Kako veliko srečo imamo, da živimo na koordinatah planeta, kjer nam kraljica narava na istem hribu postreže s prvim pomladnim cvetjem, nekaj sto metrov više pa z debelo odejo puhastega snega.
In nekaj lepega je tudi v nas, da zmoremo tudi v mrzlem vetrovnem popoldnevu začutiti radost; radost, da migamo, da smo skupaj, da smo del narave, da se še znamo čuditi …
Tako smo v manj kot mesecu dni od mojega zadnjega oglašanja doživeli tele nepozabne trenutke:
Tale moj trener!
Ma, ne da mi miru!
“Jutri trening,” pravi.
Dobro vem, kaj to pomeni.
Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.
Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.
Proti soncu, seveda!
In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.
Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …
Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.
Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.
Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.
Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.
Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …
Mrzlega vetra.
A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.
Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.
Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.
mojchka 