TL

Nekateri mogoče ne veste; a s Tomažem imava tudi hčerko 🙂

Že od otroštva je zaljubljena v gledališče in in zadnja leta predana članica AMO (Amaterski mladinski oder) pri SNG Nova Gorica; tam je v krasni skupinici ljudi našla svoj drugi dom, pa še mnogo mnogo več … (Tajda, mogoče bi pa kdaj za mojih par bralcev napisala kaj o tem?).

Pred dnevi so me spet navdušili s predstavo Šest oseb išče Williama; dve uri sem uživala v njihovih preobrazbah in domislicah in še mi ni bilo dovolj, Tomaž me je moral skoraj zvleči iz dvorane.

Kako lepo je videti mlade, ki so našli nekaj, kar jih v življenju veseli, za kar pa se morajo tudi potruditi in trdo delati!

Foto: David Verlič

29744948_2017224538599333_2892873783712721371_o

29351740_2017224541932666_7939186259243416574_o

TV Koper

Primorske novice

Rtvslo.si

in še enkrat Primorske novice

 

#predanost

Sedimo pri večerji.

Gledam tole mlado ženskico pred sabo.

Pripoveduje nam o vajah, utrujena je, mora se še učiti, jutri pišejo psihologijo, med vajami bo še z nekaj sošolci tekla v šolo, na list papirja izlila svoje znanje o temi in se vrnila v gledališče.

Vmes bo kaj prigriznila, nekaj zdravega, zagotovo. Poplaknila s kavo. ((upam, da ne s pivom))

Cele dneve je v “mestu”, vznemirjenje narašča, bliža se premiera.

“Glejta, da se bosta lepo oblekla!”

“Saj ne znava drugače!” (HAHAHAHA)

Malce je drugačna kot minulo leto. Spet se nam je približala.

Nekega dne nas je celo presenetila in privolila, da gre z nami na izlet.

Naslednjega dne spet.

Je kaj narobe, se potiho sprašujem …

Nič ni narobe, to je najina hčerka, taka je.

Včasih nerazumljiva.

Včasih nerazumljena.

Vedno najina, naša!

*****

Premiera. Tudi mi sedimo na odru. Čisto blizu smo jim.

In se čudimo!

Kako so napredovali!

Kako so suvereni!

Kako so sproščeni!

“Od kdaj zna Tajda tako lepo peti???”

Cmok imam v grlu, solzne oči.

Razganja me od ponosa!

In se smejemo!

“Od kod so potegnili to “foro”?! Dobra, dobra!”

“Jo je premagal smeh?!”

“Ne, to se ti samo zdi! Prezahtevna si!”

Tako močno zadržujem dih, da sem vsa napeta, mišice me bolijo.

Srkam besede in spremljam mimiko, glas.

Kaj je ŽE konec?!

Aplavz, gromek aplavz.

Bravoooo!

****

To je pesem za mojo hčerko.

Za deklico, ki prinaša veselje v naša življenja, tudi ko je sitna!

To je zate, Tajda, ta moja ljubezen in ponos, ki ju ne znam izraziti z besedami.

“Opiši, zakaj smo bili dobri, mama! Kako smo bili dobri? Kaj je bilo tako odlično?!”

Ne vem, Tajda!

VSE!

AMO (Amaterski mladinski oder) SNG Nova Gorica: Žlahtni meščan

Foto: Tomaž Lipicer

Večer v Narodni galeriji

Če dobiš vabilo za ekskluziven ogled obnovljene Narodne galerije in njenih največjih biserov, kaj storiš?

In če ti zraven obljubijo še Zvezdino tortico Luiza?

In ko vprašaš, če bo dovoljeno fotografiranje, ti rečejo, da je to zelo zaželjeno?

In če je bila tvoja novoletna (na začetku 2015!!!) zaobljuba, da boš obnovil in dopolnil poznavanje zgodovine?

Potem ne čakaš.

Rečeš JAAAA!

In ni nam bilo žal.
Po uvodnem pozdravu so nas razdelili v tri skupine ((seveda smo se zagrebli za tisto, ki si bo ogledala realiste in impresioniste)) in težko pričakovani ogled se je pričel.

Kar prehitro smo se sprehodili skozi dvorane s prelepimi slikami Ivane Kobilce, Jurija Šubica, Ivana Groharja, Jožefa Tominca, Marka Pernharta, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča …

… in se nato pridružili skupini, ki si je pod vodstvom doktorja Ferdinanda Šerbelja ogledovala slovenske baročne umetnine.

To pa je bil dogodek, vam povem!

Že dolgo nisem srečala človeka, ki bi o nečem pripovedoval s tako strastjo in zanosom, poleg tega pa je bilo njegovo pripovedovanje zanimivo, napeto, privlačno.

Res vam zelo priporočam, da si galerijo ogledate pod vodstvom katerega od kustosov, jaz bom to vsekakor že kmalu naredila!

Kaj vse smo izvedeli!

Midva s Tomažem sva celo dobila razlago, od kod ime najinega domačega kraja!

Na koncu smo si ogledali še prenovljene prostore Narodnega doma in se ustavili ob štirih slikah Panorame s Šmarne gore Marka Pernharta.

Ljubitelji “Šmarke”, pojdite jih pogledat!

Aja, pa Robbov vodnjak, tudi o njem smo zvedeli dosti zanimivega, pa vam ne povem vsega, kar potrudite se malo. 😉

Seveda sem prišla tudi do res razkošno slastne tortice Luiza, o ja!

Ker pa smo se preveč časa zadržali pri umetninah, je tortic skoraj zmanjkalo in sem svojo morala deliti s Tomažem.

Ni mi bilo težko, ker VEM, da me bo kmalu peljal na še eno, samo mojo! 😉

Boštjan, kateremu se zahvaljujem za vabilo, nas je razveselil še z natisnjenimi fotkami, ki smo jih med obiskom delili na družabnih omrežjih.

Potem?

Potem pa je bilo treba že ven, na mraz 🙂

Narodna galerija, kmalu se spet vidimo!

Trebuh vzeli s sabo …

… in ga napolnili s tipično avstrijsko 😛 hrano; sladkimi trdelniki, česnovimi langoši, starbaksovo kavo, falafli, humusom … in seveda saherco.

Ja, spet na Dunaj! (S kratkim skokom na sončno mariborsko Piramido.)

Po (pre)dolgem času se nam je na poti pridružila tudi Tajda. Prvi dan se je sicer zgražala, kakšno družino ima, potem pa se je sprijaznila s tem, da boljše pač ne bo dobila. ((No, vsaj dokler se ne bo poročila v prefinjeno, visoko intelektualno, staro angleško plemiško družino!))

Ker smo spet uspeli parkirati čisto v središču mesta, na varnem mestu, tik pred Hofburgom, smo lahko psa pustili v avtodomu in si končno vzeli čas za dunajske muzeje. Celo Luka se ni pritoževal nad urami preživetimi med slavnimi slikami.
Saj veste, kar nekaj aktov je obešenih okoli 🙂


Naschmarkt za mojo dušo …

Tudi do Pratra smo skočili, da sva se z Lukom malo zaletavala z avtomobilčki, pa seveda na ulico MariaHilfer, se ve, po kaj, pa glavno pokopališče sem šla pokazat Tomažu …

Lepo smo se imeli, a še vedno nismo videli vsega.
V moji beležki je zapisanih še nekaj želja; Belvedere, Schonbrunn, pa Gasometer, pa Dunajski gozd in Wachau … če govorim samo o Dunaju in okolici. Potem so zapisana še avstrijska jezera, pa kakšna gora, ali vsaj hribček bi se spodobil ….
V 2016 bomo imeli kar nekaj podaljšanih vikendov, ne?

Obetajoča

Prišla je težko pričakovana nedelja, ko so v Pionirskem domu v Ljubljani slavnostno podelili nagrade 13. Otroškega festivala gledaliških sanj.
Kot že veste, je edina članica našega domač
ega igralskega ansambla 🙂 , Tajda, prejela nagrado za najbolj obetavne igralce.

Ta nagrada Tajdi (in tudi nam) zelo zelo zelo veliko pomeni, saj se je v preteklosti morala zelo boriti, da je v šolskih predstavah dobila pomembnejše vloge!



Osnovna šola Šempas se letos ponaša kar z dvema igralcema s to nagrado, poleg Tajde jo je prejel še fenomenalni Tadej iz dramske skupine II. šolske triade.



Izmed 48 dramskih skupin, ki so sodelovale na festivalu,  je to nagrado dobilo samo 14 igralcev!

Zelo zelo zelo smo ponosni!


BRAVO!!!



Mlade igralce in njihove mentorice in mentorja ((ja, enega)) so z obiskom počastile tudi priznane gledališke igralke; Tanja Ribič, Violeta Tomič in Mojca Funkl.


Po slavnostni podelitvi in zakuski smo se še sprehodili po pomladno živahni Ljubljani, si privoščili hamburgerje na Pivo-in-burger-festu, nato odličen sladoled, Tajda in Mija pa še palačinke.

Sledi nekaj fotografij obetavnega fotografa Luka 😉

Malo tega, malo onega

Malokraškomaratonski načrti se niso izšli, saj je Tomaža doma zadržal hud zobobol. Tako sem našo družino častno zastopala sama. Tako sva našo (razširjeno) družino zastopala samo najmlajši, nečak Jakob, in jaz. Jakob je bil kljub padcu šesti, bravo, mali!

Uradni rezultati za mojih 9,4 km sicer pravijo, da nisem tekla prav hitro, a meni se je zdelo, da grem kot veter.

Čas na stran, bil je malce nervozen, a tudi prijeten dan. Kot vedno na tekaških prireditvah.

*  *  *  *  *  *

A ni zanimivo, kako določene jedi postanejo v določenem času popularne; zaokrožijo po družabnih omrežjih in vsi jih delamo. Nazadnje je bila popularna ((vsaj pri meni)) nutellina zvezda, zdaj pa sveža limonina torta “al gusto d’uomo”. Naredila sem malce spremenjeno različico, brez meringa na sredi, pa tudi brez sladkorja (nadomestim ga z mletimi datlji in dodatkom marelic in brusnic v skuti) in prvič smo jo trije ((Luka še vedno vztraja pri belisladkor sladkih pecivih)) zmazali v manj kot 24 urah ((od teh nas vsaj 8 ur ni bilo doma)).

Ker včasih včasih ravno peka ((in nato uživanje v rezultatu)) razvedri težko najstniško življenje, je Tajda vmes spekla še en paleo browni ((al kako se mu reče)), danes pa sem bomo spet sladkali s tole “al gusto di tutti” ((po okusu vseh)).

*  *  *  *  *  *

Vsak dan znova občudujem našo najstnico, kakšno vztrajnost premore. Poleg tega, da se z veseljem uči in vsakodnevno disciplinirano telovadi ((pa občasno teče z mano in psoma)), nastopa s šolsko dramsko skupino in sodeluje pri Amaterskem mladinskem odru SNG Nova Gorica. V minulem tednu so imeli v SNG premiero predstave Ljubezen ali pač, pri kateri je sodelovala kot suflerka in pomočnica. Občinstvo so tako zelo navdušili, da se obeta še kakšna ponovitev.

Je pa naša domača igralka na tiskovni konferenci ((in njeno izjavo se je slišalo tudi po radiu)) povedala, da jo najbolj osrečujejo potovanja z družino … ooooo, solzice v očeh!

Kaj je delala in govorila na zabavi po premieri, raje ne vemo 😉

* * * * * *

Paradižnički so vzklili, feferončke še čakam, prekopala sem 1 kvadratni meter vrta, posadila maline, goji jagode in “klasične” jagode … zdaj pa čakat pridelek 🙂

*  *  *  *  *

“Vlomljeni” avtodom je že v popravilu. Kmalu bomo spet na poti, juhej!!!

*  *  *  *  *