#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Advertisements

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje ((ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol!)), vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


v sončavo

Nenavaden občutek; po dolgih letih spati doma, vendar ne prav doma doma 🙂 , ampak v avtodomu na parkirišču “našega” bloka.
Potem ko sem predlagala, da bi spali kar pri lovski koči, kjer je štart Štanjelskega teka, je imel Tomaž boljšo idejo in tako smo prenočili v glavnem mestu Zahodnega Krasa.
Luka in njegov mali bratranec Jakob sta bila presrečna, da sta se lahko ves večer in potem še celo sobotno dopoldne skupaj igrala, moja mama pa, da nam je lahko nenehno nekaj ponujala za jest in pit (saj veste, da sva “podhranjena“) …

V soboto, ko nas je prebudil prelep sončen dan, po zajtrku in kavici, smo se Tomaž, psa in jaz odpravili na 14. štanjelski tek.

Z veseljem smo pozdravili športne prijatelje; Heleno, Nežo in Primoža, si pripeli štartne številke in že so zažvižgali štart (na srečo le-tega ni oznanil pok pištole, ki bi Deo precej prestrašil).

Priznava, s Tomažem sva imela “pomoč”, saj sta bila psa neučakana in sta naju kar močno vlekla v strmino pod Lukovcem,

treba pa je povedati tudi to, da je tak tek tudi precej naporen, nihče ne vrti nog namesto tebe, pa v dolino je treba kar precej “žlajfat” :).

Vadbi insanity in spinning se nama precej obrestujeta, saj sva 9-kilometrsko progo zmogla brez problemov, čeprav se tek zadnje čase preredko uvršča v naše dneve.

Trasa teka, ki se vije po borovih gozdičkih,

mimo gmajn

in med kraškimi zidovi

je med mojimi najljubšimi tekaškimi potmi, zato sem si sposodila mamin miceni fotoaparat in celo pot fotkala (pustimo ob strani dejstvo, da so zaradi teka vse fotke stresene – med tekom se ne ustavljam in pika! 🙂 )

foto in navijanje: Valentina Čufer
foto in navijanje: Valentina Čufer

Na zadnjem kilometru me je Tomaž malce počakal, dohitela nas je še Neža in skupaj smo veselo pritekli v cilj.

Po okrepčilu in srečelovu smo se s prijatelji pozdravili in se razkropili vsak na svoj konec.

Midva sva skočila po Luka, brez kosila pri mami ni šlo, potem pa še skok do naše priljubljene Izole. Večerni sprehod po mestecu, hitra večerjica in že smo drnjohali vsak v svojem kotičku.

Danes smo opravili še regeneracijski pohod do Strunjana, poklepetali s “kamperskimi” prijatelji in že se končuje še en lep konec tedna …

Golič

Piševa Dea in Ace:

Zbudili smo se v krasen sončen dan, prepihan s prijateljico burjo in zaželela sva si dirjanja po travnikih Vremščice.

Prijatelji so se strinjali in že smo se peljali proti Senožečam.

Tam pa gosti oblaki. In seveda burja!

Nama je sicer vseeno, a Mojca je rekla, da hoče sonček. Hitro je začela nekaj tam brskati in listati ter kmalu predlagala, da gremo kam bliže morju.

Omenila je neke goliče in Tomaž se je takoj strinjal.

Malo smo še iskali vas Zazid, kjer naj bi bilo izhodišče, potem pa so naju spustili iz boksov in že smo dirjali proti Kraškemu robu in še naprej, naprej.

Gozd, železniška proga, gozd, travniki, lovska opazovalnica, travniki in že smo stali na vrhu Goliča.

Tam je burja pokazala svoje zobe in nas kar premetavala, pa smo jo pustili, naj se zaganja in spet zdrveli po travnikih …

Lepo je bilo!

Trst v daljavi

Če koga zanima, kje se nahaja hrib Golič, je tukaj zemljevid (klik na modro obarvano besedo), ali pa naj si poišče opis poti na http://www.hribi.net

Tam Mojca dobiva ideje za naše izlete!