Karkoli se je že zgodilo med februarjem in julijem 2020, to ne bo spremenilo dejstva, da smo lanske zimske počitnice uspeli preobraziti v imenitno pustolovščino.
Tomaž je navdušeno trdil, da se je letvica uspelih potepanj dvignila zelo visoko in jo bo v prihodnje kar težko spet doseči. (To pa so bile preroške besede, kaj? Vsaj za leto 2020!)
Vse nam je šlo na roko: vreme (pomladansko), možnosti parkiranja (odlične), obiskani kraji (majhni, skromni, a prečudoviti), razpoloženje (skoraj neverjetno, a kolikor se spomnim, se nismo niti enkrat prepirali!) …
Čeprav sem o njej že ogromno prebrala, ne bi znala točno definirati, kaj je “prava” ali “taka kot mora biti” Toscana; doslej smo spoznali že nekaj njenih obrazov, a niti eden ni bil tak, kot jih vidiš na turističnih prospektih ali influenserskih fotkah.
Navajeni smo na neke pretirane podobe (preveč barv, vse idealno, čisto, luštkano, vrhunsko, razkošno), potem pa nas realnost prepogosto razočara. Zato raje znižam pričakovanja in vse manj iščem potopise, potovalne nasvete, vtise … in potovanje prilagajam trenutnemu stanju.
Ko se že vozimo proti želenemu cilju, s Tomažem preračunava, do kod oz. koliko časa se bomo ta dan peljali, poiščem kraj, prijazen avtodomarjem in potem iščem, če so v okolici tudi označene sprehajalne ali pohodniške poti. In vsak kraj ima vsaj eno, brez skrbi. Kjer so se potrudili, da so uredili postajališče za avtodome, zagotovo premorejo modre ljudi, ki bodo znali potnike pritegniti, zadržati, jih zaposliti, zabavati, nahraniti …
S to strategijo smo torej prišli do veliko prehojenih kilometrov po pravljično lepih in odmaknjeno samotnih potkah, okusnih sendvičev, prijetnih klepetov, omamnih kavic, dišečega cvetja, toscanskih zaobljenih gričkov, oljčnikov, vinogradov, zanimive arhitekture …
Če pa kdo vseeno hoče namig; tile kraji so združevali vse zgoraj opisano; Arqua Petrarca (ni Toscana), Torrita di Siena, Montefollonico, San Quirico d’Orcia, Pienza, Torrenieri, Montalcino, Monteroni d’Arbia, Siena, Staiggia Senese, Monteriggioni in Greve in Chianti.
Zadnja dneva potovanja so do nas že prihajale vse pogostejše novice o “corona dogajanju” v Italiji; zapore določenih vasi, odpoved pustih praznovanj in celo beneškega karnevala, govorice o napovedanem zapiranju državnih meja … tako da je bila nedeljska pot domov kar napeta.
Potem pa …
Ohhhh, kako zelo pogrešam naša potepanja!
mojchka 