Mezzano tik pred jesenjo

Ko je v Dolomitih po dežju posijalo sonce, sva iz še deževne domače vasi odrinila proti vabečemu zahodu. Prvi kraj, kjer sva se ustavila, nama ni oddajal prave energije, zato sva po krajšem sprehodu naravnala navigacijo na naslednji načrtovani kraj; doslej neznano vasico Mezzano.

Takoj ko je kombidom s hitre ceste zavil na lokalno, sva vedela: to je kot ustvarjeno za naju, za nas (saj bo tudi Dei zagotovo všeč)! Krog in krog visoke gore, v kotlini pa prostrani travniki in na prvi pogled simpatičen kraj.

In tako sva od sobotnega poznega popoldneva do torkovega jutra raziskovala “posezonsko” zaspano vasico, ki ponosno in upravičeno nosi naziv ene najlepših vasi v Italiji, ogromno časa porabila za ogled in fotografiranje neštetih umetniških postavitev drv, se podala na slikovite stezice (tudi “tibetanski mostovi” se najdejo) nad vasjo in še dlje, odkrila, da tu poteka Primiero Dolomiti marathon (če kdo cinca, ali bi šel; potke so prekrasne); klepetala z domačini, poskusila jabolka, po katerih slovijo (pa kupila pet let staran slasten sir) … in poleg tega, da se morava zagotovo še kdaj vrniti, sklenila, da je že čas, ko mora biti med obvezno opremo v kombidomu tudi puhovka!

Zlata svetloba zahajajočega sonca drugega dne postanka, ki je oblila naravo v okolici postajališča za AD, je bila ključna za to, da sva bivanje tu raztegnila do zadnjega dne podaljšanega vikenda in s tem končno enkrat udejanila moja vsakokratna zaklinjanja, kako je treba tam, kejr nam je lepo, ostati še malo dlje in ne bezljavo hiteti naprej.