O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.
Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!
Čaki, ma saj tam ni poti!
Kaj lomasti kar po grmovju?
Čudno …
Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.
Torej bom sama gor.
Meni je prav.
Čeprav tudi poklepetam rada.
A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.
Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.
Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.
Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.
Sedaj gre počasneje.
Sedaj slišim vsak šum.
Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.
Sedaj …
… gozd moti moj mir …
… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …
… z drevesa pade veja in malo me je že strah …
… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …
Začnem se pogovarjati s psoma.
Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂
mojchka 