Adrijansko

Buči, buči, morje adrijansko …

(Simon Jenko)

Kakó lepó

Kakó lepó bi biló

romati vse življenje

skozi zeleni gozd

in se ne ustaviti.

Biti kot gozdna ptica,

ki ne pozna poljan.

Biti človek,

z dobrim,

dobrim srcem.

Pravijo mi:

To bi ne bilo življenje.

A jaz jim odvračam:

Je li življenje bolest?

(Srečko Kosovel)

Tek z burjo 2020

Za letošnji Tek z burjo / Corsa della bora smo toliko časa cincali s prijavami, da nam je preostala samo udeležba na 16km “sprint” progi. Precej me je skrbelo, saj so jo povsod opisovali kot hitro, tekaško, temu je potrjevala tudi res majhna količina “višincev”. (tekla pa zaradi kolena res nisem že celo večnost)

Na srečo s tem, da sem počasna, nikoli nisem imela prehudih težav. Če pridem v limitu, bo v redu, če pa ne, grem pa malo na sprehod na Kras.

Jutro je bilo hladno hladno, pa so nas hitro ogreli objemi s prijatelji z vseh koncev in krajev. Lepo vas je srečati!

Tudi sonce je kmalu posijalo in zapodili smo se v hrib (s časovne razdalje se mi zdi, da je začetni vzpon bil tudi edini?); Luka in Tomaž seveda dosti pred mano.

Hrib me ni skrbel, lepo sem ga predihala in razmišljala, ali naj se slečem v kratke rokave, a smo kar prehitro zavili v gozdič, kjer je bila temperatura precej nižja. Kar naenkrat pa smo se znašli na pravi kraški gmajni, ki jo že nekaj let občudujem, ko se peljemo po avtocesti med Sesljanom in Tržičem (Monfalconom). Duša mi je veselo zapela; vedno bom ljubila te ostre trave, gosto posejano kamenje, nizko ostro grmičevje, redke bore … in stezice, ki se vijejo med njimi. Čeprav se je koleno nekaj oglašalo, sem pospešila korak, uživala v odskakovanju levo, desno med kamni in zidci … (Zdaj vem, da je bila to napaka. Morala bi počasi, si napasti oči, naredti kako fotko! A ko je pokrajina lepa, pozabiš na okorno telo in tudi; po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa … zdaj poznam pot in se lahko vrnem, sama, v svojem ritmu!)

Pri okrepčevalnici sem se bolj malo zadržala, vedela sem, da smo blizu izvira Timave, Ribiške vasi, Devina, Rilkejeve poti … pravih kraških poslastic 😉

Tam nekje me je že dohitel Tomažev SMS; midva sva v cilju!

Uf, uf, hitra sta, vesela sem zanju!

Ne smem se obirati, da me ne bosta predolgo čakala.

Kmalu pokliče še mama, da me tudi ona čaka.

No, prav, prav, stisnimo še malo!

V cillju veselo in glasno, kot ponavadi, to Italijani res znajo.

Luka je zelo zadovoljen, kljub padcu na progi (v svojem strahu ostati sam vedno teče preblizu Tomaža); 16 kilometrov traila sta premagala v 1:39 in to je res lep rezultat (na poti domov v rezultatih vidim, da je bil spet prvi v svoji kategoriji).

Pašta, prijatelji, kafe, klepeti, čestitke … še en lep dan se je prevesil v večer in zadovoljni se vrnemo domov.