praznično – Page 2

Postanek v **Bologni** (naše najljubše italijansko mesto, čeprav so nam ravno tam nekoč poskusili vdreti v avtodom) in obvezna pica pri “dveh stolpih” (Pizzeria Due torri)

**Punta Ala**. Načrtovan je bil dolg pohod ob obali. Načrtovan. Prvi striček, ki smo ga srečali, je rekel, da je to nemogoče; ni poti, pa še lov na divje prašiče poteka. Ma, ajde, kaj pa ve, ta nonno! Srečali so še par pohodnikov. Ne, res ni poti. Bogataši imajo tu vile in svojo posest ščitijo z ograjami. Res ne bo nič z dolgimi pohodi!

Čeprav se je načrtovan dolg pohod sprevrgel v kratkega, nam je ta vseeno nudil lepe razglede in tople sončne žarke.

**Monte Argentario**, drugi poskus. Spet ne najdemo primernega parkirišča 😦 Niti izhodišča za pohode … Grrr, malo sem že naveličana te italijanske obale.

**Orbetello** in nato **Punto Ercole** sta nam bolj naklonjena. Kofetkanje, sprehodi, živahne ulice, prijazne stezice ob morju. A tudi tu srečamo gospo, ki pravi, da je navdušena “trekerka”, a gre večinoma na pot z lovci, ki ji pokažejo skrite stezice, da lahko zaobide posestva raznoraznih bogatašev, ki niso navdušeni nad “stezičkarji” …

Neuspešnost pri iskanju poti za daljše pohode me tako potre, da popustim: Pojdimo v **Rim**. Na božično jutro se po popolnoma prazni avtocesti pripeljemo v mesto, kjer so tudi ulice skoraj opustele. Hitro se namestimo na že znanem parkirišču za avtodome in odpešačimo v center. Cesta med Kolosejem in Piazzo Venezia je zaprta za promet; sprehajalcev je malo, več je tekačev, opravljenih v raznorazne kostume; največ je seveda Božičkov.

Medtem ko križarimo po ulicah, nas grejejo topli sončni žarki.

V Rimu je skoraj nemogoče najti javna stranišča, a na tem otočku Isola Tiberina smo našli eno idealno (diksi, sekretko, vigred …) 😉

Giardino degli Aranci, kjer je pogled na Vatikan najlepši. Tu nekje se skriva tudi ključavnica vrat, skozi katero se točno vidi kupola bazilike svetega Petra. Našli smo jo, ključavnico …

img_0100 (1) — La Piramide Cestia, za katero se skriva protestantsko pokopališče. Žal za praznike zaprto …

V **Vatikan** smo prišli ravno, ko je papež končal mašo. Zaradi strogih varnostnih ukrepov smo morali nekaj časa počakati, da smo lahko prišli na trg pred baziliko.

Po dveh dneh mesta, sploh po drugem, ko je bila v Rimu gneča res nevzdržna, si spet zaželimo mali zaspanih vasic. Tomaža ponovno vleče v **Bagnoregio**. Zakaj pa ne, vasica je res zanimiva. To že, a ob prvem obisku pred tremi leti smo bili tam skoraj sami, tokrat pa … ne.

Toscana je blizu; že diši po pecorinu in šalamih 😛

**Oriveto** drugič. Poskus uspešen, parkirišče tik ob obzidju nas sprejme brez upiranja.

Bagni San Filippo; za kopanje v topli vodi nismo zbrali poguma. Luku je bil ta del popotovanja najbolj všeč. Trudim se, da mu razložim čimveč, kar vem o tem zanimivem naravnem pojavu.

Za konec še skok v **Firence**. Čeprav je sonce sijalo ves dan, je bil tu zrak že občutno hladnejši od tistega v pokrajini Lacij in še pred nočjo smo se utrujeni vrnili v topel (avto)domek. Zadnjo noč pa sem že opisala, ne?

Že res, da nenehno zatrjujem, kako ne maram snega; a ne maram tistega na cestah in tistega na mestnih ulicah, ko se spremeni v brozgo.

Aja, pa tistega, ki ti pade za vrat, brrr!

Ob redkih priložnostih, ko sneg pobeli tudi našo vas, se je najlepše takoj podati na sprehod, saj se to največkrat zgodi pod noč, ko se vas že tako umiri, bela odeja pa dodatno utiša hrup in čarobno osvetli noč.

Ko pa snežinke ne pridejo do nas, jih sami poiščemo in to zimo smo doživeli že nekaj zimskih pravljic.

Včeraj na Vremščici je že bilo tako; pravljično!

Ko je Luka v avtu na poti domov rekel: “Super sem se imel,” pogledal skozi okno in vzkliknil: “lejta, kako je tudi Nanos lep!”, mi je bilo toplo pri srcu; najstniki res redko priznajo, da so se imeli fajn s “tastarimi”!