Pica “Naša”

Že milijon let nismo šli “ven” na pico.

Ker moj mož naredi najboljšo na svetu.

Takole izgleda.

pica

In to so moževe roke, ki delajo rob, v katerem se skriva sir.

roke

Otroci in psi

K temule razmišljanju me je spodbudil Malo srečen v objavi Kdo je tvoj oči .

Tudi sama imam otroka in velikokrat naletim na malčke, katerih starši bi očitno najraje videli, da bi jih njihovi potomci pustili v miru 24 ur na dan. Zdi se mi, da je to najbolj očitno na otroških igriščih, ki imajo v bližini kak lokal. Starši gredo tja pit kavico, klepetat, brat časopis, otroci pa so prepuščeni sami sebi, drugim otrokom, drugim staršem …

Podobno je s psi in njihovimi lastniki, še posebej v manjših krajih. Človek kupi psa, po možnosti velikega, in vse, kar potem dela, je to, da ga hrani (ali pa še to ne). Uboga žival se zmedena sprehaja po vasi, laja na ostale (spuščene) pse ali pa gre z njimi na osvajalski pohod, naganja strah v kosti ljudem, ki se psov bojijo itd. In če na to opozoriš lastnika, se ti smeji: “Saj naš je prijazen. Ne naredi nič!”

Nikoli ne bom pozabila prizora, ko sem šla po vasi z dojenčkom v vozičku, zraven pa še starejša hčerka in njena prijateljica. Kar naenkrat od nekod pritava malo večji pes in nas ovohava. Hčerina prijateljica mi je skoraj zlezla na glavo! Do takrat nisem vedela, da se panično boji psov; majhnih, velikih, prijaznih, tihih, lajajočih, renčečih … Vseh psov! Tamali je tulil v vozičku, deklica plezala po meni, hčerka pa zmedeno pogledovala zdaj psa, zdaj mene … Na srečo je mimo prišel nekdo (pa ne lastnik psa) in skupaj sva odgnala (res sicer miroljubnega) zmedeno žival. Morda se je hotel samo malo pocrkljati, a kdo bi to vedel?

Zakaj si določeni ljudje kupijo (pa še kupijo!!!) pse?

Da jim bodo čuvali hišo? Kako le, če se sprehajajo okoli?!

Ker je moderno?

Ker ga ima prijatelj?

Ker je bil tako lep?

To mi res ne bo nikoli jasno.

Tata

Ko me je mama zgodaj zjutraj poklicala in povedala, da je umrl, sem si najprej postrigla nohte in odstranila lak na njih.

Ker ni maral, da se ličim, da si barvam nohte, da sem izumetničena …

Rad je plesal (kdaj pa kdaj tudi z mano), rad je pekel na piknikih,  rad je kartal s prijatelji (prav pred kratkim je na neki”briškolijadi” zmagal in dobil pršut, ki je še vedno cel in čaka …), rad nam je pripravil ribe, ko smo ob sobotah prišli na obisk. Celo dopoldne jih je čistil, nato paniral in cvrl, da smo jih potem zmazali v petih minutah. Rad je imel moje pecivo, rad je spil surovo jajce ali si okisal kuhan fižol in jajce …

Nikoli več ne bova šla skupaj nabirat divjih špargljev, kostanja ali prvih narcis …

BOLI

12 dni je, odkar je nepričakovano umrl oče.

In včeraj sem doživela največjo krizo v svojem življenju.

Telesno sem šibka in popolnoma prazno glavo imam.

V službi še gre.

Ko sta otroka pokonci, še gre.

Ko pa vse v hiši potihne …

Pravijo, da jok pomaga. Upam, da res.

sladkarije

Vedno, ko doma kaj sladkega spečem (in to zelo rada delam), prinesem sodelavkam “za malico”. Tista, ki največ poje, me zdaj skoraj vsak dan vpraša: “Imaš kaj sladkega?”

Da bi pa ona kdaj kaj prinesla …