Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Advertisements

Po Angelski gori z burjo

Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …

Mrzlega vetra.

A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.

Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.

Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.

IMG_0012

IMG_0032

IMG_0043

IMG_0060

IMG_0061

IMG_0082

IMG_0067

IMG_0063

IMG_0081

Screen Shot 2018-01-16 at 21.31.13

 

Vrh gore sedela

Že res, da nenehno zatrjujem, kako ne maram snega; a ne maram tistega na cestah in tistega na mestnih ulicah, ko se spremeni v brozgo.

Aja, pa tistega, ki ti pade za vrat, brrr!

Ob redkih priložnostih, ko sneg pobeli tudi našo vas, se je najlepše takoj podati na sprehod, saj se to največkrat zgodi pod noč, ko se vas že tako umiri, bela odeja pa dodatno utiša hrup in čarobno osvetli noč.

Ko pa snežinke ne pridejo do nas, jih sami poiščemo in to zimo smo doživeli že nekaj zimskih pravljic.

Včeraj na Vremščici je že bilo tako; pravljično!

Ko je Luka v avtu na poti domov rekel: “Super sem se imel,” pogledal skozi okno in vzkliknil: “lejta, kako je tudi Nanos lep!”, mi je bilo toplo pri srcu; najstniki res redko priznajo, da so se imeli fajn s “tastarimi”!

IMG_9757

IMG_9771

IMG_9783

IMG_9781

IMG_9787

IMG_9806

IMG_9813

IMG_9837

IMG_9859

 

 

1237 mnm x 2

Zadnja dva dneva lanskega leta sva se povzpela na domača Veliki rob in Kucelj.

Mogoče zato, da lahko danes brez slabe vesti prijateljujem s kavčem, berem, pečem piškote in pijem čaj?

Ali zato, da sva se izognila bombardiranju s skoraj vseh strani s predlogi, kako moramo zadnje dneve v letu žurati, nakupovati, okrasiti dom, piti, jesti, se obleči, delati obračune, plesati, biti bleščeči in nasmejani …

Pa tudi zato, da bi se skrili pokanju petard (=retard), ki zelo vznemirajo našo Deo! Na “silvestrov dan” nam to ni uspelo popolnoma, saj so se očitno po kosilu vsi bombarderji zmenili, da bodo na dvorišča zmetali skoraj polovico svojega arzenala.

Ko Dea na prostem sliši pokanje, kar podivja in se usmeri proti domu, oziroma Tomaž pravi, da takrat živali izgubijo orientacijo in velika verjetnost je, da bi kam zatavala. Zato jo je navezal na svoj tekaški povodec, a na tak način je moral pri hoji v dolino zelo paziti, saj je pot strma in spolzka, psička pa je, seveda, vlekla povodec, da bi bila čimprej na varnem. 😦

Močno upam, da so se to noč spraznile zaloge streliva in da bomo imeli spet mirne sprehode, teke, pohode …

1_sekulak

2_na poti

3_pod vrhom

4_z Velikega roba vidimo Kucelj

5_razgledi

6_pogled v dolino

7_pod vrhim Kuclja

8_na Kuclju

Kljub temu, da imam svoj kavč zelo rada, si v letošnjem letu želim, da bi nam uspelo vsaj toliko lepih planinskih pohodov, kot smo si jih podarili lani.

 

Skutnik in Veliki Babanski Skedenj

Vsakič ko grem v hribe, se sprašujem, kje je moja mama dobila pred več kot tridesetimi leti vse informacije za naše večdnevne pohode… Vem, da je imela knjižico Slovenska planinska pot (zdaj jo imam jaz), verjetno še kakšno drugo, pa zemljevide…mogoče je še koga kaj povprašala (na planinskem društvu, v službi?) in smo šli. Brez koordinat za izhodišča, brez podrobnih opisov vsakega ovinka poti… pa smo prišli povsod.

Ne vem, kaj smo zabasali v nahrbtnike. Paštete, ribe v konzervah, kruh?

Pa kako smo sploh hodili brez pohodnih palic?!!!…

Pa brez fotkanja čisto vsake zanimivosti na poti?!!!

Na tistih par fotk smo čakali, dokler se ni zapolnil film s posnetki z več vrhov. Ko smo se po kakih drugih opravkih zapeljali v mesto 20 km stran, smo film dali v razvijanje in potem čakali cel teden (dva? več?), da smo končno videli, če je sploh kaj uspelo …

Ojej, kam sem zašla?!

Poleg vseh knjig, revij, portalov, aplikacij imam dve poznavalki hribov, ki ju lahko vedno vprašam za nasvet (ajde, poleg mame, ampak ona že preveč ve 😉 ) ; Natašo in Košutko (saj res, te moti, če ti rečem tako?).

Specialistka za severozahod Slovenije, Košutka, je, ko sem jo vprašala, kateri vrh naj si izbereva za sobotni planinski cilj, napisala, da sta oba lepa, s prekrasnimi razgledi.

Na hribi.net je za enega pisalo, da nanj vodi označena pot, na drugega pa neoznačena.

Torej sem za soboto izbrala Skutnik, nanj vodi označena pot iz Učeje.

IMG_7515
Kljub temu, da me je Tomaž vrgel iz postelje še sredi noči, sva za kake pol urice zamudila lepše poglede na vzhajajoče sonce.

 

IMG_7518

IMG_7525

IMG_7529
Planina Kal
IMG_7531
Jesenski odtenki, fotoaparat jih ne ujame!
IMG_7657
Kdaj bova šla pa tja gor?
IMG_7545
Na grebenu pa razgledi; razgledi, ki vabijo.
IMG_7554
Takoj spodaj je Rezija, potem naprej pa …
IMG_7560
Če sva sama, se afnam.

Dan je bil lep, utrujena še nisva bila, časa sva imela dovolj, pa sva jo mahnila še do bivaka Fanco Costantini pod Mulacem (Mulcem?).

IMG_7584
Kaj pa, če kar tu prespiva in jutri mahneva na Veliko Babo pa še kam?
IMG_7601
Zadnji pogled nazaj pred spustom v dolino.

In ker naju je jesenski Skutnik dobesedno začaral, sva se v nedeljo podala še na Veliki Babanski Skedenj. Neoznačena pot nanj se začne kak kilometer nad B postajo kaninske žičnice.

IMG_7627
Sonce je že obarvalo vrhove, ko se spokava iz avta, 20 minut sva prepozna!

To, da je pot neoznačena, me je kar precej skrbelo, a ko sva hodila po tihem, barvitem gozdu pod mogočnimi stenami, ko sva stopila iz njega in uzrla krasne razglede na Bovec, Sočo, gore … sem si rekla: “Pa če magari zaideva in prideva samo do tu, je bilo vredno!”

A nisva zašla.

IMG_7637
Od tu naprej pot ni več označena, je pa kar dobro vidna.

IMG_7638

IMG_7647
Kras je krasen, tudi če ni na Krasu.

 

APC_0405
Zadnjih petnajst minut je šlo na golo trmo.
APC_0433
Samo še glasen “Juhu!” in že sem vsa zadihana ležala v travi.

APC_0443

APC_0444

IMG_7684
Tam doli na tistem gebenčku sva bila včeraj
IMG_7662
Tu pozimi smučajo?
IMG_7672
Krasote, kamor seže pogled.
IMG_7686
Navzdol sta vodiča Dea in Ace zatajila. Možici so razmetani vsepovsod, potk ni, oziroma so križemkraž … pa pomagaj si! A tudi temu sva bila kos 🙂
IMG_7712
Zakaj nisem vzel fotoaparata?

APC_0450

IMG_7719
Veliki in Mali Babanski Skedenj, še se vrneva!

hov-hov

Hodimo tako po Belemu (del Lizbone), vroče sonce pripeka, hladen vetrc prijetno hladi, psa sta se pravkar ofrišala na zelenici pri šobah za zalivanje in sproščeno tekata okoli.

Kar naenkrat pristopi možakar in mi nekaj razlaga. Nekako mu dopovem, da ga ne razumem in v polomljeni angleščini mi pove, da potuje okoli s svojo psičko, ki pa ravno danes praznuje rojstni dan.

Rad bi ji pripravil presenečenje, zato me prosi, če jo držim, dokler on steče v svoj kombi po torto, darilo, klobučke, piščalke itd.

Psom nadevamo klobuke, jaz celo fotografiram slavljenko, zapojemo ji Vse najboljše v angleščini, portugalščini in tudi slovenščini.

Cela reč, hehehe!

Imam kar slabo vest, ker mi našim psom ne prirejamo takih presenečenj, ko me gospod vpraša: “Veste, kje ste?”
Čudno ga pogledam: “Ja, v Lizboni!”
“Ja, pa tudi na Skriti kameri!”

😀

Šele sedaj opazimo še en čudno parkiran črn kombi, iz katerega nam maha snemalec.

😀

Dea in Ace sta za nagrado pri sodelovanju dobila priboljške, mi pa nič 🙂

No, dobili smo prijetno doživetje, to šteje največ, kajne?

Raje tečem, kot potico pečem

Toliko je prireditev vsak konec tedna, ki bi jih zelo zelo rada obiskala!
To je tumač, no!
Tu so še Tomaževe in Lukove in Tajdine ((tokrat je ostala doma)) želje, pa na pse ne smemo pozabit.

Kot prijateljice ((kajne, Nataša?!)) dobro vejo, Lipicerji nazadnje improviziramo in najpogosteje se vikend obrne čisto drugače od planov.
Ampak ponavadi nam uspe, da pridemo domov zelo zadovoljni.
Vseeno ne razumem tistih, ki pravijo, da si tako napolnijo baterije in so potem polni energije.
Mi pridemo domov čisto zbiti in ponavadi se vsak zvleče v svoj kotiček ((k računalniku 😉 )) in bi najraje tam obtičal nekaj časa v popolni tišini.
No, mene je danes čakala gora perila za likanje. 😦
Tako je, če nenehno pohajaš! Delo se nabira! ((prah tudi, vendar ga uspešno ignoriram!))

Minuli konec tedna sta tako sovpadla Tek trojk in Ultra trail Vipava.

Za tek trojk sem že nekaj let neuspešno žicala prijateljice in ravno letos sta se me Nataši usmilili. Celo skupen trening z našo ultraKatjo smo si organizirale, tako smo se veselile te prireditve!

UTVV pa je potekal po naših krajih in želela sem si okusiti vsaj delček tega ultra vzdušja. Pa še Heleni, ki je kot gorska reševalka skrbela za varnost tekačev na zadnjem delu proge, sem obljubila, da jo pridem obiskat. ((Helena, oprosti, oprosti, oprosti!!!)) Imela sem resne namene, a obrnilo se je drugače.

Sem pa zelo vesela, da smo šli v petek v Vipavo na predstavitev Ultrabluesa (ne morem reči; na predstavitev knjige Ultrablues; ker UB sedaj ni več samo knjiga… to je dosti dosti več. To je nekaj, česar moj skromni pisateljski talent ne zna opisati!). Poleg X-a ((Žiga X Gombača)) (Boštjana Videmška in Sama Ruglja sem imela čast spoznati že na ljubljanskem maratonu) sem končno v živo  spoznala še  Miho Podgornika, Boštjana Zrimška in njegovo ženo, Piromana, Kandelo, obraze, ki sem jih doslej poznala samo prek družabnih omrežij. Prišla je tudi Anita z možem in svojo tekaško klapo, seveda moja Helena, pa Ana, pa še nekaj tekaških legend se je vrtelo okoli in prav žal mi je, da nisem vseh spoznala, rekla kakšne besede z njimi.

Upam, da bodo še priložnosti!

Sem kar malo pozabila, da je tam z mano tudi moj mož, zato se mu javno opravičujem za zapostavljanje.

Sploh, ker se je v soboto zelo izkazal; posnel je kup odličnih fotografij naše trojke Raje tečemo, kot potico pečemo, potrpežljivo počakal, da smo pridrvele v cilj, kofetkale in analizirale tek 🙂 , me peljal na sladoled, pa še na proslavo ob 70. obletnici osvoboditve, kjer sem se lahko naposlušala Tržaškega Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič!

Pa še malo se moram považiti. Čeprav se nismo udeležili Pohoda po poteh okupirane Ljubljane, smo s Tomažem in Lukom danes prehodili del Poti spominov in prijateljstva. Tisti drevored in potko bi kar vzela s sabo domov 😉

Aja!
Tek?
Ma, super je šlo. Prijetno vzdušje, nobene nervoze, nobene naduvanosti, en sam užitek. Škoda, ker je Natašo napadla neka zoprna viroza, tako da je večino poti pretekla s špikajočimi bolečinami v želodcu.
A se jim ni dala!
Prava borka!

Nad proslavo in dogajanjem v Ljubljani je bil navdušen tudi Luka, saj je videl na kupu ogromno vojakov, z nekaterimi tudi poklepetal in od enega dobil dober napotek: tek in sklece, pa bo postal dober vojak 😉

Smrt fašizmu, svoboda narodu!