Pomlad 2020

Nekaj časa sem bila disciplinirana in pisala dnevnik. Potem sem nanj pozabila in ga pred kratkim spet čisto po naključju našla med osnutki e-pošte.

V mojem spominu tega, na srečo, ni več, a zgleda, da sem bila spomladi precej mračno razpoložena.

Nekaj odlomkov:

******

Prvi dan pomladi.

Prvi dan nekega čudnega čudnega obdobja. No, ni ravno prvi, to traja že ves teden. Stopnjuje se. Malo sem tesnobna. Ni me strah bolezni. Strah me je politikov, ki se igrajo z nami.

Strah me je svojih temnih misli, ki pridrvijo, kljub temu, da vem, da bo vse v redu, da bomo vsemu ptič!

Slabo sem spala, vseeno kratek sprehod z Deo paše. Mimogrede naberem še nekaj trobentic in si ogledam, kako napredujeta kopriva in divji hmelj. Po dolgem zajtrku z obveznimi časopisi (mater, je težko NE obliznit prsta za listanje!) spečem rahle kolačke za mularijo. Nenavadno je spet imeti polno hišo.

Zagledam se v polico s kuharskimi knjigami in nerazvrščenimi dokumenti. Mine urica, polica je sedaj čista in zračna, pol receptov (natisnjenih, iz revij itd.) v škatli za star papir. Premaknem se na predal s praznimi kozarci za vlaganje. Ti se bodo sedaj preselili v garažo, da bomo imeli prostor za malo večjo količino moke, riža, pašte, kot jo imamo ponavadi. Ob domačem čaju s Tomažem poslušava poročila in debatirava, kam na sprehod. Na srečo sem potke v okolici v preteklih letih dobro raziskala; danes v dveh urah in pol ne srečamo nikogar. Naberem pa lep kupček trobentic in vijolic pa droben šopek šparenge.(Aja, sončen, topel dan!) Malo dremuckanja na kavču, telefonada z mamo, še malo najnujnejšega pucanja, skok na internet. Začinim piščanca in ga vtaknem v konvekcijsko pečico. Medtem ko se peče, 20 minut joge z Adriene. Danes joga proti nesigurnosti. Pišče že diši, Jasnin radič in zelje iz zabojčka zabeljena; večerjaaaa! Ko pojemo, mularija in Tomaž v kino (v sosednji sobi), jaz pomijem, zamesim za buhteljne in ob knjigi malo zadremuckam.

Ajde, buhteljčke dokončat, potem pa spat!

*******

Zbudila sem se zgodaj, še pred šesto, najprej sem mislila, da mogoče zaradi burje ali mogoče da so mi preveč dišali buhteljčki… pa je bil kar hud potres v Zagrebu, ki se ga je menda čutilo tudi pri nas.

Z Deo se nadihava svežega zraka, spet dooolg zajtrk. Luku pomagam speči jajce na oko, nato se posvetiva pouku na daljavo. Disciplinirana sva in tekoče nama steče. Samo nekaj mojih službenih klicev naju zmoti. Tomaž pa je tako ali tako nenehno na telefonu (dela od doma).

*****
Deo ven, zajtrk, oblikovat kruh, ki sem ga že včeraj namešala in dala vzhajat, tuš, kruh je pečen… diši… a je prevroč in meni se mudi v službo. Tu je vsak dan manj dela; malo poklepetam s prostovoljkama civilne zaščite (iz enote reševalnih psov), jima ponudim kavo in obisk veceja (pozneje mi spodaj na kavču pustita piškote), zračim pisarne, urejam stvari, za katere prej nikoli nisem našla dovolj časa, poslušam novice, spijem čaj, pojem kosilo, malo poklepetam z A, ki pride nekaj iskat, pa z N, ki je prišel par ur v pisarno, kjer lažje dela. Zunaj burja in mraz.

Obisk trgovine; maske, rokavice, razkuževanje … Doma. Kruh je slassssten.

*****
Še pred šesto me zbudi burja. Ko pogledam skozi okno; naletava sneg. Naredim 10-minutno meditacijo s Saro Isaković, nato se hitro oblečem in z Deo par minut uživava na zraku, vetru, opazujeva igro snežink. Po zajtrku urejam fotografije, več kot 8000 jih arhiviram. Že dolgo imam nastavljen osnutek bloga o naših počitnicah v Toscani, pa se mi nekako ne zdi prav, da bi ga objavila. V Italiji je res grozno, vsak dan umre več kot 500 ljudi, stroga stroga karantena. Luka pridno dela za šolo. Zamesim za bobole (odlični so), kuham zelenjavno čorbico. Narediva 15-minutne jogijske vaje za gibčnost z Adriene.

*******

Po službi “brezstično” prevzamem zabojček zelenjave, nato z Deo na burjast sprehod in iskanje novih potk okoli Hrastovega hriba pri Vogrščku. Burja se zvečer okrepi. Zmanjka celo elektrike in piščanca, ki sem ga pekla v konvekcijski pečici, moram dokončati v ponvi na plinskem gorilniku za kampiranje. Ponoči močno močno piha burja; ne morem spati, odpravim se za čudnim ropotajočim zvokom. Ravno ko odprem vhodna vrata, odnese velik kos plastike z nadstreška, na srečo na sosedov travnik mimo vseh avtov; ničesar ne poškoduje. Odstranim še kovinsko palico, ki jo je odneslo pod moj avto, se sprehodim še malo okoli hiše in po cesti (bosa!?) in grem nazaj ne-spat.

*****

Vlečem se po hiši, skuham kosilo, se učim z Lukom, nimam volje za kako hudo pospravljanje, že s sprotnim delom imam vsega preveč. Še berem ne skoraj nič, nimam energije. S Tomažem in Lukom gremo na res počasen sprehod okoli Vogrščka, popolnoma brez moči sem. Vseeno je imam dovolj, da naberem malo regratovih cvetov, vijolic in trobentic. Za večerjo pica po nekem siciljanskem receptu; ni mi všeč, boljša je moja, klasično improvizatorska.

*****

Spet zamesim za bobole. Moke mi zmanjkuje. Luka gnjavi, da bi se kaj učila. Ne ljubi se mi! Za kosilo pašta z blitvo, šalšo in bučnimi semeni; zelo mi je všeč. Bobole mesim vsakih 20 minut, si dopisujem s Heleno in Natašo, pokličem mamo. Pošiljam sporočila tudi drugim ljudem; eni odgovarjajo, drugi ne…Dosti poslušamo radio; VAL202, in podkaste na Metini listi. Popoldne gremo malo raziskovat stezice nad Osekom; pridemo na eno skoraj pravljično, tam se že bolje počutim. Nekje gremo narobe in pridemo v vas; mislim, da nas vaščani gledajo malo postrani.

 *****

Zmatrana sem; obučutek imam, da samo kuham, pomivam, perem, pospravljam. Zvečer gledam film Šiška delux do polovice, ko zašteka; nato posnetek gledališke predstave Plešasta pevka SNG Nova Gorica. Ne gre, ni enak občutek kot v gledališču, niti od daleč. Spet zaspim. Nič ne berem. Pozabljam na jogo. Vse mi gre na živce. Pogrešam samoto in tišino, se mi zdi. Na srečo spim dobro.
******

Sonce. Tomaž in Luka gresta malo trailat, takrat se Luka zelo sprosti, jaz en krogič na Vitovlje.

******

Po polnoči bo gibanje omejeno samo na občino bivanja.

******

In potem sem nehala pisat …