Burja spet in spet

Zadnje čase ima vsako leto svoja obdobja, ko pri nas res močno piha.

Tokrat smo mislili, da bomo šli “lišo” skozi, vendar je minulo noč burja spet pokazala svojo moč na naših strehah, drevesih …

Poleg tega smo bili dolgih 12 ur brez električne energije in posledično brez ogrevanja.

Čeprav sem bila tudi v teh razmerah zunaj (če imaš psa, je treba ven v vsakem vremenu), sem fotografirala s toplega.

Nekaj razgledov z naših oken:

podrt dimnik
reflektor pri nogometnem igrišču
s sosedove (pa tudi naše) strehe je odneslo precej strešnikov
razmetalo jih je povsod naokoli
sodobna kuhinja 🙂

Tako pa kuhamo, ko ni elektrike:

36 ur brez elektrike

Brez ogrevanja. Brez kuhanja. Brez televizije in radia. Brez interneta!!!
Imamo čas za igrice, risanje, kartanje, pogovor …
Zunaj pa burja. Burja. Ampak ne tista naša znanka, ki smo je že navajeni in jo imamo radi.
Orkanska burja, ki se zaganja v našo streho in z nje meče korce (strešnike). Burja, ki lomi sosedova oljčna drevesa. Burja, ki najmočnejše sunke oznanja z zloveščim bučanjem (goučanjem, rečem jaz). Burja, ki zvija antene, prometne znake in jezno guga semafor. Burja, ki je poslala kos strešnika tudi v vetrobransko steklo mojega avtiča.
V hiši je vse hladneje. Stiskamo se pri tastu in tašči, ki imata plinski štedilnik. Na njem brbota “fižolovka”, ki vsaj malo ogreva prostor. Ko se Tomaž vrača iz službe, poskuša kje kupiti plinski ali petrolejski grelec. Trgovine pa so zaprte. Seveda, saj ni elektrike! Na srečo se spomni, da njihovo podjetje oddaja plinske grelne gobice in sposodi si eno. O, kako se stiskamo okoli nje! Večerjamo v soju sveč. Zunaj burja nametava še leden dež. V naši dnevni sobi je 13 stopinj! Stisnemo se v postelji in nekako prebijemo noč. Starša tesnobno poslušava pločevinasto strešno obrobo, ki jo je burja delno odtrgala, kako tolče ravno ob okensko polico. Na strehi še vedno premetava kritino. Kamni, s katerimi je le-ta obtežena, ne pomagajo.



Zbudimo se v tiho, a poledenelo jutro. Cesta v civilizacijo je neprevozna. Naša sapa dela oblačke. Spet zaženemo “gobico”.
Spet rišemo, rišemo, rišemo, med odmori beremo. Elektrike še vedno ni. Z balkona vidimo delavce elektropodjetja, kako se spodaj v vasi trudijo povezati kable. Ogledujemo ((in fotografiramo)) si škodo, ki jo je naredila burja. S sosedi se pogovarjamo, kako je pri njih. Okoli 15-ih popoldne se končno prižge lučka v kuhinji. JUPIIIII! Elektrika, elektrika! Kakšno veselje!
Šele sedaj se odpravimo pospravljati okolico hiše. Tudi sončece nam pomaga in greje naše hrbte.