Category: branje

Branje in take razvade

Zakaj imam vedno slabo vest in sem jezna nase, ko izberem branje pred pospravljanjem, čiščenjem, likanjem, lakiranjem nohtov in depilacijo nog?!!

In zakaj so v naši knjižnici zaposleni ljudje, ki ne premorejo nasmeška, prijazne besede? (Saj obstajajo svetle izjeme, a jih je izjemno malo!)
Včasih se sprašujem, če ti mrki obrazi sploh berejo. Nikoli nobenega komentarja o izboru, vprašanja o prebranem, o mnenju. Nobenega predloga, nobenega znaka, da v dolgih letih, kar hodim tja, vsaj malo poznajo moj okus. Ma, niti nobenega znaka, da jim je moja faca znana!!!

In kako da se najstniki nenehno igračkajo z mobilniki, ko pa bi jih rad po telefonu priklical (in ko je včasih res nujno), se ne in ne javijo?!

In zakaj se jaz zdaj tu pi.dakam, namesto da bi brala tisto res dobro knjigo????

Vigred

Okušati pomlad.

Dolgo spati.

V miru in tišini zajtrkovati.

Odlično knjigo brati.

In nato še eno.

Pa še eno …

Povohati pomlad.

Se nastavljati toplim sončnim žarkom ((drugo lice pa skrivati pred hladnim vetrom)).

Poslušati šumenje morja.

Nagajati psom in se z njimi crkljati.

Izbirati najboljši sladoled.

Hoditi, hoditi, hoditi.

Testirati športne aplikacije.

Škiliti v grmovje, če že poganjajo divji šparglji.

Klepetati.

Počivati.

Dremuckati.

Fotografirati ene in iste motive.

Pozdravljati znane obraze ((in tuhtati: »Od kod ga že poznam?!«)).

Načrtovati naslednje popotovanje.

Pogrešati, pogrešati najstnico, ki po gledališkem uspehu »chilla« doma.

100. obletnica rojstva Mile Kačič

Kdaj sem Milo Kačič spoznala kot pesnico?

Kot študentskemu času “pritiče”, smo ga žurali pri enem od znancev.

Fant, ki je študiral na biotehniški fakulteti, nas je vse presenetil (najbolj tiste, ki smo študirali na Filofaxu, seveda), ko je iz omare potegnil kitaro in vse prisotne očaral s svojo poezijo ob spremljavi čarobne glasbe.

Nato je njegova kolegica s fakultete neverjetno doživeto povedala pesem Mile Kačič:

Med tisoči spoznala tvoj korak
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.

S temo v očeh bi tvoje lice našla,
z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;
če veter še tako bi pota zgladil,
bi našla tvojo sled v peščenih tleh.

Le beži pred menoj, le, kamor koli.
Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,
se vendar – kakor grešnik pred vestjo –
pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.

Kar naenkrat se je vsak spomnil kakšne pesmi, ki se ga je še posebej dotaknila, a ta mi bo za vedno ostala v spominu …

Odveč je govoriti, kako se je to, kar je obetalo, da bo še en klasičen žurerski večer, spremenilo v nepozabno literarno-glasbeno doživetje  …

… sram me je bilo priznati, a šele takrat sem z vso silovitostjo začutila moč poezije.