Parlando e scherzando *

Ni besed.

Ni misli.

Ni občutkov.

Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.

Kaj naj pišem, če je glava prazna?

IMG_4370

Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre

Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.

Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?

Ne, tudi jaz se ne bi.

IMG_4374

Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …

Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.

Pa sem jih.

Nekatere.

Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.

In je šlo.

Lepo je šlo.

In noč je bila čarobna.

IMG_4376

Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.

Nikjer nisem imela hujše krize.

Vsaj spomnim se je ne.

IMG_4391

Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.

7047E240-BEE2-4DFC-9F63-3D11AB16C1AC

Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.

IMG_4393

Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.

IMG_4369

IMG_4380

Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).

S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.

Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.

Hvala!

IMG_4404 (1)

Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.

🙂

Ne, ne, to zadnje je laž.

To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.

56828091_444693566266427_1498214442591059968_n

Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.

Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.

Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!

Kaj?

Kaj?

Kako crknila lučka???

Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!

Zdaj pa še to, revež, brez lučke!

Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.

Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur. 

V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)

IMG_4389

Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.

Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.

IMG_4385

Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.

Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.

Ma, ne boš me!

Se bom pa s tekom ogrela!

Ogrela sem se že, spotila pa tudi!

Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.

Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.

Čutila sem, da potrebujem kratek predah.

Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.

Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!

Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.

Ma, kako pet???

Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.

Jah nič, teci, bo prej Umag!

IMG_4399

Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …

IMG_4397

A sem potem pritekla v cilj?

Seveda sem!

IMG_5830

Direkt v objem Tomaža. ❤

A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!

In enega solznega. Z Natašo.

Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.

A zakaj bi preveč razmišljala?!

Nataša, midva sva ZA!

*

*

*

O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.

Samo začet pisat je bilo treba.

Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.

Besedo za besedo.

Korak za korakom.

Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!

CF4CE84B-0432-4149-A0EF-2E1C09A80F8C

 

*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.

57623799_352415258734717_7112211335298940928_n

59453626_1388141504667814_887408919880663040_o

 

 

 

DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!