Malo tega, malo onega

Malokraškomaratonski načrti se niso izšli, saj je Tomaža doma zadržal hud zobobol. Tako sem našo družino častno zastopala sama. Tako sva našo (razširjeno) družino zastopala samo najmlajši, nečak Jakob, in jaz. Jakob je bil kljub padcu šesti, bravo, mali!

Uradni rezultati za mojih 9,4 km sicer pravijo, da nisem tekla prav hitro, a meni se je zdelo, da grem kot veter.

Čas na stran, bil je malce nervozen, a tudi prijeten dan. Kot vedno na tekaških prireditvah.

*  *  *  *  *  *

A ni zanimivo, kako določene jedi postanejo v določenem času popularne; zaokrožijo po družabnih omrežjih in vsi jih delamo. Nazadnje je bila popularna ((vsaj pri meni)) nutellina zvezda, zdaj pa sveža limonina torta “al gusto d’uomo”. Naredila sem malce spremenjeno različico, brez meringa na sredi, pa tudi brez sladkorja (nadomestim ga z mletimi datlji in dodatkom marelic in brusnic v skuti) in prvič smo jo trije ((Luka še vedno vztraja pri belisladkor sladkih pecivih)) zmazali v manj kot 24 urah ((od teh nas vsaj 8 ur ni bilo doma)).

Ker včasih včasih ravno peka ((in nato uživanje v rezultatu)) razvedri težko najstniško življenje, je Tajda vmes spekla še en paleo browni ((al kako se mu reče)), danes pa sem bomo spet sladkali s tole “al gusto di tutti” ((po okusu vseh)).

*  *  *  *  *  *

Vsak dan znova občudujem našo najstnico, kakšno vztrajnost premore. Poleg tega, da se z veseljem uči in vsakodnevno disciplinirano telovadi ((pa občasno teče z mano in psoma)), nastopa s šolsko dramsko skupino in sodeluje pri Amaterskem mladinskem odru SNG Nova Gorica. V minulem tednu so imeli v SNG premiero predstave Ljubezen ali pač, pri kateri je sodelovala kot suflerka in pomočnica. Občinstvo so tako zelo navdušili, da se obeta še kakšna ponovitev.

Je pa naša domača igralka na tiskovni konferenci ((in njeno izjavo se je slišalo tudi po radiu)) povedala, da jo najbolj osrečujejo potovanja z družino … ooooo, solzice v očeh!

Kaj je delala in govorila na zabavi po premieri, raje ne vemo 😉

* * * * * *

Paradižnički so vzklili, feferončke še čakam, prekopala sem 1 kvadratni meter vrta, posadila maline, goji jagode in “klasične” jagode … zdaj pa čakat pridelek 🙂

*  *  *  *  *

“Vlomljeni” avtodom je že v popravilu. Kmalu bomo spet na poti, juhej!!!

*  *  *  *  *

Bralka

Še vedela nisem, da sem bila tako pridna bralka v lanskoletni akciji primorskih knjižnic Primorci beremo.

Tudi knjižničarke so očitno na to pozabile, tako da sem šele v petek dobila tale lep kompletek:

8.3. in Francke

Tri stvari sem v zadnjem času brala, ki so se me pošteno dotaknile.

Kava pri dišečem jasminu Nataše Konc Lorenzutti

Štirideset pravil ljubezni avtorice Elif Shafak

in spodnji zapis Alenke Rebula. Njene zapise sploh rada berem in če imate kdaj priložnost obiskati njeno predavanje, le pojdite!

Vprežene slovenske žene: še vedno vlečete navkreber Franckin voz?

Kot zunanja opazovalka (ker ne živim v Sloveniji) opažam izrazito potezo slovenske kulture (torej priučeno vedenje) neverjetne ženske »pridnosti«.

Pridnost v slovenski tradiciji  pomeni, da smo delavne brez prestanka in brez pritoževanja, takorekoč samoniciativno. Ni nas treba opozarjati, kajti same vidimo, da nas delo kliče in nenehno opazujemo, kaj je še treba postoriti. Ne iščemo kavča, ne počivamo, če ni nujno (beri: če ne zbolimo). K frizerki gremo zato, da smo urejene, ne zato, ker nam je to všeč, in telovadimo zato, da smo zdrave in v formi, ne zato, ker v tem uživamo. Taka pridnost seveda  ni vrlina. Ne ustvarja dobrega življenja. Zakaj?

Tisto, kar je treba najprej opaziti, je, kaj se dogaja nam samim. To je kompas, s katerim lahko potem izbiramo prednostne naloge. V nasprotnem primeru bomo vedno opazovale, kaj rabijo drugi, kaj je narobe v hiši, v službi … in živele zunaj sebe, daleč od svoje duše. Duša ni dekla, njena duša kraljuje, njena narava je sveta.

Vrstni red je treba obrniti. Cilj ni več, da najprej naredimo vse važno, nazadnje pa poskrbimo še zase. Najprej je treba poskrbeti za osredotočenost svojega dneva, na vzpostavitev sončnega jedra, okrog katerega se bo vrtelo vse ostalo: vse je treba urediti tako, da je skladno s skrbjo zase, s samozavedanjem o potrebah našega bitja.

To je najresnejša  preventiva za vse bolezni, ker sporoča našemu telesu in srcu, da bedimo nad svojim blagostanjem in da smo zato na svetu, da popeljemo svoje dragoceno bitje skozi življenje z ustvarjalno ljubeznijo do sebe. Darovi za druge ob tem zorijo sami od sebe, kajti  me smo le drevo, ki daje iz svoje moči:  tipa in pije iz korenin, se nastavlja soncu in cveti ali počiva pod snegom, odvisno od našega počutja in potreb, daje po svoji meri in ob svojem času.

Zato nehajmo vleči v klanec kot nesrečna Francka in na tem vozu starše, sorodnike, pomoči potrebne znance in neznance, ki se obešajo nanj, saj navadno same oznanjamo svojo razpoložljivost.  Neredko dodamo še prikolico, da bo prostora še za  nove prosilce, in včasih se zdi, da nekatere ženske vlečejo za seboj celo karavano.

A zares naše (in zato resnično in plodno) je samo to skromno in edino življenje, ki ga želimo počastiti in izživeti v svojih cvetočih mejah. Dovolj bo za kakšen zlat sad in za trpežna semena. Natrpani voz pa ne seje in ne žanje obilja.

6. teden od 365 dni v fotografijah

1. #legendaren cider Strongbow, ki sem ga pritovorila iz Londona in spila na zdravje Pera Mišice

2. #legendaren; kavice in kapučino pri Gigiju v Londonu

3. #mehak oblak

4. #misel na moje doma, jaz pa daleč

5. #paleo v knjigarni (ne spada k projektu, spada pa k minulemu tednu 🙂

6. #svetloba z okna moje sobe; London Docklands

7. #odklon; vsi vozijo v napačno smer?

8. #drugačen dan

9. #manipulacija?

5. teden projekta 365 dni v fotografijah

Na “našem polju” raste eno posebno drevo. Posebno je v mojih očeh. Opazujem in občudujem ga v vseh letnih časih, v vsakem vremenu. Tam sem se na svojih tekaških začetkih obrnila nazaj proti domu, tam se sedaj obrnem, ko v slabem vremenu ali temi sprehajam psa.

Imam bujno domišljijo. Vendar sem jo nehote zatrla. In zdaj jo počasi prebujam. Tudi pri reševanju križank mi pomaga. In tudi resnih križank že nekaj let nisem reševala. Bo treba spet kupit KIH (saj še obstaja, ne?).

Rada prelistam Slovar tujk, da mi določene stvari niso več tako tuje.

Tale modra plastična vreča me zadnje dni pozdravlja, ko pridem na “naše polje”.

Iz njegovih oči vedno sije nedolžnost. Joj, ta naš Ace, Acko, niti sekundo ne moreš bit jezen nanj.

Nedeljski zajtrki so najboljši. Fotka ni povezana z nobeno besedo tega tedna, a sem jo MORALA dodati 🙂

V soboto zjutraj sem si rekla: “Jaz danes sem chefica zajtrkov!” in sebi naredila paleo omletko, bolni hčerki “šnitko”/”supo”, sinu toast, mož pa si, na srečo, zna sam vzeti sadje.

Tu stojim, v luži spet. Deževni, preveč deževni dnevi ponujajo nešteto lepih motivov za fotkanje. A je mojega fotiča škoda za dež. Z dežnikom pa res ne znam hoditi.

Res!

Kdaj ste me nazadnje videli pod dežnikom?!