prepričana, da je kmet, ki nas je pozdravil na dvorišču, ki smo ga prečkali, zagotovo igralec iz ene od angleških nadaljevank 🙂
(uf, če bom tako nadaljevala, se ta potopis ne bo nikoli končal, zato je tu naprej nekaj lepih vasic izpuščenih)
Malce s strahom smo se podali čez prelaz Bealach na ba, ker je na izhodišču na ogromni tabli pisalo, da je cesta primerna le za izkušene voznike in manjša vozila, a se je izkazalo, da ni niti pol tako zahtevna (za avtodom) kot npr. Vršič. Smo pa na vrhu lahko opazovali množico kamnitih možicev in trop jelenov (?).
Ko smo po postankih v Applecross in Schieldaig končno prispeli v Ullapool, smo bili že nestrpni, kdaj se bomo vkrcali na trajekt in končno prišli na otrok Lewis and Harris. A bili smo prezgodnji, zato smo se v dežju (vsaj midgesi takrat ne pikajo) odpravili še na Ullapool Hill, potem pa še na pivo in IrnBru v simpatičen pub.
In potem?
Potem se je začel najlepši del naših počitnic. Že med vožnjo z ultramodernim in superudobnim trajektom smo lahko večkrat navdušeno opazovali delfine med igro v morju. Kot je rekla neka potnica: “Doma sem na otoku in vidim jih pogosto, a je vsakič magično!”
S pomočjo drobne pohodniške knjižice, ki nam jo je priporočil striček na turističnem uradu v Ullapoolu, smo odkrili neverjetne kraje, za opis katerih mi zmanjkuje besed. V petih dneh smo uživali vsak trenutek: od opazovanja tjulnov, delfinov, različnih ptic in nato še krasne mavrice nad svetilnikom pri Butt of Lewis in vzdihovanja nad dramatično obalo, do učenja otoške zgodovine pri “črnih hišah”, kamnih Calanisha in železnodobni hiški pri plaži Bosta, pa sprehodov po neskočnih peščenih plažah (Luskentyre, Tolsta) in močvirnatih travnikih … in do neverjetnega deževnega dne, ko smo se vozili skozi “lunarno” pokrajino med Rodelom in Tarbertom, pa seveda ne smem pozabiti svojih tihih obiskov pokopališč.
Ko smo zapustili otok, smo bili čudno otožni. Še bolj pa nas je potrlo, ko smo se sprehajali po že precej oddaljeni vasici Dunkeld Birnam in prebrali, da rečica Tay ločuje Škotsko višavje (Highlands) od nižavja (Lowlands), kajti v Highlands smo se dobesedno zaljubili.
A klicali so novi kraji.
In prvi je bil na poti Edinburgh, kjer smo preživeli dva intenzivna dneva, kajti spet smo naleteli na Fringe festival. Ker smo se “nastanili” čisto blizu centra mesta, smo si zanj vzeli malo več kot dva dneva; pohajkovali po živahnih in po odmaknjenih ulicah, večkrat prehodili The Royal Mile, se povzpeli na Artur’s Seat, počivali v Holyrood parku in na Calton Hillu, spili pivo ali dve (no, Luka IrnBru) in rade volje posojali psa za raznorazne terapevtske ali samo fotografske namene (neverjetno, koliko ljudi pritegneta; obvezno pa nam lastniki borderkolijev kažejo fotografije svojih ljubljenčkov, ki so jih pustili doma, ali, v bolj žalostnih primerih, svojih pokojnih psov) …
Po Edinburgu smo si ogledali še Falkirk Wheel in the Kelpies, potem pa avtodom nepreklicno obrnili proti jugu.
Preživeli smo še nekaj prijetnih trenutkov v Yorku, Cambridgu, Canterburyu in nekako že domačem Folkestonu, preden smo se vkrcali na trajekt in potem srečno pribrzeli domov.
O Škotski težko kaj več napišem, ker ne morem najti dovolj pohvalnih in občudujočih besed, ki ne bi zvenele zguljeno ali celo zlagano. Ta prostranstva, to vreme, ta jezera, gore, močvirja, morje, te ljudi je treba doživeti.
Pa ne enkrat, večkrat.
In zato bomo na Škotsko še odvandrali!
mojchka 