DUT 2018

Pa nama je uspelo!

Ugotovila sva in si dokazala, da zmoreva zborbati tudi daljše razdalje; tokrat 53 kilometrov in 2300 višincev dalmatinskih potk in stezic na Dalmacija ultra trail (DUT) preizkušnji v Omišu.

Zgodaj spomladi še nisem želela izdati, kaj smo na 100 milj Istre sklenili s Tomažem in Natašo, ker me je bilo strah take razdalje, ker se mi je zdelo nemogoče, ker si nisem zaupala, ker nisem zaupala svojemu telesu!

Sedaj pa vem; ZMOREM!

Zmorem vstati zgodaj,

zmorem umirjeno pripraviti opremo (pa tudi pozabiti kakšen pomemben del, tokrat, na vroč dan, kapo s šiltom),

zmorem pripraviti in pojesti zajtrk,

zmorem vožnjo z avtobusom na start, ne da bi me tiščalo lulat 😉 ,

zmorem pred štartom piti kavico, se objemati in sproščeno kramljati s prijatelji …

Prijatelji.

Koliko znancev je na trail prireditvah postalo prijateljev!

Vsi izžarevamo pozitivno energijo in se spodbujamo. Se podpiramo.

Pok!

In štartamo.

Do prve “okrepne” brez palic. Dobro nam gre. Skupina fantov se heca in pogosto se nasmejimo. Malo nas tudi jezijo neuvidevni sotekmovalci, ki ne upoštevajo pravila o palicah in motovilijo z njimi okoli. Joj, ali pa tisti, ki (spet!) kljub natančnim navodilom s sabo NE prinesejo lončka za pijačo in na okrepčevalnicah pijejo kar iz skupnih steklenic kokakole in vode! Grrr!

Ampak ne smejo nas spraviti s tira. Prehitevamo se, zaostajamo, fotografiramo, klepetamo, Čampatov Matjaž šarmira domačine in od njih dobi suhe fige, ki jih prijazno podeli z nami. Mladi fantje že jamrajo, grudijo jih krči, vročina.

Tudi mene vročina nekako ohromi. Kot bi mi odtekla vsa energija. Trmasto grizem v breg in ko se pot spet zravna, se zapletem v pogovor s sotekmovalko s celjskega konca, tako da kar pozabim na malodušje.

Že smo pri drugi “okrepni”, kjer je zmanjkalo vsega, razen pijače. Prav, zmeljem svojo frutabelo, se napijem in že me ulovi Nataša. Od tu naprej se izmenjaje dohitevava, prehitevava, zaostajava, skupaj borbava … delčke poti si delimo še s Simonom, Heleno, Matjažem, dohiti nas Urša s stokilometrske razdalje, Andreja nam odstopi nekaj njene hladne pijače.

Še vedno je vroče.

Ko smo končno na polovici, na bogato obloženi okrepčevalnici v Breli, se energije še nekoliko izboljšajo. Na potki tik ob morju z Natašo občudujeva čudovite zalivčke, ona si celo stušira glavo in ker hodiva po betonskih tleh (brez ovir v obliki kamenja, vej itd.), potegnem na plano telefon in pogledam, zakaj toliko cinglja “mesindžer”. Tudi sama pošljem nekaj sporočilc “sotrpinom”, razmetanim po trasi dirke. Seveda tudi domov, pa obvezno moji zlati Heleni. Celo poročila s terena pošiljam  na FB 🙂

Spet se vzpneva v hrib, z nekega drevesa se sveti napis “še 20 km do cilja” in takrat se strinjava: zmogli bova! Počutiva se bolje, sonce izgublja moč in najini telesi sta močni, dobro sva ju pripravili!

Tomaž javi, da je v cilju. Devet ur! Moj junak! Pa saj sem vedela, da mu bo uspelo!

Kljub majhnim krizicam sem hitro (no ja!) na zadnji okrepni. Prostovoljci so zelo prijazni, uslužni, dobre volje … kar težko jih je zapustiti. Ko zavijem v gozd, spoznam, da je čas za naglavno lučko. Tudi tega trenutka sem se nekako bala, a izkazalo se je, da je treba, prav tako kot podnevi, samo gledati pod noge oziroma nekaj korakov naprej. Oznake so dobro vidne in pogumno se prebijam skozi zadnji vzpon. Potem bo šlo samo še dol …

Ko se “odlepim” od Nataše, se name nalepi nek mlad fant, tujec. Ko jaz tečem, teče tudi on, nekaj korakov za mano. Ko se ustavim in hodim, hodi tudi on. Malo mi gre na živce! A takrat dohitim Uršo in brez besed šibamo naprej. Čudim se sama sebi, za mano je 45 kilometrov, pa še lahko tečem?! To bo nek čarovniški vpliv!

Kmalu ne morem več zdržati Uršinega ritma, mulca nalepljenca pošljem naprej, kar nerad me prehiti. Ostanem sama. Paše mi.

Nasmiham se oznakam; še 5 km do cilja, še 4 ………. še 3 ……. še 2 …… spodaj mi že mežikajo lučke Omiša, napovedovalec v cilju pozdravlja tekmovalce, fantek na kolesu me sprašuje, na kateri razdalji in koliko časa tečem: že ves dan, pravim, že ves dan!

Smejem se na glas, cilj je tu, samo še malo, tečem tečem tečem.

Ja, cilj je tu, jaz sem tu, že sem v Tomaževem objemu, z medaljo okrog vratu, hlipam od ganjenosti in hvaležnosti, objemajo me Andreja, Urša, Anja, Mojca, Leon, Janez, saj ne vem več, kdo … vsi se objemamo in si čestitamo.

Priteče še Nataša, moja Nataša, krivka za vse to 🙂

Sesedem se na klop, malo se mi vrti v glavi, Tomaž nama prinese hladno pivo in radler. Pašeeeee!

Govorimo eden čez drugega, zmešnjava je, a vse tako zelo prav, tako zelo v redu.

Postelja kliče, a ne moremo se tako hitro posloviti, treba je analizirati minulo in delati plane za prihodnje.

In tega je toliko, da se moramo dobiti še naslednji dan!

In še kdaj. Na naslednjih analizah, treningih, pohodih, sprehodih, tekmah …

Že vemo, katerih tekmah.

Samo ne povemo!

IMG_7938

IMG_7943

IMG_8027

IMG_8028

IMG_7953

IMG_7957

IMG_7966

IMG_7979

IMG_7991

IMG_7995

IMG_7997

IMG_8009

44490384_245167422793147_3499849303390683136_n

IMG_8029

IMG_8025

Kot pravi profesionalci moram našteti še opremo 🙂

  • hrana: črna frutabela, ingver, magnezijev prašek, omiška voda iz vodovoda in ena šumečka
  • na okrepčevalnicah: panceta (jo prav pogrešam, če je ni!), sir, čips, kruh z linolado, banane, mandarine, sol, kokakola!
  • oblačila; kar je v trgovinah znižano ali v spletnih trgovinah ugodno; volnen modrc (ipak nisem več med najmlajšimi) in hlačke, kompresijske hlače psihideličnih barv, žareče rumene nogavičke, mutantske superge (nobenega žulja oziroma samo tisti, ki je nastal zaradi preventivne zaščite pred dnevi pridelanega), srečna majčka UTVV, buff iz časov, ko sem bila šele navijačica ultrašev pa volnena majica in kr ena vetrovka, ko sem se v cilju začela ohlajati
  • palice, hvala sponzorju, ❤ Tomažu
  • aja, “rucak” iz nagradnega žrebanja trgovine Suvel
  • cenen, a za vraževerne dragocen, raznorazen nakit

Fotke: od vsepovsod, hvala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

#Valamar trail 2018

Ali je lahko še lepše?

2016 – uživaško

2017 – svetovno

2018 – v resnici nimam besed.

Domov sem po 31 kilometrih in skoraj 1000 višincih istrske lepote in precej urah skoraj histerično nasmejanih druženj prišla preprosto srečna.

43607052_1857699034352929_6732749273890291712_o

IMG_7535

43604389_1857703554352477_7822564158297079808_o

IMG_7537

IMG_7607

IMG_7526

IMG_7612

IMG_7598

IMG_7551

Fotke: moje in sposojene (hvala vsem)

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Po Angelski gori z burjo

Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …

Mrzlega vetra.

A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.

Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.

Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.

IMG_0012

IMG_0032

IMG_0043

IMG_0060

IMG_0061

IMG_0082

IMG_0067

IMG_0063

IMG_0081

Screen Shot 2018-01-16 at 21.31.13

 

#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Golič

Piševa Dea in Ace:

Zbudili smo se v krasen sončen dan, prepihan s prijateljico burjo in zaželela sva si dirjanja po travnikih Vremščice.

Prijatelji so se strinjali in že smo se peljali proti Senožečam.

Tam pa gosti oblaki. In seveda burja!

Nama je sicer vseeno, a Mojca je rekla, da hoče sonček. Hitro je začela nekaj tam brskati in listati ter kmalu predlagala, da gremo kam bliže morju.

Omenila je neke goliče in Tomaž se je takoj strinjal.

Malo smo še iskali vas Zazid, kjer naj bi bilo izhodišče, potem pa so naju spustili iz boksov in že smo dirjali proti Kraškemu robu in še naprej, naprej.

Gozd, železniška proga, gozd, travniki, lovska opazovalnica, travniki in že smo stali na vrhu Goliča.

Tam je burja pokazala svoje zobe in nas kar premetavala, pa smo jo pustili, naj se zaganja in spet zdrveli po travnikih …

Lepo je bilo!

Trst v daljavi

Če koga zanima, kje se nahaja hrib Golič, je tukaj zemljevid (klik na modro obarvano besedo), ali pa naj si poišče opis poti na http://www.hribi.net

Tam Mojca dobiva ideje za naše izlete!