Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Advertisements

Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje ((ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol!)), vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU