Jesen 2019

Malo Preveč sem zanemarila tale blog.

Dosti se nam je dogajalo, ma tudi čas za pašnjo dolgčasa sem si vzela; kar dosti tega 🙂

Se pa spodobi in je prav, da tole luknjo v zapisih zapolnim; da bom lahko v starosti obujala spomine (če bo takrat internet še obstajal … Če pa interneta ne bo več, pridno razvijamo fotografije na papir. Ko bom zleknjena v naslonjač čez približno 30 let odprla kako knjigo, da jo spet preberem, bo ven padla rahlo obledela fotografija in mi pred oči priklicala enega od dušo božajočih dogodkov, ki so se odvijali v minulem letu.

Lepo leto je bilo. Tudi nekaj žalostnih stvari se je zgodilo. In precej mejnikov, pomembnih v nekem življenju. A dokler obujamo spomine nanje zdravi, pod varno streho in pretežno ljubeči eden do drugega, res lahko rečemo, da smo srečni.

Konec avgusta smo se povzpeli na Veliki Babanski skedenj.

Najboljša ekipa za planinske podvige.

Tudi domače hribe smo redno obiskovali.

Vremščica nam je zelo zelo ljuba.

Pa na Nanos je treba po čim daljši poti …

Dol pa čez Plaz in po najlepšem ovinku.

Na Kranjska gora trailu smo bili navijači.

Sabotin; Renatova, ma tudi malo naša telovadnica.

Nataša ima najboljše ideje, kam za vikend; tokrat Porezen.

Vrh nad Škrbino.

Maaaa, kakšni razgledi! ❤

Jelenk.

V Omišu smo afne guncali,

z Natašo utrujene nožice namakali,

Tomaž pa je tudi tekmoval (54km).

Tudi na krompirjevih počitnicah brez hribolazenja ni šlo (Monte Conero).

Vsako skalco je treba raziskat.

Ko pride naša študentka iz Ljubljane, si včasih zaželi na sprehod …

Na teku treh vrhov sta Luka in Tomaž brzela po progi 12 km,

midve z mamo in še nekaj razigranimi ultra fejst dekleti pa smo skrbele za Valentinovo okrepčevalnico na Sabotinu.

Veselje.

Na Čaven po vertikal kilometru. Zmoremo!

Rašica trail (21km) je Luku postregel s krči. Vsaka šola nekaj stane.

Zadovoljstvo v cilju je bilo ogromno.

Tudi ko gremo obiskat Tajdo v Ljubljano, je treba osvojit nekaj “višincev”.

UTVV pripravljalna tura, jaz v počasni skupini (okoli 24km),

Luka in Tomaž pa med “brzaki” (31km).

Na fritelco čez hrib 🙂

Tudi z Majči se nama je uspelo dobiti (in v gozdu okoli parka Pečno malo izgubiti).

Z Natašo nekam “ne predaleč”. Snežnik; zimske razmere.

Po razglede na Kriško goro in Tolsti vrh. Kljub oblakom prekrasen dan.

Z Deo sva na najine ljube Vitovlje hodili razmeroma redno. Tudi v gostem dežju. Od tistega žalostnega dne v maju naprej so ti pohodi posvečeni Ackotu. Močno močno ga pogrešamo.

Križišče zmajevih črt.

S Heleno in Natašo na otvoritvi Skrlanke, simpatične krožne poti v Skriljah.

Potem pa takoj na družinski božično-novoletni izlet z avtodomom. Do Verone smo šli. Še se znamo zabavati skupaj.