Branje in take razvade

Zakaj imam vedno slabo vest in sem jezna nase, ko izberem branje pred pospravljanjem, čiščenjem, likanjem, lakiranjem nohtov in depilacijo nog?!!

In zakaj so v naši knjižnici zaposleni ljudje, ki ne premorejo nasmeška, prijazne besede? (Saj obstajajo svetle izjeme, a jih je izjemno malo!)
Včasih se sprašujem, če ti mrki obrazi sploh berejo. Nikoli nobenega komentarja o izboru, vprašanja o prebranem, o mnenju. Nobenega predloga, nobenega znaka, da v dolgih letih, kar hodim tja, vsaj malo poznajo moj okus. Ma, niti nobenega znaka, da jim je moja faca znana!!!

In kako da se najstniki nenehno igračkajo z mobilniki, ko pa bi jih rad po telefonu priklical (in ko je včasih res nujno), se ne in ne javijo?!

In zakaj se jaz zdaj tu pi.dakam, namesto da bi brala tisto res dobro knjigo????

Vigred

Okušati pomlad.

Dolgo spati.

V miru in tišini zajtrkovati.

Odlično knjigo brati.

In nato še eno.

Pa še eno …

Povohati pomlad.

Se nastavljati toplim sončnim žarkom ((drugo lice pa skrivati pred hladnim vetrom)).

Poslušati šumenje morja.

Nagajati psom in se z njimi crkljati.

Izbirati najboljši sladoled.

Hoditi, hoditi, hoditi.

Testirati športne aplikacije.

Škiliti v grmovje, če že poganjajo divji šparglji.

Klepetati.

Počivati.

Dremuckati.

Fotografirati ene in iste motive.

Pozdravljati znane obraze ((in tuhtati: »Od kod ga že poznam?!«)).

Načrtovati naslednje popotovanje.

Pogrešati, pogrešati najstnico, ki po gledališkem uspehu »chilla« doma.

Sobotna

Pod palmo bivam zdaj …

No, to je bilo prejšnji vikend.
Za tega smo upali, da bomo kam odpotovali, pa je Luka zakuhal 😦

Se pa crkljava na kavču in spet lahko berem, berem, berem …

Dušan Jelinčič: Nocoj bom ubil Chomskega, Michal Viewegh: Biosoproga, Branko Gradišnik: Strogo zaupno o Sloveniji, Pascal Quignard: Vila Amalia …

100. obletnica rojstva Mile Kačič

Kdaj sem Milo Kačič spoznala kot pesnico?

Kot študentskemu času “pritiče”, smo ga žurali pri enem od znancev.

Fant, ki je študiral na biotehniški fakulteti, nas je vse presenetil (najbolj tiste, ki smo študirali na Filofaxu, seveda), ko je iz omare potegnil kitaro in vse prisotne očaral s svojo poezijo ob spremljavi čarobne glasbe.

Nato je njegova kolegica s fakultete neverjetno doživeto povedala pesem Mile Kačič:

Med tisoči spoznala tvoj korak
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.

S temo v očeh bi tvoje lice našla,
z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;
če veter še tako bi pota zgladil,
bi našla tvojo sled v peščenih tleh.

Le beži pred menoj, le, kamor koli.
Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,
se vendar – kakor grešnik pred vestjo –
pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.

Kar naenkrat se je vsak spomnil kakšne pesmi, ki se ga je še posebej dotaknila, a ta mi bo za vedno ostala v spominu …

Odveč je govoriti, kako se je to, kar je obetalo, da bo še en klasičen žurerski večer, spremenilo v nepozabno literarno-glasbeno doživetje  …

… sram me je bilo priznati, a šele takrat sem z vso silovitostjo začutila moč poezije.

Kaj je BETA?

Že druga številka odlične spletne revije plezalnih navdušencev je tu:

KLIK-KLIK TUKAJ ali pa na fotko

Aaaaaaaah

Najprej si vse nujno 🙂 potrebne zadevščine pripravimo tako, da so pri roki,

se pokrijemo z mehko odejico in nato uživamooooooooo …

Knjižni namig

Zadnje dneve se ZELO zabavam ob branju knjige  Jagnje: evangelij po Focnu, Kristusovem prijatelju iz otroštva.

Končno sem izvedela, kako je Jezus/Jos preživel otroštvo in mladost. 🙂

Pa tudi podatek o tem, kakšen je resnični izvor “torinskega prta” ni od muh 🙂

Priporočam. Zelo.

Tukaj lahko preberete kratek odlomek.

Branje

Seveda sem na dopustu tudi brala.

Kakšen dopust bi to bil, brez branja, lepo vas prosim!!!

Aja, pa en KIH iz leta 2009 sem obdelala (ne morem reči rešila, ostalo je še nebroj praznih kvadratkov) …

… in na izletu z barčico sem skoraj pristopila k tipu, ki je bral Nikolikje (Neverwhere) Neila Gaimana v angleščini, nad katero sem bila pred časom zelo zelo navdušena.

Škoda, ker sem taka “prpa”!