Brvinci

Veliko se dogaja, a skoraj vse se vrti okrog brvincev, mravljincev in mravelj, ki se sprehajajo po mojih nogah in delajo “kažin”!
Nenehno prisluškujem njihovim korakom in primerjam njihovo hitrost s tisto pred enim dnevom.
So se upehali?
So dobili nov zagon?
So se naveličali in me zapuščajo?
So poklicali prijatelje na pomoč?
Se selijo v roko?
Zakaj so prišli?
Kaj jih je privabilo?
Zakaj jih laser ni pregnal?
Bom še kdaj tekla?

BOM!

Mrzlica

Daje me potovalna mrzlica.
Prijatelju, ki gre za družino na pot po Italiji, sem pripravljala avtodomarske informacije in se med tem slinila po fotkah naših potepanj po tej lepi državi.
Šla bi v …
Šla bi …
Ma, kamorkoli.
Mi se imamo povsod lepo.
Zato bi šla …

Še prej pa bo treba malo po Sloveniji.
Če ne drugam, v nedeljo odteči 42 kilometrov in drobiž metrov v Ljubljano.
Nestrpna sem že!
In, kot vedno pred takimi dogodki, me VSE boli!
V tem trenutku se mi ne ljubi niti prevoziti 42 km, kaj šele preteči 😉
Ma, v nedeljo bo vse OK.
Noge in glava so pripravljene, vreme bo romantično ((so rekli)), družba bo odlična, kaj hočeš več, Mojca?!

Da pa ne bo tole razpredanje zgledalo kot pritoževanje, da nikamor ne gremo: pred kratkim smo se imeli zelo zelo zelo lepo v ((sicer za letos že zaprtem)) kampu Jelinc ob ((in v)) Soči.
Prijatelji, s katerimi se nismo že dologo videli, prekrasna narava, domač sir in postrvi, pečene na odprtem ognju, torta, srečni psi, veseli otroci … vsega je bilo.
Hvala za gostoljubje, Ana!

Branje in take razvade

Zakaj imam vedno slabo vest in sem jezna nase, ko izberem branje pred pospravljanjem, čiščenjem, likanjem, lakiranjem nohtov in depilacijo nog?!!

In zakaj so v naši knjižnici zaposleni ljudje, ki ne premorejo nasmeška, prijazne besede? (Saj obstajajo svetle izjeme, a jih je izjemno malo!)
Včasih se sprašujem, če ti mrki obrazi sploh berejo. Nikoli nobenega komentarja o izboru, vprašanja o prebranem, o mnenju. Nobenega predloga, nobenega znaka, da v dolgih letih, kar hodim tja, vsaj malo poznajo moj okus. Ma, niti nobenega znaka, da jim je moja faca znana!!!

In kako da se najstniki nenehno igračkajo z mobilniki, ko pa bi jih rad po telefonu priklical (in ko je včasih res nujno), se ne in ne javijo?!

In zakaj se jaz zdaj tu pi.dakam, namesto da bi brala tisto res dobro knjigo????

Pndelk

Ponedeljek je zajeban dan.
Vozim se domov in sanjam, kako bom legla na kavč, poslušala glasbo in brala dobro knjigo; psov ni, moža ni, najstnice ni.
Je pa moj dragi, ljubi desetletnik.
Mama uno, mama tisto in že se zalotim, kako na kavču glodam drugi ((nepaleo, seveda)) kornet in listam reklame trgovcev od blizu in daleč.
Glasba je sedaj neko razglašeno petje v špici grozne grozne risanke, kar naenkrat mi pred očmi plešejo kosmi pasjih dlak in prahu, v stroju oprane cunje kličejo po sušilu, na sušilu suhe cunje kličejo po pobiranju, na likalni deski pobrane cunje kličejo po likanju, feedly je poln neprebranih blogov zadnjega meseca, obljubila sem si, da bom razšraufala sesalec in ugotovila, zakaj ne dela, pomagala bom sinu pospraviti sobo, poklicala bom šoferja šolskega kombija, da se zmeniva za prevoze, razvrstila bom fotke s popotovanja, tisti osnutek za blog-potopis bom razdelala in ga približala končnemu izdelku, s sinom bova šla kolesarit, pravočasno bom skuhala ((zdravo)) večerjo, zgodaj bom šla spat …
Ponedeljek je zajeban dan!

Dejmo se malo šfogirat

Pametno. V tej vročini grem kuhat golaž!!!

Ampak, bo dober. Bo. Kljub temu, da sem metala noter nekaj, za kar še ne vem, kakšen priokus mu bo dodalo.

Jezna sem, ker so ugasnili Gugl Rider, sploh ne znam več slediti svojim najljubšim blogarjem. Se mi zdi, kot da sem vse nepovratno  izgubila. Razni digg in feedly riderji mi ven mečejo vse že davno ugasnjene bloge, briga me zanje ((razen za par lušnih in seveda Prisluhe iz garderobe, bejbi, kam bek!))!

Jezna sem, sem pojedla en čokolatin, ki ni bil iz temno temne čokolade. Greh greh greh! Vade retro, satana!

Moja najljubša gospodinjska pomočnica ((aka Hčerka)) je na počitnicah pri prijateljici in tako moram zjutraj sama obešati oprano perilo, ga zvečer pobirati s sušila, parčkati nogavice in vse skupaj dostavljati v omare (če le ni potrebno še šmentanega likanja). Nadležno opravilo.

Dea je SPET nekam slaba. Nobene energije. Se bojimo, da je kaj takega pojedla, požrešnica mala! Zadnjič je zmazala celo vrečko ptičje hrane (posušeni črvi in take dobrote), ki sem jo kupila za ptička golička, pa ji na srečo ni bilo nič hudega. Tudi kuhinjske krpe, gobice, kuhalnice… ji doslej niso pustile kakšnih posledic. Le kaj bi tokrat lahko bilo??? S Tomažem sta sedaj pri veterinarju, jaz sem pa kar na trnih …

Ptiček goliček je poginil. Smo bili žalostni, sploh ker je prve dneve zgledalo, da se bo zlizal. Pa se ni. Počivaj v miru, Bu!