Kakor da se nič ni zgodilo …

O, pa se je 🙂

Pika, hvala za “nominacijo”.

Zelo me veseli, da me kdo “bere”, ko pa tako neredno objavljam.

Sploh besed je malo.

Ne znam več pisati! Ne znam! Ne zmorem zbrati misli!

Ne zmorem jih izoblikovati v smiselne stavke, povedi, odstavke …

Med tekom sicer v glavi sestavljam dolge zgodbe, a te ostanejo na zraku med trtami, njivami, gozdički naše okolice …

Aja, za kaj sploh gre?

Kopiram: ((prevajala pa ne bom, se mi ne ljubi 😉 ))

This award was designed to be a blog award in the “pay it forward” fashion. Once you’ve been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.

The rules for accepting this award are:

You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

Tudi jaz ne vem, kje pogledati, koliko sledilcev ima določen blog.  Tistih, ki jih rada obiščem, pa je “milijon”!!!

Zato bom vam ponujam te, ki mi pridejo najprej na pamet (ja, ja, vem, jih je več kot pet 😉 ):

Družina Štrok

Misijonarka Andreja

Rit in Srajca v deželi rožic

Vsestranska Anita

Tavanja po slovenskih hribih

Slikce iz naših prelepih krajev

Minimalist Rolbek

Za lahko noč pa še ena lepa fotka iz Perugie:

in ena lepa lepa lepa pesem ((ne morem se je naposlušati!!!))

Pika, a letos se spet vidimo v Sežani? Anita?

Pokošeno, pokošena?

Dosti se lahko spremeni v kratkem času …

Čez noč dobiš obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in potem nekaj časa ne dihaš, ne spiš, ne misliš na nič drugega …

Jočeš, preklinjaš, se jeziš, obžaluješ, analiziraš, obupuješ …

Na srečo imaš krasnega moža ((ki ga prevečkrat kritiziraš in premalo hvališ!!!)), zlate otroke, optimistične sorodnike in zveste prijatelje, ki te postavijo pokonci in te tam tudi držijo.

Nisem pokošena, ne!

12. MKM

v cilju z mojo H, ki je pravzaprav "kriva", da tečem

Popoln dan.

Ponavadi tečem sama. Na množičnih prireditvah vedno štartam s katero od prijateljic, a še nikoli nisem imela z nobeno niti približno enakega tempa.

Na družinskem teku  (8,4 km) na 12. Malem kraškem maratonu pa sva končno tekli skupaj z mojo zlato prijateljico, motivatorko, podpornico …

Odlično nama je šlo, kar vzneseni sva bili, pa sva še malo spodbujali druge. Upava, da nama kdo ni zameril predrznosti (ja, sva tudi ocenjevali moške noge in ritke 😉 )!

Aja, Nx2, oprostita za tisti plašilni manever med tekom!

Ko sva v cilju pozdravljali polmaratonce, mi je bilo kar žal, da se nisva podali na daljšo progo. Skupaj bi zagotovo zmogli …

Pa saj bodo še priložnosti!

Zdaj pa moram zagnano trenirati, motivacija se je vrnila; na Ljubljanskem (pol)maratonu se bova “udarila” s hramovskim prijateljem!