Mrzlica

Daje me potovalna mrzlica.
Prijatelju, ki gre za družino na pot po Italiji, sem pripravljala avtodomarske informacije in se med tem slinila po fotkah naših potepanj po tej lepi državi.
Šla bi v …
Šla bi …
Ma, kamorkoli.
Mi se imamo povsod lepo.
Zato bi šla …

Še prej pa bo treba malo po Sloveniji.
Če ne drugam, v nedeljo odteči 42 kilometrov in drobiž metrov v Ljubljano.
Nestrpna sem že!
In, kot vedno pred takimi dogodki, me VSE boli!
V tem trenutku se mi ne ljubi niti prevoziti 42 km, kaj šele preteči 😉
Ma, v nedeljo bo vse OK.
Noge in glava so pripravljene, vreme bo romantično ((so rekli)), družba bo odlična, kaj hočeš več, Mojca?!

Da pa ne bo tole razpredanje zgledalo kot pritoževanje, da nikamor ne gremo: pred kratkim smo se imeli zelo zelo zelo lepo v ((sicer za letos že zaprtem)) kampu Jelinc ob ((in v)) Soči.
Prijatelji, s katerimi se nismo že dologo videli, prekrasna narava, domač sir in postrvi, pečene na odprtem ognju, torta, srečni psi, veseli otroci … vsega je bilo.
Hvala za gostoljubje, Ana!

Spet ta d_ž

Pišeš o lepih pomladnih dneh, potem pa ta dež.

Pa saj pomlad mora biti tudi deževna!

Deževne dni pa se da polepšati.

Z obiskom slaščičarne s prijateljico na primer.

Če jo le najdeš.

Slaščičarno. Odprto. Z mizicami in stoli.

V bližini.

Za naju z mojo pesnico gorsko reševalko pretežka naloga, očitno.

Tako sva sedeli in poklepetali v lokalu z dobro ginseng kavico in povprečnimi sladolednimi tortami, odlične tortičke pa kupili v slaščičarni, ki nima mizic in stolov.

Na Opčinah. Pri Saint Honore, kamor bova še šli v nabavo.

Potem pa bova šli posedet na klopco k obelisku.

Na lep sončen dan.

Samoooo …

Na lep sončen dan se gre tečt.

Na Napoleoniko.

Ne, Helena?

Gori doli naokoli

Maribor. Na jutranjem sprehodu zasebni informator o Piramidi in mestu. Tek po okoliških gričkih. Lent. Spanje pri mestnem parku. Začetek sladolednega projekta.

Gradec. Pečen kostanj. Sladoled (makov!!!). Sprehod na grič. Pa na “otok”. Izguba orientacije. Nočno bujenje in premik k Ikei. Scrabble in jok od smeha.

Dunaj. Šoping. Parkiranje v Hofburgu. Spet. Spanje pri Dunauturmu. Spet. Tam je naš najljubši park. S podzemno v mesto in tam iskanje sladoleda, vohanje kuhančkov, Aceove akrobacije v muzejskem kvartirju, mrzel veter. Ulični glasbeniki, ljubosumni na priljubljenost naših psov (še vedno nismo nabavili klobučka za prispevke). Glavno pokopališče z nenavadnimi nagrobniki.

Budimpešta. Kurtos kalacs. Nikjer sladoleda. Praznikom primerno vse zaprto. Samo slastni kurtos kalacs. Ja, spet. In spet. Očarljivi Budim. Živahna Pešta. Ljubi Varosliget. Mrzel mrzel veter. Letos brez dooolgih pešačenj po Andrassy ut. Plačana parkirnina (1€) v centru mesta do 5.1.2015.

Pa še malce Blatnega jezera v Tihanyu. In še eno bolj nenavadno pokopališče. Bom že raziskala. Mogoče da za Madžare ni tako nenavadno.

Na čisto zadnjem sprehodu mojim čevljem odstopijo podplati. Pomenljivo?

A da bi dodala kakšno fotko?

No, pa bom.

Potem.