Po Angelski gori z burjo

Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …

Mrzlega vetra.

A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.

Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.

Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.

IMG_0012

IMG_0032

IMG_0043

IMG_0060

IMG_0061

IMG_0082

IMG_0067

IMG_0063

IMG_0081

Screen Shot 2018-01-16 at 21.31.13

 

Advertisements

#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Golič

Piševa Dea in Ace:

Zbudili smo se v krasen sončen dan, prepihan s prijateljico burjo in zaželela sva si dirjanja po travnikih Vremščice.

Prijatelji so se strinjali in že smo se peljali proti Senožečam.

Tam pa gosti oblaki. In seveda burja!

Nama je sicer vseeno, a Mojca je rekla, da hoče sonček. Hitro je začela nekaj tam brskati in listati ter kmalu predlagala, da gremo kam bliže morju.

Omenila je neke goliče in Tomaž se je takoj strinjal.

Malo smo še iskali vas Zazid, kjer naj bi bilo izhodišče, potem pa so naju spustili iz boksov in že smo dirjali proti Kraškemu robu in še naprej, naprej.

Gozd, železniška proga, gozd, travniki, lovska opazovalnica, travniki in že smo stali na vrhu Goliča.

Tam je burja pokazala svoje zobe in nas kar premetavala, pa smo jo pustili, naj se zaganja in spet zdrveli po travnikih …

Lepo je bilo!

Trst v daljavi

Če koga zanima, kje se nahaja hrib Golič, je tukaj zemljevid (klik na modro obarvano besedo), ali pa naj si poišče opis poti na http://www.hribi.net

Tam Mojca dobiva ideje za naše izlete!

Burja spet in spet

Zadnje čase ima vsako leto svoja obdobja, ko pri nas res močno piha.

Tokrat smo mislili, da bomo šli “lišo” skozi, vendar je minulo noč burja spet pokazala svojo moč na naših strehah, drevesih …

Poleg tega smo bili dolgih 12 ur brez električne energije in posledično brez ogrevanja.

Čeprav sem bila tudi v teh razmerah zunaj (če imaš psa, je treba ven v vsakem vremenu), sem fotografirala s toplega.

Nekaj razgledov z naših oken:

podrt dimnik
reflektor pri nogometnem igrišču
s sosedove (pa tudi naše) strehe je odneslo precej strešnikov
razmetalo jih je povsod naokoli
sodobna kuhinja 🙂

Tako pa kuhamo, ko ni elektrike:

36 ur brez elektrike

Brez ogrevanja. Brez kuhanja. Brez televizije in radia. Brez interneta!!!
Imamo čas za igrice, risanje, kartanje, pogovor …
Zunaj pa burja. Burja. Ampak ne tista naša znanka, ki smo je že navajeni in jo imamo radi.
Orkanska burja, ki se zaganja v našo streho in z nje meče korce (strešnike). Burja, ki lomi sosedova oljčna drevesa. Burja, ki najmočnejše sunke oznanja z zloveščim bučanjem (goučanjem, rečem jaz). Burja, ki zvija antene, prometne znake in jezno guga semafor. Burja, ki je poslala kos strešnika tudi v vetrobransko steklo mojega avtiča.
V hiši je vse hladneje. Stiskamo se pri tastu in tašči, ki imata plinski štedilnik. Na njem brbota “fižolovka”, ki vsaj malo ogreva prostor. Ko se Tomaž vrača iz službe, poskuša kje kupiti plinski ali petrolejski grelec. Trgovine pa so zaprte. Seveda, saj ni elektrike! Na srečo se spomni, da njihovo podjetje oddaja plinske grelne gobice in sposodi si eno. O, kako se stiskamo okoli nje! Večerjamo v soju sveč. Zunaj burja nametava še leden dež. V naši dnevni sobi je 13 stopinj! Stisnemo se v postelji in nekako prebijemo noč. Starša tesnobno poslušava pločevinasto strešno obrobo, ki jo je burja delno odtrgala, kako tolče ravno ob okensko polico. Na strehi še vedno premetava kritino. Kamni, s katerimi je le-ta obtežena, ne pomagajo.



Zbudimo se v tiho, a poledenelo jutro. Cesta v civilizacijo je neprevozna. Naša sapa dela oblačke. Spet zaženemo “gobico”.
Spet rišemo, rišemo, rišemo, med odmori beremo. Elektrike še vedno ni. Z balkona vidimo delavce elektropodjetja, kako se spodaj v vasi trudijo povezati kable. Ogledujemo ((in fotografiramo)) si škodo, ki jo je naredila burja. S sosedi se pogovarjamo, kako je pri njih. Okoli 15-ih popoldne se končno prižge lučka v kuhinji. JUPIIIII! Elektrika, elektrika! Kakšno veselje!
Šele sedaj se odpravimo pospravljati okolico hiše. Tudi sončece nam pomaga in greje naše hrbte.