Tek treh vrhov 2018

Kar smo sklenili na Pohorju, sta Luka in Tomaž 4. novembra 2018 tudi uresničila.

Na krajši (12 km in 650 višincev) progi (krožna pot na Škabrijel) Teka treh vrhov sta se odlično odrezala (2 uri).

Luka je najbolj navdušilo vzdušje med “trejlaši”, počutil se je odlično, navdajal ga je ponos in zadovoljstvo.

Potiho se mi je pohvalil, da je z nekim tekmovalcem iz tujine celo poklepetal v angleščini.

Veliko so mu pomenile spodbudne besede in čestitke, ki so mu jih namenili znani in neznani tekači.

Dan, ki ne bo šel v pozabo!

fullsizeoutput_1917

fullsizeoutput_1926

45453436_2189276597749051_1537532347040137216_o

fullsizeoutput_192a

IMG_8789

Fotke: prva in zadnja sta moji, druga Drago Košuta, tretja Renato Lešnik, četrta David Verlič, hvala vsem!

 

 

Advertisements

TL

Nekateri mogoče ne veste; a s Tomažem imava tudi hčerko 🙂

Že od otroštva je zaljubljena v gledališče in in zadnja leta predana članica AMO (Amaterski mladinski oder) pri SNG Nova Gorica; tam je v krasni skupinici ljudi našla svoj drugi dom, pa še mnogo mnogo več … (Tajda, mogoče bi pa kdaj za mojih par bralcev napisala kaj o tem?).

Pred dnevi so me spet navdušili s predstavo Šest oseb išče Williama; dve uri sem uživala v njihovih preobrazbah in domislicah in še mi ni bilo dovolj, Tomaž me je moral skoraj zvleči iz dvorane.

Kako lepo je videti mlade, ki so našli nekaj, kar jih v življenju veseli, za kar pa se morajo tudi potruditi in trdo delati!

Foto: David Verlič

29744948_2017224538599333_2892873783712721371_o

29351740_2017224541932666_7939186259243416574_o

TV Koper

Primorske novice

Rtvslo.si

in še enkrat Primorske novice

 

#predanost

Sedimo pri večerji.

Gledam tole mlado ženskico pred sabo.

Pripoveduje nam o vajah, utrujena je, mora se še učiti, jutri pišejo psihologijo, med vajami bo še z nekaj sošolci tekla v šolo, na list papirja izlila svoje znanje o temi in se vrnila v gledališče.

Vmes bo kaj prigriznila, nekaj zdravega, zagotovo. Poplaknila s kavo. ((upam, da ne s pivom))

Cele dneve je v “mestu”, vznemirjenje narašča, bliža se premiera.

“Glejta, da se bosta lepo oblekla!”

“Saj ne znava drugače!” (HAHAHAHA)

Malce je drugačna kot minulo leto. Spet se nam je približala.

Nekega dne nas je celo presenetila in privolila, da gre z nami na izlet.

Naslednjega dne spet.

Je kaj narobe, se potiho sprašujem …

Nič ni narobe, to je najina hčerka, taka je.

Včasih nerazumljiva.

Včasih nerazumljena.

Vedno najina, naša!

*****

Premiera. Tudi mi sedimo na odru. Čisto blizu smo jim.

In se čudimo!

Kako so napredovali!

Kako so suvereni!

Kako so sproščeni!

“Od kdaj zna Tajda tako lepo peti???”

Cmok imam v grlu, solzne oči.

Razganja me od ponosa!

In se smejemo!

“Od kod so potegnili to “foro”?! Dobra, dobra!”

“Jo je premagal smeh?!”

“Ne, to se ti samo zdi! Prezahtevna si!”

Tako močno zadržujem dih, da sem vsa napeta, mišice me bolijo.

Srkam besede in spremljam mimiko, glas.

Kaj je ŽE konec?!

Aplavz, gromek aplavz.

Bravoooo!

****

To je pesem za mojo hčerko.

Za deklico, ki prinaša veselje v naša življenja, tudi ko je sitna!

To je zate, Tajda, ta moja ljubezen in ponos, ki ju ne znam izraziti z besedami.

“Opiši, zakaj smo bili dobri, mama! Kako smo bili dobri? Kaj je bilo tako odlično?!”

Ne vem, Tajda!

VSE!

AMO (Amaterski mladinski oder) SNG Nova Gorica: Žlahtni meščan

Foto: Tomaž Lipicer

Lukov LM 2016

Luka se je tiste nedelje zbudil nekam živčen. Zajtrk je komaj spravil vase. Zunaj je bila megla in mraz. Tudi mene je skrbelo. Najbolj zaradi gneče. Naš fant se naproti hodečim ne zna umikati, ker je njegov pogled vedno osredotočen na mene ali Tomaža, saj se najbolj na svetu boji, da bo kar naenkrat ostal sam. Zato nisem vedela, kako bo v množici tekačev, kako bova prehitevala, kako se prehitevajočim umikala. Obljubila sem mu, da se bova držala za roke, če bo prehudo.

Tek pa me ni skrbel. S Tomažem sva vedela, da zmore; treningi atletike 3x tedensko, občasni 8km teki z nama in celodnevni planinski pohodi so mu dali dovoljšnjo kondicijo.

Na štartu se kar ni mogel ogreti in množica ljudi ga je malo begala. Ko pa sva preplezala ograjo ((skoraj sem se zataknila na njej!)) in se zrinila v štartni blok, pa ga je navdušenje in veselo pričakovanje drugih tekačev tako tako posrkalo vase, da je postal nestrpen in nenavadno vesel. Srečen, ker ni slišal poka štartne pištole in ker so tudi The Stroj Machine ravno naredili kratek predah, se je spustil skoraj v prehiter tekaški korak. Med klepetom so metri hitro izginjali pod najinimi supergami. Nekje pri bežigrajskem stadionu naju je dohitela znanka Nataša in skupaj smo predebatirali kar nekaj kilometrov.

Ko naju je po petem kilometru zapustila in odbrzela naprej, pa je Luku občutno padla energija. Takrat sem ze zavedla, kakšno neumno napako sem naredila. Lačen je bil, jaz pa čisto ničesar s sabo! Na okrepčevalnici pa samo voda! Miha Deželak je malce prej sicer ponujal mandarine in banane, a sladkor v tej obliki našemu atletu res ne diši…

Ko smo spet zavili naDunajsko, je za trenutek pozabil na utrujenost, saj je cilj že skoraj videl. Malce sem ga spodbujala, mu pripovedovala, kje mimo še morava teči, pošiljala sem ga, naj gre navijačem delit petke… in ko se je zavedel, da je tu navijačev pa res ogromno, ga njihov hrup ni motil, ne, kar naenkrat se mu je na obrazu zarisal prešeren nasmeh. Razigrano je mahal na vse strani in po kratki uri in devet minut je bilo deset kilometrov za nama in zmagoslavno sva “pridrvela” v cilj.

Potem pa … potem je bilo še toliko vsega, da je kar težko vse opisati. Čakanje na toplo juhico z mojim bivšim sošolcem TomažemČ, sanjanje “donatov s Čopove”,

pozdrav s tatom Tomažem, ki se je odpravljal na polmaraton (njegov najhitrejši doslej, bravo, Tomaž!), fotografiranje, hrana, hrana, hrana, 3 km hoje ob progi do Energe okrepčevalnice na 18-em kilometru polmaratona in maratona, tam navijanje z ragljo in brez, klepet, pomoč pri deljenju vode in pri pospravljanju, pica party :),

pa spet 3 km hoje nazaj v center Ljubljane, čestitke našemu hitremu tatkotu, srečanje z nono (ko ga je zagledala, se je čudila nad njegovim širokim nasmehom, ki ga na njegovem obrazu res redko vidimo), nonotom in Tajdo, perutke v Sobi 102, še hoja do avtodoma, parkiranega v bližini železniške postaje, obisk pri TomažuČ v njegovi čarobni delavnici… dogodkov za cel teden v enem prekrasnem jesenskem dnevu!

Za Luka je ta dan pomenil velik korak naprej. Dobil je potrditev, da zmore nekaj velikega, pomembnega.

In ugotovil je tudi, da uživa v tem, ko pomaga drugim ljudem. Kajti, še prevelikokrat v življenju je slišal, kako nečesa ne zmore, kako ne dohaja svojih vrstnikov, vseeno pa je bil ta dan koristen, pomagal je športnikom in vsi so bili veseli njegove pomoči.

Javni poziv

foto: Gimnazija Nova Gorica

Konec prvega gimnazijskega leta za naše drago ODLIČNO dekle.

… ma ona je, kot da bi od nekod daaaaleč padla v našo družno!

Od letošnjega šolskega let mi bosta nabolj ostala v spominu neverjeten esej o Hamletu in Tajdino ((in Tomaževo, vsa čast in slava mu!)) grizenje grizenje grizenje skozi fiziko, dokler ji ni bilo vse čisto jasno!

Ah, malo zoprna sem s tem hvalisanjem, ne?

Sploh, ker ne najdem pravih besed, da bi jo ustrezno opisala in pohvalila.

Mogoče bi jo morala prositi, da napiše esej o sebi.

Tajda, si za?

Prosiiiim?!



T

“Se spomnim, ko si me klicala s porodne mize. Se spomnim, da si govorila z glasom, iz katerega je puhtela sreča. Potiho. Se spomnim tudi, da sem stala na balkonu, še zdaj vem kako.” (Helena)

Tisti majhen sveženjček, ki so mi ga pred petnajstimi leti položili na prsi, me sedaj sprašuje težka vprašanja o smislu, bivanju, sobivanju, ustvarjanju …
Jaz pa ostajam brez besed.
In jo le stiskam v objem.
In občudujem njen pogum, njeno pamet, njeno iskrenost, njeno samosvojost, njeno delavnost, njeno lepoto, njeno ((občasno)) potrpežljivost z bratom, njene ideje…
Naj to ne zveni kot hvalisanje.
Pri vsem tem nimam veliko zaslug.
Najpogosteje se mi zdi, da se je kar sama naredila.

Zelo sem ponosna nate, moja 15-letnica, in rada te imam do neba in nazaj.
Ti samo širi svoja krila.
Širi jih in poleti visoko.
Visoko in daleč.