Gaudeamus

TL

Nekateri mogoče ne veste; a s Tomažem imava tudi hčerko 🙂

Že od otroštva je zaljubljena v gledališče in in zadnja leta predana članica AMO (Amaterski mladinski oder) pri SNG Nova Gorica; tam je v krasni skupinici ljudi našla svoj drugi dom, pa še mnogo mnogo več … (Tajda, mogoče bi pa kdaj za mojih par bralcev napisala kaj o tem?).

Pred dnevi so me spet navdušili s predstavo Šest oseb išče Williama; dve uri sem uživala v njihovih preobrazbah in domislicah in še mi ni bilo dovolj, Tomaž me je moral skoraj zvleči iz dvorane.

Kako lepo je videti mlade, ki so našli nekaj, kar jih v življenju veseli, za kar pa se morajo tudi potruditi in trdo delati!

Foto: David Verlič

TV Koper

Primorske novice

Rtvslo.si

in še enkrat Primorske novice

 

tretje pitagorejsko praštevilo

Tako zelo mi je podobna.

Prav nič mi ni podobna.

Že sedemnajst (točneje: točno ob 17:17 je prišla med nas) let me gnete, preoblikuje, izboljšuje …

In pogosto preseneča.

Zadnjič mi je v branje ponudila spodnja razmišljanja, ki jih je zapisala v šolskem eseju

“Če hočeš imeti veselje v branju, moraš imeti nekoga, komur boš  o prebranem pripovedoval.” 

“To je bistveno, imeti okolje, v katerem se boš pogovarjal.”

(Domači esej o branju in izbranem literarnem delu)

_____________________________________________________________________

Ko ljudje beremo, izkusimo življenja fiktivnih likov ter njihove motive impliciramo v svoja življenja. Dandanes se dogaja, da nam vsakdanje nujno potrebne naloge vzamejo toliko časa, da ga za branje enostavno ne najdemo. Najbolj pogost izgovor za prelaganje obveznosti je ta, da človek nima časa. Svoj prenatrpani urnik mnogokrat tudi po krivem izkoristimo za izgovor, da bi se nečemu ognili, z moje perspektive pa gre bolj za neznansko nepraktično razporeditev svojega časa. Načrtovane ure dela, ki naj bi jih produktivno izkoristili, se sprevržejo v mozaični interval pavzic in nepavzic.

Te petminutne pavzice izkoristimo za telefonski klic ali pa za to, da kar se da hitro  prečekiramo, kakšno različico posameznikovega življenja nam predaja modra knjiga obrazov, ali pa, da preverimo, kaj je naš sodelavec imel včeraj za večerjo. Najverjetneje zato, da ga lahko potem med naslednjim odmorom vprašamo, kje je dobil recept in ali je obrok primeren za nekoga, ki je alergičen na gluten. Še verjetneje pa za to, da se izognemo nerodni tišini, ko srečamo nekoga poznanega. Zato si preventivno pripravimo nekaj iztočnic, nekaj neresnic, ki jih poznamo na podlagi razpoložljivih virov in to izkoristimo v svoj prid, da ne bi izpadli naduti ali pa še huje asocialni.

Lahko bi rekli da so tišine naši strahovi, predvsem pa nevednost, ki je vključena v ceno ter predvidevanja, kakšne vse slabe stvari si bo sogovorec oziroma soudeleženec tišine mislil o nas. Zato sem za svoje literarno delo izbrala zbirko otroških pesmi Črvive Pesmi, Andreja Rozmana Roze. Zato, da bom lahko naslednjo tišino napolnila raje o tem. Zato, da me bo to asociiralo še na prigode iz otroštva, tako mi zagotovo ne bo zmanjkalo materiala. Zato, da bom, s pripovedovanjem o mojem otroškem strahu, premagala zdajšnji strah pred nesramno tišino. V tej pesniški zbirki se skriva namreč eden mojih najhujših strahov iz časa, ko sem bila še otrok. Iz časov, ko sem mela še čas, da sem prijela knjigo v roke ter jo začela brati in predvsem iz časov, ko me ni bilo strah enakih stvari. Še prej pa nekaj o avtorju.

Njegovi začetki so bili precej obetavni; v srednji šoli je pisal za šolsko glasilo in bil celo urednik, poleg tega pa je imel že takrat modernistične vizije o vnašanju futurizma, dadaizma in nadrealizma v slovensko literaturo. Nadaljeval je s študijem slovenistike, nakar pa se je leta 1978 odločil študij zapustiti. To ga je vrglo na cesto, tam je s pisatelji ustanovil Cestno Gledališče Predrazpadom. S tedajšnjimi uprizoritvami je pregnal strah tedanjih oblasti pred spontanim dogajanjem na ulicah. Bil je tudi vodja alternativnega Gledališča Ane Monro, ki vztraja pri neobvezni igri ter procesu asociacij in improvizacij.

Njegovo pisanje ustreza mojemu okusu, saj je parodično, komično in nekoliko nevsakdanje, poleg tega pa si deliva astrološko znamenje. Poleg tega, da piše, pa ima za seboj tudi vrsto gledaliških uprizoritev.

Zbirka pesmi se začne s pesmijo ‘’Coprnica Maramuda”, ta je slaščičarski zlodej, ki v svoje slaščice ulije toliko sladkorja, da se ti na zobeh to pozna še celo leto. Ko s coprnico opravimo, se prebijemo do “Črvive pesmi” in pesmi o mleku, ki ne želi postati kakav, pa da niti ne omenjam “Otorinolarne golazni”, “Žuželčjega žura” in “Urinega kazalca”, ki želi prehiteti čas. Najhuje pa Rozman Roza prihrani za konec, moj največji strah, a eden izmed mojih lepših spominov; bizarna pesmica o strahu. Že njeno ime pove, da se pripravljamo na nekaj strašljivega. Ustrahovanka nas popelje v meni najljubši del dneva, ko utrujeni ležemo v posteljo ter zapremo oči. Takrat pa se začnejo dogajati hude reči; pod posteljo je podgana, v temi se skriva občutek, da te nekdo gleda, izza tvojega hrbta pa se plazi volkodlak. Iz kitice v kitico sem kot otrok dobivala občutek, kot da sem tudi sama noter v pesmici. Čutila sem podgano ob mojih nogah in prisežem, da se je v levem kotičku moje sobe skrival nekdo ter me opazoval. Ilustracije Zvonka Čoha pa so povzročile, da sem ob prebiranju centimeter za centimetrom lezla vedno globlje pod varno odejo.  Moj strah je takrat prihajal do mene v podobi nekakšnega volkodlaka, katerega mati se je morala spečati s kakšnim merjascem, da je njun otrok dobil tako oduren videz. Pred rjavo pošastjo z velikimi rožnatimi uhlji sem si zatiskala oči in tiste večere, ko sem bila najbolj prestrašena, si nisem niti  upala prijeti tistega dela strani, kjer je name prežala pošast, saj bi to zagotovo povzročilo nekakšen vpoklic in preden bi sploh uspela odložiti knjigo na mizo, bi volko-merjasec že prežal name za mojim hrbtom.

Še sedaj me njegov videz straši, kljub temu pa ga imam v spominu kot enega izmed lepših otroških fiktivnih prijateljev, ki so me kljub svojemu groznemu videzu spravili do tega, da sem zbirko pesmi vzela v roke večkrat, kot bi bilo priporočeno. Za vsakega otroka bi bilo namreč bolje, da se ne drži že prehojenih poti, temveč pa da skozi še ne prebrano literaturo spoznava svet ter se razvija naprej. Ker pa na ta svet nisem prišla skupaj z navodili za uporabo, sem v mnogih situacijah postala mlada oseba, vpeta v veliki svet nevarnosti, ki ti z vsemi svojimi nalogami časovno niti ne dopušča branja. V zameno ti pa seveda podari druge zabavne napravice. Kako zelo prijazno od Velikega Okrutnega Sveta.

Že takoj, ko mlada osebnost vstopi, od kdo ve kod, na naš svet, je ujeta v prijem raznih načel družbe, ki so v dandanašnjih časih vse bolj materialistično usmerjena. Ampak, ko je mlada osebnost še otrok, so ji sanje, male bizarnosti gledaliških predstav, pesmic in knjig dovoljene. Dokler mlade osebnosti ne postavimo v ustanovo, ki stoji na temeljih davkoplačevalske družbe, ta oseba svet doživlja zelo iskreno in igrivo. Doživlja ga skozi literarne like in izmišljene ali pa že napisane zgodbice, katere ji starši pripovedujejo pred spanjem, da bi se ta umirila. Njena kreativnost je takrat na vrhuncu. Nauči se primarnih pravil, ostalo pa počne po svoje.

Ko je v prvi fazi dozorevanja, ji glavo noč in dan polnijo s pravili in opravili, med katerimi se ji je dovoljeno gibati. Ko teče, jo naučijo sedeti. Ko riše, jo naučijo pisati. Ko piše z levo roko, ji pisalo postavijo v desno. In ko zvečer poseže po zgodbi ali knjigi, ji pred oči raje zastavijo svetleči zaslon.

V malo poznejši fazi dozorevanja je njen um že popolnoma preoblikovan po prototipu njene družbene funkcije, da bi ta velikanska konstrukcija lahko nemoteno delovala naprej. Njena pogonska sila je upoštevanje pravil in konvencionalno izoblikovani mladi umi. V tej fazi mlada oseba zvečer poseže po mali škatlici skrivnostnih povezav in kontaktov in medtem ko je ta priključena na svoj vir energije, je hkrati obnovljiv vir nekonstruktivno zapravljenega časa mlade osebe.

In tako se kolo vrti naprej in naprej, mašina pelje dalje in dalje, napak v sistemu skorajda ni. V primeru, da se kakšna pojavi, pa smo tako ali tako vsi naučeni, da literatura ni zdravilo, ne branilo.