LM

Zakaj na Ljubljanski maraton?

Ker lahko!

Ker zmorem!

Ker uživam!

Ker zame to ni zaključek tekaške sezone, niti vrhunec, ampak dan za druženje, uživanje, tortice, navijanje … in seveda tudi za tek.

Letos frutabelc za Luka nisem pozabila in tako sva (v družbi Nataše in Nataše) tekla vseh deset kilometrov, razen par korakov hoje pri okrepčevalnici.

Na sineta sem zelo ponosna, ni kar tako preteči 10 kilometrov.

In veste, česa sem se najbolj veselila?

Navijaške točke pri (ultra+rock) Energe ekipi. Nepozabno je bilo!

Tomaž pravi, da bo odslej na LM tekel samo še desetke in se potem obvezno udeležil navijanja na Cesti na Brdo, zato: Katja in Andrej, nadaljujta s to tradicijo, prosimo!

IMG_7914
Na štartu; vesela.
IMG_7915
Med tekom: veseli veseli.
IMG_7971
Srečamo navijače: veseli veseli veseli.
22904640_1597569223634946_7681782825690355496_o
Pred ciljem: Luka utrujen, a zadovoljen!
IMG_7962
Na najboljši navijaški točki: razveseljujemo ostale!

 

 

 

 

 

Advertisements

Leteče nepotice

Trojka Rajši tečemo, kot potico pečemo na teku trojk 2016.


Kar se spomnim od teka, je, da smo štartale prav zadaj in potem ves čas počasi prehitevale.
Pa klepetale. ((Ma, same resne debate, lepo prosim!))
In UŽIVALE!

Analiza dogajanja z Energe Katjo ((ali po domače povedano;  kofetkanje na sonču)) je čudovito zaokrožila prijetno preživeto dopoldne.

Fotke iz cilja so povsem meglene. Krive smo, seveda, me; prehitro smo pritekle v cilj in Tomaž je bil nepripravljen.

😉

Ej, za 4 minute smo izboljšale lanski čas!

Kam to pelje, oštja?!

Kmalu nas bodo zaradi previsoke hitrosti oglobili!


Večer v Narodni galeriji

Če dobiš vabilo za ekskluziven ogled obnovljene Narodne galerije in njenih največjih biserov, kaj storiš?

In če ti zraven obljubijo še Zvezdino tortico Luiza?

In ko vprašaš, če bo dovoljeno fotografiranje, ti rečejo, da je to zelo zaželjeno?

In če je bila tvoja novoletna (na začetku 2015!!!) zaobljuba, da boš obnovil in dopolnil poznavanje zgodovine?

Potem ne čakaš.

Rečeš JAAAA!

In ni nam bilo žal.
Po uvodnem pozdravu so nas razdelili v tri skupine ((seveda smo se zagrebli za tisto, ki si bo ogledala realiste in impresioniste)) in težko pričakovani ogled se je pričel.

Kar prehitro smo se sprehodili skozi dvorane s prelepimi slikami Ivane Kobilce, Jurija Šubica, Ivana Groharja, Jožefa Tominca, Marka Pernharta, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča …

… in se nato pridružili skupini, ki si je pod vodstvom doktorja Ferdinanda Šerbelja ogledovala slovenske baročne umetnine.

To pa je bil dogodek, vam povem!

Že dolgo nisem srečala človeka, ki bi o nečem pripovedoval s tako strastjo in zanosom, poleg tega pa je bilo njegovo pripovedovanje zanimivo, napeto, privlačno.

Res vam zelo priporočam, da si galerijo ogledate pod vodstvom katerega od kustosov, jaz bom to vsekakor že kmalu naredila!

Kaj vse smo izvedeli!

Midva s Tomažem sva celo dobila razlago, od kod ime najinega domačega kraja!

Na koncu smo si ogledali še prenovljene prostore Narodnega doma in se ustavili ob štirih slikah Panorame s Šmarne gore Marka Pernharta.

Ljubitelji “Šmarke”, pojdite jih pogledat!

Aja, pa Robbov vodnjak, tudi o njem smo zvedeli dosti zanimivega, pa vam ne povem vsega, kar potrudite se malo. 😉

Seveda sem prišla tudi do res razkošno slastne tortice Luiza, o ja!

Ker pa smo se preveč časa zadržali pri umetninah, je tortic skoraj zmanjkalo in sem svojo morala deliti s Tomažem.

Ni mi bilo težko, ker VEM, da me bo kmalu peljal na še eno, samo mojo! 😉

Boštjan, kateremu se zahvaljujem za vabilo, nas je razveselil še z natisnjenimi fotkami, ki smo jih med obiskom delili na družabnih omrežjih.

Potem?

Potem pa je bilo treba že ven, na mraz 🙂

Narodna galerija, kmalu se spet vidimo!

42 za 42

Uspelo mi je!
Juhuhu!
Pretekla sem maratonsko razdaljo!

Veliko imam za povedati, pa ne vem, kje in kdaj naj začnem.
Zjutraj v avtodomu, ko me je pritisnilo prvič?
Čudno mirna sem bila, a prebava je imela svoje življenje.
Noč sem trdno prespala in za razliko od celega minulega tedna me ni bolelo nič ((ne hruškasta mišica, kar poguglajte, ne kolki, ne stegenska mišica, stopala niso bila mravljinčasta, nič)).
Brez tradicionalnega zajtrka ((moja palačinka iz semen, banane in jaja, pa konkretna doza črne kave)) seveda ni šlo, časa sem imela dovolj, saj sem tokrat ((verjetno prvič v svoji že kar dolgi tekaški “karieri”)) čisto vse pripravila že prejšnji večer.
Vseeno se mi je mudilo v center, nestrpna sem bila, pa še član Klape s hrama je tekel na 10km in želela sem ga pričakati v cilju. Je obljubil, da bo tekel počasi, tako da bom imela dovolj časa za prihod.
Seveda obljube ni držal.
TomažČ, drink dolguješ ((ali pa kepico sladoleda ))!!!

Kar hitro smo se vsi zbrali; tekači in naši navijači.

Zeblo nas je, iskali smo veceje s čim krajšo vrsto, spili kavo, nekaj malega pojedli, še zadnjič porihtali opremo, naredili obvezen sebek in že je bilo treba na štart.
Prebijanje skozi gnečo nas je znerviralo, uf, daleč je bil peti štartni boks!
Po poti izgubimo Heleno in Jožico, Tomaž bi najraje že štartal, zato se ustavi kar v tretjem boksu.
Hiter poljubček in že ga ne vidim več.
Napetost se stopnjuje, zadnji skok v “dixija” ((na srečo tukaj ni bilo vrste)) in z Natašo sva končno v svoji štartni coni.
V bližini zagledam znan obraz in takoj skočim k igralcu Segeju Ferrariju. Saj se ne poznava, a sva oba Komenca in se spodobi pozdravit 🙂
Letnik 1933, pa se je razmigaval kot kakšna 20-letna baletka! ((Spomnim se ga, kako je pred dolgimi leti tekal iz Nove Gorice v Komen in, seveda, za vse je bil čudak! ;)))
Hitro smo se zaklepetali; o teku, o opremi, prehrani, pričakovanih časih itd.

Potem pa, KONČNO, gremo gremo gremoooo!
Ma, je trajalo celo večnost, da smo prišli do štartne črte.

The Stroj so takrat ravno zajemali sapo, škoda, pogrešala sem njihovo grmenje!
Noga pred nogo, klepet … sploh ne vem, kdaj sva prišli… hm, kam? Kje sva se ločili, Nataša?

Držala sem konstantno hitrost ((hehehe, hitrost!)), dohitela Minione, jih malo oblajala, pa potem še Sašo z Lisso ((psička)), prijeten klepet me je kar ponesel do 18. kilometra, kjer sta imela naša UltraEnerge Katja in Andrej s svojimi prijatelji fenomenalno okrepčevalnico.
VestriPullum ((pejte na njihov FB pogledat filmček, kjer z njimi prepeva neki tekač, fenomenalno!)) bend je ob mojem prihodu ravno počival, ma Katjo sem uspela objeti in ji čestitati za 5:20:44 na 50km Sparkassen Lauf – 1070hm v Schwabisch Albu. Odšibala, se z busom pripeljala domov in prišla navijat za nas! Imamo kakšno boljšo besedo kot “carica”???
Kocka sladkorja, požirek vode in že sem hitela naprej. Bala sem se, da ne bom ulovila limita na 20. kilometru, ko vse tekače usmerijo v cilj, tudi tiste, ki bi želeli preteči maraton, pa so prepočasni. Glede tega se nisem dobro informirala in me je kar malo skrbelo.

Brez potrebe, nisem bila tako počasna.
Ne še! 🙂

Kar naenkrat so bile ceste prazne, par tekačev pred mano, koraki enega za mano in to je vse.
Na srečo je bilo tudi tu precej navijačev s pozitivno energijo. Starejši gospod je celo pohvalill moj nasmeh, da je prav manekenski. Pa ravno mimo paradontološke ambulante, kjer so me opozorili, da bom kmalu brez zob, sem tekla! 😀

S sotekači izmenjamo kakšno besedo, spodbudo. Pomaga!

Po botaničnem vrtu pa se je začelo. Vzela sem prvi gel, v levi nogi je zategovalo, kilometri so se vleeeeekliiii.
Nekje so v rešilec nalagali obnemoglega tekača, sonce je izmenično slepilo in se skrivalo, da me je zazeblo.
Spomnila sem se na Tomaževo hecanje, kako bom v cilj prišla, ko se bo že temnilo, ker smo premaknili urine kazalce.
Pa mi ni bilo do smeha!
Še neki krči so se začeli najavljati! A sem jih uspešno “pretekla”.

Začela sem si postavljati majhne ciljčke;
* najprej: 100m pred oskrbno postajo bom hodila, potem pa spet 5 km tek
* potem: tekla bom do kilometrske oznake, potem bom 100m hodila
* še bolj potem: tekla bom do tistega ovinka tam, potem malo hoje
* pa: dej, dej, dej, v cilju dobiš tisto lepo majčko “za mano je 42 km na LM”
* pa: o, lej zidek, grem malo pretegnit noge! ((z rokami dvignem nogo na zidek, pa začutim en grozen krč; o ne, nič se ne bomo raztegovali. Če bi res naredila samo eno raztezno vajo, bi kar tam ostala, raztegnjena na veke, ali pa skrčena, kaj vem :)))
* pa: ne moreš zdaj odnehati, ne smeš, za to si se dosti časa pripravljala, sanjala; Tajda in Luka te čakata v cilju, zaupata in verjameta, da boš zmogla!
* pa: ne delaj trpeče face! Mami in Jankotu si rekla, naj gledata neposredni prenos. Če te bosta videla vso namrščeno, ju bo skrbelo!
* pa: Vrzi ven to bolečino, stokaj na glas, saj veš, da ti pomaga! In sem stokala na glas!
Bolečine so bile zagotovo manjše, kot bi bilo obžalovanje, če se na maraton ne bi odpravila.

Ja, dosti razgovorov s sabo je bilo, dosti!
Nekaj časa je bilo res GROZNO grozno! Saj se ne spomnim več tistih občutkov, še dobro, a vem, da so bili težki.
Če je tisto bil famozni tekaški zid, sem ga nekako preplezala, sem ga! 🙂

Končno sem prikrevsala do 37. km, kjer sem Tomažu poslala SMS: “AAAAAAAAA, še 5 počasnih, aaaaaa!”
Potem je šlo lažje (hahaha!).
Izmenjavali smo se z enimi in istimi ljudmi, se malo šalili (“Zdaj lahko malo hodimo, v cilju bo župan, tam bomo tekli!”), se spodbujali …
Potem pa kar naenkrat gasilci za Bežigradom… fejst fantje, cel kup jih je bilo in vse so veselo spodbujali… pa velikanska skupina hrvaških ali srbskih tekačev tam nekje pri Rogu, ne vem, ki so vsakogar pričakali s huronskim kričanjem …
Pokonci me je držala tudi misel, da me Vitezi/Minioni še vedno niso prehiteli, ne bom zadnja 🙂
(Saj mogoče, da so me… ne vem več!)

Potem pa zadnji kilometer, ko najprej zaslišim Andreja, pa Natašo, Katjo, Tajdo in Anabelo, pa Heleno z Jožico, pa transparent nad Miklošičevo ulico “Črna maša”, pa spet Tajdo s puncami

in potem samo še tisti ovinek v cilj in Tomaž in Luka in cmok v grlu…



Medalja!
Težko pričakovana majčka!

Voda!
In potem spet Helena in Jožica.
Solze! Hlipanje!
Tomažev in Lukov objem.

Pa Dea in Ace me skoraj podreta na tla!
Bolečin ni več.
Samo še veselje, sreča, ponos!
Pa Tajdin objem.
Nataša mi že ponuja natisnjeno spominsko priznanje.

Na vse misli, ta naša Nataša!

S svojim skrivnostnim sistemom mi je celo napovedala končni čas:

Čarovnica!
Toliko bi bilo, če ne bi klepetala s Katjo na Energe okrepčevalnici! 🙂
Tako pa je 4:46!
Juhe v cilju je zmanjkalo, a tisti, ki smo tekli za Vzajemninega “Varuha zdravja” dobimo okusno enoločnico.
Jaz bi torticoooo!
Torticooooo!

Slaščičarne pa so že zaprte 😦
Nič, pa se odpravimo v (avto)domek.
In med potjo tekmujmo, koga bolj bolijo noge 🙂
Tajda me še pokritizira, da koliko groznega časa sem rabila tam od Tromostovja do Name :)((Čez čas zvem od Katje: “Veš kako smo tekli od Tromostovja po Čopovi do Name. Kot da nas ti lahko prehitiš, čeprav moraš še 1 km naokrog. Še najstnici sta tekli brez besed. To bi morale videt učiteljice za telovadbo.”))
Potem smo kar malo tiho.
Le Luka ne utihne. Toliko se mu je zgodilo, ko me ni bilo! 😉
Saj me res dolgo ni bilo! 😉