Po sonce na Pristovški Storžič

Lepo je bilo.

Zjutraj, ko smo zlezli iz avta, nas je mraz skoraj prestrašil, a smo že po petih minutah hoje slačili dolga oblačila in se veselo nastavljali toplim jesenskim žarkom.

Prav na Koroško smo jih prišli iskat in ni nam bilo žal.

IMG_7821

IMG_7778

APC_0453

APC_0462

APC_0466

IMG_7793

APC_0457

APC_0460

APC_0459

IMG_7787

IMG_7803

IMG_7804

Advertisements

#gremovhribe

Vse od vandranja po severu Španije ((ja, ja, še vedno dolgujem potopis, vem!)) je avtodom nabiral prah, ki pa smo ga ta (podaljšani) vikend končno odpihnili.

V petek zvečer smo, pol ure prepozno za fotografiranje gora v zahajajočem soncu, parkirali na Ljubelju.
Namenjeno je bilo, da naslednji dan mahnemo po Bornovi poti na planino Preval, vendar Tomaž ni bil seznanjen s tem, da ob sedmih zjutraj prideta mimo Nataša in ultraKatja, in se je že ob 6:30 izstrelil iz postelje, zagrabil fotoopremo in šel na “lov”. Ko sem svojo prvo kavico že spila in spekla palačinke, se je le vrnil; na srečo sta punci malo zamujali in potem ko sem jima jaz skozi eno okno signalizirala, da je kava že pronta, se je pri drugem oknu začudil: “Lej Natašo in Katjo!” Kar uspešno smo se pretvarjale, da srečanje ni bilo dogovorjeno, kajne?

Ker se je treba podati v gore zgodaj, sta se M in K kmalu odpravili proti Begunjščici, mi pa po res lepi in nenaporni poti na planino Preval in hitro nazaj dol. V temnem tunelu smo naleteli še na ultraAndreja, ki je do Ljubelja prikolesaril iz Ljubljane, in ga nahranili s palačinko ((Andrej, šele potem sem ugotovila, da niso bile ravno mehke, oprosti! Upam, da je nisi pojedel samo iz vljudnosti!)), sama pa sem še malo pomulila borovničeve in malinine grmičke.

Naslednji cilj je bila panoramska pot Nockalmstrasse, do koder se (z izogibanjem avtocestam) pride po lepo urejenih avstrijskih cestah.

Vendar, pozor, eno popoldne ni dovolj, vzemite si ves dan časa. Pot je res lepa in skoraj vsaka “postaja” z zemljevidiča, ki ga dobite na vhodu (plačilni hišici), si zasluži, da jo obiščete in se naužijete lepot narave ((in mogoče tudi dobrot kuhinje)).

Mi smo imeli časa premalo, sonce je že zahajalo, ko smo bili šele čez polovico in udobni ležalniki ob žuborečih potočkih v Silva Magica so nas zaman vabili; tudi zato, ker se je že pošteno shladilo.

Čakala pa nas je še ena zanimiva dolina in Tomaž se je kljub utrujenosti želel kar takoj odpeljati tja. Kaj pa je tistih 50 km!

😉

V mraku smo se mimo nešteto slapov in skozi neosvetljene tunele doline reke Malte; Maltatal, pripeljali do ogromnega jezu na koncu doline, kjer je celo posebno parkirišče, namenjeno avtodomom.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili na pohod k jezeru Pfringersee čez sedlo Arlscharte ((opis poti sem našla na odlični spletni strani hribi.net)). Povsod ob poti je žuborela voda, mene pa so spet zaustavljali grmički slastnih borovnic.

Čisto sami smo po slabih dveh urah sedeli ob jezeru, opazovali okoliške vrhove in ledenik, se spraševali, kakšni so kaj razgledi na drugi strani jezera.

Pa pojdimo pogledat!

Ko smo se vračali in smo že srečevali trume pohodnikov, smo bili zelo zadovoljni, da smo se podali na pot že zgodaj.

Tudi ta domačin ni bil navdušen nad množicami topotajočih nog:

Neko gospo sem, kljub temu, da ne znam nemško, prav dobro razumela, ko je vzkliknila, da je kača “giftig”. Ko sta se psa motala preveč blizu, je prav jezno sikala.

V avtodomu smo pojedli pravo nedeljsko govejo juhico in si privoščili prijeten popoldanski dremež.

Seveda brez ogleda jezu ni šlo. Na tale balkonček “SkyWalk” je bilo najprej res zelo neprijetno stopiti, a človek se vsega navadi in z Lukom sva od tam kar dolgo opazovala pogumneže, ki so iz kletke, viseče na žerjavu sredi jezu, skakali “bandžiiiii”…

Tako nas je ujela posebna “selfi” kamera na jezu.

Zvečer se nismo mogli odločiti, ali bi tu prespali še eno noč, vendar je zmagala radovednost, kaj se še skriva za ovinki ceste skozi Maltatal.

🙂

In kaj se je skrivalo?

Miljsko ali Milštatsko jezero samo za nočni postanek in jutranji sprehod, grad Landskron, do katerega pa se je vila dolga kača pločevine, pa smo ga zato izpustili in šli raje malo “čilat” k malemu jezercu blizu Borovelj.

Nato pa domov …

Menda smo za las ušli hudim nevihtam s točo?

Trebuh vzeli s sabo …

… in ga napolnili s tipično avstrijsko 😛 hrano; sladkimi trdelniki, česnovimi langoši, starbaksovo kavo, falafli, humusom … in seveda saherco.

Ja, spet na Dunaj! (S kratkim skokom na sončno mariborsko Piramido.)

Po (pre)dolgem času se nam je na poti pridružila tudi Tajda. Prvi dan se je sicer zgražala, kakšno družino ima, potem pa se je sprijaznila s tem, da boljše pač ne bo dobila. ((No, vsaj dokler se ne bo poročila v prefinjeno, visoko intelektualno, staro angleško plemiško družino!))

Ker smo spet uspeli parkirati čisto v središču mesta, na varnem mestu, tik pred Hofburgom, smo lahko psa pustili v avtodomu in si končno vzeli čas za dunajske muzeje. Celo Luka se ni pritoževal nad urami preživetimi med slavnimi slikami.
Saj veste, kar nekaj aktov je obešenih okoli 🙂


Naschmarkt za mojo dušo …

Tudi do Pratra smo skočili, da sva se z Lukom malo zaletavala z avtomobilčki, pa seveda na ulico MariaHilfer, se ve, po kaj, pa glavno pokopališče sem šla pokazat Tomažu …

Lepo smo se imeli, a še vedno nismo videli vsega.
V moji beležki je zapisanih še nekaj želja; Belvedere, Schonbrunn, pa Gasometer, pa Dunajski gozd in Wachau … če govorim samo o Dunaju in okolici. Potem so zapisana še avstrijska jezera, pa kakšna gora, ali vsaj hribček bi se spodobil ….
V 2016 bomo imeli kar nekaj podaljšanih vikendov, ne?

Kaj pomaga?

Pri opeklinah od bosoteka namreč.

Hlajenje v mrzlo mrzli vodi ((ki se pa, žal, takoj segreje)), čiščenje z “arniko v šnopcu”, smiljenje samemu sebi, sladoled, mazanje z domačim ognjičevim mazilom, bepantenolom, vsem, kar nam pride pod roko, klicanje bližnjih in jokcanje v telefon, sladoled, branje dobrih knjig, čimmanj hoje, sladoled, sladoled pa še sladoled in misel, da je treba čez par dni peljat hčerko in prijateljice na Dunaj; čas je za vsakoletni koncert 1D!!!

Ko so podplati godni za hojo, opekline zaščitimo s fenomenalno mrežico Grassolind, čez damo tanko gazico in lično oblepimo.

V službi s pomočjo pesniškega pretiravanja povemo napeto zgodbo in razkazujemo (lično oblepljene, seveda) bojne rane.

Potem je vožnja do Dunaja, iskanje odprte gostilne, spanje v velikanski sobi, hoja po mestu, uživanje  ob ledeni kavi na Mariahilfeštrasse, drenjanje v gneči po koncertu, prebijanje do podzemne in vožnja nazaj MALA MALICA!

Prvomajsko potepanje

Obiskali smo nove kraje in take, kjer smo že bili.

Pa kraje, za katere bi bilo bolje, da ne bi obstajali.

Spali na prekrasnih mirnih kotičkih. ((če izvzamemo tisto jutro ob 6:20 v Lieznu, ko je en strašno priden stric ocenil, da je trava res kakšen centimeter previsoka in takojci zajahal kosilnico in sfriziral zelenice v okolici))

Uživali v naravi in v mestih.

Se nastavljali sončnim žarkom in nergali zaradi mrazu. ((dež me ne moti, mraz je tisti, ki me mori))

Jedli odličen sladoled.

Preveč jedli.

NIČ nakupovali. ((lažem; Luka si je kupil lego kocke, jaz pa “džeki”))

Dosti hodili.

Nič tekli.

Niti salzburški maraton nas ni premamil. Preste pa ja, mmmm.

1200 kilometrov.
5 lepih dni.

Liezen – Mauthausen – Linz – Wels – Gmunden (Traunsee) – Salzburg – Celovec – Svetna vas / Weizelsdorf
Koordinate dodam kmalu.